(Literarno)zgodovinska statistična inventura
Vsebinsko in metodološko drugačna je Hladnikova monografija slovenskega zgodovinskega romana. Avtorjev osrednji namen je izčrpen pregled, inventura večinskega deleža tovrstne domače literarne proizvodnje, evidentiranje pretežnega dela gradiva z bolj ali manj jasno izdelanim žanrskim vzorcem. Hladnik se distancira od literarnega vrednotenja, iskanja in prepoznavanja »literarnosti«, »umetniškosti« besedil, izogiba se »elitističnemu ekskluzivizmu«, izrecno in popolnoma se odpoveduje »neplodni opoziciji literarno vredno : neumetniško«. Obsežnost obravnavanega korpusa, množica besedil in raznovrstnih zunajbesedilnih podatkov o kompleksnem žanrskem sistemu na sinhroni in diahroni ravni pojavljanja ter o njegovem družbenem kontekstu, mu je vsiljevala iz-biro meritvenih postopkov, ki omogočajo kvantitativno, računalniško obdelavo: preštevanje, katalogiziranje, klasificiranje, sistemiziranje in avtorju posebej ljubo statistično izračunavanje v obliki tabel in grafikonov.
V začetnih poglavjih Hladnik povzema tuja teoretična dognanja o karakteristikah, ki določajo izbran žanrski model, dotakne se spoja faktov in fikcije kot njegove nezamenljive različnosti, opredeljuje njegov odnos do zgodovinskega diskurza, pri tem pa ostaja zvest privrženec pojmovnih paradigem 19. stoletja, ki so zgodovinsko pripovedništvo opredeljevale kot domišljijskočutno dopolnitev zgodovinopisja, kot nižjo, popularizirano obliko strokovnega védenja. Na hitro se ustavi še pri spremembah, ki sta jih žanru zadala modernistični subjektivizem in postmodernistično filozofsko refleksivno, historiograf-sko in hkratno literarno mehčanje starega nasprotja med zgodovino ter pripovedjo.
Hladnik sicer načeloma prevzema stališča sodobnih raziskovalcev, da so žanrska določila spremenljiva, pa vendar sam kot temeljni, nesporno veljavni kriterij določi neosebno, neizkustveno razmerje avtorja do upodobljene stvarnosti. Časovno distanco kot eno izmed žanrskih lastnosti nekateri teoretiki sicer upoštevajo (na primer Ina Schabert), vendar se novejša literarna teorija previdno izogiba normativnim definicijam žanrskih kriterijev, prav tako tudi natančnemu opredeljevanju kvantitativnega, časovnega razmika avtorja od snovi kot obveznega žanrskega pravila. Hladnikova opredelitev se zdi problematična iz več razlogov. Ali pričevanja sodobnikov o dogodkih, ki so jih sami doživeli, ne morejo biti dovolj zanesljiva, verodostojna, da bi lahko postala del zgodovinskega védenja? Kako potem nastajajo primarni viri in dokumenti, kdo in kako iz dogodkov proizvaja zgodovinske fakte? Odločitev zbuja negotovost tudi zato, ker romanopisec ne prevzema vloge zgodovinarja, temveč piše s položaja opozicije. Zgodovinski roman se ustvarja v dialogu ali konfrontaciji z uradnim historiografskim diskurzom, ki ga bodisi dopolnjuje v območju praznih mest ali pa ga kritično spodbija. Nekoliko moti tudi, da se Hladniku ob tem izmuznejo druga, za žanr pomembnejša določila, kot je zelo specifičen odnos med sfero zasebnosti in družbenopolitične javnosti, še zlasti pa problematična združitev dokumentarnosti, faktov s fikcijo, ki se je v vseh premenah doslej izkazala kot edini stalni, obvezni, reprezentativni žanrski signal.
