Literatura odrezanih jezikov
Kosovelovo večkrat navajano geslo »Bodimo eno po duhu, a ohranimo svoje lastne obraze,« (Srečko Kosovel: Separatisti) je danes še posebej aktualno. Prav kultura nas s svojo enkratnostjo, s svojo posebnostjo in zakoreninjenostjo v duhovni domovini dela v svetu razpoznavne, morda tudi zanimive. Kako ne pritrditi besedam Petra Kovačiča Peršina, ki v eseju Zaveza slovenstvu piše: »Čim večja je težnja sodobne civilizacije po planetarni socializaciji človeka, tem silnejša je človekova potreba po identiteti, individuaciji, zakoreninjenosti in domovinskosti.«
Zato ni nepomembno, da je v sklopu čezmejnega evropskega projekta, ki ga vodi Ciljno začasno združenje Jezik–Lingua, izšla obsežna monografija Slovenski avtorji v Italiji. Gre za delo literarnozgodovinskega raziskovalca, danes že pokojnega Martina Jevnikarja (1913–2004), ki je nastalo v polstoletnem časovnem razponu in ga je, raztresenega po zamejskem in zdomskem revijalnem ter drugem tisku, izbrala, uredila in strnila v celoto literarna zgodovinarka Marija Cenda. V knjigi je na 524 straneh predstavljena presenetljivo pestra in miselno, slogovno ter zvrstno raznolika literarna žetev v Furlaniji - Julijski krajini živečih besednih ustvarjalcev ter drugih peresa veščih piscev vse od osvobodilnega leta 1945, ki je pomenilo konec nacifašističnega terorja in naše notranje vojne. Največ Jevnikarjevih poročil in recenzij o bogati zamejski literarni dejavnosti je zaslediti v tržaški Mladiki. V tej reviji je vse od leta 1967 vzdrževal rubriko o sodobni slovenski zamejski književnosti. Od leta 1972 dalje je živela pod ambicioznim naslovom Zamejska in zdomska literatura. V njej najdemo poročila o publikacijah, ki so izhajale ne samo v primorskem in koroškem zamejstvu, temveč tudi v zdomstvu, predvsem v obeh Amerikah in delno v Avstraliji.
Martin Jevnikar je bil prvi, ki se je v drugi polovici prejšnjega stoletja lotil doslednega evidentiranja in proučevanja slovenskega povojnega slovstva v Italiji. Kot piše Marija Cenda v uvodni Besedi o avtorju, si je kmalu po prihodu v Trst zastavil delovni program, po katerem je sistematično spremljal nastajanje slovenskih književnih del zunaj meja matične domovine, jih registriral in poročal o njih na radiu, v Literarnih vajah (v razdelku Kulturna kronika), Mladiki in drugih publikacijah. Bil je pozoren na vsakega avtorja, še posebno na tiste, ki niso mogli računati na recenzije literarnih kritikov v Sloveniji.
Pluralnost zamejskega prostora
Konec druge svetovne vojne pomeni novo obdobje za primorsko ustvarjalnost nasploh, tudi za literarno, ki je šele tedaj celostno zaživela na domačih tleh, in sicer s tako močjo in silovitostjo, da si jo lahko razlagamo kot reakcijo na več kot četrtstoletni zaukazani molk. Odrezani jeziki, da si izposodim naslov knjige znanega italijanskega proučevalca jezikovnih manjšin v Italiji Sergia Salvija, so nenadoma spet spregovorili svobodno, s tem pa hoteli dokazati, da jih fašistični teror ni utišal, ampak so še vedno tu in imajo svetu marsikaj povedati.
