Literarni leksikon o naratologiji
Monografija Sodobne teorije pripovedi je v grobem razdeljena na štiri dele. Uvodno poglavje je posvečeno terminološkim opredelitvam glavnih pojmov, kot so pripoved, naratologija in teorije pripovedi. Avtorica predlaga izenačenje pojmov naratologija in teorija pripovedi, pri čemer se zavzame za uporabo njunih množinskih oblik, torej naratologije in teorije pripovedi, saj naratologija po njenem mnenju ni enovita metoda. Na podoben način avtorica pretrese tudi samo pripoved: s kratkim zgodovinskim pregledom tega pojma pokaže, da je pripoved mogoče razumeti kot posameznikov način razumevanja oziroma njegovo osmišljanje sveta, kar je seveda pripeljalo do razširitve naratoloških pristopov tudi na številna druga področja, na primer v teoriji filma, umetnostni zgodovini, kognitivni znanosti, psihiatriji itn.
V drugem delu avtorica bralcem predstavi zgodovinski pregled naratoloških vprašanj oziroma naratologije kot literarnovedne discipline od antike do danes. Nekaj naratoloških vprašanj je tako mogoče zaslediti že pri Platonu, Aristotelu ter retorikih, pozneje še v zgodnji fazi teorije romana, dejansko pa lahko začetek naratologije kot literarne discipline umestimo v zgodnje 20. stoletje. V anglosaksonsem prostoru se je začela predvsem s Percyjem Lubbockom in pisateljem E. M. Forsterjem, ki sta se posvečala pripovedni tehniki, po drugi svetovni vojni in še pred mednarodnim razcvetom strukturalizma se je Norman Friedman posvetil pojmu gledišča, neoaristotelovec Wayne Booth pa je obravnaval razmerje med implicitnim avtorjem in pripovedovalcem. V nemško govorečem prostoru so se raziskovalci osredotočili predvsem na vlogo pripovedovalca: pred vojno na primer Oskar Walzel, pozneje pa še Wolfgang Kayser in Franz Stanzel, ki sta tudi najvidneje vplivala na slovensko literarno teorijo.
Neodvisno od obeh zgoraj naštetih tradicij so sodobno naratologijo močno zaznamovali tudi ruski formalisti, predvsem Vladimir Propp s svojo študijo Morfologija pravljice, Viktor Šklovski s pojmovnim parom fabula/siže ter Mihail Bahtin s filozofijo jezika. V šestdesetih letih je s pojavom strukturalizma prišlo do velikega razmaha teorije pripovedi, ki se je razvijala v dve smeri: prva skupina raziskovalcev je poskušala določiti strukturno zasnovo zgodbe, druga pa se je posvečala predvsem značilnostim samega pripovedovanja. Alenka Koron v pregledu strukturalistične naratologije predstavi predvsem dva raziskovalca, in sicer Gérarda Genetta in Tzvetana Todorova, ter njun vpliv na Mieke Bal, Seymourja Chatmana in že omenjenega Stanzla. V poststrukturalizmu so na naratologijo vplivale ali pa upoštevale njene ugotovitve tudi druge humanistične discipline, na primer historiografija, psihoanaliza, hermenevtika …, vse skupaj pa je privedlo do pojava številnih različnih novih teorij pripovedi v današnjem času. V zaključku poglavja Alenka Koron razpravlja o klasifikaciji že skoraj nepreglednega števila naratoloških teorij od feministične in intermedialne naratologije do kognitivne (meta)naratologije in teorije možnih svetov.
Tretji del Sodobnih teorij pripovedi je posvečen pregledu slovenske recepcije obravnavanih teorij pripovedi. Z izjemo nekaj zametkov interpretacije pri Izidorju Cankarju in Ocvirkovega nasprotovanja formalizmu do konca druge svetovne vojne naratologija ni vplivala na naš prostor. Šele konec šestdesetih let se je začel komparativistični prostor odpirati tudi novejšim filozofskim tokovom, s tem pa so raziskovalci v razpravo pritegnili tudi nekatere naratološke problematike in pristope. Prvi, ki je pripovedno teorijo zares sistematično obdelal, pa je bil Janko Kos, ki se je pripovednoteoretsko oprl predvsem na Kayserja, tipologijo pripovedovalca pa prevzel po Stanzlu. Pozneje je Kos to tipologijo še dodatno razvil in nadgradil v članku z naslovom Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca, kjer je razločeval tri ravni pripovedovalca: dve ahistorični (prvoosebni, drugoosebni, tretjeosebni ter lirski, epski, dramski pripovedovalec) in historično (avktorialni, personalni, virtualni pripovedovalec). Alenka Koron zelo zanimivo ugotavlja, da se je Kos pri korekciji Stanzlove tipologije resda oprl na Bootha (in Hegla), vendar pa je svoje ugotovitve oblikoval brez upoštevanja drugih sočasnih naratoloških teorij v Evropi in drugod. Med raziskovalci, ki se v novejšem času poslužujejo naratoloških metod, pa velja omeniti Marjana Dolgana, Mirana Hladnika, Alojzijo Zupan Sosič in Mirana Štuhca. V zadnjem delu avtorica podrobneje predstavi nekatere sodobnejše naratološke problematike, predvsem koncept vsevednega pripovedovalca, naratologijo v dramatiki, v avtobiografskih pripovedih in v zgodovinopisju ter naratologijo družbenih spolov, na kratko pa ugotovitve ponazori z nekaterimi primeri iz slovenske književnosti.
