»Ni še zares, zares.«
Uvodna pesem »Še« kot poetološki moto najnatančneje ponazarja zlitje vsebine in oblike na način carmen figuratum in opredeli avtoričino poetiko kot poetiko »koincidence«: »Vse / visi / na / tankem / lasu / možnosti / koincidence / Je / nujnost / kar / me / žene / je / moč / je / strahopetnost«. Ponavljajoča se verza »vse / visi« pa se zlijeta v za-ključno poanto: »da vsaj to nizanje preide samo vase v smisel še / še / še«.
Pogost avtoričin slogovno-vsebinski prijem je zasuk perspektive (»toda kaj je z drogom?«), ki meri na ukalupljenost družbe in njena nesmiselna pravila, s tem pa razgalja družbene stereotipe, čeprav subtilno le stremi k pripadnosti ali vsaj sprejetosti v svoji drugačnosti in/ali drugosti: »Ta absolutna neznosnost nenehnega / izenačevanja, ta absurdna potreba dvojega, vsaj po nečem soditi v isto, pripadati.« Vaja na drogu je ne nazadnje vaja v psihofizični vzdržljivosti – in, »kaj drugega je življenje?«, ki se najbolj konkretno razkriva v posameznikovem (čustvenem) odnosu do okolice in lastnega jaza.
Poezija Anje Golob pa še zdaleč ni mukotrpno znojenje na telovadnem orodju, temveč domala očarljiva poezija življenjskih srečic, ki se skrivajo v drobnih rečeh, dotikih, srečanjih in malih smrtih, začinjenih z dobro mero (samo)ironije ter prežetih z (otroškim) motrenjem in čudenjem nad svetom, ki v svojem najbolj sentimentalnem zasuku vliva upanje: »Vse stoji, / v drobnem hipu / za droben hip / deček droban / simetrija ziblje / celo neskončno / vesolje – // no, to je Sreča.« Ne nazadnje up, četudi z ironično distanco, preveva govorkino željo po branosti, po nekem idealnem, a na način »južnega otoka« obstoječem bralcu.
Pesniški subjekt je predvsem pretočna, metamorfozna identiteta, razdvojena zavest, ki premore tako človeško kot tudi animalično in celo androgino plat. Takšna identiteta pa »živi v zarezi in iz zareze« in je zato vselej v precepu med zunanjim, aktivnim, glasnim življenjem in sestopom vase, v tišino in osamo: »Tako vstopamo vase, / srečna, pozabljiva bitja brez dežnika, / in zadržujemo dan, mesec, leto, ta čas / za trenutek, da bi mogli slišati, kako tiho, tiho škreblja po stenah tam zunaj / bučna, prebučna samota.« Poezija Anje Golob pogosto »obravnava« vprašanje istovetnosti in zamenljivosti, kar se izraža tudi na strukturno-slogovni ravni, v antitetičnih metaforah in kontrastiranju nasprotij, hkrati pa zaobjema vse pomenske kategorije pojma identitete: identiteto kot samopodobo, kot kompleks lastnosti, ki jih posamezniku pripisujejo drugi (v pesmih, ki upesnjujejo medčloveške odnose), in identiteto kot značilnost družbenih sistemov, tj. kolektivno identiteto, ki preseva skozi družbenokritične pesmi. Slednje tematizirajo deziluzorno družbenopolitično in socialno situacijo – od splošnega družbenega podcenjevanja umetnika in umetnosti do patriarhalnosti sodobne družbe.
Če družbena realnost posameznika pušča v »škrbini zraka« razdvojenega od sebe in sveta, se zdi, da se zmore ta razpoka vsaj utopično sklopiti in zaceliti (zgolj) v ljubezni, tako erotični kot do soljudi, ki je je v poeziji Anje Golob na pretek. Kajti mi, »ki ljubimo«, »mi smo ta brv, ki stika, kar se ljubi, s tem, ki ljubi«, in mi, ki ljubimo, smo hkrati telovadci na drogu in drog sam. Zbirka izzveni v »Koncertu debele gospe«, močni, emocionalno nabiti pesmi, polni črnega humorja, ki bralca, tega novčiča med drobižem, postavi na veliko prizorišče odtekajočega življenja, poligona neznatnih dobitkov in obilnih porazov. A še pred odločitvijo za nakup štrika pride tisti odrešilni, dramaturško spretni in obetavni »toda dokler«: »[D]okler v najbolj oddaljenem kotu dvorišča pred vrtcem še stoji / tih, vase zazrt otrok, ki s palico ali ročajem lopatke / skoz špranjo ograje z resno / zavzetostjo beza v prst tam zunaj, na drugi strani, / dotlej smo varni. Ni še zares, zares.«
Pesniška zbirka Vesa v zgibi preteče vse lege, od dinamičnega nizanja stvarnosti (v zaklinjevalnem tonu z geminacijami, paralelizmi, refreni itn.) do kontemplativne statičnosti v negibnosti in tišini, od nežno-intimnega izpovednega sloga do humorne ironizacije, in se tako izmika enoznačnim opredelitvam. Zagotovo pa gre za avtentično poezijo, ki se bralca s svojo iskrenostjo dotakne do bolečine, in za verze, ki ostanejo (v spominu), ko je akt branja že zdavnaj zaključen. En sam verz seveda še ne naredi dobre poezije, a vendarle lahko na enem samem verzu posamezna pesem pade ali uspe, slednjih pa pri Anji Golob ne manjka.
P. S.: In, oprostite sentimentu, ne nazadnje je dobro slišati, da še ni zares, zares.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014