Izgubljena nedolžnost otroškega pogleda
Bahtinov pojem večjezičnosti, govornega raznoličja, označuje skupek glasov, jezikov, diskurzov, zavesti (denimo avtorja, pripovedovalca in literarnih likov), ki sobivajo v dialoškem romanu in ga per se definirajo kot posebno zvrst. Posamezni glasovi se prepletajo, sovpadajo, vzajemno (pre)oblikujejo in se lahko združujejo v skupen, sintetiziran glas, vendar vsak od njih v celostnem mnoštvu ohranja svojo edinstvenost, enakovrednost, ne da bi en sam med njimi prevzel dominantno vlogo. Večglasje je temelj dialoškosti kot nezaključene, odprte besedilne tvorbe. S tem se razlikuje od monološkega romana kot zaprte strukture, ki namerno omejuje govorno raznoličnost in jo podreja višji, odločilni celoti, enemu glasu, eni zavesti in eni sami, dokončni resnici. Polifoni roman razveljavlja vrednostno-spoznavna nasprotja, enopomenskost in izključujoče vrednosti, pogumno sprejema idejno razsrediščenost, ambivalentno odprtost, nezaključenost. Temu ustreza tudi podoba literarnega junaka: avtor se odpoveduje njegovi definiciji, s tem pa tudi trdni identiteti, organsko celovitemu jazu. Istovetnost literarnega lika je samo še neulovljiv fluid, nikoli dokončan proces, večglasje pa potrjuje njegovo samostojnost, notranjo svobodo, nesklenjenost. Avtorska prikazujoča beseda se nahaja na isti vrednostno-časovni ravnini kot prikazana beseda literarnega junaka, obe skupaj pa vzpostavljata dialoško odprte odnose. Bahtinovo pojmovanje dialoga in monologa ne ustreza povsem formalnim oblikam zapisa dvogovora oziroma samogovora: dialog je lahko tudi monološki in tako imenovani monolog je pogosto dialoške narave. Dialoškost se oblikuje tedaj, ko se znotraj jezikovne enote, izjave, spopadata dva glasova, (najmanj) dve pomenski, smiselni usmerjenosti, bodisi znotraj ene same besede (notranji monolog) ali med različnimi diskurzi, jezikovnimi stili.
S pomočjo Bahtinovega pojma dvoglasne besede kot dialoško odprte tvorbe Jure Jakob analizira avtobiografijo, kjer se dvoglasje kljub načelni identiteti avtorja in junaka lahko udejanja kot razcep, nezaceljiva odprtina med junakovo besedo, to je besedo pripovedovanega jaza, in avtorsko besedo, to je besedo pripovedujočega. Povedano drugače: dvoglasje je možno tam, kjer avtor pušča samemu sebi kot pripovedovanemu jazu samostojnost, neodvisnost in ga ne vpenja povsem v svoj zdajšnji, trenutni vrednostno-idejni, smiselni horizont. Samemu sebi kot junaku svoje življenjske zgodbe pušča svobodo lastne, čeprav medtem že minule, časovno preoblikovane zavesti, pripovedovani jaz se ohranja v njegovi avtentičnosti kot sled drugega, tujega v samem sebi. Identiteta jaza je razcepljena, odprta, avtor pa se trudi ohraniti časovno distanco med svojim sedanjim, trenutnim aktom samoprikazovanja ter prikazano, pripovedovano preteklostjo karseda neprikrito, pristno.
