Roman Nebesa cadillac
Junakinja nekega časa
»Vse, kar vemo o njej, so zgolj fragmenti,« zapiše Jan Ciglenečki v spremni besedi k romanu. Govora je o avstrijski teozofinji, spiritistki in okultistki, baronici Adelmi von Vay, ki je velik del svojega življenja preživela na dvorcu »Baronvaj« v današnjih Slovenskih Konjicah. Čeprav je bila v svojem času znana kot začetnica spiritizma v tem delu Evrope, čudežna zdravilka, h kateri so hodili pacienti, živeči širom po monarhiji pa tudi od drugod, in se je o njej, vsaj v določenih krogih, govorilo po malodane celem svetu, pa nam je njeno ime dandanes neprimerno manj znano.
Razlogov za to, poleg maloštevilnih podatkov o njenem življenju, je več. Spiritizem, okultizem in medijstvo so, v skladu z razvojem tehnologije ter izoblikovanjem strogo racionalistične družbe, danes nezanimivi. Njeno delo sodobnemu bralcu, vsaj brez primernega predznanja, zveni preveč nenavadno, da bi lahko zares cenil njegovo vsebino, ki nam je v času, ko se v filozofskih logih srečujemo z marsičim drugim kot s teozofi, bržkone tudi precej tuja.
Našteti razlogi in iz njih izhajajoča vprašanja so, vsak(o) po svoje, našli mesto tudi v najnovejšem romanu Zdenka Kodriča.
Biografsko
Vendar pa ob romanu Nebesa cadillac ne moremo mimo vprašanja biografskega. Poleg številčnosti (avto)biografij bolj ali manj znanih oseb(nosti) na policah knjigarn, se tudi sodobna literatura vse bolj spogleduje s črpanjem iz avtorjevih lastnih izkušenj ter, vsaj zdi se tako, poskuša uiti smrti avtorja.
Kodričev roman na to ni imun; v mislih imam predvsem vpeljavo biografskih dejstev ter bolj ali manj dobesednih citatov iz del »štajerske Pitije«. Preverljivi podatki ustvarjajo sidrišče, ki daje vtis resnice, trdne opore ob branju dela, a je hkrati nenehno postavljana pod vprašaj, ko prazna mesta med temi fragmenti podatkov avtor zapolnjuje z literarizirano različico različnih dogodkov in vsakodnevnega življenja protagonistke romana. A prav ta razsežnost, zamolčana in skrita v njeni uradni biografiji, je tista, ki ustvarja idealne pogoje za ubeseditev življenja tako skrivnostne in mistične osebe, kot je baronica tudi bila. Zdi se, da lahko bistvena razsežnost njenega življenja in dela najde svojo pot do nas šele skozi literaturo. Čutiti je težnjo, da se ujemajo čas in prostor literarnega prostora ter faktografija, literarno so zapolnjeni le tisti elementi, ki so tako ali tako podvrženi našim lastnim predstavam. Avtor je v tem oziru pazljiv in natančen – zdi se, da se zaveda meje med enim in drugim – ter skrbno odmeri prostor, ki si ga lahko privošči za lastno poetiko in sporočilo.
Novo razsežnost biografskega pridajo tudi opombe pod črto, ki se navadno začnejo s stavkom Jaz, Zdenko Kodrič ter tako s prisotnostjo avtorjevega glasu vsakič znova potrjujejo zgodbo romana kot fiktivno. Navadno nekoliko duhovite opombe se poleg tega vselej navezujejo na neki detajl iz zgodbe, ki mu avtor sopostavi detajl iz svojega življenja ter tako v isti sapi paradoksalno zabriše mejo med pripovedovalcem in avtorjem, hkrati pa daje vtis, da se je za pisanje o Adelmi von Vay odločil iz skrajno osebnih razlogov.
S tega vidika pa ni nepomembno niti to, da bralcu zgodbo posredujejo različni pripovedovalci – protagonisti romana. Zgodba o Adelmi je tako nekakšen preplet različnih zornih kotov, a v njih ni čutiti intence po radikalni različnosti, ki bi zamajala resničnost. Mnogoterost pripovedovalcev se zdi predvsem najlažji način za posredovanje misli različnih likov, saj se njihovi podatki o zunanjem dogajanju vselej ujemajo.
Dvajseto stoletje
Kaj je torej tisto, kar se zapisuje v prazna mesta med biografskimi podatki? Kot nekakšna rdeča nit teksta je tu antagonizem med duhovnim in materialnim, podprt tako zgodovinsko (začetek 20. stoletja) kot tudi osebno. Čeprav je izpričano, da je Adelma v okviru svojih terapij požela mnoge uspehe, se proti koncu romana, torej tekom prve svetovne vojne, začnejo pojavljati tudi prvi dvomljivci, ki niso več prepričani, da lahko somatske bolezni zdravimo s seansami. In to v času, ko po evropskih prestolnicah vlada navdušenje nad psihoanalizo, sodobna medicina pa doživlja nagel razvoj. Občutje Adelme von Vay tako odslikava zakonitosti dobe. Čeprav s svojim procesom avtomatičnega pisanja sega v duhovno, pa hkrati svoje delo dojema kot znanstveno – dovolj je, da le ošvrknemo knjigo Duh, sila, snov, pa nam je tovrstna hibridnost ozadja njene misli hitro jasna.