Sodobne teorije pripovedi so tako po svoji zasnovi presenetljivo podobne knjižicam v poznani zbirki Literarni leksikon, še posebej tistim, posvečenim literarnoteoretskim vprašanjem (na primer Intertekstualnost, Hermenevtika in literarna veda, Duhovna zgodovina). Monografija Alenke Koron pa ne sledi zbirki zgolj strukturno, ampak tudi vsebinsko: glavni namen dela torej ni izgradnja lastnega naratološkega sistema ali predstavitev izvirnih znanstvenih ugotovitev, ampak predvsem nazoren prikaz teorij pripovedi po svetu, raziskava njihovih manifestaciji v slovenskem prostoru ter podrobnejši pregled nekaterih sodobnih naratoloških problematik. Prav tak prikaz je za naš prostor nadvse dobrodošel in uspešno zapolnjuje do zdaj skoraj prezrto, vendar nadvse pomembno smer literarne vede.
Ob tem je vendarle treba opozoriti na določeno zagato. Namreč, velika večina naratoloških študij je izrazito kompleksnih in analitično razvejenih. Avtorji pogosto uvajajo številne nove in zapletene klasifikacije, ki jih povzemajo v tabelah in grafih. Naj zgolj kot primer na hitro predstavim delo enega izmed osrednjih predstavnikov klasične naratologije, Discours du récit Gérarda Genetta. S treh ravni naracije, tj. pripovednega diskurza, pripovedovane zgodbe in samega pripovedovanja, se avtor loti raziskovanja dogajalnega časa, še posebej zaporedja, kjer obrazloži anahronijo, ki jo razdeli na prolepso in analepso, domet ter amplitudo, nato pa še trajanje, v sklopu katerega posebej uvede pojme pavza, scena, poročilo in elipsa, ter frekvenco oziroma pogostosto dogodkov, torej singulativnost, repetitivnost ali iterativnost. Genette nadalje obravnava naklon naracije in uvede pojem fokalizacije, ki jo deli na ničto, notranjo in zunanjo, nato pa predstavi še alteracijo in polimodalnost. V zadnjem delu razprave se francoski teoretik ukvarja predvsem s tipi govora oziroma glasovi, ki jih loči na pripovedovani, odvisni, polpremi, poročani in neposredni govor. Glede na časovni umeščenost med seboj loči aposteriorno, predhodno in vrinjeno pripovedovanje, glede na pripovedne ravni pa loči med metalepso, ekstradiegetsko, intradiegetsko in metaadiegetsko ravnjo, nadalje pa razlikuje še med homodiegetskim in heterodiegetskim pripovedovalcem.
Zelo strnjeni pregled, ki ga podajam, je na prvi pogled videti kompliciran, vendar Genette v svojem delu s podrobno razlago in številnimi primeri iz literature poskrbi, da je besedilu precej lažje slediti. Podobno seveda velja tudi za druge naratološke razprave. V monografiji Alenke Koron, ki predstavi zares obsežen opus teorij pripovedi, pa je kaj takega seveda tehnično nemogoče. Sodobne teorije pripovedi so zato izjemno kompleksno, zapleteno in zahtevno branje, vse skupaj pa še dodatno potencira strogo znanstveno besedišče. Čeprav je delo izjemen prispevek k slovenski literarni vedi, je prej kot laikom namenjeno bralcem, ki so vsaj v grobem seznanjeni z osnovnimi pojmi literarne teorije, in predvsem tistim, ki so vajeni branja zahtevnih humanističnih besedil ter se ne bodo ustrašili poplave tujk in strokovnega izrazja.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014