Hladnikovo teoretično razumevanje žanra se zdi ob primerjavi s praktičnimi, literarnozgodovinsko empiričnimi aplikacijami tudi sicer precej nedorečeno, neprepričljivo, protislovno. V uvodnih poglavjih spoznava, da se »meje žanra v času spreminjajo«, toda hkrati meni, da so zahteve po preoblikovanju konvencionalnih žanrskih obrazcev imperativ vrednotenjsko ekskluzivistične literarne vede in poetike inovativnosti. Bolj kot zadnje je to verjetno zgolj zdravorazumsko stališče literarnega evolucionizma, postopnega razvoja vseh literarnih pojavov, brez katerega bi literatura kot neutrudni perpetuum mobile serijsko v nedogled obnavljala iste topoi – to pa dejansko trivialna književnost pogosto počne. Hladnik tu prihaja navzkriž s sodobnimi genološkimi teorijami. Kljub uvodni intenciji, da bo zajel celotno produkcijo slovenskega daljšega pripovedništva z zgodovinsko motiviko, večinski delež obravnavanega korpusa zajema žanrska besedila iz 19. in prve polovice 20. stoletja, ki so se sramežljivo odrekala ambicioznim estetskim učinkom in izpolnjevala družbenomoralno, spoznavno ter zlasti hedonistično poslanstvo. In čeprav je po Hladniku nevzdržno enačenja žanra s scottovskim prototipom, so prav ta besedila bila povsem imuna proti vsakršnim poetološkim inovacijam, zvesta primarnemu modelu 19. stoletja. Tako se avtorju ob vnovičnem določanju mej žanra utrne spoznanje, da je njegovo bistveno določilo posebna motivika iz repertoarja romantične dediščine. Gre za pojme, ki so bolj kot na principe literarne zgodovine vezani na predstavo obrabljene romantične sentimentalnosti in dražljivosti v zavesti ljudskih množic ter so nepogrešljivi rekviziti branja lahke kategorije. To po Hladniku slovenski zgodovinski roman tudi je in mu tega ob korpusu obravnavanih del pravzaprav ne moremo odrekati. Na tej točki Hladnikova kvantitativna obravnava domačih tekstov kolidira s tujimi teorijami žanra, ki so nastale ob izbranih besedilih s prepoznavno matrico in nesporno umetniško vrednostjo.
Kadar se avtor ne posveča strogo znanstvenim, eksaktno preverljivim dejstvom in izčrpnim statističnim raziskavam (zelo pestra in zanimiva je statistika Hladnikove statistike vseh literarnih ter še posebej zunajliterarnih pojavov, skupaj z na primer natančnimi izračuni, kolikšno je razmerje pojavljanja oseb v Visoški kroniki glede na spol, kolikšen je natančen obseg zgodovinskega diskurza v leposlovnih besedilih, kolikšen je obseg besedil glede na število besed, kolikšna je kondicija posameznih avtorjev, kolikokrat se v naslovih besedil pojavijo samostalniki, ki označujejo osebke ženskega spola, profili avtorjev glede na socialnopoklicno pripadnost in regionalni izvor itd.) ter se usmeri k samim besedilom, se bralcem, vajenim hermenevtike in imanentne interpretacije, zdi, kot bi miselni potek iz osrednjega tira nenehno metalo na stranske poti, v ovinke, digresije. To niso zgolj premiki po daljici besedila : literarni sistem. Usmeritve k zunanjim vidikom ustvarjanja, ki jim sledi tudi Hladnik, se zdijo kot odsev starejše, pozitivistične metodologije: avtor veliko pozornosti namenja kritiški recepciji žanra na Slovenskem nasploh in njegovih posameznih del (na primer Alamuta), včasih se ustavlja pri genezi posameznih besedil, zlasti pri pomenu zunajliterarnih vplivov (Visoška kronika), knjiga vsebuje številne biografske orise obrobnih, pozabljenih avtorjev, včasih začinjene s pikantnimi podrobnostmi iz njihove zasebnosti, temeljito razišče tudi sistem posredovanja in razšir-janja žanra z osrednjo vlogo prevodov, literarne periodike in založništva.
Pa tudi ko svojo pozornost obrne k sami literaturi, njegova misel hitro zaide v obširne ekskurze, ki jih sproži določena tematika iz besedila, toda Hladnikovi razpravljalni odmiki se navadno povsem osamosvojijo in pretrgajo povezavo s prvotnim delom. V monografiji tako najdemo pestro etnološko in zgodovinsko faktografijo, številne legende o domačih in tujih svetnikih, teoretskemu diskurzu dajeta navdih ljudskega kolorita in živahne ilustrativnosti bogata zgodovinskodokumentarna anekdotičnost in dokumentarnost. Zgodovinski roman avtor v maniri kritike preteklih obdobij presoja glede na skladnost s historiografijo. Poleg te spoznavne funkcije naj bi bilo njegovo temeljno poslanstvo še ideološko, politično nacionalno: slovenska literatura je (bila?) predvsem v službi naroda, zgodovinski roman kot temeljni žanr, poleg kmečke povesti, ga je ozaveščal s podobo lastne preteklosti, sodeloval pri konstrukciji njegove realnosti in identitete v odnosu do tujega, drugačnega. V tako zapolnjenem prostoru je zmanjkalo mesta za estetiko. Ali pa se je ta premaknila v drug čas in na drugačno raven, ki se jima je Hladnik izognil.
Pogledi, 6. oktober 2010