Filozofija v času konca
Deloma morda tudi zato, ker je bilo jasno, da pristavek iz ust Zdravka Duše ni le retorična bodica: »Če bi Žižek prišel, niti ne vem, če bi se pogovarjali z obema.« Tako pa je pogovor, ki ga je povezoval Boštjan Narat, stekel po ustaljenih tirnicah, seveda pa vmes večkrat zapeljal mimo inteligentnih opazk, ki so jih gledalci od sedečih na odru smeli upravičeno pričakovati.
Stol, ki je bil najprej namenjen človeku, po čigar zaslugi so se svetovne založbe naučile pisati strešice, je zasedal Peter Klepec, ki je besedila v njegovi čitanki zbral in uredil, v odsotnosti avtorja pa tudi predstavil vsebino. Po Žižku živimo v času konca (besedna zveza je prevedena in se v angleškem izvirniku glasi »living in the end times«) in naš trenutni zemeljski obstoj obeležujejo vse mogoče krize, od krize kapitalizma do okoljske krize, grožnje s presahnitvijo energetskih virov in tako pesimistično naprej. Zapisi v čitanki so urejeni skladno s tezo švicarske psihoanalitičarke Elisabeth Kübler-Ross, po kateri umiranje (in žalovanje za umrlim) poteka v več fazah. Začne se z zanikanjem, čemur smo bili priče leta 2008, ko je svet zadel gospodarski zlom in je bilo slišati nejeverne glasove, da se kaj takega ne more zgoditi, je pojasnjeval Peter Klepec. Naslednja etapa je jeza, ki se na globalni ravni odraža z novimi družbenimi gibanji, kakršni so španski »indignados« ali Occupy Wall Street. Človek, v našem primeru pa človeštvo, zatem zdrsne v fazo barantanja, ko se opaja z upanjem, da je neizprosna dejstva mogoče ublažiti. To ga privede do depresije in žalosti ter umika libidinalne investicije. Poslednja postaja je sprejetje. Življenje v času konca pa je žal tudi knjiga, ki siplje sol na zavoljo Žižka in njegovih ciničnih izjav že tako ranjeno slovensko domoljubje: v slovenščino je bila prevedena iz angleščine, saj so bili teksti spisani in objavljani v tujem tisku. A če je ta očitek zelo subjektiven, pa bi čitanka res pridobila na teži, če bi bila besedila opremljena z datumom nastanka oziroma prve objave – so namreč trdno zasidrana v svojem času in za orientacijo bralca, ki bo knjigo vzel v roke čez nekaj let, bi bili takšni podatki neizogibni.
Strel sredi koncerta je predstavljal avtor sam, in sicer v dialogu s povezovalcem večera. Ta je iz Dolarja uvodoma izvabil nekaj duhovitih opisov občutenj ob izidu knjige, ki da je po Adornu kot sporočilo v steklenici: ko jo pisec vrže v morje, se more nadejati, da bo od tistih, do katerih bo priplavala, dobil tudi kakšen odziv. Naloge pri njenem nastajanju so si vpleteni porazdelili svojim priimkom primerno: Peter Klepec kot silak je prevzel največje breme, Duša je nad njo bedel, Dolar pa pospravil v žep denar.
Povezovalčevo naslednje vprašanje, ki se je dotikalo nelagodja, kakršno obhaja filozofijo, ko postaja množično priljubljena, se je ob množičnem obisku ponujalo samo od sebe. Že v času Pitagore se je filozofija delila na ezoterično, namenjeno iniciiranim, in eksoterično – kakršna se je kazala navzven, je razložil Dolar, ki pa se s takšno delitvijo ne strinja. Po njegovem obstaja ena sama vrsta filozofije, in če zdrži presojo navznoter, bo imela učinke tudi navzven. Doleti pa jo lahko žargonizacija: to je cena, ki jo plača za priljubljenost. Zato se mora boriti, da jasno zariše mejo med konceptom in žargonom.