Takšen dvoglasno odprt avtobiografski pripovedni model Jure Jakob odkriva v najbolj reprezentativnih delih Lojzeta Kovačiča. V Otroških stvareh, v trilogiji Prišleki, v Sporočilih v spanju, v Petih fragmentih in vsaj še v Baslu se subjekt kaže kot dialoško razprta identiteta pripovedujočega in pripovedovanega jaza. Avtor, ki popisuje svojo preteklost, poskuša s spominskimi predstavami čim bolj natančno podoživeti, rekonstruirati izkustveno resničnost in doživljajsko gledišče pripovedovanega jaza, sebe kot drugega. Pogled tujega, drugega v samem sebi je pri Kovačiču najpogosteje pogled otroka. Avtobiografski jaz se oblikuje kot dvoglasna beseda med zrelim avtorjem in naravno preprosto zavestjo Bubija, z njegovim glasom v različnih fazah odraščanja, ko je bil svet še nov in zaokrožen ter so bila doživetja še deviška. Dozoreli, razpršeni, razdrobljeni subjekt brez višjega smiselnega okvira, ki bi njegovemu bivanju nudil dovoljšno oporo, išče v prav tako fragmentarni, neceloviti resničnosti bistvo svojega jaza. Slutnja celovitosti, sreče, neodtujenosti samemu sebi, neproblematičnega skladnega bivanja in spontane povezanosti s še smiselnim svetom, z vsem kar je, se Kovačiču razpira skozi izgubljeno preteklost otroštva. Tako kot številnim drugim sodobnim pripovednikom (od domačih se v spomin hipoma vrine Rožanc, od tujih pa vsaj Grass in Rushdie), katerih posamezna dela resničnost delno ali v celoti opisujejo skozi otroško perspektivo, ki je zaradi svoje naivne čistosti, občutka enovitosti, preproste spojitve z vsem, kar je, posebna, pogosto tudi višja življenjska vrednota. Dokler z bolečimi, travmatičnimi iniciacijami v svet odraslih med jazom in svetom ne zazija neobvladljiva špranja, nerazumljiva tujost, osamljenost.
Med branjem knjige, ki je nedvomno izviren in pomemben prispevek k osvetlitvi žanrske strukture sodobnega avtobiografskega pisanja, se kritikova misel ustavlja na posameznih, nekoliko problematičnih, polemičnih točkah Jakobove razpravljalne linije. Vprašanja, ki kot zoprn mrčes vztrajno brenčijo po glavi, nikakor ne zmanjšujejo umetniške prepričljivosti Kovačičevega prikaza otroštva kot prostora iskanja prave identitete. V mislih imam večkrat poudarjene Jakobove teze, da je na primer resničnost romana Otroške stvari zvesto prikazana z gledišča otroka oziroma »sestoji iz kar najbolj zveste reprezentacije v spominu preživelega otroštva, kakor se je odvijalo pred očmi prav tega otroštva«. Avtorjeva temeljna želja je »čim bolj zvesta reprezentacija že doživetega in preteklega«, njegova samoosmislitev izhaja iz »doslednega izstopanja iz svoje zdajšnje prezence v podoživljajoče obujanje sebe kot drugega, iz dialoške razklenitve svoje identitete«. O tem, da je avtobiografsko prikazovanje v številnih Kovačičevih delih večidel posredovano skozi doživljajsko, izkustveno prizmo otroka, ni dvoma. Pa vendar: kako daleč seže oko spomina? Je mogoče trditi, da gre za preprosto podoživljanje, zvesto reprezentiranje, nemoteno presevanje otroštva skozi desetletja star spomin kot bleščeče prozorno steklovino, brez lomov? Je mogoče ohraniti nedotaknjeno široko časovno razpoko v identiteti nenehno spreminjajočega se jaza, njo samo odtegniti minevanju, jo spremeniti v brezčasnost?
Naj bo način prikazovanja preteklosti, otroštva še tako pristen, je to verjetno vseeno v veliki meri umetniško, domišljijsko, fiktivno oblikovana resničnost, zgolj navidezno avtentična. Za avtorja je neposredna nedolžnost otroštva izgubljena, njegovo upodabljanje je filtrirano skozi časovno, zrelostno, tudi izkustveno in spoznavno optiko ter ustvarjeno s pisateljevimi veščimi pripovednimi postopki, jezikovnimi pravili igre. Izstopajoč primer v Otroških stvareh je uvodna stran, opis lastnega rojstva: ga res lahko podoživimo ali se zgolj domišljijsko vživimo v vlogo beleženja prvih vtisov novorojenca? Kovačič poskuša svoje življenje osmisliti tako, da ga oblikuje v pripoved, v zgodbo, ki je umetelna literarna stvaritev. Bubijev otroški pogled morda le ni tako zelo nedolžen; intuitivno slutnjo tega zbuja s turobno, otožno atmosfero podložena pripovedna struktura Otroških stvari. Moreča melanholija otroka ali umirajočega?
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011