Božična zgodba
Bodika, kosi in jetrna pašteta
Stal je ob oknu in gledal bodiko pred hišo. Stara je morala biti že vsaj toliko kot on in bila je največje drevo svoje vrste, kar ga je kdaj videl. Že pri tleh se je cepila v dve enako debeli debli, ki sta se spodaj razmaknili, drugo drugemu naredili prostor, potem pa se vzpeli skoraj do višine vrha strehe. Nekje je prebral, da ta drevesa dosežejo največ deset metrov, in to, ki ga je gledal, je bilo najbrž na tem, da postavi rekord, če ga že ni.
Zimzelena bodika je eden od simbolov božiča in če ti že raste pred hišo, je menil Peter, se skoraj spodobi, da z nje odrežeš kakšno vejico in s tem poskrbiš za pristno praznično dekoracijo. Zdelo se mu je, da lahko tako poudari razdaljo, ki ga ločuje od kričavosti večine prazničnega okrasja, na simboličen način pokaže svoje razumevanje praznika, spotoma pa še utrdi povezanost z naravo. Košato razraščeno drevo je bilo poleg tega potrebno vsako leto nekoliko obrezati in zakaj ne bi tega storil prav med pripravami na božični večer.
Stopil je torej ven, se za nekaj dolgih trenutkov zazrl proti nebu, s katerega so v mrak popoldneva naletavale drobne snežinke, globoko vdihnil, glasno izdihnil. Dobro se mu je zdelo, da enkrat za spremembo pred božičem spet sneži, četudi čisto rahlo. Spomnil se je še, da je prejšnje leto deževalo in je bil med obrezovanjem bodike ves moker.
S škarjami v roki se je razgledoval po vejah in vejicah ter skrušeno ugotavljal, da so prav takšne kot vsako leto. Bodiko ob nazobčanih listih s trni na koncu krasijo še drobni rdeči plodovi, majhne kroglice, ki do zime temno pordečijo. Takšne naj bi bile torej vejice bodike, ki jih je bilo nekoč mogoče videti na skoraj vsaki božični voščilnici; kompaktni zeleni listi, med njimi pa rdeče kroglice, zeleno-rdeči kontrast, naravni kinč za puste zimske dni. Res je, da listi s tiste bodike skoraj niso bili več nazobčani, da je bilo kak trn mogoče videti le še na kateri od novih vejic, a to Petra ni vznemirjalo. Bilo je normalno, zaradi starosti drevesa pač, in glede tega ni bilo kaj. Veliko bolj ga je motilo, da tudi tokrat na vejicah ni bilo videti prav nobene rdeče kroglice več, nobenega plodu, to pa se mu je zdel že nekaj večji problem, saj so bile takšne vejice veliko manj prepoznavne, za na voščilnice pa bi bile seveda povsem neprimerne.
Pa ni bila težava v tem, da veliko drevo ne bi več rodilo, nasprotno, plodov je bilo na njem ogromno, na nekaterih mestih za cele grozde. Pojavili so se že proti koncu poletja in Peter je skozi okno večkrat gledal, kako njihova sveže zelena barva prehaja v temnozeleno, nato v svetlo, bledordečo, ta pa potem v vse temnejšo. In tako vse, dokler se niso vedno znova pojavili oni – kosi.
Peter je imel čisto rad ptice, skoraj vse. Kdaj pa kdaj mu je šla na živce kakšna siva vrana, ki je iz smetnjaka zvlekla vse, kar je dosegla, jasno, da je zaklel tudi, kadar je kakšen frfotač nanj med letom spustil svoj črno-beli ali sivi zdrizek, a to se mu je zgodilo le dvakrat, trikrat v življenju. Tudi s kosi ni imel posebnih problemov, četudi je opazil, da so precej posestniški ptiči, ki neradi delijo svoje ozemlje, in ker so vanj očitno šteli tudi njihov vrt, je to povzročalo nekaj jeznega ščebeta. A tako pač to gre, ni problema. Razumel je tudi, da ptiči morajo jesti, tako kosi kot vsi ostali, in privoščil jim je tudi plodove bodike, če je že tako, da jih je narava navadila na njihov okus. Požrešnost, ki ji je bil priča, pa ga je osupnila.
Pravzaprav je trajalo kar nekaj let, da je končno razjasnil skrivnostni fenomen bodike pred njihovo hišo, ki je bila vsako sezono najprej obilno s plodovi obdarjeno drevo, okrog začetka decembra pa je nenadoma ostala povsem brez njih. Opazoval je ostale, veliko manjše bodike v soseščini, ki so plodove vse po vrsti obdržale globoko v zimo, včasih vse do pomladi, in pomislil je, da njihovo zdeluje starost ali kakšna bolezen. Ni bil ravno botanik, a zdelo se je še kar logično. Dokler jih ni nekega dne opazil ...
