Prva objava prevoda eseja o Kafki izpod peresa D. F. Wallacea
Nekaj opazk o Kafki, iz katerih najbrž ni bilo črtanega dovolj
»Oh,« je rekla miš, »svet je z vsakim dnem ožji. Najprej je bil tako širok, da sem se bala, kar tekla sem in bila vesela, ko sem v daljavi končno na levi in na desni zagledala zidove, ampak ti dolgi zidovi tako hitro tečejo drug proti drugemu, da sem zdajle že v zadnji sobi in tamle v kotu je past, v katero bom stopila.« »Samo smer gibanja moraš spremeniti,« je rekla mačka in jo požrla.*
Glavna zagata poskusov branja Kafke skupaj s študenti je zame ta, da jih je tako rekoč nemogoče pripraviti do tega, da bi videli, da je Kafka zabaven … Ali da bi znali ceniti način, kako je zabavnost zvezana z izredno silovitostjo njegovih zgodb. Odlične kratke zgodbe in odlični vici imajo namreč seveda dosti skupnega. Oboji so odvisni od nečesa, kar teoretiki sporočanja včasih imenujejo eksformacija, pri čemer gre za odmerjen košček življenjsko pomembnih informacij, ki so iz sporočanja odstranjene, a jih sporočanje nakaže tako, da povzročijo v prejemniku nekakšno eksplozijo asociativnih povezav (1). To je najbrž razlog, zakaj se zdi tako učinek kratke zgodbe kot učinek vica pogosto nenaden in udaren, kot odprtje dolgo zaprtega ventila. Kafka o literaturi ni brez razloga govoril kot o sekiri, »s katero sekamo zamrznjeno morje v sebi«. Niti ni naključje, da se tehničnemu mojstrstvu v odličnih kratkih zgodbah pogosto reče mojstrstvo kompresije – kajti tako pritisk kot sprostitev sta že znotraj bralca. Kar Kafka menda počne bolje kot tako rekoč kdorkoli drug, je dirigiranje kopičenja pritiska tako, da postane nevzdržen v natanko tistem trenutku, ko se tudi sprosti.
Probleme poučevanja Kafke delno pojasni psihologija vica. Vsi vemo, da ni hitrejšega načina, kako vic izprazniti vse njegove nenavadne magičnosti, kakor je ta, da ga poskušamo razložiti – da na primer izpostavimo, kako sogovornica v vicu osebno ime Stanka zamenjuje z besedno zvezo s tanka itn. Vsi poznamo čudno antipatijo, ki jo v nas vzbudijo tovrstne razlage – to ni toliko občutek dolgočasnosti, temveč prej užaljenosti, kot bi bilo izrečenega nekaj bogokletnega. Zelo podobno se počuti profesor, ko skozi kolesje standardne študentske literarne analize – diagramiranje zgodbe, dešifriranje simbolov itn. – pošlje kako Kafkovo zgodbo. Kafka bi bil seveda med tistimi, ki bi znali eminentno ceniti ironijo izpostavljanja njegovih kratkih zgodb temu visoko učinkovitemu kritiškemu stroju, literarni ustreznici trganja cvetnih listov s cveta in njihovega mletja ter nato analize združi v spektrometru, da bi si s tem razložili, zakaj vrtnica tako lepo diši. Franz Kafka je na koncu koncev tisti avtor, v čigar zgodbi Pozejdon je bog morja prikazan kot tako zasut z administrativno papirologijo, da nima nikoli priložnosti jadrati ali plavati, in v čigar zgodbi V kazenski koloniji je opisovanje pojmovano kot kazen in mučenje kot vzgoja in absolutni kritik kot igličasta brana, katere coup de grâce je klin, zabit v čelo.
Še ena ovira, celo za nadarjene študente, je ta, da eksformacijske asociacije, ki jih ustvarjajo Kafkova besedila – drugače kot denimo pri Joyceu ali Poundu –, niso medbesedilne in pravzaprav niti zgodovinske. Kar je nakazano pri Kafki, je namesto tega nezavedno in skoraj podarhetipsko, to so otroške zadeve, iz katerih izhajajo miti; zato se nagibamo k temu, da celo njegovim najbolj bizarnim zgodbam pravimo, da so nočne more, in ne nadrealistične. Eksformacijske asociacije pri Kafki so nadalje tako preproste kot izjemno bogate in o njih je tako rekoč nemogoče razpravljati: predstavljajte si na primer, kako bi bilo, če bi naključnemu študentu naročili, naj razpakira in uredi vse pomenske mreže, ki se skrivajo za mišjo, svetom, tekom, zidovi, oženjem, sobo, pastjo, mačko in mačko, ki požre miš.
