Knjiga - Stvarno

Neosocialna Slovenija. Več avtorjev. Uredil Urban Vehovar. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, Koper 2010, 234 str., 18 €

Zbornik Neosocialna Slovenija si že v podnaslovu zastavi svoje temeljno vprašanje, in sicer ali: »Smo lahko socialna, obenem pa gospodarsko uspešna družba?« V nadaljevanju nanj v šestih prispevkih poskuša odgovoriti sedem avtorjev (Srečo Dragoš, Aljaž Hribernik, Miroljub Ignjatović, Marko Jaklič, Borut Likar, Miroslav Stanojević in Urban Vehovar). Zbornik izhaja iz predpostavke, da živimo v turbulentnih časih, ki jim ni para vse od konca druge svetovne vojne naprej. Pred nami se rojeva nova doba ter nova ekonomska in politična razmerja, ki bodo v temelju zaznamovala prihajajočo družbo. Vendar pri vsem tem ne gre za proces, ki bi se odvijal po vnaprej določenem scenariju, in prav zato je potrebna teoretska refleksija, ki nam lahko služi kot orientir v času velikih sprememb. Skozi analizo temeljnih družbenih procesov, ki so se v preteklosti (s posebnim poudarkom na obdobju po osamosvojitvi) odvili v Sloveniji, avtorji zbornika podajajo svoje prognoze, kam nas bo v prihodnosti vse skupaj pripeljalo.

Vsekakor je čas še kako primeren za tovrstne razmisleke. Za leto 2011 lahko z gotovostjo zapišemo, da je bilo naravnost revolucionarno: arabske revolucije, okupacija Wall Streeta, nenazadnje okupacija ljubljanske borze. Vse to naznanja, da se v svetu dogajajo tektonski premiki. Do nedavnega je veljalo pravilo, da je iracionalno, neproduktivno, celo nespodobno dvomiti v logiko delovanja kapitala. Prav ta naj bi bila namreč tista, ki lahko edina zagotavlja splošno blagostanje in prosperiteto. Po treh letih globalne krize se (predvsem zaradi množičnih uporov) prostor mišljenja naposled odpira. V javnem in medijskem prostoru kritična misel in beseda spet pridobivata na veljavi in upravičenosti.

Mislim, da lahko projekt zbornika Neosocialna Slovenija v grobem umestimo v ta horizont, četudi je njegova notranja struktura izrazito heterogena. Avtorje druži gibanje po dveh problemskih oseh. Na prvi ravni je to proizvodni sistem globalnega kapitalizma, ta objektivna družbena danost, ki je ne more ignorirati nobena posamična država. V tem segmentu imajo pomembno vlogo tudi mednarodne organizacije (Mednarodni denarni sklad, Evropska unija, OECD ipd.), ki imajo vsaka svoj pogled na politično ekonomijo in socialo ter tovrstno razumevanje »spodbujajo« tudi pri svojih članicah. Na drugi ravni pa lahko vendarle govorimo o relativni avtonomiji, ki jo vsaka posamična država uživa znotraj teh okvirov. Takšna konstelacija je avtorjem res skupna, vendar so poti, ki jih uberejo iz tega izhodišča, nadvse raznolike. V resnici gre za zbir različnih svetovnonazorskih usmeritev, ki med seboj gojijo tudi nepomirljiva nasprotja. Vendar pri tem ne gre za hibo ali moteč element pri branju, nasprotno: namesto tega, da bi bili kot bralci postavljeni v lagodno pozicijo programskega teksta, ki od nas terja predvsem vero v črko, smo prisiljeni v to, da zavzamemo pozicijo.