Do takrat je naivno mislil, da so živali glede hranjenja precej drugačne od ljudi, da pojedo le toliko kot potrebujejo, ker živa bitja pač morajo jesti in prebavljati ... A ko je začel opazovati dogajanje na bodiki, je ugotovil, da je bil v hudi zmoti. Najprej je priletelo le nekaj kosov. Mlajši samec in dve samici, potem še en samec. Začeli so pokušati rdeče plodove, čisto mirno, brez ihte. To je trajalo dan ali dva, potem je bilo kosov vsak dan več in med njimi so se vzpostavila zelo očitna razmerja. Glavni so bili samci in to tisti starejši, močnejši, lepše rejeni, bolj agresivni. Ti so začeli hlastno obdelovati višje zunanje veje, na katerih so bili plodovi najbolj izpostavljeni soncu in zato največji in najbolj živordeči. Mlajša samca, ki sta pojedino odkrila prva, in njuni vrstniki so se morali pomakniti na nižje veje, na katerih jim je delala družbo le kakšna starejša, samozavestnejša samica. Ostale so se hranile spodaj, na tleh, kjer so ležale rdeče kroglice, ki so odpadle ob malomarnem, že prav objestnem prehranjevanju tistih na gornjih vejah. Plodov je bilo namreč ogromno in kosi so se prav nemarno zažirali, ne da bi se menili za kroglice, ki so ob tem padale na tla. So bili pa teh toliko bolj veseli vrabci, sinice in taščice, ki so si kmalu opogumili ter se od strani približali pojedini kosovk na tleh. Bili so plašni in previdni in Petru se je zdelo, da jim prav vsaka drobtina, padla z mize požeruhov, veliko pomeni, gre neskončno v slast.
Požrtija, nebrzdana orgija zažiranja je trajala nekaj dni, potem so prenažrti kosi odleteli, vrabci, sinice in taščice so še nekaj časa čistili po tleh in ko so opravili še ti, je bila bodika takšna kot vsako leto ob tistem času, zelena, a povsem brez rdečega okrasja – žalostno ogledalo požrešnosti.
Peter je narezal nekaj vej, poskušal najti takšne z nazobčanimi listi. Nato jih je nesel noter, jih razvrstil po kadi in jih skrbno stuširal. Na njih so bili namreč dokazi ptičjega prenažiranja, njihove pokvarjene prebave, opravljanja potrebe kar na mestu hranjenja. Z višjih vej so iztrebki padali na nižje in na tiste na njih, z nižjih na tla in na one spodaj ... Kako človeško, je pomislil.
Iz vejic je naredil ikebano in ob tem ga je ogovorila žena, zaposlena s pripravo posladka za božično večerjo. Najprej ga je na hitro pohvalila, potem vprašala, ali je končal, in ko je potrdil, ga je prosila, da skoči v trgovino. Ugotovila je namreč, da nima več mletih orehov, ki jih je potrebovala za posip torte, pa še kakšno drugo malenkost, ki jo je ona pozabila, bi lahko kupil. Peter je sicer mislil, da je utrudljivo predpraznično nakupovanje dokončno za njim, da je napočil čas za pristnejša božična opravila, vseeno pa ji je brez ugovora ustregel. Kaj pa naj bi?
V trgovini je bilo še kar nekaj kupcev in videti je bilo, da se vsem mudi. Pred seboj so potiskali bolj ali manj polne ali čisto prepolne vozičke, vanje hitro, brez premisleka metali to in ono. Zaradi praznika skrajšani delovni čas trgovine se je iztekal, doma pa jih je gotovo čakalo še vse polno opravkov. Peter ni nameraval kupiti veliko, zato je vzel košarico in počasi, precej manj suvereno od ostalih kupcev, stopal ob policah, s pogledom rešetal izdelke na njih, se poskušal spomniti, kje imajo mlete orehe.
Prehodil je že skoraj vso dolžino trgovine, ko je prišel do dveh postav, ki sta hiteli še manj od njega. Pred njim sta ob polici stala moški in deklica in se mirno pogovarjala. Peter se je nekaj korakov od njiju ustavil, se poskušal spomniti, kje za vraga so že bili zadnjič tisti orehi, ob tem pa si ju je na hitro ogledal.
Moški je bil precej povaljan, skoraj kot kakšen klošar, natrgana jakna, pod njo razvlečen pulover, grobi, obdrgnjeni čevlji ... Obraz je imel pomečkan, utrujen, nekoliko zabuhel, videti je bil, kot da preveč pije. Punčka pred njim je bila drobna, bleda, v prevelikem rjavem plaščku, s skrbno počesanimi lasmi skoraj enake barve. Z zaupanjem, pomešanim s skrbjo, neprimerno njenim letom, je zrla v moškega, ki jo je blago vprašal:
»No, kaj bi še? Bi jogurt?«
»Ja,« se je predlog deklici zdel kar v redu.
