Ljubezen in ponos pod goro Ararat
Toda več od obrobnih omemb, ki jih mora bralec malone izsrkati med vrsticami, v Ada-ljanovi knjigi politike ni najti. Eden takih je tale dvogovor: »Ni ga policista, ki bi kaznoval sodnika, ki stori prometni prekršek,« reče glavna junakinja, sodnica Maneh, ki kljub rahli vinjenosti sklene sesti za krmilo avtomobila, njen mož pa pripomni: »Zato nikoli ne bomo normalna dežela.« Krivda in ljubezen – zaporedje bi lahko tudi zamenjali, pa bi bilo sporočilo neokrnjeno, je dejal avtor na literarnem večeru – je na prvo branje precej pre-prosta in klišejska zgodbica o mladi sodnici, ki se zaljubi v obtoženega umora, »moškega s Kristusovim obrazom«, ker pa je poročena, jo grize slaba vest. Pod neproblematično in predvidljivo vrhnjo plastjo je (malce) več: motiv obtoženega kot Kristusa, ki nase jemlje tujo krivdo; v tem primeru svoje žene Šušan, saj je bila ona tista, ki je zgrabila nož za kruh in ga zarila v srce od vodke opitega ljubimca. Iz napisanega veje prepojenost armenske družbe in kulture s krščansko vero; navsezadnje je bila Armenija, kot je povedal No-rajr Adaljan, prva država v zgodovini, ki je krščanstvo sprejela za državno vero. To se je zgodilo v četrtem stoletju našega štetja. Odtlej sta Armenija in njeno ljudstvo doživela marsikaj, od razcveta imperija do genocida in pristanka v sovjetskem naročju. Toda ta pristanek ni bil trd in obdobje pod sovjetsko oblastjo dosti manj tragično kot turška izkušnja, je zagotovil Adaljan. Vprašanje, kako je sovjetska oblast gledala na prepletenost armenske družbe s krščanstvom, je nekako obviselo v zraku. A kot je Adaljan razložil v nadaljevanju, je poudarjanje krščanske veroizpovedi pri Armencih še toliko bolj gorečno, ker jih obkrožajo pretežno države, kjer za edinega boga razglašajo Alaha: Azerbajdžan, Turčija in Iran.
Krščanska motivika je v noveli zastopana predvsem s podobo Kristusa, ki jo v sodničini duševnosti privzame obtoženec, moški izjemne lepote, ki mu jo priznavata celo armenski generalni državni tožilec in Manehin mož, dva izmed nastopajočih v zgodbi. »Nisem še videl tako lepega moškega, ne med krivimi ne med nedolžnimi, kot Kristus je, če bi bil ženska, bi se vsem prepovedim navzlic zaljubil vanj,« pravi generalni državni tožilec. Maneh je tudi sama lepa ženska in vajena komplimentov moških, na katere pa se je »le blago nasmehnila, stresla z glavo in odkimala z nareje-nim začudenjem« ter se vračala domov k možu. Toda odkar je (na fotografiji) uzrla »Kristusa«, si ni več mogla pomagati. Na nekaj deset straneh bralec spremlja razvoj čustvovanja po žensko, od slabe vesti do nemočnega besa ob prvem porazu – ko jo obtoženec zavrne, čeprav mu malone na javnem kraju (na obravnavi) izpove naklonjenost. Česa takega Maneh ni vajena, »po stopnicah osebnega in javnega življenja se je vedno vzpenjala, kot da ji celotna sladkost ni dana, pač pa ponujena od zgoraj, na zlatem pladnju«. Sodnico poleg tega popade ljubosumje na Šušan – »Celo v kletki, ob zavedanju dosmrtne ječe ali smrtne kazni, ljubi svojo ženo, da, sposoben je storiti nepredstavljivo, videti jo v grobu, jo čutiti, ljubiti. Kakšna sreča za žensko!« Ženske so pogosto junakinje Adaljanovih književnih del, rad imam ženske, rad pišem o njih, priznava pisatelj. Ima se za poznavalca in je svoja stališča pripravljen tudi javno zagovarjati: »Samo v objemu moškega je ženska povsem iskrena in odkrita, če se njeno telo in duša ne prodajata, pač pa se popolnoma predajata,« zapiše nekje na prvi tretjini novele Krivda in ljubezen, v oklepaju pa doda svoj naslov in telefonsko številko, kamor lahko pokličejo bralci, ki se z njim ne strinjajo in bi mu radi sporočili svoje mnenje. Seveda gre to pisateljevo opombo jemati kot šaljiv vložek in ne resen poziv. Pretirano resne obravnave ne more biti deležna niti njegova novela, je le kratek izsek iz obsežnega opusa, ki obsega tudi drame, a je pomembna, ker se je nepredirna jezikovna zavesa, ki zastira vpogled v armensko književnost, tokrat za Slovence prvič nekoliko razprla, pa čeprav je knjiga Krivda in ljubezen prevedena iz nemščine. Armenska in slovenska književnost si delita žalostno usodo literarnega ustvarjanja v jeziku, ki ga govori peščica – v armenskem primeru trije milijoni ljudi, ki imajo še to smolo, da pišejo v posebni armenski pisavi. Prediranje te neprodušnosti gre nekoliko bolje le armen-skim umetnikom v diaspori, toda ti so s svojo domovino in njeno kulturo povezani le z nostalgičnimi spomini, nasprotno pa Norajr Adaljan in njegovi stanovski kolegi pišejo o sodobni Armeniji.
Pogledi, 22. september 2010