Martin Jevnikar se je kot mlad in že uveljavljen slavist po vojni zatekel v demokratično pluralni zamejski prostor, ki pa je bil že takoj na začetku nazorsko in politično usodno razcepljen. Kljub političnim in ideološkim napetostim se je v tržaški kulturni ambient močno integriral kot še peščica tistih begunskih intelektualcev, ki so se po koncu vojne umaknili pred novo družbeno ureditvijo v Jugoslaviji v Pahorjevo »mesto v zalivu«. Trst je postal središče slovenstva, kjer je bilo mogoče svobodno izpovedovati svoje prepričanje, obenem pa branik italijanstva, kar pomeni, da je v mestu, ki ga je Jugoslavija še vedno zahtevala zase, prišlo do velike etnične napetosti. Ta izpostavljeni položaj, povezan s težkimi življenjskimi pogoji, je mnoge pribežnike prisilil, da so se preselili v daljne kraje, pogosto na druge kontinente, in tam začeli svojo življenjsko izkušnjo znova. Jevnikar se ni odločil za ta korak, temveč se je ustalil v mikrokozmosu slovenske skupnosti, ki se je po travmatični izkušnji četrtstoletne fašistične karantene znašla tako rekoč praznih rok. Odveč je ponavljati že povedano zgodbo, da je bila v omenjenem intermezzu oropana vsega tistega, kar bi ji zagotavljalo nemoteno intelektualno in kulturno rast.
Skratka, na vseh področjih je bilo treba začeti znova, predvsem obubožana pa je bila ta skupnost na področju kulture, saj ji je primanjkovalo avtohtonih intelektualcev, ki bi mogli na novo zgraditi in vzpostaviti tisto, kar je bilo v času fašističnega kulturnega genocida uničeno: od šol s slovenskim učnim jezikom, kulturnih ustanov, prosvetnih društev, založb, revij in časopisja do radijske postaje in gledališča. Jevnikar se je tega dobro zavedal, zato je svoje moči in znanje, ki si ga je pridobil na slavistiki v Ljubljani, usmeril prav tja, kjer je čutil in vedel, da je najbolj potreben in zanesljivo podkovan. Skupaj s peščico razumnikov je sooblikoval slovensko šolstvo na Tržaškem, ki ga je anglo-ameriška vojaška uprava takoj po vojni omogočila, obnovila osnovne šole in na novo ustanovila srednje. Kmalu je postal urednik skromnega, a pomembnega dijaškega lista Literarne vaje, ki je imel po njegovih besedah namen »vzgojiti po možnosti nove pisateljske oziroma pesniške moči in s tem obogatiti našo kulturo, ki je bila prav na tem lepem koščku slovenske zemlje tako kruto prizadeta«.
Povezovalec razbitega slovenstva
Kot literarni zgodovinar je nadaljeval raziskovalno delo, ki ga je začel že v Ljubljani. Svoje prispevke je sprva objavljal v Izvestju slovenskih srednjih šol kot tudi v omenjenem dijaškem listu, saj druge možnosti v prvih povojnih letih skoraj ni imel. Redke in večinoma kratkotrajne slovenske povojne revije v Italiji, o katerih izčrpno poroča v poglavju Soočanje s slovensko stvarnostjo, so bile ideološko strogo usmerjene in v njih Jevnikar svojih prispevkov ni mogel objavljati. Tako so se npr. Razgledi (1946–1952), ki jih je prvi dve leti urejal France Bevk, »čeprav so hoteli biti glasilo tukajšnjih ustvarjalcev in znanstvenikov, morali odpreti tudi sodelavcem iz osrednje Slovenije, ker jih tukaj ni bilo dovolj, mnogi pa niso mogli sodelovati zaradi ideološke opredelitve.«
Novo, do tedaj malo poznano okolje, v katerem se je znašel, ga je spodbudilo, da je pozornost osredotočil na leposlovje, ki je nastajalo zunaj meja matične domovine, na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Reziji, pa tudi na Koroškem ter v daljnem severnoameriškem in argentinskem zdomstvu. Tega pionirskega raziskovalnega dela se je lotil z vso natančnostjo in doslednostjo, ki sta ga od nekdaj odlikovali, in s tem postal poseben povezovalec razbitega povojnega slovenstva. Kot je razvidno iz naslova, se knjiga Slovenski avtorji v Italiji opira izključno na pisce iz Furlanije - Julijske krajine. Vrstni red devetinosemdesetih avtorjev, zbranih v poglavju Sodobna slovenska literatura v Italiji, po besedah urednice ne odraža kakih vrednostnih ali generacijskih meril, tudi delitve po literarnih zvrsteh ne upošteva, sledi le zaporedju Jevnikarjevih predstavitev zamejskih besednih ustvarjalcev v revijalnem tisku. Izbor avtorjev prepričljivo govori o tem, da je bila zamejska leposlovna žetev v polstoletnem obdobju količinsko bogata in zvrstno razvejana. Po oceni Mirana Košute zajema njen tekstovni korpus od leta 1945 do leta 1995 približno 400 knjig in 80.000 strani proze, poezije in dramatike.