V zvezi s teoretsko psihoanalizo, ki naj bi zmogla razložiti vse in obenem nič, je Dolar po razlago segel v filozofski diskurz: tudi filozofija poskuša dokazati uporabnost svojih konceptov na čim več heterogenih poljih, kot so film, etika, politika, popkultura, estetika ... A nikoli nimamo opravka le z aplikacijo teorije, je opozoril, za vsako novo uporabo mora teorija svoj obrazec rahlo spremeniti. »Orodje se spreminja z uporabo, doživlja pa tudi povratni učinek heterogenega polja.«
Področje o pohlepu in skoposti, o katerem je Dolar leta 2002 izdal tudi samostojno publikacijo, je v čitanki zastopano z enim poglavjem. Ena od avtorjevih ključnih tez tedaj je bila, da je kapitalizmu asocialnega, v mnogih krščanskih družbah v preteklosti tudi grešnega skopuha uspelo socializirati in rehabilitirati do te mere, da je njegovo obsesivno kopičenje postalo ne le družbeno sprejemljivo, temveč tudi spodbujeno. Imenovati današnjo družbo za družbo potrošnikov in trošenja ne bi mogla biti večja zabloda, čeprav se na prvi pogled utegne zazdeti, da lik, kot je Molièrov Harpagon, ki kopiči zaradi kopičenja samega in je suženj svojega bogastva, nima nič skupnega s sodobnim porabnikom. Pa ni tako: danes se troši z namenom akumulacije, v kapitalizmu je vsaka potrošnja vpeta v mehanizem akumulacije (značilen primer so kartice zvestobe, s katerimi z vsakim nakupom privarčujemo). Sodobni potrošnik je nova oblika skopuha, je svoje utemeljitve izpred desetih let povzemal Dolar. A od izbruha krize leta 2008 ne držijo več, je priznal, saj je odtlej (prikrita) skopuška narava kapitalizma priplavala na plan. Danes je varčevanje največja vrlina, bolj bomo skoparili, več bomo privarčevali. In prišli kam?, se je vprašal ter si odgovoril, da prav gotovo ne do konca krize, saj se v času klestenja stroškov po drugi strani razmetava s t. i. kulturnim kapitalom. Kar je marsikje po Evropi že ustvarilo zelo eksplozivne razmere, je pristavil.
Oboje, razmišljanje o skoposti v potrošniški družbi in tratenju kulturnega kapitala v recesiji, je spodbudilo vprašanja iz občinstva. In če prošnja starejšega poslušalca, naj avtor malce jasneje utemelji svojo trditev, da smo potrošniki v resnici skopuhi, ni bila drugega kot odzven skepse nekoga, ki se doslej najbrž ni poglabljal v Dolarjeve večkrat provokativne, a scela umljive in verjetne teze, tudi vprašanje v zvezi s kulturnim kapitalom ni seglo onkraj aktualnih dnevnopolitičnih tem. Šele v kombinaciji s tretjim, pradavno filozofsko dilemo o tem, »kaj je dobro in prav«, pa so vsi trije izzveneli v zanimiv fenomen, ki je navzoče pomaknil v antiko, ko so filozofi veljali za vsevedneže, ki jih je bilo ob vsaki priložnosti priporočljivo povprašati za mnenje. Ne glede na to, koliko lastne pameti je premogel človek, ki so ga obšli dvomi: da so diskusijo ob izidu dveh filozofskih čitank prišli poslušat ljudje, ki jim ni manjkalo intelekta, skoraj ni bilo dvoma. Bili pa so zvečine iz tiste kategorije izobražencev, ki jim rečemo humanisti in si z naravoslovno-tehničnimi vedami, kamor bi po nekaterih interpretacijah sodila tudi ekonomija, nočejo mazati rok. Slednje se je dalo sklepati po (po)smehu, ki se je razlegel po dvorani, ko se je Dolar v razlagi vzrokov za globalno recesijo, ki jih nihče od ekonomistov ni pravočasno prepoznal, obregnil ob ekonomijo: »Kakšna znanost je sploh to? No, to je tema za drugo razpravo.« Gospodarska kriza in zlom svetovnega kapitalizma, ki bi za levico morala biti uresničitev sanj, je levičarje zalotila nepripravljene, nesposobne predlagati nove modele gospodarske in politične ureditve, je še povedal Dolar. Skladno s trditvijo, da se filozofija trudi aplicirati svoje koncepte na čim več raznolikih področjih – ki jih mora filozof seveda dobro poznati. Kar zanj sploh ni težko, kajti »Mladen Dolar deluje, kot da ni idiot, in zgleda, kot da ni idiot, a ne pustite se prevarati, on NI idiot!« je bil Žižkov citat, ki ga je Narat kot posladek serviral svojemu sogovorniku. Ta pa je Naratu in občinstvu vrnil s pitijskim: »Croyez ce que vous voulez.« (Verjemite, kar hočete.) Tako je menda odgovoril Jacques Lacan, ko so ga vprašali o televiziji.