Knjiga - Leposlovje

Barbara Korun: Pridem takoj. Spremna beseda Samo Krušič. KUD Apokalipsa, Ljubljana 2011, 79 str., 15 €

Govorica četrte pesniške knjige Barbare Korun izrašča, kakor nakazuje že njen naslov Pridem takoj – parafraza vsem dobro znanega, navadno z roko napisanega in na podboj ali okno trgovine, urada, pisarne prilepljenega listka – iz izkustva prepleta prisotnosti in odsotnosti, primikanja in izmikanja, izkustva razmika med odsotnim, ki napoveduje svojo takojšnjo prisotnost, in prisotnim, ki zadeva ob praznino odsotnega. Pesničino upovedovanje se, kolikor razkriva skrite razpoke v prisotnosti in jih skuša zajeti v besede, raznolike oblike in lege izrekanja, umešča v vmesnost. Njene pesmi nastajajo na pragovih prehajanja, so znamenja prehoda.

Pesmi drugega razdelka s skupnim naslovom Monologi si, kot nekakšne vložnice, v liku (lirskega) samogovora ali nagovora nadevajo in privzemajo »maske« tako zgodovinsko izpričanih, že davno umrlih oseb ali še živečih sodobnikov –tudi pesnice same –kot laboratorijske živalce in rastlinice na prostem, vendar pri tem ne gre za preprosto, nevprašljivo izenačenje, poistenje z drugim ali celo za vživljanje v njegov položaj, temveč za samoironično, marsikdaj humorno upesnjenje soočenja z neznanim in neznanskim, tujim v izjemni, mejni in negotovi situaciji odločitve, izstopa iz privzete vloge. Kolikor Monologi bodisi izrecno bodisi le posredno »portretirajo« nezvedljivo samotnost prebivanja, prestajanje preloma z obstoječim, razpiranje brezna v skrepeneli vsakdanjosti in iz njega izhajajočo temeljno eksistencialno premeno, vztrajajo v sredi, hranijo in ohranjajo, sami hranjeni iz nje, sredino vmesnosti med prisotnostjo in odsotnostjo, odprt prehod med »ne-več« in »še-ne«.

Naslovljen Antigona, okruški prestopa sklepni razdelek v (dramski) pogovor: v pesmih Antigone, zbora, Ismene, Hajmona in Kreonove žene Evridike odsevajo in skoznje presevajo fragmenti starodavne, še vedno zavezujoče zgodbe iz –nikoli in nikdar odtekle –preteklosti, zgodbe o grozljivem zločinu, o bratomoru. O zarezi, ki je nič ne more premostiti ali odpraviti, ki ukinja sleherno in vsako gotovost, jemlje samoumevnost, ki pretrese in zamaje temelje sveta.

Pesniška govorica Barbare Korun v zbirki Pridem takoj prepričljivo povzema in poglablja doslej prehojeno pesničino pot in obenem odstira nova obzorja: v prisotnosti odkriva sledi odsotnosti, odsotnosti dopusti, da (lahko) izvotli prisotnost. Iz vmesnosti med njima, iz vztrajanja na prehodu, se razpira medprostor pesniške govorice. Govorice, ki (se) začenja in ki (se) končuje z molkom. Ki v molku diha tišino sveta. Zadnji verzi zadnje pesmi v zbirki, pesmi Ismene, pojejo: »Nič ni treba govoriti, / šipek mi prikimava z rožnatimi cvetovi, / na nebu ni niti oblačka, / senca se je umaknila, / lahko umolknem.«

Pogledi, št. 19, 28. september 2011