Hitro rojstvo, podaljšano otroštvo
Ob Rojstvu slovenske demokracije se ne da izogniti vtisu, da je Balažičeva zajetna knjiga pravzaprav gradivo za monumentalno novejšo slovensko politično zgodovino, kakor se je nabiralo skoz dolga leta – tudi avtorjevega – političnega življenja, zdaj pa kot da je zmanjkalo moči, da bi vsi ti zapiski, analitični fragmenti, časopisni citati, arhivski dokumenti in poročila šli skoz sito strožje selekcije, ki bi iz množice dogodkov in peripetij naredila zgodbo.
V bibliografskem sistemu Cobiss je knjiga klasificirana kot »znanstvena monografija«. Glede na njenih 555 strani večjega formata je tu na prvi pogled pri delu težka znanost, za lahkotnejši vtis, vsaj ko gre za dimenzije znanstvene resnobnosti, kakor jo zahtevajo pravila akademskega diskurza, pa poskrbi vse tisto, česar v tej knjigi ni: uvodne razgrnitve osrednje teme oziroma problema, eksplikacije načina, metode, konceptualnega okvira, ob pomoči katerih se bo pisec spopadel z naslovno temo. Na koncu, a ne nazadnje, manjka pika na i: šolsko ime zanjo je sklep, manj šolsko pa poanta, avtorjev pogled nazaj na prehojeno pot, ko se tisto, kar med dolgim potovanjem in občasnimi izleti levo in desno (še) ni bilo povsem jasno, razločeno od toka večplastne pripovedi, pokaže kot bistveno. Če je bistveno vse, pa bi lahko bila knjiga tudi trikrat daljša ali, zakaj ne, krajša. Manjka imensko in še kakšno kazalo, pa bolj razčlenjena ali vsaj z mednaslovi opremljena poglavja, ki bi gmoto opisovanega dogajanja in zbranih »materialov« napravila kanček preglednejšo – Balažic se namreč nasploh, že kar apriorno odpoveduje kakršnemukoli jasnejšemu hierarhično-urejevalnemu principu. Tudi to, kako zapisuje opombe, navaja in dokumentira, je za žanr »znanstvene monografije«, milo rečeno, dokaj nenavadno.
A še večjo težo kot to, kar v knjigi manjka (skupaj z natančnejšim lektorjem oziroma urednikom), ima tisto, česar je v njej preveč. Ta preveč pa je spet logično-vsebinska posledica že omenjenega manka. Kot da se pisec nekako ne more odločiti, v kakšnem žanru se bo naselil in kateremu pripovedovalcu bo posodil svoj glas: faktografsko-zgodovinarskemu, publicistično-esejističnemu, politološkemu, kritično-ideološkemu, zainteresirano političnemu, včasih celo psihoanalitičnemu. Figura, ki dandanašnji vse te glasove (razen prvega) medijsko prepoznavno združuje do neprepoznavnosti, ima ime in priimek: politični analitik. Politika je analitična, kadar je zmožna preskoka od banalne analnosti svojega vsakdanjega interesa, kakor ga narekuje preživetveni instinkt, k problemski refleksiji protislovij in dilem političnega polja, ki presega horizont zgodovinsko omejenega tukaj in zdaj. Analitik je pa političen, kadar svojo primarno ideološko izbiro, utrip (levega, desnega in še kakega) srca vroče politične živali v sebi, prodaja kot spoznanje objektivnega političnega uma. Tudi zato je politična analiza praviloma enaka kvadraturi kroga: pravilnost današnje analize bo potrdil ali, še pogosteje, ovrgel šele pojutrišnji dan.