Da sploh ne omenjamo, da je posebna duhovitost, ki jo razvija Kafka, mladim, katerih nevronske resonance so ameriške, globoko, globoko tuja (2). Dejstvo je, da Kafkov humor ne vsebuje tako rekoč nobene izmed posebnih oblik in zapovedi sodobnega ameriškega pojmovanja smešnega. Tu ni nikakršnih rekurzivnih besednih iger ali besednega poskusnega pilotiranja – in le slaba bera duhovitih opazk ali jedkega zabavljanja. Pri Kafki ni nobenega humorja telesnih funkcij, niti seksualnega namigovanja, niti stiliziranih poskusov upora z žaljenjem konvencionalnega. Nikakršnega pynchonovskega burkaštva bananinih olupkov ali požrešnih polipov. Nikakršnega rothovskega satirstva ali barthovske metaparodike ali nabritega woodyallenovskega nergaštva. Tu ni nobenih ta-dim ta-dam preobratov sodobnih situacijskih komedij; niti kakršnihkoli prepametnih otrok ali profanih starih staršev ali cinično vstajniških sodelavcev. In kar je najbrž najbolj tuje, Kafkove avtoritete niso nikdar zgolj votli norčki, ki bi se jim rogali, temveč so vedno absurdni in strašljivi in žalostni, vse v eni osebi, kot oficir v V kazenski koloniji.
Pri tem nočem reči, da bi bila Kafkova duhovitost za ameriškega študenta presubtilna. Nasprotno, edina vsaj napol uspešna strategija, kar sem jih domislil za raziskovanje Kafkove humornosti skupaj s študenti, vključuje to, da jim sugeriram, da je precejšen del njegovega humorja pravzaprav nesubtilen oziroma, še raje, antisubtilen. Študentom torej zatrdim, da je Kafkova duhovitost odvisna od nekakšnega radikalnega udobesedenja resnic, ki smo jih vajeni obravnavati kot metaforične. Orišem jim stališče, da se zdijo nekatere izmed naših najglobljih in najbolj pomenljivih kolektivnih slutenj izrazljive izključno kot stalne besedne zveze, da je prav to razlog, zakaj stalnim besednim zvezam pravimo rečenice. Z ozirom na »Preobrazbo« torej študente morda pozovem, naj premislijo, kaj v resnici izražamo, ko o nekom govorimo kot o čudaškem ali ogabnem oziroma ko pravimo, da je bil nekdo v svoji službi prisiljen pojesti dosti dreka. Oziroma naj »V kazenski koloniji« ponovno preberejo v luči rečenic, kot so oster jezik ali raztrgala me je na koščke ali gnomična »ko doseže določeno starost, ima vsakdo takšen obraz, kakršnega si zasluži«. Ali da naj h Gladovalcu pristopijo z mislijo na trope kot lačen pozornosti ali sestradan ljubezni ali na dvojni pomen besede samoodpovedovanje ali celo na tako nedolžno dejstvo, kot je to, da je etimološki koren anoreksije slučajno ravno grška beseda za hrepenenje.
Študente to na koncu koncev navadno pritegne, kar je čudovito, toda profesorja še vedno nekako žre občutek krivde, kajti taktika predstavitve Kafke kot komičnega prek udobesedenja metafore še niti približno ne odpre vrat v globljo alkimijo, po kateri je Kafkovo komično vedno hkrati tudi tragično, to tragično pa vedno tudi neznansko in dostojanstveno radostno. To navadno privede do mučnega predavanja, ko jemljem prej povedano nazaj in dodajam pridržke in opozarjam študente, da Kafkove zgodbe, kljub svoji bistroumnosti in eksformativni napetosti, v svojem bistvu niso vici in da tisto, kar se dogaja v njih, ni razmeroma preprosti in žalobni obešenjaški humor, ki zaznamuje toliko Kafkovih osebnih izjav – zadev kot »obstaja upanje, samo ne za nas«.
Kar se dogaja v Kafkovih zgodbah, je namesto tega groteskna in prelestna in skozinskoz moderna kompleksnost, ambivalentnost multivalentne in-in logike, narekovaj »nezavednega«, za katerega osebno menim, da ni nič več kot sofisticirana beseda za dušo. Kafkov humor – ne le nenevrotičen, temveč antinevrotičen, heroično zdrave pameti – je na koncu koncev religiozen, a religiozen v smislu Kierkegaarda in Rilkeja in Psalmov, to je grozovita duhovnost, proti kateri se zdi celo krvava milost O'Connorjeve malce prelahkotna in se zdijo duše, ki so pri njej na kocki, pripravljene vnaprej.
