Heroj in vandal?
Spieglu je z objavo knjige – sočasno z večmesečno tajno in zaupno obdelavo 1,4 gigabajtov obsežnega gradiva – uspel pomemben novinarski dosežek. Poleg 50 sodelavcev, ki so se poglobili v »depeše«, sta urednika Rosenbach in Stark z močno finančno podporo temeljito in na vseh koncih sveta raziskovala dejstva o Julianu Assangeu in njegovi skrivnostni organizaciji. Le nekaj tednov po velikem poku sta kot prva in ekskluzivno objavila svoja odkritja.
Temeljito obdelata tako 3. 7. 1971 rojenega Avstralca Juliana Assangea, ki je medtem postal eden največjih sovražnikov ZDA (te naj bi mu celo stregle po življenju), kot tudi njegovo razvejano, protislovno in neoprijemljivo organizacijo WikiLeaks. Hkrati pa se poglobita v ozadje in bistvo fenomena nove »računalniške demokracije«, ki je tako vznemirila in razdelila svet.
Assange, avtoritarna in samovšečna oseba, ki misli, da spreminja svet, je za nekatere heroj in za druge »informacijski vandal«, kakor ga je označil celo pionir medomrežnega hekerstva (navduševanja nad računalništvom, kot pravi slovar, a medtem bolj razumljenega kot prodiranje skozi obrambne in medomrežne zidove) Steven Aftergood. Assange medtem v londonskem zatočišču še vedno čaka na britansko odločitev o izročitvi Švedski, kjer ga obtožujejo za dvakratno posilstvo, sam pa trdi, da gre za zvijačo, ki naj bi ga pripeljala v ameriški zapor.
Gre za osebo z visokim inteligenčnim kvocientom (od 140 do 180), ki je rasla v okolju hipijevskih staršev, z večnimi selitvami in nestabilnimi intimnimi odnosi, kar je ostala njegova značilnost. Zamenjal je kar 37 šol, ne da bi katero dokončal.
Po mnenju avtorjev Assange »združuje anarhistično zaničevanje države in nepopustljivost, značilno za stalinista«, vendar ni klasični levičar, niti ni klasičen anarhist ali levi radikalec. Vsekakor pa je »otrok nove levice in gibanja 68, vzgojen je bil anti-avtoritarno in je odraščal v duhu družbe, ki jo razumemo s svobodo, samopotrjevanjem in avtonomijo in je hodila na ulice proti vojni in imperializmu«. Assange trdi, da se bori proti državi kot prispodobi koruptivne elite; mediji, gospodarstvo in politične elite so sestavni deli problema – korumpirani z oblastjo so v bistvu zarota zoper državljane. Decembra 2006 zapiše: »zarota kot oblika vladavine« in doda, da nove tehnologije omogočajo možnost za odpor in spremembe.
Enak odpor kot zoper oblast ima Assange tudi zoper večinsko novinarstvo, pri čemer se je ujel z legendo računalniške srenje Benom Laurijem. Novinarjem očitata, da »navajajo samo tisto, s čimer jih hranijo«, zato bojkotirata množične medije, češ da »verjamejo vse, kar slišijo«, v WikiLeaksu pa vidita priložnost maščevanja takšnemu novinarstvu.
Vsekakor je novinar Steven Levy tej generaciji in miselnosti že leta 1984 spisal manifest Hekerji – junaki računalniške revolucije. Poreklo te scene sega v okolje bostonskega MIT, kjer je vzniknila nova kultura, življenjski slog z novo filozofijo, etičnimi načeli in vizijami. Njegovo bistvo je zahteva, da naj bo orodje odprto in vsakomur dostopno, da se lahko družba razvije in izboljša. Informacije naj bi bile javne, splet naj bi spodbudil decentralizacijo. Leta 1993 izide A Cypherpunk’s Manifesto Erica Hughesa, ki meni, da od vlade, podjetij in organizacij, ki nimajo obraza, ni mogoče pričakovati, da bodo ljudem prostovoljno prepustile zavarovano zasebno sfero – zato je stvar posameznika, da se s sredstvi kriptografije zoperstavi nadzoru in odtujenosti države.
Assange kasneje omeni: »Naučili smo se, da se režimi ne želijo spreminjati. Da bi jih spremenili, moramo biti premočrtni. Obstajajo različne metode, da prodreš skozi obrambne zidove, šifre in gesla računalnikov. Najbolj znana metoda je surovo nasilje (brute force), kar pomeni preizkusiti vse mogoče rešitve. Vendar so za to potrebne velikanske računalniške zmogljivosti, nekakšen super računalnik, ki zmore več sto teraflopsov – več sto milijard računskih operacij na sekundo. To pa je seveda drago.«
Spieglova raziskovalca sta razkrila okoliščine večine dosedanjih operacij Assangeovega WikiLeaksa, porozne in težko sledljive organizacije z veliko fluktuacijo sodelavcev in somišljenikov, ki se zaradi njene avtokratičnosti (morda tudi skrivalništva, netransparentnega financiranja in potrošnje) iz navdušenih privržencev pogosto prelevijo v srdite nasprotnike.
Med najbolj znanimi je vdor v vojaške dnevnike ameriške vojske v Afganistanu in kompromitirajoči video helikopterskega napada na civiliste v Bagdadu (primer informanta, desetarja Bradleyja Manninga in njegovega trpljenja v vojaškem zaporu je posebno poglavje »fenomena WikiLeaks«). Pod psevdonimom Mendax Assange že 15 let vdira v omrežja ameriške vojske in raziskovalnih ustanov. Eden od takšnih je bil tudi vdor v omrežje NASA pred izstrelitvijo vesoljskega avtobusa, ko se je na zaslonih pojavil stavek »vaš sistem je zanič« in so ga razglasili za prvega »politično motiviranega računalniškega črva«.
Vdor v ameriško zunanje ministrstvo je seveda brez primere v zgodovini, čeravno je že »emserska« diplomatska pošta, ki je prišla v napačne roke, sprožila nemško-francosko vojno 1870/71.
Assange je v ZDA postal državni sovražnik. Vprašljivo je, kaj je ZDA bolj škodovalo – objava depeš, katerih analize so pretežno ustrezne in dobro spisane, ali odziv nanjo. Od vseh žgečkljivih podrobnosti je še največja afera nedopustno vohunjenje v sistemu OZN, saj gre za najhujšo kršitev Dunajske diplomatske konvencije.
A dileme o WikiLeaksovem »psevdoinformiranju« in obstoječem novinarstvu v odnosu do ali kot del elit ostajajo. Nova tehnologija jih bo nenehno pogrevala in izzivala. Z njimi pa tudi nas in naš odnos do širšega in ožjega okolja.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011