Bodimo realni, pojdimo na volitve!
S svojim slogom avtor v resnici nagovarja vrstnike; sam je namreč, kot prav tako razloži že v uvodu, pripadnik generacije Y, kar se lepo sliši, a se zaveda, da»bi lahko dejal tudi, da je pripadnik NINJA generacije (No Income, No Jobs, No Assets), torej generacije brez prihodkov, brez služb in brez premoženja«. Tiste generacije torej, ki ima vse razloge za to, da se je potopila v apatijo in prepričanje, da se z volitvami ne da ničesar spremeniti. Generacije, ki po Ljubljani piše grafite v slogu »Če bi volitve kaj spremenile, bi bile nelegalne«, bojevitejši pa kar »Pesek, ne olja v motor kapitalizma« ali krajše »A – kot anarhija«. Vsem tem Tadevž Ropert najprej razloži, kako moč znanstveno dokazano zasvoji človeka in ga naredi manj empatičnega, kako so politiki reci in piši psihopati, pa kako se je še tako razmišljujoč posameznik, ki se z najboljšimi nameni včlani v politično stranko, kaj kmalu prisiljen ukloniti strankarski hierarhiji, sicer ga bo ta zrinila v slepo črevo (beri: ne bo več uvrščen na listo). Brez olepševanja prikaže mehanizme lobiranja in korupcije pri financiranju strank in orodja za podjarmljanje množic, ki so politični oligarhiji vedno najljubše, kadar so nevedne in pasivne.
Pri tem se giblje po tanki meji med zdravimi dvomljivci in teoretiki zarot, vendar nikoli ne omahne v brezno tistih paranoičnih piscev spletnih komentarjev, ki v vsem vidijo nadvlado korporacij in trike, s katerimi niti iz ozadja vlečejo Rothschildi in Bilderbergi. Pravzaprav teh niti z besedo ne omeni, zato pa ne pomišlja pomesti z vsemi tistimi puhlicami, ki so gnale protestnike v letih 2012 in 2013: jasno in glasno pove, da revolucija ni način vladanja, temveč prevrat, ki obračuna z eno garnituro oligarhov in kaj kmalu porodi novo gardo – po pravilu, da so včerajšnji revolucionarji današnji reakcionarji (in vse to podpre s primeri iz zgodovine, recimo komunizma in samoupravljanja). Razkrinka tudi tako priljubljeno skovanko »neposredne demokracije«, ki pride v poštev samo pri maloštevilčnih skupnosti, ne pa celih državah. Zavrže tudi t. i. gibanja in civilno družbo z njenimi peticijami, ki so v bistvu zgolj odraz tega, kako zelo odklonilen odnos se je med ljudmi razvil do političnih strank – kdor bi utegnil pristopiti h kakšni, bi bil že a priori omadeževan, zato se preudarnejši za kaj takega sploh ne odločajo, temveč družbo poskušajo spreminjati kvečjemu z ustanavljanjem »gibanj«. Kar pa ne obrodi želenih sadov.
Zadnje, peto poglavje, prinaša odgovore na vprašanje, ki si ga bralec po vseh štirih poglavjih že precej nestrpno zastavlja: kaj potemtakem sploh funkcionira? Odgovor se glasi – rahlo nepričakovano – politične stranke. Ampak novega tipa, takšne, ki delujejo po načelih neposredne demokracije (kar pomeni, da njeni poslanci v parlamentu glasujejo tako, kot odloči večina članov na njeni spletni strani), ki so odvrgle ideološko prtljago in se odločajo brez vnaprejšnjih stališč. Predvsem pa rešitev podrazumeva, da bi se vsi državljani začeli aktivno zanimati za politiko. Kajti »apatija ni znak zdrave demokracije, temveč je simptom hude bolezni«, ugotavlja Tadevž Ropert. In poziv k večjemu angažiranju med drugim podčrta z duhovitim citatom Valerije Korošec: »Zahtevati od poslancev, da delajo namesto nas, saj so zato plačani, je enako, kot da bi od zobozdravnikov zahtevali, da nam vsak dan umivajo zobe.«
Koga naj volim? nas torej poskuša prepričati, da je pametno hoditi na volitve, saj le tako lahko preprečimo gnilobo – pa ne zob. Morda velja dodati samo še to, da zaimek »nas« nikakor ne označuje samo generacije Y, čeprav ji avtor knjižice pripada, saj se apatija še zdaleč ni zalezla samo v mlade.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014