Balažic seveda ni napisal knjige o slovenski politični prihodnosti, temveč o letu dni nevarnega življenja dve desetletji nazaj. A tudi razbiranje preteklosti, kakor se je »v resnici dogajala«, ni daleč od kvadrature kroga. Kako iz naplavin dogodkov, procesov, ozadij in ospredij izbrati tiste točke preloma, ki so dejansko preusmerile tok zgodovine? Kaj so prava dejanja in kdo so njihovi resnični akterji, kdaj ta ali oni subjekt/objekt samo sledi dogodkom, zgodovinopisje pa ga v retrospektivi prepozna kot pogumnega prevratneža in mu z nekaj sreče podeli celo pozitiven predznak? Zgodba o rojstvu slovenske demokracije (iz duha državljanske vojne), kakor jo pripoveduje Balažic in kakor se je zgostila v letu 1990, tako ne pozna pravih junakov, ampak po večini le udeležence v navzkrižnih, bodisi progresivnih bodisi retrogardnih, zgodovinskih procesih. Balažic o prelomnem letu, ki ga opisuje – navezava na besednjak Franceta Bučarja iz uvodnega govora na konstitutivni seji demokratičnega parlamenta ni naključna – pravi tole: »Po petinštiridesetih letih komunističnega avtoritarnega režima se je leta 1990 državljanska vojna nadaljevala z drugimi sredstvi – v sferi politike, s predvolilnimi stališči političnih strank, slovenska civilna družba pa se znova razklano oglaša v rubrikah s pismi bralcev večine slovenskega časopisja.«
Po decembru 1989 je prišel januar 1990, po 1. januarju 2. januar, in s tem dnem, ko se trem strankam koalicije Demos, ki bo nato čez nekaj vročih mesecev dobila prve svobodne volitve, pridružijo še kmetje in zeleni, Balažic začenja svojo pripoved. In nato po časovni kronologiji (s kakšnim skokom bodisi nazaj bodisi naprej) skoz celo leto. Vmes, če ostanem pri obravnavanem letu, se je pripetilo marsikaj: politične stranke, motor bojev za spremembe in proti njim, so se profilirale; nove so šele vstopale v slovenski politični ring, a so se hitro učile, stare politične sile, predvsem komunisti, pa so šle skoz mučen proces iskanja nove – demokratične – identitete; od tod tudi težave s (samo)poimenovanji, saj so kratice ZKS, ZSMS, SZDL kmalu (in nato še nekajkrat) dobile drugačno – začasno – »vsebino«. Leto 1990 je bilo tako v znamenju živahnega političnega brbotanja, po eni strani je pri svojem živem telesu razpadala Jugoslavija, in odnos Slovencev do nje je bil dokaj podoben odnosu do nekdanje Avstro-Ogrske v zadnjih letih njenega življenja, ko je bil razpad cesarstva najprej nepredstavljiv, nato pa je konec »ječe narodov« tako rekoč čez noč postal nekaj samoumevnega: naravna smrt večnega cesarstva. Po drugi strani se je politični prostor na Slovenskem začel oblikovati, dokler volitve aprila 1990 niso slovenskega sveta, kakor s(m)o ga poznali 45 let, postavile na glavo. Dejanska razmerja družbene moči, in Balažic ponuja dovolj argumentov v tej smeri, pa se niso tako drastično spremenila; zlasti če upoštevamo razloček med (formalno) politično in (dejansko) ekonomsko močjo. Ti procesi v marsičem – bi bilo treba reči iz današnje perspektive – kar trajajo ali se celo, spodbujeni z aktualno ekonomsko krizo, ki je iz gospodarjev naredila manjše gospodarje, iz hlapcev pa večje hlapce, vračajo na sam začetek: pa naj gre za boj za primarno akumulacijo kapitala, za (izpuhtele?) lastninske deleže, za prerazporejanje formalne, simbolne ali dejanske družbene moči, za paradokse medijsko-virtualne demokracije v obdobju krize resnih medijev, v tem kontekstu za boj strank za svojo prepoznavnost in, navsezadnje, za vse bolj apatično volilno telo, ki bo za udeležbo na voliščih kmalu zahtevalo poseben honorar. Stranka, ki ji je nekdaj pripadal Balažic – avtor o tem poroča malodane iz prve roke (v duhovitem stilu: »Kot je leta 1990 rekel/zapisal Milan Balažic …« – in nato nemalokrat v opombi pod črto: »arhiv avtorja«), – pa je prehodila dinamično pot od zgodovinskega sestopa do novega oblastnega nastopa slabih dvajset let pozneje (pod vodstvom Balažičevega nekdanjega socialdemokratsko-prenoviteljskega kolega Pahorja).
Ena glavnih tez v prvem delu knjige je, da slovenske demokratične revolucije s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali državljanskega spopada 1941–1945: »komunistične revolucije in protikomunistične kontrarevolucije«. Politični zastopniki oziroma dediči tako ene kot druge strani so »vsak zase zatrjevali, da so se v času druge svetovne vojne ‘bojevali za domovino’. Partizanska stran je zase trdila, da se ni borila za komunistično revolucijo, temveč za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, čeprav je bila neposredna posledica osvoboditve prav revolucija; prav tako je večina domobrancev zase trdila, da so ves čas vojne tiho delali na zavezniški strani, čeprav so se na strani nacističnih okupatorjev javno bojevali proti njim.« Velika tema »časopisne demokracije«, ki je izbruhnila po letu 1989, je ravno obdobje 1941–1945, in, ne nazadnje, množični poboji po končani vojni. Balažic o njih razmišlja poznavajoč kompleksne pred- in medvojne zgodovinske okoliščine, predvsem pa precej bolj tenkočutno kot, na primer, velik del njegovih nekdanjih političnih sopotnikov, tudi iz vrst zgodovinarjev (zlasti tistih, ki zaradi nelagodja ob svoji nekdanji »režimskosti« zdaj na veliki zvon obešajo svojo »strokovnost« in »objektivnost«). Le poimenovanje »izvensodni poboji«, ki se mu nekajkrat zapiše, ni najbolj posrečeno: to je pač nebistroumni nesmisel, značilen za izmikajočo se birokratsko retoriko slovenskega socialističnega prava – kot da bi obstajalo kaj takega, kot so »množični sodni poboji«). Odnos do (pol)preteklosti je bil leta 1990 potemtakem eno izmed polj, na katerem so nove in stare politične sile prekrižale meče. In tako je pravzaprav, bi bilo treba dodati, ostalo vse do današnjih dni, le da z različno intenziteto in ob različnih, po večini predvolilnih, priložnostih, ko partizansko-revolucionarna preteklost, očiščena dvomov in neprijetnih pomislekov, dobi status izvornega mitološkega dogodka – a ne zaradi verovanjskih potreb, temveč po večini zaradi povsem pragmatičnih računic glede gospostva nad sedanjostjo in prihodnostjo.
