Ni potice na Dunaju
Snovno je večplasten, jezikovno pa izredno dodelan in metaforično bogat. Ne manjka mu živahnih replik in tudi ne fines, kot so poljske ali nemške fraze, ki jih junaki včasih navržejo v pogovorih, da bralec dobi priokus tujih jezikov, med katerimi se bolj ali manj spretno sučeta pripovedovalka in njen mož. Ob branju tako ne moremo spregledati vseh tistih milj besed, ki so romale skozi avtoričine dlani in v njih pustile sledi. Prozna pisava Miriam Drev je zrela in umerjena. Morda bi lahko občasno, zlasti proti koncu, konje spustila z vajeti, a tudi umirjena vožnja s kočijo se bralcu v vročih dneh več kot prileže.
Mlad slovenski par, Ivana in Luka Slokar, oba svobodna kulturna ustvarjalca, se z majhno hčerjo Veroniko ob koncu osemdesetih let preseli na Dunaj, kjer Luka dobi posel kot restavrator umetnin. Njihovo zgodbo nam v prvi osebi podaja Ivana. Pripoveduje jo večinoma za nazaj in s svojim pregledom nad (nastajajočo) celoto včasih kot v slutnji namigne, kam približno bo ta krenila. Poznavalsko popisuje dunajske ulice in Lukovo obnavljanje umetnin, predvsem pa z zanimanjem in ogorčenostjo spremlja moževo podrejenost šefu Zbišku Kolczynskemu, Poljaku, ter druge junake – med njimi nasploh prevladujejo tisti poljske krvi –, ki zakoncema tako ali drugače prekrižajo pot.
Ivana je veliko sama z Veroniko, saj Luka tako pridno dela in je pogosto na terenu, da jo v nekem obdobju obiskuje le ob sobotah. Ne dogaja se ji veliko, skrbi pač za hčer, se sprehaja, nakupuje, bere knjige in prijateljuje z Danutko, ki je prišla na Dunaj pomagat restavratorskemu podjetju in celo živi pri njej. A ko se mora vrniti v Varšavo, Ivana v tujem mestu ostane skoraj brez prijateljev, prepuščena osamljenosti in družbeni izoliranosti. Razmišlja, kako je »s svojim majhnim otrokom izključena iz dogajanja« in »čedalje bolj nevidna, duh na obrobju Dunaja, vse bolj prozorna tudi za ljudi, s katerimi« se je družila v Ljubljani. Ko začne jasneje spoznavati spletkarski in vzkipljivi značaj Lukovega delodajalca, s katerim imata vse manj čistih računov, in ko ju ta zaprede še v mrežo svojih bančnih in davčnih svetovalcev, s tem pa ju med seboj spre, si Ivana vse bolj želi vrnitve v domačo Ljubljano (kjer so v zraku burne politične spremembe). Ivana je prišlekinja, tujka, ki jo dunajske razmere utesnjujejo, in se v njih kljub temu, da so naklonjene umetnosti, ne more sprostiti, kaj šele udomačiti. Dunaj je vrelec »mednarodnih ustvarjalnih tokov, kajti ni ga bolj kozmopolitskega in obenem domačnosti zavezanega kraja, kot je ta«, je gmota ljudi pomeščanjenega videza in kraj, kjer pripovedovalka pije melange in si privošči »magdalenico, najverjetneje ne kaj dosti podobno Proustovi, zapakirano v celofanski papir«. V naslovu ga avtorica pomenljivo imenuje pozlačeno mesto, a s tem ne sugerira le njegovega sijaja, temveč predvsem to, da mu še veliko manjka do zlatega. Ker je Dunaj, kakršnega pripovedovalka opisuje, odsev njene notranjosti, se za zlatim sijajem skriva realnost razmeroma obledelih barv, ki bi jih bilo treba retuširati, osvežiti.
Davčne spremembe v Avstriji, Lukov nakup avtomobila in šefovi izkoriščevalski manevri priseljeno družino potisnejo v finančno stisko, nekje vmes jo mečejo iz najemniškega stanovanja, a napornejši je psihološki boj, ki se bije med zakoncema, ker je Ivana do Zbiška stroga in bi ga najraje treščila po glavi, Luka pa je z njim do konca popustljiv. Stare, obledele slike, obrabljene freske in okrušeni kipci, ki jih Luka nenehno neguje, lepi, barva, polira in pozlačuje, so prispodoba okvarjenih medčloveških odnosov.
Drevova postopno krhanje njunega odnosa spremlja taktno in prefinjeno, zato po malem pričakujemo, da bo med njima slej ali prej nekaj počilo. A sta vse preveč strpna in potrpežljiva drug z drugim. V tem jima pravzaprav ne manjka življenjske prepričljivosti. Junaka morata marsikaj hudega preprosto požreti, to je del življenja, padec na trda tla, tako kot je življenjsko to, da iz pragmatičnih razlogov oziroma gona po preživetju popuščata v svojih načelih in se pustita pregnesti zunanjim vplivom, včasih tudi do nerazpoznavnosti, in postaneta tuja sebi in svojim bližnjim. Mladi par torej v imenu zvestobe, skupne preteklosti in otroka, pa tudi zaradi zrelega spopadanja s preprekami, ostane skupaj. Ne morem pa reči, da nisem ob bližajočem se zaključku te izvrstne knjige vse bolj hrepenela po kakšni večji akciji; upala, da bo Ivana, ki včasih pokaže dovolj odločnosti – večinoma je ona tista, ki nosi hlače in dela red, Luka je pasiven oziroma predan svojemu delu –, še s kakšno bolj drastično kretnjo posegla v dogajanje, povezano z Zbiškom. Saj sama pravi, da bo glede tega morala izdelati strategijo, in še: »Treba ga bo pokončati, Brdavsa. Kaže, da sem za to zadolžena jaz.« To so močne besede, ki bralca zažejajo po krvi. Morda Ivani za presekanje gordijskega vozla zmanjka poguma ali domišljije. Vsekakor pa s svojo treznostjo, obvladanostjo (le enkrat ali dvakrat se mora nad negostoljubnim tujim mestom znesti s plazom kletvic »barabe, prekleta zajebana šovinistična zarukana banda! Prekleta posrana naci Avstrija!«) in materinsko nagnjenostjo k varnosti in ohranjanju zgrajenega predstavlja dosleden in prepričljiv značaj.
Paru pred koncem romana sicer uspe za odtenek izboljšati svoj položaj, nauk njune dunajske zgodbe pa je – in naj ta avstro-ogrska prestolnica še tako slovi po slaščicah –, da življenje ni potica.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012