Menim, da je to tisto, zaradi česar je Kafkova bistroumnost nedostopna otrokom, ki jim je naša kultura privzgojila, da vic razumejo kot razvedrilo in razvedrilo kot uteho (3). Ne gre za to, da študentje Kafkovega humorja ne bi »dojeli«, pač pa za to, da smo jih naučili, da humor razumejo kot nekaj, kar se dojema – podobno kot smo jih naučili, da je jaz nekaj, kar preprosto imaš. Nič čudnega, da ne morejo uživati v zares osrednjem Kafkovem vicu – da strašanski trud, s katerim se vzpostavi človekov jaz, privede do jaza, katerega človeškost je prav nerazločljiva od tega strašanskega truda. Da je naša brezkončna in nemogoča pot domov dejansko pravzaprav naš dom. Lahko mi verjamete, da je pred tablo to težko ubesediti. Človek jim lahko pove, da je mogoče dobro, da ne »dojamejo« Kafke. Reče jim lahko, naj si njegovo umetnost predstavljajo kot nekakšna vrata. Naj si zamislijo, kako bralci prihajamo k tem vratom in tolčemo po njih, tolčemo in tolčemo, saj si vstopa ne le želimo, temveč ga potrebujemo; ne vemo, kaj je to, a ga lahko čutimo, to absolutno hrepenenje, da bi vstopili, medtem ko tolčemo in rinemo in brcamo itn. Da se vrata končno odprejo … in odprejo se navzven: že ves ta čas smo bili znotraj tistega, kar smo hoteli. Das ist komisch.
_
* Citirano po: Kafka, Franz, Majhna basen, prev. Štefan Vevar, v: Kafka, Franz, Opis nekega boja in druge zgodbe: skice, črtice, novele II, Ljubljana: Študentska založba, 2009. Str. 177. (Op. prev.)
1 V tem oziru prim. npr. celotni pogovor »Zakaj je bil starec obupan?« – »Zaradi ničesar« na prvih nekaj straneh Hemingwayevega Čistega, dobro osvetljenega prostora z družabnimi domislicami tipa »Glavna razlika med pripravnico v Beli hiši in kadilakom je v tem, da v kadilaku še ni bil čisto vsak«. Ali pa denimo primerjajte besedico na koncu Vonnegutovega Poročila o Barnhousovem učinku – »zbogom« – s funkcijo odgovora »Riba!« na vprašanje »Koliko nadrealistov je treba, da zamenjajo žarnico?«.
2 Tu nimam v mislih izgubljenega s prevodom. Nocojšnji priložnosti[*] navkljub moram priznati, da je moja nemščina zelo ozka in da je Kafka, ki ga poznam in poučujem, Kafka gospoda in gospe Muir, in čeprav lahko samo Bog ve, kaj vse ob tem še zamujam, je humornost, o kateri govorim, humornost, ki je čisto prisotna tudi v dobri stari angleški različici Muirovih.
* [ = Prireditev Ameriškega centra PEN v zvezi z velikim novim prevodom Gradu, ki ga je pripravil neki možakar, za katerega mislim, da je s Princetona. Če morda to ni jasno, je to to, kar predstavlja tale tekst – besedilo zelo kratkega govora.]
3 Verjetno bi bilo mogoče na temo posebne bucibucne funkcije, ki jo humor izpolnjuje na tej točki v razvoju ameriške psihe, za Johns Hopkins U. Press napisati cele knjige. Pa vendar bi lahko celotno zadevo sicer nenatančno, a na kratko povedali tako, da rečemo, da je naša dandanašnja kultura, tako v razvojnem kot v zgodovinskem smislu, »adolescentna«. Ker je bolj ali manj priznano, da je adolescenca tisto najbolj stresno in strašljivo obdobje človekovega razvoja – stopnja, na kateri se začne odraslost, po kateri menda hrepenimo, kazati kot resničen in vedno ožji sistem odgovornosti in omejitev* –, ni težko uvideti, zakaj smo na kulturni ravni tako dojemljivi za umetnost in razvedrilo, katerih prvenstvena funkcija je omogočanje »pobega«. Vic je neke vrste umetnost, in ker nas večina Američanov k umetnosti pristopa v osnovi zato, da bi pozabili same sebe – da bi se nekaj časa pretvarjali, da nismo miši in da so vsi zidovi vzporedni in da je mački mogoče pobegniti –, ni naključje, da se nam »Majhna basen« niti ne bo zdela tako zelo zabavna, dejansko morda nasprotno, kot da je prav tiste vrste zamorjenska zadeva v stilu »smrt in davki«, za odgoditev katere nam rabi »pravi« humor.
* Mislite, da je naključje, da se večina Američanov prav v času študija udejstvuje v svojih najresnejših popivanjih in zadevanjih do mrtvega ter vratolomnih vožnjah in nebrzdanem fuku in splošnem brezumnem dionizičnem veseljačenju? Pa ni. Za adolescente gre, ki jih je groza, in s svojo grozo se soočajo na značilno ameriški način. Ti nagi fantje, ki v petek zvečer z glavo navzdol visijo skozi okna hiše svoje bratovščine, si želijo preprosto za nekaj ur pobegniti od zadev, o katerih jih je bila silila prej ves teden razmišljati vsaka spodobna univerza.
_
Imetnik avtorske pravice David Foster Wallace, 1998. Objavljeno z dovoljenjem David Foster Wallace Literary Trust. Prva objava je bila v reviji Harper’s julija 1998.
Prevedel Jernej Županič
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013