Marko Jaklič in Aljaž Hribernik v svojem prispevku Slovenski tradicionalni preživetveni model kot dejavnik razvojne blokade slovenske družbe izhajata iz teze, da slovenski poslovni model temelji na štirih stebrih: uradni ekonomiji, lokalni skupnosti, družini in državi. Vse našteto zaznamuje preživetvena orientiranost in porazdelitev tveganj na vse štiri instance. O tem, kako globoko je v Sloveniji zakoreninjen preživetveni model, skozi dosledno zgodovinsko izpeljavo v svojem prispevku pokaže tudi Urban Vehovar. Jaklič in Hribernik sicer opozarjata na rigidnost sistema, ki ima svoje prednosti, vendar v osnovi ne omogoča pravega gospodarskega razmaha. Tako kot Borut Likar, ki se v svojem prispevku osredotoča na problem (ne)inovativnosti slovenskega gospodarstva, tudi onadva opozarjata, da je naše okolje nadvse neugodno za razvoj in implementacijo inovacij. Kot posledico takšnega ne-razvoja avtorji navajajo tudi nemogoč eksistenčni položaj mladih. Slovenska mladina izrazito dolgo živi pri starših, saj si mladi enostavno ne morejo privoščiti plačevanja najemnin, kaj šele lastnih stanovanj. Zato tako v nepremičninskem kot kariernem smislu ožja in širša družina ostaja osnovna »socialna politika« za mlade. V tem pogledu je upravičena tudi kritika sindikatov, ki so usmerjeni v klasičen industrijski proletariat, za mlade, prekerno zaposlene, pa jim razen načelne solidarizacije ni uspelo izbojevati omembe vrednih rešitev.

Tovrstna vprašanja v svojem prispevku Vzpon in dezorganizacija neokorporativizma v Republiki Sloveniji odpira tudi Miroslav Stanojević. V svoji analizi pride do sklepa, da je obdobje tradicionalne neokorporativne regulacije v Sloveniji končano. Zgodovinsko gledano je ta sicer omogočala relativno prosperiteto in napredek, vendar je v resnici propadla prav skozi svojo uspešnost. Prav zato, ker je bila Slovenija zgodba o uspehu in se je lahko hitro včlanila v tako imenovane evroatlantske povezave, je bila spotoma primorana vedno bolj opuščati stari neokorporativni model in ga nadomeščati z nadnacionalno monetarno regulacijo. Miroljub Ignjatović se v svojem prispevku posveti temu, kako so se vse te strukturne spremembe preslikavale na trg delovne sile: v izredno kratkem obdobju od 1988 do 1998 se je delovno aktivno prebivalstvo v Sloveniji zmanjšalo za več kot dvesto tisoč ljudi. Ta proces lahko beremo kot upokojevanje vseh tistih delavcev, ki so znotraj tržnega gospodarstva postali enostavno odvečni. Dvajset let pozneje pa je trg delovne sile že »moderniziran« in slovenska mladina je po podatkih iz leta 2008 v samem evropskem vrhu glede prekernosti oziroma zaposlitev za določen čas.

Najbolj radikalno kritiko neoliberalizma v svojem prispevku razvije Srečo Dragoš, ki problem finančnega kapitalizma poskuša zapopasti skozi Baudrillardov koncept simulakra, torej podobe, ki nima več nikakršne zveze z realnostjo. Dragoš sicer ugotavlja, da četudi se zdi, da kompleksne finančne operacije in mahinacije nimajo več zveze z resničnostjo, njihovi učinki ostajajo še kako realni (brezposelnost, vedno večje razslojevanje). Dragošu uspe pokazati tudi na stične točke stare realsocialistične in nove neoliberalne vulgate, saj obe zagovarjata odmiranje države in posledično nesmiselnost socialne politike. Očitno so to tezo vzele zares tudi slovenske parlamentarne stranke, saj Dragoš pokaže, da je bila v programih sedemnajstih političnih strank, ki so nastopale na državnozborskih volitvah leta 2008, socialna politika kot resen koncept uporabljena zgolj trinajstkrat. Slovenske politične stranke o socialni politiki ne razmišljajo oziroma jo podrejajo gospodarskim interesom. Tri leta zatem pa lahko ugotovimo zgolj to, da je situacija praktično identična.

Pogledi, št. 2, 25. januar 2012