O Lightmanovem romanu gospod b
Dobili smo vsaj občutek, da odločamo sami
V nadnaravno bitje oziroma inteligenco, ki je ustvarila vesolje, Lightman ne verjame. Prav tako ne verjame, da bo znanost kadarkoli odkrila, ali bog obstaja, niti da bo religija ponudila prave dokaze za njegov obstoj. Verjame pa v nekaj, kar je močnejše od nas. Njegov gospod b je ustvaril vesolje na način, ki se lepo ujema z večino spoznanj, do katerih so se doslej dokopali astrofiziki. S teoretičnimi fiziki vred, za katere se ve, da so predstraža čiste znanosti. Zato so včasih zelo blizu tako filozofiji kot religiji. Želijo namreč tudi odgovor na vprašanje zakaj, ne le kako. Lightmanova zamisel, da je vesolje ustvaril zaspan in zdolgočasen gospod, ker se mu je pač tako zahotelo, je seveda zgolj pisateljska domislica.
Pisanje o tem, kako je nastalo vesolje, je podobno trkanju na nebeška vrata, če si prispodobo sposodimo pri Bobu Dylanu. Nenazadnje si jo je tudi Lisa Randall. Znanstvena superzvezdnica in najpogosteje citirana teoretična fizičarka je na prošnjo španskega skladatelja Hectorja Parre, ki ga je navdušilo njeno delo Warped Passages o vzporednih vesoljih, napisala libreto za opero Hypermusic Prologue: A projective Opera in Seven Planes. Medtem ko poskuša Randallova na preprost način pojasniti zapleteno teorijo strun in obstoj vzporednih vesolij, je Lightmanov stvarnik zgolj glavni junak romana, ki se je malce krmežljav odločil ustvariti vesolje. A se je tega lotil kot znanstvenik in umetnik hkrati.
In kaj je najprej ustvaril? V Praznini, kjer je lahko uzrl le lastno misel, je najprej ustvaril čas. To je storil povsem nenamerno: njegova odločenost, da deluje, je pač zahtevala svoj čas. Prostor je potem kot droben okrogel mehurček zgolj mirno obsedel v mislih gospoda b. Zavoljo enostavnosti se je odločil le za tri dimenzije. Ko so se te začele razpletati, se je njegovo vesolje udejanjilo. Rahlo se je vrtelo in vibriralo od energije: prostora brez energije namreč ni bilo mogoče ustvariti, ker sta neločljivo povezana.
Nad tem, kar je ustvaril, je bil navdušen in začel je ustvarjati nova vesolja. Enega je krcnil s prstom, drugega je dregnil s komolcem ali jih je hitreje zavrtel oziroma stisnil. Nekatera so začela trkati druga ob drugo in ob tem so se sprožale silovite eksplozije, da so fragmenti vesolij leteli po Praznini. Obšel ga je dvom: bi moral ustvariti eno ali več vesolij? Po temeljitem razmisleku se je odločil za eno samo. In v naslednjem hipu je ustvaril še kvantno fiziko. Predvsem zavoljo tega, da bi imela njegova stvaritev kanec umetniške dvoumnosti. Svet kvantne fizike je marsikateremu fiziku še danes nedoumljiv, običajni ljudje pa tako ne moremo iz sveta evklidovske geometrije. Redki zmorejo v svet, kjer je meja med materijo in energijo zabrisana, kjer ni središča, ne delca, ki bi obstajal sam po sebi, ampak je povezan z vsemi drugimi delci v vesolju. Spoznanja iz kvantne fizike se neustavljivo selijo v biologijo, genetiko, nevrologijo ... Pomen zavesti vztrajno prodira v naravoslovje, prepletenost našega zunanjega in notranjega sveta je podobna kvantni prepletenosti.
Po treh zakonih je iz energije ustvaril še materijo. Zadeva je povsem preprosta. Nekaj osnovnim delcem je določil parametre: ta se vrti toliko, oni spet drugače, ta se odziva na to silo, tisti na drugo itn. Materija se je pojavila takoj zatem. Elektroni, mioni, kvarki, fotoni, nevtrini, gluoni, bozoni in kar je še podobne šare. Z materijo je prišla še antimaterija, jasno. Ko je opazil, da so fotoni občasno prevzeli obliko oscilirajočega vala električne in magnetne energije, je to poimenoval svetloba. V svetlih plinskih kroglah so se začeli tvoriti novi elementi: od najbolj enostavnih, kot sta vodik in helij, do bolj zapletenih, kot so ogljik, kisik, žveplo in magnezij.
