Darja Koter: Slovenska glasba: 1848–1918 (prva knjiga) in 1918–1991 (druga knjiga)
Glasba na Slovenskem ali glasba Slovencev?
Pred kratkim sta izšli monografiji, za kateri je spremno gradivo ob predstavitvi obetalo, da bosta zapolnili to praznino. Darja Koter, sicer izredna profesorica na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, je pod naslovoma Slovenska glasba: 1848–1918 in Slovenska glasba: 1918–1991 predstavila svoj pogled na preteklost glasbene umetnosti na Slovenskem. Avtorica v kratkem uvodu pojasni, da je bil njen namen v sintetični obliki predstaviti vedenje o glasbeni preteklosti Slovenije in s tem odpraviti razpršenost in težjo dostopnost novejših izsledkov, ki so v zadnjih desetletjih izhajali v številnih znanstvenih publikacijah v Sloveniji in tujini.
Naloga, ki si jo je avtorica postavila, je brez dvoma občudovanja vredna. Pisanje tako obsežnega glasbeno-zgodovinopisnega dela terja v sodobni muzikologiji, ki se pri opazovanju glasbenih pojavov vedno močneje prepleta z drugimi humanističnimi znanostmi ter se hkrati izgublja v labirintih metodoloških vprašanj, zares pogumno dejanje. Morebitni pomislek, da gre pravzaprav za po obsegu le majhen drobec evropske glasbene kulture, v veliki meri odtehta podrobnost obravnave, ki je nujna pri opazovanju obrobnih glasbenih kultur. Avtorica je z velikansko mero natančnosti zbrala izsledke zadnjih let ter z njimi pomembno dopolnila, deloma pa tudi korigirala podobo nekaterih z glasbo povezanih dejavnosti. Opozoriti velja na povsem sveža in v veliki meri neznana dejstva o morda nekoliko obrobnih, a za oblikovanje glasbenega okusa izjemno pomembnih glasbenih dejavnostih, kot so npr. godbeništvo ali glasba v govornem gledališču.
Pomembna novost in odlika dela je tudi veliko bolj uravnoteženo opazovanje vsega s Slovenci poseljenega slovenskega ozemlja. Medtem ko je bila Cvetkova zgodovina zaradi metodoloških ali povsem stvarnih omejitev mnogokrat osredotočena predvsem na Ljubljano, lahko v delu Darje Koter opazujemo bistveno bolj celovito sliko glasbenega življenja na Slovenskem. Z veliko mero skrbnosti je zbrala vedenje o dogajanju v manjših slovenskih mestih, kot so npr. Maribor, Celje, Ptuj, Novo mesto, Kranj pa tudi druga. Ključna novost pa je seveda razširitev zgodovinopisnega pogleda na slovensko glasbo 20. stoletja. Čeprav je bilo to obdobje predmet nekaj parcialnih raziskav, smo do danes pogrešali obširnejši pregled izpod peresa slovenskega avtorja.
Avtorica pa se je pri pisanju nujno srečala z vsemi tistimi nerešenimi vprašanji, ki so dobri dve desetletji odvračala slovenske muzikologe od podobnega podviga. Sorazmerno kratek uvod k obema deloma monografije ne prinaša podrobnejših pojasnil o metodoloških izhodiščih – kar je za znanstveno delo nekoliko nenavadno –, zato jih lahko razbiramo le iz vsebine in strukture besedila samega.
Ključni problem je opredelitev predmeta opazovanja. Vsaka od besed v sicer preprostem in učinkovitem naslovu Slovenska glasba odpira svoje problemsko območje. Pojem glasba je izjemno širok in obsega poleg glasbe, ki ji današnji strokovni konsenz priznava vsaj skromno umetniško vrednost, tudi celo vrsto zvrsti, ki so predvsem funkcionalno zaznamovane. Posamezni deli ustvarjalnosti iz tega pestrega izbora so v pregledu deležni zelo neenake obravnave. Medtem ko je npr. salonska ali plesna glasba 19. stoletja povzdignjena na skoraj enako raven kot druge, estetsko zahtevnejše glasbene zvrsti, je neprimerno bogatejši produkciji popularne glasbe 20. stoletja namenjenih le nekaj vrstic.