»Sadnega?« je svoj predlog dopolnil moški, za katerega je Peter domneval, da mora biti dekličin oče, morda ločenec, vdovec ...
»A ni predrag?« je tiho vprašal otrok in se ob tem moškemu primaknil na zaupno razdaljo.
»No, saj je božič, ne!« se je ta poskusil nasmehniti. »Izberi se enega!«
Peter je šel okrog njiju in rešetal naprej. Mak, lešniki, tam nekje bi morali biti ... Na koncu police je zavil, začel pregledovati nove. Končno je našel in moral se je odločiti le še, katero od treh različnih vrst mletih orehov naj izbere. Žena mu glede tega ni dala natančnih navodil, zato si je moral vzeti nekaj časa, že kar takoj pa se je odločil, da kupi vsaj dve vrečki, za vsak primer pač, da orehov ne bi zmanjkalo.
Medtem ko je prebiral drobne napise na embalaži, ugotavljal, od kje so tista zmleta jedrca pripotovala, je v bližini zopet zaslišal glas moškega.
»No, daj še kaj!« je vzpodbujal deklico, ki je bila zdaj videti skoraj vesela, a še vedno nekoliko previdna, kot da ne bi čisto zaupala ne svojemu spremljevalcu ne njegovi denarnici. »Bi pašteto?«
»Ja!« je drobižek v rjavem navdušeno plosknil ob odrešilnem predlogu in vzkliknil ime znane, med otroci nekoč priljubljene znamke paštete. Tudi Peter jo je takrat jedel, po tistem pa ne več in tudi vedel ni, da jo sploh še izdelujejo. Nasmehnil se je, si poskušal v usta priklicati njen okus, pogledal proti moškemu in deklici. On je stal in težko prikimaval, ona je poskočno iskala svojo pašteto.
Peter je navadno primerjal živali z ljudmi, v njihovih ravnanjih prepoznaval človeška, tokrat pa se mu je samodejno porodila obratna primerjava. Domnevni oče in hči, vsa neugledna in izgubljena med prenapolnjenimi policami, polnimi izdelkov, ki jih najbrž nista niti poznala, s svojo skromno, skoraj prazno košarico očitni kontrast vsem tistim suverenim nakupovalcem s polnimi vozički, sta se mu nenadoma zazdela kot tisti ptički, ki so pod bodiko pobirali ostanke kosje pojedine. Kar gledal je vanju, v njuno majhno, krhko srečo, in pogled je odmaknil šele, ko je punčka pogledala v njegovi smeri.
Znova je nanju naletel pri blagajni, hitro stopil za njiju, saj je bilo jasno, da bo tam prej na vrsti, kot če bi se znašel za kakšnim dobro napolnjenim vozičkom. S pogledom je na hitro preletel vsebino njune košarice, pazil, da ga pri tem ne bi zalotila. Vrečka žemelj, navadnih, sadni jogurt, tista pašteta, dve veliki pivi v pločevinki in zavitek napolitank trgovske znamke, najcenejših. Tudi podobne napolitanke z lešnikovim nadevom so bile Petru znane, tudi za njih se ni mogel spomniti, kdaj jih je nazadnje okusil, a nejasno je čutil, da morajo biti slastne, precej slastnejše od veliko bolj cenjenih in modnih sladic, ki jih bodo tisti večer jedli za bogato obloženimi mizami mesta.
Moški pred njim je plačal s pomečkanim bankovcem, večino kupljenega sta si z deklico stlačila v žepe, potem mu je ona podala roko in odšla sta v mrak. Ko je iz trgovine stopil tudi Peter, je bil čudno zamaknjen, moški in otrok mu nista šla iz glave, skupaj s svojo skromno praznično večerjo sta se mu zdela kot nestvarni božični privid, kot opomin na nekaj, kar bi lahko bilo zastrto bistvo praznika.
Hodil je po poti proti parkirišču, mehko drsal po suhem snegu in v njem nenadoma nekaj opazil. Pašteta! Sklonil se je, jo pobral, hitro pogledal okrog sebe in ob cesti onstran parkirišča opazil znani postavi.
»Hej! Pašteta!« je vzkliknil in stekel proti njima. Deklica se je obrnila, se potipala po žepu, mu pohitela naproti in se ob tem ves čas držala za drugi žep, da ne bi izgubila še česa.
Ko se mu je bledi obrazek približal, ga plaho, z neizgovorjenim vprašanjem pogledal, ji je Peter molče podal izgubljeno. Otrok je ponujeno odločno prijel, dahnil zasopli hvala, se obrnil in stekel nazaj k moškemu.
»Vesel božič!« je rekel Peter za njo, potem pa tiho, komaj slišno dodal: »Vrabček.«