Dobri stari oligopol
Ti se na avtorsko pravico morda spomnijo, ko v časopisu preberejo, da glasbena industrija zahteva odločnejše preganjanje piratstva, ko uveljavi poseben davek na prazne nosilce podatkov ali ko se s tožbo dejansko loti posameznikov, ki so recimo z medmrežja nezakonito prenašali glasbene vsebine in od njih zahteva nezaslišano visoke odškodnine, komaj kdaj pa, ko v ploščarni kupujejo nov nosilec zvoka; o glasbi, ki jih spremlja, ko vstopijo v dvigalo ali zobozdravstveno čakalnico, raje sploh ne govorimo. Pa vendar je avtorska pravica »na delu« v vseh teh primerih in še v množici drugih, naj bodo podobni ali čisto drugačni.
Prav zato je izid zbornika Simona Fritha (sociomuzikologa in profesorja na univerzi v Edinburgu, ki ga poznamo tudi kot avtorja knjige Zvočni učinki, prevod je izšel že leta 1986) in Leeja Marshalla (profesorja sociologije na univerzi v Bristolu) Glasba in avtorska pravica dobrodošla priložnost, da se s konceptom avtorske pravice, njenim zgodovinskim razvojem, pa z vplivom, ki ga ima na uporabo in razširjanje glasbe, kot tudi na položaj avtorja oziroma glasbenika in založniško industrijo, nekoliko pobliže seznanimo. Gre sociološki pogled, ki poskuša razjasniti medsebojne učinke avtorske zaščite in konzumiranja glasbe, zlasti od začetka prejšnjega stoletja dalje oziroma od izuma zvočnega zapisa in njegove komercialne uporabe, ki je dosegla vrhunec v drugi polovici stoletja, ko je popularna glasba postala globalni fenomen.
Od tedaj so se časi zelo spremenili, nekoč najbolj donosen del industrije zabave je izgubil vodilno vlogo in fantastični dobički, ki jih je ustvarjal, so preteklost. Prav tako se je močno spremenil ustroj te oligopolne industrije, ki jo je še dobrih deset let nazaj poosebljalo pet multinacionalnih založniških konglomeratov, danes pa vse to v največji meri obvladujeta le še dva. Skladno s tem se je spreminjal tudi odnos do avtorske pravice oziroma do »košarice pravic«, založniki pa so uspeli trajanje avtorske pravice podaljšati na skoraj absurdnih sedemdeset let po smrti avtorja oziroma v nekaterih primerih celo na petindevetdeset let po smrti avtorja, kar pomeni, da so si komercialno izkoriščanje avtorsko zaščitenih del zagotovili skoraj za večnost.
Zbornik nazorno pokaže, da bistvo avtorske pravice ni toliko v zaščiti avtorja kot v zaščiti tistega, ki je nosilec oziroma lastnik avtorskih pravic, to pa so v večini primerov založbe, ki določeno glasbeno delo objavljajo na nosilcih zvoka ali ga v današnjem času ponujajo na medmrežju. Prav tako nazorno pokaže, kakšno moč daje to založbam in kako založbe največji del dobička ustvarjajo z vedno novimi načini trženja starih glasbenih katalogov in z nič manj inovativnim prelivanjem dohodka iz ene založniške veje v drugo, zaradi česar je tem dohodkom zelo težko ali skoraj nemogoče slediti. Prav tako nas zbornik seznani z množico žargonskih izrazov, ki se v zvezi z avtorsko pravico pojavljajo, naj gre za »mehanične« in »sorodne« pravice ali za »pravice izvajanja« in »pravice izvajalca«, da je pri avtorski pravici uveljavljeno načelo, po katerem »zmagovalec pobere vse«, oziroma kako je z možnostjo, da bi določeno glasbeno delo »vzorčili«, torej delno uporabili v novem kontekstu. Izvemo, da je nasprotje avtorsko zaščitenega dela »javno dobro« in kako je z ljudsko oziroma tradicionalno glasbo, pa kako bi bilo, če glasba ne bi bila avtorsko zaščitena, ali kaj bi se zgodilo, če bi ta zaščita trajala bistveno krajši čas.
Vprašanj, ki se s tem v zvezi porajajo, je seveda brez števila in zbornik v enajstih prispevkih različnih avtorjev pa v uvodni in zaključni besedi lahko odgovori samo na nekatera, vendar pa tudi ti odgovori zarisujejo osnovne razsežnosti avtorske pravice in njene umeščenosti v družbo. Čeprav se avtorji prispevkov v svojem odnosu do avtorske pravice in njenega uveljavljanja v sodobnem svetu močno razlikujejo, vendarle velja, da večina zagovarja večjo vlogo ustvarjalca kot branika pred komercialnimi pritiski, prav tako pa se strinjajo, da je postal rok trajanja avtorskih pravic predolg, in predlagajo njegovo krajšanje, morda celo na manj kot deset let; to bi po njihovem mnenju še omogočilo založbam, da bi svoj vložek primerno povrnile, hkrati pa bi nagrajevalo ustvarjalce in spodbujalo nove oblike ustvarjanja, ki so zdaj zapostavljene tudi zato, ker se založniki raje zatekajo h kovanju dobičkov z zalogami starejših posnetih del, kot da bi vlagali v ustvarjanje novih.
Prevod ima tu in tam težave z zapleteno in doslej v slovenščini redko uporabljeno terminologijo, povezano z avtorsko pravico, včasih pa tudi tam, kjer so udomačeni izrazi že dolgo na voljo, vendar se mi vseeno zdi, da je izid te zelo koristne in poučne knjige predvsem zamudil priložnost predstaviti avtorsko pravico še v aktualnem slovenskem trenutku. Spremni pogovor Iča Vidmarja in Jožeta Vogrinca Za glasbeno gmajno sicer načenja problematiko slovenskega prostora in odnosa do avtorske pravice. Gre za področje, ki je po mnenju marsikoga v Sloveniji pravno in operativno pomanjkljivo rešeno in omogoča zlorabe, zaradi katerih je razlika med »zmagovalci«, torej komercialno najuspešnejšimi avtorji/izvajalci, in onimi drugimi, ki se morda na takšen uspeh bolj ali manj požvižgajo, so pa hočeš nočeš vpeti v sistem, ki jim ne le na noben način ne koristi, ampak jim v resnici celo škodi, še toliko večja. Seveda pa je res tudi, da bi takšen prispevek zahteval ogromno časa, truda in raziskovanja brez zagotovila o uspehu.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013