Izjemno v svoji povprečnosti
Prvič, ker gre za enega najbolj prepoznavnih sodobnih britanskih avtorjev, ki se je podpisal pod devetnajst knjig (od teh enajst romanov), in drugič, ker se mu je Man Booker, ena najpomembnejših literarnih nagrad za prozo v angleškem jeziku, izmuznil že trikrat, v četrto pa ga je šestinšestdesetletni pisatelj nazadnje le dobil. In če prejšnji trije nominirani romani (v slovenščino prevedena Flaubertova papiga in Arthur in George ter neprevedeni England, England) niso bili dovolj dobri za zmago, potem bralec ob Smislu konca pričakuje, da bo Barnes presegel samega sebe.
Zgodba se začne v angleškem slogu: trije prijatelji, srednješolci, dobijo četrtega člana družbe, Adriana Finna, ki je nekoliko pametnejši in nekoliko bolj karizmatičen od preostalih treh. Preden so ga poznali, o lastnih sposobnostih niso dvomili, a ob njem so posameznikove nadarjenosti zbledele. Tony Webster, eden od treh manj bleščečih prijateljev, je pripovedovalec zgodbe. Spominja se duhovitih dovtipov iz učilnice, prijaznega profesorja zgodovine ter časa, ko so bili fantje »lačni knjig in seksa, meritokratski in anarhistični«. Spominja se tudi, kako so uporabljali pojme kot Weltanschauung in Sturm und Drang, da bi delovali pametnejši, ter kako so se njihovi starši, pripadniki srednjega sloja, bali, da bi fantje postali »nepopravljivi masturbatorji, šarmantni homoseksualci ali oplojevalski libertinci«. Za povrh je Barnesu uspelo ustvariti nekaj plodnih učilniških dialogov, ki se večinoma odvijajo med profesorjem zgodovine in čudežnim dečkom Adrianom Finnom. Na vrhuncu enega od njih Finn, ki dvomi o smiselnosti zgodovinopisja, profesorju reče: »Zgodovina je tista gotovost, ki nastane na točki, kjer se negotovosti spomina križajo s pomanjkljivostmi dokumentacije.« Na vprašanje profesorja, čigava je modra misel, Finn imenuje francoskega zgodovinarja Patricka Lagranga, čigar obstoj si je Barnes izmislil samo za ta citat. Začetek romana deluje kot mešanica Salingerjevega Varuha v rži ter Profesorja Nesnage Heinricha Manna z atmosfero Društva mrtvih pesnikov. Obetavno.
V času, ko Tony Webster pripoveduje zgodbo, je upokojenec v svojih šestdesetih letih. Za seboj ima zakon, ki je propadel tako mirno, kot je tudi potekal, odraslo hčer in občutek, da živi kot spokojen in dober človek. Dokler nekega dne ne dobi pisma iz odvetniške pisarne, v katerem piše, da mu je mama Veronice, dekleta iz študentskih časov, zapustila manjšo vsoto denarja ter dokument. Ta dokument je dnevnik njegovega mladostnega prijatelja Adriana Finna, ki je nekaj let po koncu študija storil samomor. In tudi ta samomor so trije prijatelji, ki so vrednostni sistem ohranili še iz srednješolskih let, razumeli kot gesto človeka, ki je bil preveč dober za ta svet. Tony Webster se tako začne soočati s preteklostjo, spomini, mladostnimi objestnostmi in zablodami ter ljudmi, ki jih je morda kdaj prizadel.
Smisel konca je roman, ki se odvrti na 187 straneh in ga izurjen bralec lahko prebere v enem popoldnevu na plaži. Je roman, ki le redko poseže v globino in ne pripoveduje o ničemer novem, je pa prijetno branje. Barnesu moramo priznati jasnost, premišljenost, odmerjenost, dober občutek za stopnjevanje pripovedi in nekaj smeha vrednih prebliskov angleškega humorja. Napisal je roman, ki je izjemen v svoji povprečnosti. Na nobeni točki ne preseže okvirja, a hkrati nikoli ni tako slab, da bi ga bralec odložil, saj je berljiv od prve do zadnje besede.
Prav leta 2011, ko je nagrado Man Booker dobil Julian Barnes, je žirija med svoje kriterije vstavila tudi berljivost (readability). In podobno kot ob slovenski kresniški polemiki o berljivosti se je tudi v angleško govoreči literarni javnosti zganilo nekaj posameznikov, ki se jim je zdel kriterij berljivosti podcenjujoč do literarne umetnosti. A predsednica bookerjeve žirije Stella Rimington je bila neomajna in je, kot so jo citirali v The Guardianu, celo dejala: »Želimo, da ljudje kupijo in berejo te knjige, ne pa da jih kupijo in občudujejo.«
Zadnji roman Juliana Barnesa bodo tudi slovenski bralci nedvomno radi brali. Podatki kažejo, da je v več ljubljanskih knjižnicah izposojen in rezerviran. A priljubljenosti Smisla konca ne smemo pripisovati le zveneči literarni nagradi. Samo nagrada, pa čeprav bi bila Nobelova, slovenske bralce le redko prepriča. Poleg znanega imena avtorja so pomembna tudi priporočila prijateljev. In Smisel konca je roman, ki ga mirne vesti lahko priporočite tistim, ki ne vedo, kaj bi brali na plaži. Življenj tistih, ki svoje sezname že imajo, pa nikar ne obremenjujte še z Barnesovim zadnjim delom.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012