Pljuski tuje kulture z vseh strani
Pozornosti vredno je tudi dejstvo, da se je naš avtor dokaj zgodaj, že v drugi polovici šestdesetih let lotil vprašanja, ki si ga dotlej na Tržaškem menda ni postavil še nihče. Ob ugotovitvi, da o slovenski zamejski literaturi lahko govorimo šele po razpadu Avstro-Ogrske, Jevnikar pripominja, da imata osrednja in zamejska literatura sicer marsikaj skupnega, da pa ima danes zamejska literatura tudi marsikaj samorodnega, izvirnega in tipičnega. S tem je posredno povedal, da gre v primeru te književnosti za posebno varianto v slovenskem literarnem sistemu, če se opremo na terminologijo Jakobsona ali Tinjanova. »Od osrednje slovenske književnosti,« ugotavlja, »jo ločijo drugačne gospodarske, politične in kulturne razmere, v katerih so se pisatelji rodili, izobrazili, živijo in delujejo. Sožitje z drugim narodom in njegovo visoko kulturo, naj bo italijanska, nemška ali druga, seveda po svoje deluje in vpliva na slovenske avtorje, da so njihove stvaritve hkrati produkt slovenske tradicije in avtorjevega življenjskega okolja, doživljanja in izkušnje; torej so istočasno domače in svetovljanske, ker v zamejske avtorje od vseh strani pljuska tuja kultura, laže in hitreje pa se tudi seznanjajo z evropsko in izvenevropsko literarno dejavnostjo.« O slovenski književnosti na Tržaškem pa med drugim pripominja, da ima zaradi razmer, v katerih besedni ustvarjalci živijo, »pečat in posebnosti italijanskih tržaških pisateljev: nagnjenje k liričnosti, razpoloženje za filozofsko in psihološko razglabljanje, iskanje resnice in smisla življenja, svetovno odprtost in vrsto drugih sestavin«.
Od »blestečega sloga« do »samoniklega jezika«
Ob monografiji Slovenski avtorji v Italiji lahko z gotovostjo zapišemo, da skoraj ni imena zamejskega pisatelja, pesnika, dramatika in esejista, ki bi ga Jevnikar spregledal ali ga zavestno ne bi upošteval. Tudi nasprotna ideološka usmerjenost nekaterih piscev ga ni pripravila do tega, da bi jih prezrl. Znal se jim je približati v njihovi življenjski stiski. Značilen v tem smislu je njegov zapis o romanu Borisa Pahorja Zatemnitev, ki je prvič izšel leta 1975 v samozaložbi, ker ga DZS zaradi spora ob Kocbekovi aferi ni mogla izdati. V njem je naravnost povedal, da je bil Radko Suban, glavni junak zgodbe, pisateljev alter ego, nasprotnik domobrancev; pri tem se ni pomišljal navesti Pahorjevega trpkega komentarja ob pripovedi, kako so ga »partnerji okupatorja«, kot jih imenuje, aretirali: »Ob misli na avstrijske čase pa je začutil vso zblojenost slovenske zgodovine, saj so primorski ljudje od 1918. leta najprej mislili na slovensko deželo kot rešiteljico, zdaj pa je bil človek v rodnem mestu jetnik ljudi, ki jih je poslala slovenska prestolnica.«
Če se v odnosu do zamejskih piscev in njihovega leposlovnega dela, kot rečeno, ni odrekel lastnemu vrednotenju, predvsem ocenam glede jezika, je na drugi strani tudi res, da je bil v sodbah vse prej kot strog ali odklonilen. Radodaren je bil tudi s pohvalami: dobro se je namreč zavedal, da je leposlovno delo slovenskih piscev v Italiji vredno posebne pozornosti in ustreznega razumevanja, zlasti pri tistih, ki so mladost preživeli v času fašizma in jim ni bilo dano, da bi se izobraževali v slovenskih šolah. Tako npr. glede Pahorjevega jezika v zbirki novel Grmada v pristanu Jevnikar opozarja, da je »dokaj samonikel in ne gre vedno po ustaljenih slovničnih pravilih«. Pri pesnici Ireni Žerjal pa meni, da ji je jezik samo »izrazno sredstvo, ne žlahtna posoda, zato uporablja grobe izraze in ne pazi na slovnične pravilnosti«. Drugačno je Jevnikarjevo mnenje o jezikovni kulturi Alojza Rebule. O njegovem »blestečem in iskrivem slogu in jeziku« je ob analizi zbirke novel Snegovi Edena (1977) zapisal , da je pisateljev »jezik tako izbrušen in prekvašen z izvirnimi primerami, da nima tekmeca«. Enako pohvalno se je izrazil še ob mnogih drugih njegovih delih, tako je v recenziji romanesknega besedila V Sibilinem vetru poudaril, da je v romanu čutiti »globoko klasično izobrazbo in oster posluh za jezik, v katerem je Rebula pravi virtuoz, saj se pri njem preliva in poje kakor v redkokaterem delu«.
