Bojkot? Stroke? Zares?
Pojdimo po vrsti.
Vsak urednik je seveda razočaran, če njegovo povabilo k sodelovanju z medijem, ki ga ureja, ne uspe tako, kot si je predstavljal. Vendar pa v primerjavi z Gabričem, ki se je »o tem pogovarjal z nekaterimi pozvanimi«, seveda nisem mogla vedeti, da je šlo za »skoraj enoten bojkot strokovnjakov na tovrstni poziv«. To Gabričevo prostodušno priznanje pa me ni le zares razočaralo, ampak predvsem neprijetno presenetilo. Nisem namreč vedela, da je slovenska zgodovinska stroka tako povezana in enotna in da zna tako prepričljivo strniti vrste, kadar je pozvana k zgoščeni artikulaciji svojih pogledov na gotovo enega najbolj kompleksnih in, ne nazadnje, tragičnih obdobij novejše slovenske zgodovine. Še zlasti ob dejstvu, da smo v uredništvu prav s povabilom k sodelovanju izključno zgodovinarjev (različnih generacij in z različnih raziskovalnih institucij) želeli peljati razpravo stran od permanentne politizacije te teme. In tako po svojih močeh spodbuditi strokovno in čim bolj stvarno debato, ki ne bi zapadla v publicistično kulturnobojniško obkladanje. Več kot očitno torej je, da imam povsem napačno predstavo o dognanjih slovenskega zgodovinopisja o dogajanjih na Slovenskem v tem obdobju, saj živim v prepričanju, da le ni tako enotno v svojih pogledih, kot naj bi to sporočal »skoraj enotni bojkot strokovnjakov«. Morda nekaj krivde leži tudi v številnih prebranih člankih in monografijah slovenskih, pa tudi tujih zgodovinarjev, ki so pred letom 1991 in po njem vzeli v svoj znanstveni precep to obdobje. (Priznam pa, da nekaterih, zlasti tistih, izdanih po osamosvojitvi, dejansko ni med strokovno literaturo, navedeno v Slovenskem zgodovinskem atlasu.)
Pa vendar se ne morem strinjati z Alešem Gabričem, da zgodovinopisje zbudi v domačih medijih običajno pozornost le takrat, »ko se okoli njega sprožajo idejno-politične polemike«. Oziroma, ne morem se strinjati s to trditvijo, če govorimo o Pogledih, v katerih smo že in še bomo objavljali predstavitve in ocene knjig slovenskih zgodovinarjev – zato se tudi težko pridružujem Gabričevemu sklepnemu upanju, da bomo »dočakali čase, ko bo za poziv k ocenjevanju zadostoval že zgolj izid tehtne znanstvene novitete«. V Pogledih to namreč počnemo že od prve številke naprej – seveda primerno časopisu, ki ni znanstvena publikacija. Drži pa tudi, da je dogajanje pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej brez dvoma tisto mesto naše polpreteklosti, ki razumljivo vzbuja večje in širše medijsko zanimanje od starejših in oddaljenejših obdobij. Najbrž mi na tem mestu ni treba posebej pojasnjevati, zakaj je temu (še vedno) tako.
Osnovni prispevek o Slovenskem zgodovinskem atlasu, objavljen v Pogledih, tako ni bil poziv domačim zgodovinarjem k oceni predstavitve 2. svetovne vojne, ampak je bila recenzija Atlasa kot celote, Atlasa kot specifičnega podajanja/zapisovanja zgodovine. (Morda naj na tem mestu vseeno priznam še en uredniški neuspeh, namreč, da smo bili neuspešni tudi pri pridobivanju večjega števila recenzentov. Tudi tu je bil »bojkot« skorajda enoten.)
Slovenski zgodovinarji imajo seveda vso pravico do »skoraj enotnega bojkota na tovrstni poziv«. Imajo pravico, morda celo profesionalno dolžnost, da ne sodelujejo pri razpravah, za katere menijo, da so v interesu te ali one ideološke ali politične skupine. Če so tako razumeli tudi poziv uredništva Pogledov, potem gotovo obstaja možnost, da v svojem povabilu nisem dovolj jasno in odločno poudarila namena – namreč, politizacijo zamenjati s stvarno besedo stroke. Pa vendar se nekako ne morem znebiti občutka, da svoj delež odgovornosti za stanje, kjer tako prvi, drugi, tretji in četrti »v svojem razumevanju zgodovinopisja in demokracije ne dopuščajo drugačnosti, saj priznavajo zgolj dve resnici: njihovo lastno in napačno«, kot za nekatere meni Gabrič, nosijo tudi sami. »Skoraj enotni bojkot« te odgovornosti v ničemer ne zmanjša. Dejstvo, da gre za velikokrat politizirano temo, še ne govori v prid molku (stroke), ampak predvsem v prid dialogu (stroke). Seveda dialogu, v katerem drug drugega vsaj (umirjeno) poslušamo.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011