Še večje težave prinaša uporaba oznake »slovenska«, ki pravzaprav ključno razmejuje predmet opazovanja od širše glasbene zgodovine tega časa. Avtorica se je sicer premišljeno oprla na leto 1848, v katerem se je narodno zavedanje majhnega sloja slovensko govorečih Avstrijcev prvič deklarativno opredmetilo v programu Zedinjene Slovenije. Odtlej je bilo »slovenstvo« vsaj romantična vizija, če že ni imelo oprijemljivih fizičnih dimenzij. Pa vendar se poraja vprašanje, ali se je narodna zavest razširila tako hitro in v takem obsegu, da bi lahko temeljito preobrazila glasbeno življenje na s slovensko govorečimi Avstrijci poseljenem ozemlju in opravičila avtoričino postavljanje nacionalno motivirane glasbe v središče glasbenega dogajanja. Še nekaj desetletij po letu 1848 skoraj ni sledu o glasbi slovenskih avtorjev z višjimi umetniškimi ambicijami. Ljubiteljski, bolj ali (največkrat) manj izobraženi ustvarjalci so zadovoljevali predvsem potrebe po lahkotni ali ganljivi, široko dostopni glasbi za meščansko družabnost, domoljubno in cerkveno rabo. »Slovenskost« je tej glasbi, ki se je neprikrito zgledovala pri takrat priljubljeni lahkotni nemški in italijanski muzi, zagotavljalo le slovensko besedilo. Tisto, kar se v tradicionalnem slovenskem glasbenem zgodovinopisju postavlja v središče razvoja v 19. stoletju, je bilo v vsakdanu glasboljubnega prebivalca slovenskih dežel vse do šestdesetih let nekaj estetsko obrobnega.
Prav tako sporna je druga posledica ohranjanja nacionalističnega pogleda v sodobnem glasbenem zgodovinopisju. Njegova osnova je ohranjanje ideološko konstruiranega in v preteklost projiciranega nasprotja med Slovenci in Nemci, ki nima podlage v zgodovinski stvarnosti. Spregleduje namreč številčno močan delež prebivalstva, ki se ni čutil dolžan izbirati med obema radikalnima nacionalističnima taboroma, ampak je uspel ohranjati večkulturno držo, uveljavljeno v stoletjih skupnega življenja. Zlasti njegov meščanski del je izkoriščal prednosti obeh svetov, čeprav je bil – takrat kot danes – s slovenske nacionalistične strani deležen očitkov o nemškutarstvu, s strani nemških nacionalistov pa prištet med neodrešeno nemško manjšino. Vztrajanje pri umetno ustvarjeni delitvi prebivalstva slovensko govoreče Avstrije na Slovence in Nemce vodi slovensko zgodovinopisje k pačenju podobe zgodovinske stvarnosti. V evropskem merilu najvišje kulturne dosežke tega ozemlja peha v sfero nemške manjšinske kulture, slovensko kulturo pa oropa njenih korenin, seveda vse v večjo povzdigo skromnih dosežkov peščice prevratnikov.
Avtorica se je poskušala pri obravnavi spornih vprašanj sicer izogniti doslej uveljavljenim pretiranim poenostavitvam. Ustrezno je opozorila na številne primere plodnega sodelovanja med že slovensko nacionalno opredeljenim meščanstvom in drugimi skupinami, pa tudi na dvomljiv in kulturno izjemno škodljiv odnos vidnih slovenskih kulturnih politikov po 1. svetovni vojni do nemških kulturnih ustanov, ter s tem naredila pomemben korak k spremembi pogleda na mednacionalne odnose. Pa vendar je, žal, že s samim naslovom in strukturiranjem besedila nehote podaljšala življenje preživeti interpretacijski paradigmi, ki je v vedno večji opreki s sodobnim razumevanjem dinamike kulturnega življenja.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013