Balažic posebno pozornost posveča denimo tudi predvolilni tekmi tedanjih predsedniških kandidatov Kučana in Pučnika: njunima programoma in političnemu ozadju. Čeprav je Kučan sodil v njegov politični tabor, mu nameri kar nekaj, v primerjavi z drugimi akterji nadpovprečno kritičnih besed; kontekst tega razločevanja je Balažičeva lastna vpetost v turbulence in frakcijske spopade, ki so pretresale njegove (post)komunistično-prenoviteljske strankarske kolege. Kučana tako prepoznava predvsem kot pragmatičnega politika s pretanjenin občutkom za grobo realnost politične moči: od tod njegova navezava na oligarhijo »rdečih direktorjev«, starih junakov novih časov. Nemalo prostora nameni tudi drugim, zlasti novim političnim strankam. To so uporabne in podrobne politološke analize njihove socialne baze, pedigreja in ideologije, moti le pretirano sklicevanje na osrednji slovenski časnik kot glavno referenco glede tedanjega političnega dogajanja in delovanja: kot da tudi ta časopis, skupaj z vsemi drugimi, ne bi šel skoz proces demokratične preobrazbe. Ta je bila omejena toliko, kolikor so bile pač omejene novinarske glave, zaposlene pri enem izmed glavnih ideoloških aparatov države in nato naenkrat prepuščene neznosni teži svobode zdaj. Skratka: Balažičeva objektivnost (ali vsaj nevtralnost), posredovana skoz filter zainteresiranih komentarjev in izbranih časopisnih poudarkov, bi lahko bila na tej ravni problem. Res pa je, da jo z druge strani nemalokrat »korigira« s takšno referenco, kot sta na primer razvpita Slivnikova uspešnica Kučanov klan in njegov sočni dobroobveščeni strici so mi povedali raziskovalno-novinarski diskurz.
Eden izmed nepotrebnih zdrsov se Balažicu zgodi, ko razpravlja o Pučnikovih socialdemokratih in njihovih znotrajstrankarskih konfliktih – kot da bi bilo iz današnje perspektive kakorkoli pomembno, kaj in koliko so nekega lačnega dne leta 1990 socialdemokrati iz ljubljanskih Most po politični odstranitvi enega izmed svojih »izdajalskih« kolegov na račun stranke pojedli in popili v lokalni gostilni. Če koga zanimajo kulinarični detajli, recimo količina bržol in haložana, si mora prebrati opombo št. 46 na strani 500. Vir tega natančnega poročila ni omenjen – je to zadeva avtorjevega osebnega arhiva ali trdoživega ustnega izročila, nekdaj uporabljenega v malih spopadih velikih konkurenčnih »socialdemokratskih« strank?
Zadnje poglavje knjige ima pomenljiv naslov Pasti svobode. To je seveda že svoboda po zmagi Demokratične opozicije Slovenije, obenem pa naraščajočih spopadov med novima koalicijo in opozicijo. Vse glasnejši postajajo tudi antagonizmi znotraj samega Demosa, zlasti med »desnimi« krščanskimi demokrati in »levimi« demokrati: do poznejše samoukinitve Demosa ni več daleč. Zadnji stavki knjige gredo takole: »Na trenutke se je celo zdelo, da v spopadu fobičnih fantazem pozicijo in opozicijo v Sloveniji drži skupaj zgolj vse bolj grozeča nevarnost z jugovzhoda razpadajoče zvezne države: agresivni Miloševićev nacional-komunizem, potencialna pučistična armada in unitaristično naravnana zvezna vlada z mednarodno podporo. Ples na konici rezila se je začel.«
Smrtno zares šele prihodnje leto, o katerem pa Balažičeva knjiga več ne govori. Še več. Kot da se je vse, kar se je imelo zgoditi, v grobem zgodilo že v prevratnem, rojstnem letu slovenske demokracije – in da so družbene dileme, konflikti in antagonizmi, ki so se brez zavor pokazali leta 1990, tako močni in trdoživi, da je slovenska družba tudi še dve desetletji po svojem demokratičnem rojstvu, ki ga je omogočil splet srečnih zgodovinskih okoliščin na eni strani in individualnega poguma na drugi, obsojena na življenje podaljšanega otroštva. Ko je vprašanj še kar naprej več kot odgovorov.
Pogledi, julij 2010