Hrepeneti po mestu kot po bivšem ljubimcu
Osemindvajset esejev znanih in manj znanih ameriških pisateljev, ki spregovorijo o zapuščanju velemesta, se navezuje na zdaj že ikonični esej Joan Didion Goodbye to All That (Nasvidenje vsemu temu), napisan daljnega leta 1967 in vključen v zbirko esejev Slouching Towards Bethlehem (Približevanje Betlehemu). Bottonovi, ki je na periferiji srečevala druge izseljene pisatelje in pisateljice, ter z njimi izmenjavala izkušnje o New Yorku, je Joan Didion menda ves čas prihajala na misel. Razen tega, da osebnoizpovedni esej Joan Didion za mnoge ameriške pisatelje in pisateljice v žanrskem smislu predstavlja referenčno točko, tudi tematsko vsebuje nadčasovno vrednost. Celo tisti, ki so v New Yorku preživeli trideset ali več let, trdi Bottonova, se še vedno prepoznajo v pripovedi Didionove o tem, kako je v zgodnjih dvajsetih, polna iluzij in hrepenenj, skorajda zaljubljena, prispela v metropolo, ter jo čez osem let bistveno spremenjena zapustila.
Zbirka esejev Nasvidenje vsemu temu pa kljub podobnemu vsebinskemu okviru – od prihoda v mesto, odkrivanja novosti, zaletavanja v množico na podzemni, prestopanja na tleh ležečih trupel, do točke spoznanja – vendarle ni samo replika na esej Didionove; predvsem, ker se je nekaj v knjigo vključenih avtorjev pozneje v mesto tudi vrnilo, po drugi strani pa je videti težnjo, da bi knjiga delovala kot hommage mestu, ki se predvsem zadnja leta spreminja z nezavidljivo hitrostjo. Nasvidenje vsemu temu je torej tudi poskus ustavitve časa, predvsem današnjega New Yorka, s flashbacki v devetdeseta, osemdeseta in celo sedemdeseta, ter znotraj tega iskanje vzrokov za temeljito preobrazbo mesta po 11. septembru 2001.
»Mislim, Jezus, saj je samo prostor!«
»Govoriti o New Yorku – živeti tam, želeti si živeti tam, nekoč živeti tam – je kot govoriti o vrednosti. Ne gre za privilegij ali denar, kot si mislite; denar je enostaven. Denar ti lahko da izbiro, možnosti. Privilegij ti pokaže, kako vidiš samega sebe in druge /…/. Vrednost je nekaj drugega. Vrednost je strašno kompleksna,« nam pojasnjuje ameriška romanopiska Elisa Albert. Lepota, originalnost, neustrašnost naj bi bile po njenem nekatere poteze New Yorka, in čeprav se tudi pri drugih avtorjih te večkrat pojavijo v povezavi z mestom, je neizogibno spoznanje, da avtorjeva identiteta ni odvisna od prostora in da gre v resnici le za konstrukt. »Mislim, Jezus, saj je samo prostor. Prostor ni odgovoren za to, kdo si postal; lahko bi bil Tel Aviv ali Berlin ali San Francisco ali London,« samo sebe opomni Albertova, ki očitno pogreša osebo, ki je živela tam, ali še bolje, svojo mladost in čas, preživet v New Yorku, ki se ne bo nikoli več povrnil.
Za zelo bogate ali zelo revne
Albertova sodi med avtorje, ki gojijo sentimentalen odnos do mesta; obstajajo pa tudi avtorji, kot je Valerie Eagle, ki jih je New York skoraj stal življenja. Eaglova je odraščala v New Jerseyju, bila pozneje odpeljana v Brooklyn in nato pristala v Harlemu. Valerie Eagle je tudi edina temnopolta avtorica, vključena v knjigo. In čeprav njen esej View from a Penthouse (Pogled iz dupleksa) stilistično ni najboljši, je najbolj pretresljiv. »Za vsakim uspehom sem slišala poguben šepet ‘Valerie’,« zapiše avtorica, ki razkrije temnejšo plat New Yorka. Ravno zaradi determinizma Eaglove (njena mati je bila odvisnica) se zavemo, da skorajda vsi avtorji v knjigi predstavljajo ameriški intelektualni beli srednji sloj, ki se je znašel v krizi; in da se je zaradi njihovega izseljevanja, ki je posledica draginje ter podplačanega dela, v krizi znašel tudi New York.