Boris Pahor, pa tudi Claudio Magris
V sklepu lahko rečemo, da nam knjiga Slovenski avtorji v Italiji ponuja tehtno informacijo o vsebinski, idejni in jezikovni podobi povojnega slovenskega leposlovja na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Publikacija sama pa še zdaleč ne bi bila tako smotrno urejena in pregledna, če ne bi Jevnikarjevih po revijah raztresenih zapisov, kritik in pregledov premišljeno izbrala in uredila Marija Cenda. Odveč je poudarjati, da se je tako kompleksnega in odgovornega dela lahko lotil samo nekdo, ki dobro pozna sodobno slovensko zamejsko književno bero, skratka nekdo, ki ve, kako naj poseže v gradivo, ki ga ima na voljo, pa tudi, kje so meje tovrstnega početja. Urednica Jevnikarjeve monografije pa ni ostala le pri tem, temveč je sama bistveno dopolnila vrzel, ki je nastala po njegovi smrti. V zadnjem razdelku z naslovom Pripis je poskušala vsaj deloma zapolniti skoraj desetletno praznino, ki je zijala med koncem njegovega poročanja in izidom sedanje publikacije ter dodala poleg obravnavanih avtorjev še štiriindvajset novih. Tudi ta poslednji napor je opravljen zgledno in z vso natančnostjo, saj upošteva tudi mlajše pisce, ki so se začeli uveljavljati v novejših časih: Vilmo Purič, Matjaža Klemšeta, Davida Bandlja, Marino Cernetig iz Benečije in še vrsto drugih.
Pripomniti je treba, da se je pri analizi leposlovnih in drugih del oprla tudi na novejše kritične zapise slovenskih pa tudi italijanskih piscev. Zanimivo se mi zdi mesto, kjer ob Borisu Pahorju navaja Claudia Magrisa, ki je v knjigi esejev o literaturi Alfabeti ugotovil, da v Pahorjevih delih »spoznamo ne le fašistično nasilje in nacistične grozote; v teh delih spoznamo tudi, kako pogosto niso (italijanski someščani) priznavali Slovencem niti najosnovnejših pravic in njihove popolne pripadnosti Trstu; razumemo, zakaj je posledično Italijane in slovensko manjšino dolga leta ločeval zid, tako da se skupnosti nista obojestransko oplajali in bogatili. Borisa Pahorja, tega kritičnega in strastnega pesnika mojega in njegovega Trsta, sem tudi sam relativno pozno odkril.«
Na koncu kaže opozoriti na posebno vprašanje, ki ostaja odprto: zadeva uvrstitev Martina Jevnikarja v krog pomembnih literarnih zgodovinarjev po izvoru s Primorskega, ki so po drugi svetovni vojni bistveno oblikovali slovensko literarno vedo. Naj omenim samo nekaj imen: Mirka Rupla, Borisa Merharja in Lina Legišo. Gre za osrednje avtorje stroke, ki izhajajo, kot rečeno, iz primorskega okolja, so pa svoje pomembno delo opravili v matični domovini. Mednje po svoje sodi tudi Martin Jevnikar, ki ni bil po rojstvu, temveč po lastni izbiri primorski oziroma tržaški literarni zgodovinar.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014