Razkol le še podpre Adelmina osebna zgodba. Na tej točki tudi sama kdaj pa kdaj podvomi o lastnih metodah, podobno kot njen mož Odon. Omeniti pa velja tudi prigodo z Adelminima psičkoma – če je bil prvi ubit po naročilu Adelmine sestrične Frančiške, pa se na drugega po spletu okoliščin zvrne baroničin teleskop, s čimer je tehnologija tista, ki poseže v življenje.
A ne gre zgolj za prehod med duhovnim in materialnim. Tisto, kar daje romanu njegov glas, je predvsem razkol med duševnim in čutnim. Zadnjega od pacientov, Alfreda Karnicha, začne baronica obravnavati drugače. Zaljubi se vanj, dotika se ga, skoraj zapeljuje ga, le nekaj mesecev zatem pa izve, da je naredil samomor. Adelmi se terapija prvič ponesreči, s čimer se zaključi njen osebni prehod med duševnim in čutnim, ki ga nato dopolni prihod dolgo pričakovanega cadillaca iz Amerike, stroja, ki napoveduje novo dobo in nov pogled na svet.
Odnos do Drugega
Bržkone bi med biografskimi romani velikokrat našli prav tiste, ki ubesedijo življenjsko zgodbo kakšne širši javnosti manj znane, a zato nič manj izjemne ženske. Slednje ni nepomembno; zdi se, kot da tovrstna besedila določijo neki čas kot moški in poskušajo rešiti antagonizme, ki se ob tem kopičijo, jih razložiti ali celo rešiti z ženskim likom, ki naj zamaje tudi današnje dojemanje sveta.
Podobno intenco je čutiti tudi v romanu Nebesa cadillac. Pustimo ob strani baroničino sestrično Frančiško, ki si želi na vsak način prilastiti Adelmin eliksir in se celo usodno zaljubi v njenega moža Odona ter za dosego svojega cilja igra na lastne in služabničine čare, saj ob tem na trenutke daje vtis hudobne čarovnice iz pravljice. S to izjemo so tako moški kot ženski liki v svojih željah ter dejanjih neprimerno bolj kompleksni, zavoljo nenehnega prehajanja med njihovimi mislimi ter obnašanjem na zunaj pa tudi zelo plastični.
Baronica kljub svojim posebnim sposobnostim ni prikazana kot kakšen magičen lik, tudi njen mož Odon, čeravno oficir avstro-ogrske vojske, je posvečen v Adelmino delo in tako ne predstavlja denimo racionalnega principa. In četudi se veliko likov ponaša z vojaškim ozadjem, se na začetek vojne vendarle ne odzivajo s patosom, ki bi ga morebiti pričakovali, temveč jo poskušajo, vsaj po prvotnem šoku, dojeti karseda racionalno. Prav tako lahko potegnemo vzporednice med kompleksnimi miselnimi ustroji, ki se skrivajo za besedami predstavnikov različnih socialnih skupin – kmet je v svojem poslovanju enakopraven baronu in županu, celo prelisičiti ju uspe, tudi Frančiškina služabnica Klara ohranja, ne glede na nenehne Frančiškine stroge ukaze, neko svojo esenco.
Razlike so v družbo očitno zapisane – že omenjena Frančiškina strogost, zoprne posledice za kmeta, ki je naplahtal barona in župana, ter nekateri zapovedani vzorci obnašanja so prisotni, vendar pa ne opredeljujejo notranjega sveta romanesknih likov. Prav zaradi tega ni nihče od njih zgolj orodje v pisateljevih rokah, namenjeno posredovanju nekega sporočila, temveč vsak od njih zaživi svoje življenje in v svoji kompleksnosti do neke mere narekuje tudi zunanje dogajanje.
Navedeno je v roman vtkano skrajno naravno. V ospredju so osebne zgodbe nastopajočih in njihovo življenje, pospremljeno z ravno pravim ravnotežjem med dogajanjem, ki naj izraža psihologijo likov, ter tistim, ki zrcali duha nekega časa; prvo z drugim največkrat kar sovpada ter tako ponuja tekstu nekakšno dvojno dno.
Našteto prav tako podpira jezik. Ta je ujet v primeren register med sodobnim jezikom in jezikom z začetka 20. stoletja, le na trenutke se v tekst prikrade kakšen pretirano vznesen odlomek. Končno pa tudi ta podpira like, ki živijo v času zadnjih vzdihljajev neke druge dobe, malodane dvorskega življenja, ki osebam s tako visokimi nazivi pač pripada.
Pred nami je torej tekoče delo, za katero se zdi, da lahko vsakemu bralcu ponudi nekaj svojega, ali bolje – njegovega. Najsi gre za stanje družbe na začetku 20. stoletja, vpogled v življenje in delo Adelme von Vay ter njenega kroga ali zgodbo o zapletenih medsebojnih odnosih.
***************
ZDENKO KODRIČ: Nebesa cadillac
Spremna beseda Jan Ciglenečki
Založba Pivec, Maribor 2014
288 str., 18,90 €
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015