Čeprav očitno še vedno drži stavek Didionove, da je »New York bodisi mesto za zelo bogate bodisi za zelo revne«, mesto še nikoli ni bilo tako zapredeno v kult bogastva kot v zadnjih desetih ali dvajsetih letih. Rebecca Wolff, ki je v New Yorku živela sredi osemdesetih, celo trdi, da je mesto zaradi vsesplošne razprodaje postalo dolgočasno, depresivno, predvsem pa je izgubilo nekdanji šarm. Ker je sistem represije in izkoriščanja tako zelo očiten, ni mogoče vzljubiti niti absurdnosti, ki jo je nekoč ponujalo. Še najbliže Wolffovi je Lauren Elkin, ki je New York zamenjala za Pariz; v nekem trenutku je spoznala, da v New Yorku s pisanjem ne more preživeti, poleg tega jo je začela motiti akumulacija bogastva med redkimi izbranci, ki so za povrh pogosto njeni nekdanji sošolci z elitnih šol. Izjavi Joan Didion Elkinova dodaja, da je New York mesto za »zelo bogate in mlade«. Številni mladi, ki derejo v mesto, ne vidijo umazanije in smradu in draginje; vse od omenjenega je sestavni del njihovih sanjarij o New Yorku.
Toda zakaj živeti tam, če pa obstaja toliko prijaznejših krajev, kjer je mogoče živeti, se sprašuje Elkinova, ena redkih avtoric v knjigi, ki poleg impresijske ravni poskuša razbrati tudi globlje usedline tega, zakaj je New York tako oblegan. Če zapustiš New York, te spremlja senca, da ti ni uspelo. Sama se je v Pariz preselila, da bi ji uspelo pod lastnimi pogoji. »V Ameriki ne morem živeti zaradi istih razlogov, kot ne morem kuhati v kuhinji svoje mame,« nam razkrije pisateljica, ki je prepričana, da so njene možnosti v Ameriki omejene, in to kljub spoznanju, da Francozi gojijo status quo. V Franciji se ljudje podobno kot v Ameriki pehajo za uspehom, trdi, edina razlika je v tem, da si v Franciji utirjen na svojo pot že v najzgodnejšem otroštvu. In ko enkrat s te poti skreneš, ni več vrnitve, medtem ko po njenem v Ameriki stvari niso tako zelo determinirane. Da Lauren Elkin spet govori samo v imenu razreda in rase, ki ji pripada, je precej očitno.
Odideš, ko ga prerasteš
Za večino avtorjev in predvsem avtoric stvari niso tako zelo komplicirane. Njihovi eseji se pogosto začenjajo kot ljubezenske zgodbe – najemanje stanovanj, pokušanje raznovrstne hrane, menjavanje služb in partnerjev, dokler ne dobijo otrok ali pa se ne zaljubijo. Še največkrat se zgodi, kot v primeru Rayhane Sanders, da mesto prerastejo. »Newyorčani smo kot bojevniki, z meči v rokah, ubijajoč zmaje. Utrujeni, vendar močni,« zapiše avtorica, tudi pod vtisom dogodkov 11. septembra 2001, ko se je zdelo, da je celotno mesto prekrito s pepelom. Kal katastrofičnosti, ki je bila zasejana s terorističnim napadom, je za avtorico počasi izgorela v spoznanje, da je New York predvsem simbolni prostor. »Od New Yorka se nisem poslovila, ker bi zabredla v težave. Nisem imela trenutka, kot Joan Didion, ki je spoznala, da je ‘ostala predolgo’,« meni Sandersova. »Odšla sem, ker sem hotela več. Hotela sem prostor in tišino, gore in nebo.«
Vseeno ima večina avtorjev ob zapuščanju New Yorka občutek, da zapuščajo dom. Redki, ki se od njega niso nikoli znali ali mogli prav posloviti, ga še vedno vidijo kot prostor tolažbe, odkrivanja, kot prostor izpolnitve. Ann Hood razkrije, da je po smrti hčerke New York zaradi svoje vitalnosti v njej znova prebudil zanimanje za življenje. Toda nihče od (stalnih) povratnikov ne živi od pisanja in razen v enem primeru (Marie Myung-Ok Lee) v New Yorku bivajo v ednini. Anekdota, ki jo podaja Sari Botton, je v tem smislu zelo zgovorna: avtorica je v New Yorku naletela na osemdesetletno starko, nekoč gledališko igralko, ki je v mestu živela že več kot šestdeset let. Z namenom, da bi obdržala majhno in poceni stanovanje, se je odpovedala tako moškim, s katerimi bi se lahko poročila, kot tudi daljšim turnejam po Evropi ali Ameriki. »Bila je poosebljeno razočaranje,« pripoveduje Bottonova. Toda starka je, v nasprotju z urednico in pisateljico, ki v svoji denarnici hrani karto za podzemno in hrepeni po mestu kot po bivšem ljubimcu, še vedno poročena z New Yorkom.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014