Knjiga - Leposlovje

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin. Prevedla Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik. Založba Modrijan, Ljubljana 2009, 336 str., 32,10 €

Bralci Dobrega Stalina naj si za začetek naredijo uslugo in ne jemljejo zares začetnih, ključnih besed, se pravi naslova in oznake knjige. To ni roman in glavni junak ni Stalin, ki seveda tudi ni dober. Knjiga Jerofejeva se zares, se pravi z avtentično govorico začne na 7. strani (ki je tako rekoč prva) in še list prej, kjer je posvetilo: À mon père ...Navsezadnje sem ubil svojega očeta ...

Knjiga Viktorja Jerofejeva sodi v zvrst literature obračuna. Je avtobiografija, v njej pa imata izrazito pomembno vlogo avtorjeva družina in domovina. Ker je domovina (svet, ureditev, režim) Sovjetska zveza, ki je brez dvoma obračuna vredna zadeva, in ker je avtorjeva družina v njej igrala pomembno vlogo oziroma sodila v njeno elito, bi bila pripoved težko nezanimiva. Pomen ji zagotavlja še dvoje: avtor je kot diplomatov sin veliko živel v tujini, največ v Franciji, ki je imela nanj odločilen vpliv. In zrasel je v literarno nadarjenega, artikuliranega, upornega mladeniča, ki se je nenadoma navdušil nad de Sadom in straniščno poezijo.

Osrednji konflikt, ki je dramatično vezivo vse pripovedi in izpovedi, sta kljubovalno sestavljanje in obramba antologije Metropol, v kateri so dobila zavetje zavrnjena, prepovedana literarna dela. Ideja je bila Jerofejeva, večina organizacijskega dela tudi. Antologija je izšla leta 1978 v štirih ročno izdelanih, tipkanih ruskih izvodih, a nekaj jih je našlo še tihotapsko pot v tujino ... Sledil je hud škandal, Jerofejev starejši je bil odpoklican z diplomatskega položaja na Dunaju, vzeli so ga v precep, naj vendar ukroti sina ... Ob tej zaostritvi, ki ni bila nič posebnega, če jo merimo s kriteriji Sovjetske zveze vsa desetletja pred tem, a je bila strupena, če jo merimo z merili demokratičnih držav, sta se Jerofejeva oče in sin (ter še nekaj ljudi iz bližnje okolice) dobro držala. Vsekakor sta izkazala lojalnost predvsem sorodnikom in prijateljem, ne pa režimu, to pa je za sovjetske razmere in moralna načela precej izjemno.

Zadeva Metropol je bila za Jerofejeva prelomna, zaradi nje se je čutil primoranega postati pisatelj: »Po tistem, ko sem politično ubil očeta, sem ga moral spet obuditi od mrtvih, osmisliti njegovo žrtev. Moral sem pisati, ne pa se maščevati oblastem.«

O vsem tem pripoveduje Viktor Jerofejev v žanru, ki meša reminiscence in esejistiko z liričnimi opisi in kritično zajedljivostjo. Piše vešče in razgledano, pozna se mu literarna izobrazba. Marsikdaj pa deluje tudi kot prepirljiv avtor pisem bralcev. Čeprav piše na robu šestega desetletja – v tisti dobi življenja, ki, recimo, predpostavlja zrelost in modrost in nekaj prizanesljivosti – se pogosto vede tako, kot da je še vedno uporniški adolescent, »ki ga zanimajo samo sekreti«. Žleht mulc, ki bi ga bilo treba poslat v kot, da se malo ohladi. Srečen je, če lahko škandalizira z vulgarnostjo, samovšečen in domišljav: »Mogoče sem najsvobodnejši človek v Rusiji. Nisem odvisen ne od pizde ne od Rdeče armade. Na kritike, modo in fanatike se poserjem.«

V skupini, ki je pripravljala Metropol, je nekaj kolegov izrazilo dvom o vrednosti »sekretne«, na de Sada in Sex Pistols cepljene literarne inovacije, ki jih je ponudil Jerofejev, in verjetno marsikateri bralec pokima. To pa v Jerofejevu menda samo krepi voljo do kljubovanja.

Obračunavanje v Dobrem Stalinu ima v jedru čuden paradoks. Medtem ko Jerofejev o svoji domovini oziroma režimu Sovjetske zveze govori ostro, brezobzirno, uničujoče, predstavlja očeta v spoštljivem, naklonjenem tonu: »Oče je bil eden najbolj bleščečih sovjetskih diplomatov svojega časa. Odlikoval se je po hitrem, operativnem umu, neverjetni učinkovitosti, optimizmu, očarljivosti, tršati lepoti in skromnosti ... Oče je bil značajen človek ... Preprosto moral sem biti ponosen na očeta.« Hkrati pa pove tudi: »Bil je prepričan komunist, stalinski sokol z jeklenimi očmi, ki se je neposredno udeležil oblikovanja sovjetskega koncepta hladne vojne; oče je iskreno verjel v prednosti sovjetskega sistema pred kapitalizmom, sanjal je o svetovni revoluciji.« In iskreno je občudoval in ljubil Stalina, še več, »Stalin je očeta osupljal s svojim človekoljubjem.« Tudi z modrostjo in spretnostjo. Eden najbolj bleščečih Stalinovih diplomatov je še na starost občudujoče govoril o Stalinovi pameti, kakor se je izrazila v paktu s Hitlerjem. Tudi »Ždanov je bil dejaven, urejen, hitro se je odzival. Zelo me je prizadelo, ko sem izvedel za njegovo smrt.«

Jerofejev sin, nasprotno, se že kot otrok ove, da je kapitalistični svet, ki bi ga baje bilo treba uničiti, očarljiv, lep, zanimiv – vsekakor je taka Francija, ki jo je pisatelj tako vzljubil, da jo je privzel za svojo drugo domovino. Med najboljše strani Dobrega Stalina sodijo prav opisi razlik med enim in drugim svetom, primerjave, zaznave, v katerih pisatelj lovi otroško perspektivo opazovanja, in opisi čustvenih pretresov, ki jih je doživljal, kadar koli se je z zahoda vračal domov. Vseeno Jerofejev nikdar ne reče žal besede čez očeta, tudi ko se izkaže, da je kot sovjetski diplomat pač poročal o tem ali onem in pa tihotapil kovčke denarja, s katerim je Sovjetska zveza podpirala komuniste na zahodu. Jerofejev je sicer »ubil« očeta, ga potem literarno »oživil«, a proces oživljanja mu ne dovoli, da bi do gospoda, ki je v belih rokavicah delal za popolno sesutje zahodnega sveta, pokazal kaj od tiste kritičnosti, od katere sicer razganja njegovo avtobiografsko knjigo. Nekaj čudno šepavega je v tej knjigi obračuna.

Pogledi, maj 2010