Dolgost življenja našega je … programirana
Miroslav Radman je v sodelovanju z novinarskim kolegom napisal popularno knjigo o staranju, ampak resnici na ljubo to ni popularna knjiga o tem, kar dela avtor. O tem je sicer nekaj malega rečeno, ampak ne preveč, ker je Radmanovo raziskovanje preozko, da bi ga bralec razumel, in ker je po drugi strani za tematiko knjige premalo pomembno, da bi bilo o tem smiselno na veliko razpredati. Morda bo lažje razumljivo, če omenim, da bi na primer lahko naš Igor Akrapovič napisal knjigo o prihodnosti dirkalnikov formule 1. Seveda bi Akrapovič moral pravzaprav pisati o principih, kako oblikuje svoje izpušne sisteme, ampak to bi težko bilo popularno branje. Zato se lahko odloči pisati o tem, kako bodo njegovi novi izpušni sistemi popolnoma spremenili potek dirk formule 1. Hm, fantje bi začeli nekoliko zmajevati z glavo. Ampak potem bi Akrapovič lahko našel novinarja Mirana Ališiča in bi skupaj v knjigi povezala bodočnost formule 1 in Akrapovičeve izpuhe. Mogoče to niti ni slaba ideja, čeprav bi fantje še vedno zmajevali z glavo.
Da ne bo pomote Miroslav Radman je dober znanstvenik. Ni sicer svetovna znanstvena zvezda za uvodna predavanja največjih kongresov, ni znanstveni baron z milijonskimi projekti in desetinami raziskovalnih ekip, niti ni nekdo, ki bi bil živčen ob vsakoletnem izboru za nobelovca; je pa zelo solidna referenca na svojem področju, na katerem gre pretežno za bakterije in njihovo preživetje ob različnih poškodbah. Ne bom razlagal podrobnosti, ker vas ne zanimajo. In tudi če bi vas, je od njih do nesmrtnosti človeka tako daleč, kot je po uspešnem poletu na Luno oddaljeno središče naše galaksije. Kar precej, torej.
Pravzaprav tako daleč, da ostane skupna samo ena beseda – antioksidanti. Banalne tabletke, ki jih ponuja sto tisoč internetnih strani s prehranskimi dopolnili. Poškodbe s kisikom seveda imajo nekaj z umiranjem bakterij. In poškodbe s kisikom seveda imajo nekaj s procesi celičnega staranja v našem organizmu. Ampak eno in drugo je zelooo narazen, oboje skupaj pa je še bolj oddaljeno od človeškega staranja, sploh če začnemo govoriti o aplikacijah in »zdravilih«. Pri čemer antioksidanti sploh niso tista Radmanova inovacija, s katero je v boljših raziskovalnih letih reševal svoje bakterije in preproste večceličarje pred umiranjem. Zakaj torej Radman nekaj, kar sploh ni v centru njegove raziskovalne pozornosti, ponuja kot rešitev na področju, s katerim se sicer ne ukvarja, to je gerontologija, človeško staranje? Morda je odgovor v tem, da Radman antioksidante ponuja v svojih poslovnih projektih kot sredstvo proti človeškemu staranju. Ampak to so iste banalne in glede učinkov nedokazljive tabletke, kot jih je mogoče dobiti na sto tisočih internetnih straneh. Toliko zapletene teorije, na koncu pa tako banalen recept!
Sicer je knjiga zanimivo pisanje, mogoče manj za naravoslovce, ki smo večino idej v knjigi prebrali že na veliko mestih, vsekakor pa za vse ostale, ker je jezik klen, enostaven, asociativen, miselni preskoki so živahni, med vrsticami se čuti vibracije pozitivnih čustev, tudi temperamenta ne manjka. Teksti, ki iz naravoslovnega dela sveta silijo v družboslovje in obratno, so več kot potrebni v našem specializiranem času. Morda je škoda, da sta avtorja dva in človek ne more vedeti, kaj je (po Radmanu in drugih avtorjih) povzel publicist, kaj pa je izvirno Radmanovo razmišljanje.
Vseeno pa bo torej kljub prebrani knjigi ostalo dejstvo, da smrt ni napaka narave, ampak obratno. Dolžina življenja je natančno programirana lastnost posamezne biološke vrste, ki – podobno kot druge lastnosti bioloških vrst (velikost, teža, način gibanja, način hranjenja ...) – služi optimalnemu preživetju vrste. Samo za hip zaprite oči in ustavite smrt – in če se vam v desetih sekundah ne zavrti film propada človeštva, vam je nedavna poletna vročina močno upočasnila nevronske povezave. Smrt je pogoj za življenje in programiranje staranja je tako življenjsko pomembno, da zajema vsa tkiva, fiziološke in telesne funkcije. Tisoče medsebojno prepletenih genov, ki jih seveda ne bo mogoče, tudi če bi kdo želel, prelisičiti z enim samim receptom, z eno samo čudežno tabletko. Ki na koncu kljub svoji antioksidantski odličnosti knjigi pusti nekoliko grenak priokus.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012