Potem nam Lightman v literarni obliki naniza to, kar trenutno prevladuje kot teorija nastanka prvih zvezd, planetov, osončij in galaksij. Z nastankom materije se je pojavila tudi možnost nastanka življenja in možnost oblik razuma. In o čem naj bi te nove oblike razmišljale? Gospod b na vse to ni bil pripravljen, poleg tega pa je čutil, kako nanj pritiska breme težke prihodnosti, polne raznih možnosti, ki pa je ni mogel videti. In tu se prvič pojavi Belhor. Stvarnika prosi, naj dopusti tem primitivnim stvaritvam, da se spreminjajo in ob tem razvijejo vsaka svoje samozavedanje in inteligenco. Z njo naj bi imele vsaj občutek, da same odločajo, četudi bodo popolnoma podvržene njegovim pravilom in zakonom. Za povrh sta mu še stric in teta navrgla nekaj namigov, kako bi lahko njegove stvaritve izgledale.
To na srečo ni bilo potrebno, saj je razvoj v vesolju potekal malone sam od sebe: molekularni mehanizem je svetlobo sonca, vodo in ogljikov dioksid pretvarjal v sladkorje, od katerih so stvaritve živele. Množice koordinacijskih in nadzornih celic so se povezovale v vse bolj zapletene mreže električnih povezav. Stvaritve z bolj razvitimi možgani so sčasoma ustvarile napredne komunikacijske metode, osvojile matematiko, z eksperimenti pa odkrivale teorije o fizičnem vesolju – prav tistem, ki ga je ustvaril gospod b. Zavedali so se samih sebe in niso le razmišljali, temveč so tudi čutili. »Dojemali so lepoto in globino svojega obstoja, to izkušnjo pa nato izražali v harmonijah in ritmih glasbe. In v slikah. V metaforah. In v besedah. In v plesu.«
Kljub temu je bilo življenje v tem vesolju redka dobrina: le milijoninka milijardinke odstotka mase vesolja se je utelesila v živi obliki. Čeprav se je zgodilo tako rekoč samo od sebe, je gospod b v svoji prevzetnosti vendarle želel razumeti, kako se je v vesolju porodila zavest. Občutje biti živ (občutje obstajati in občutje Jaza) je bilo nenavadno in čudovito. Kako se je lahko zgodila ta malodane nova oblika materije, ki dojema smrtnost? Od kod tolikšna razlika med živo in neživo tvarjo, ki sta ustvarjeni iz iste snovi? Kakšno vlogo ima Belhor? Je mar on nekakšen glas vesti gospoda b? Kdo bi vedel. Vsekakor pa dobro in zlo nista obstajala, dokler ni gospod b ustvaril vesolja. Lightman pravi, da je zanj Belhor nekakšen kompleksen Satan, ki združuje tako dobro kot zlo. Nekaj podobnega kot lik, ki ga je ustvaril Bulgakov v Mojstru in Margareti.
Prebivalce Praznine je težko opisati, kot je težko opisati Praznino. Zato pa so odnosi med njimi dovolj človeški, da nam gospod b, stric Deva in teta Penelope vzbujajo vtis družine. O materi in očetu ne vemo nič, sicer pa: zakaj bi ju stvarnik sploh potreboval … Spoznanje, da stvaritve v novem vesolju trpijo in so žalostne, je spremenilo tako gospoda b, teto in strica kot tudi Praznino okoli njih. Stvarnik se je v svojem vesolju marsičesa naučil tudi sam. Da si um lahko izoblikuje svojo posebno realnost in ne glede na okoliščine iz grdega naredi lepo. Ali narobe. Skratka, um si izmišlja svoja pravila. Tu se je vredno spomniti misli Nielsa Bohra, da obstajata dve resnici, znanstvena in globlja, ki se ne izključujeta, fizik pa tudi ne predpisuje stvarniku, kako naj uravnava vesolje. Sestavljeni smo iz subatomskih delcev, ki se obnašajo po zakonih kvantne mehanike, živimo pa v svetu Newtonove mehanike. To je svojevrsten paradoks. Dveh različnih sistemov fizike, ki ju opisujeta dve različni vrsti matematike, ni uspelo zbližati še nikomur.
In stvaritve, sestavljene iz subatomskih delcev, ki se obnašajo po zakonih kvantne mehanike, živijo pa v svetu Newtonove mehanike, so si o gospodu b kajpak ustvarile svojo idejo: vero v nekakšen veliki smoter, ki bo njihovim življenjem podeljeval smisel. Ta pa je po Belhorju lahko en sam: da zabavajo tiste, ki naseljujejo Praznino, ki je sami ne bodo mogli nikoli doumeti. Zato pa je glasba, ki so jo ustvarili v vesolju, osvojila prebivalce Praznine. Tako zelo, da si nekatere najljubše napeve popevajo še bilijone atomskih tiktakov po tem, ko je njihov skladatelj že preminil in je njegova civilizacija že nehala obstajati. In celo po tem, ko je skladateljeva osrednja zvezda že zgorela v mrtev pepel, ki lebdi v vesolju.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013