Andrej Pollak, letošnji novomašnik in frančiškan
Zakaj je zame pomembnejši kot kako
V srednjem veku so bile materializacija znanja in intelektualnih sposobnosti vsega človeštva predvsem katedrale: vanje je bilo vgrajeno vse tehnično znanje, umetnost, duhovnost. Tedaj je vstop v Cerkev pomenil tudi vstop v svet znanja, intelektualne radovednosti, iskanj – dandanes naj to ne bi bilo več tako. Kako pa je to videti od znotraj?
Vsekakor je nesporno, da je znanost danes izjemno razvejena, na teološki fakulteti pa pravijo, da tam dobiš širši pogled. Rekel bi, da je tudi danes tako, da če si želiš poglobljeno študirati, je teologija zelo dober izbor. Velja pa tudi, da je največ odvisno od posameznika, če si želi pridobiti še določena druga znanja. Mislim, da so danes zelo pomembni odnosi, pa vrednotenje čustev, tako da kmalu pridemo v območje psihologije. Nekaj tega smo imeli na fakulteti, pa tudi eden od sobratov se s tem ukvarja, tako da sem kar dobro poučen.
Psihologija je samostojen predmet na teološki fakulteti?
Da.
Psihologija je vedno bolj merljiva, eksperimentalna veda. Pri veri pa pogosto srečamo pojme, kot so skrivnost, čudež, razodetje – verjetno je to področje, kamor eksperimenti še nekaj časa ne bodo prodrli. Na osebni, celo intimni ravni pa se verjetno s tem srečujete vsak dan.
Ravno pred kratkim smo imeli pevsko-duhovni vikend z mladinskim zborom iz naše župnije, kjer smo se precej pogovarjali tudi o tem, kako in kje se lahko srečaš z Bogom. Med tem pogovorom je eno izmed deklet povedalo, kako je doživela prometno nesrečo, po kateri so ji zdravniki povedali, da bi glede na vse okoliščine morala biti mrtva. To je bil torej po nekih stvarnih merilih čudež, samo dekle pa ga tudi doživlja tako.
Je to že dogodek takšne vrste, o kakršnih beremo, ko gre za postopke beatifikacije?
Ne, v tistih primerih mora obstajati izpričana prošnja točno določenemu svetniškemu kandidatu. Tukaj ne gre za to.
V tem primeru gre za raven dogodka oziroma zaporedja dogodkov, ki niso povsem logično razložljivi samo z naravnimi zakonitostmi. Dejstvo je, da se ni zgodila tragedija, temveč so to dekle in vsi drugi v avtu preživeli. Dekle pravi, da ima občutek, da je nekdo pazil nanjo.
Ali je šele takrat postala verna ali se je njena vera s tem bistveno poglobila?
Poglobila. In kot ste rekli, s tem se srečujem vsak dan. To se mi zdi izjemno zanimivo, saj sem spovednik šele od lanskega junija. Pri tem delu srečujem morda majhne premike, ki pa bi jim lahko rekel tudi čudeži, ko se denimo nekdo odloči, da bo zaživel na povsem nov način. So takšni čudeži, ki so pravzaprav neopisljivi, in so drugi, kjer je vključene precej človekove volje.
Če bi morali ubesediti bistvo svoje vere, je to čudež? Morda skrivnost?
Da, skrivnost se mi zdi dobro izhodišče za razmišljanje o teh stvareh. Zanimivo se mi zdi tudi vprašanje, zakaj nekdo ne veruje. In tako stojiš pred skrivnostjo, tudi skrivnostjo tega, zakaj nekdo ne veruje, in jo moraš predvsem spoštovati. Nikoli namreč ne veš, kaj se je zgodilo, da je nekoga privedlo do tega ali onega.
Danes je tako, da so predvsem odnosi pomembni za to, ali je vera za nekoga relevantna ali ne. Pri meni je do stika z vero prišlo že v družini: oče je pravnik, mama pa je študirala na likovni akademiji, vera je bila prisotna, pri tem pa je bilo vseskozi prepuščeno meni, kako se bom do nje opredelil, kaj bom z njo naredil. Pri tem je svoboda izjemno pomembna, seveda pa k temu sodi tudi to, da otroka vzgajaš tako, kot si prepričan, da je prav, prav zaradi tvoje osebne izkušnje.
Sam sem to začutil zlasti pri mami, to občutje vere, ki ga je želela predati naprej. To se mi zdi poanta tradicije, posredovanje dobrega iz roda v rod. Spomnim se dogodka v času, ko sem bil pred birmo. Mamo sem vprašal: »A ata kaj moli?«, ker ga namreč nisem videl moliti, sem se spraševal, kako je potem lahko veren. Odgovorila mi je, da njegovo vero lahko gledam v njegovih dejanjih, v tem, kako pomaga ljudem, pa ničesar ne pričakuje v zameno, posreduje jim določeno vsebino, za katero ve, da je dobra, da lahko nekomu pomaga. To sem si zelo zapomnil: spoznal sem, da biti veren ne pomeni samo hoditi k obredom pa k verouku, k birmanski skupini, pa obiskovati pevske vaje ali ministrirati – zelo rad sem ministriral tako v osnovni kot v srednji šoli – ampak se mora ta vera poznati tudi v življenju, se udejanjiti. Drugače pride do razlike med besedami, med trditvijo, da si veren, in med učinkom, ki naj bi ga ta vera imela na življenje.
Ste tako prišli tudi do frančiškanov, so vsi duhovniki? Veljajo za zelo karitativen red, mar ne?
Frančiškani so bili v naši župniji, in ko sem se začel ukvarjati z mislijo, da bi postal duhovnik, me je kaplan povabil k njim. Oboje (da si duhovnik in redovnik) sicer ni nujno povezano: možen je nekonfesionalni študij teologije in možno je tudi biti v našem redu, ne da bi bil duhovnik. Pač prineseš s seboj neka druga znanja. Pater Janez Žurga, ki se je ukvarjal z geologijo, je bil denimo docent na fakulteti in tudi duhovnik.
Odprli smo dve področji: eno je razmeroma pogosto tudi v bolj duhovno usmerjenih umetniških delih, namreč misticizem, drugo pa je dimenzija pomoči sočloveku, to srečamo v marsikateri človekoljubni organizaciji. Morda nekoliko provokativno – zakaj ravno Cerkev?
Bom odgovoril enako provokativno, in povsem osebno: ravno zato, ker sem prav v kontekstu dogajanja v naši župniji lahko prišel do tega, da sem vprašal Boga, kaj bi on želel od mene, da počnem v življenju. Vedel sem, da si želim biti dejaven v polju teologije, ker me je vprašanje Boga vseskozi veselilo in sem si želel o tem več izvedeti – to željo sem s študijem teologije tudi dejansko uresničil – prišel pa sem tudi do tega, čemur moralna teologija pravi izbira temeljne odločitve, s katero se soočiš kot kristjan: se boš poročil ali ne, boš imel družino, boš duhovnik, boš redovnik ali redovnica?
Tukaj smo v območju skrivnosti dogodka, do katere je treba pristopati s spoštljivostjo, kajti v tem se človekovo bitje res pokaže v pravi luči. Dejansko sem rekel: »Jezus, na neki način mi pokaži, kaj želiš od mene.« To odkrivanje, kaj želi od mene, pa ni bila tako lahka ali trivialna zadeva. Zahteva nekaj poštenosti, da se takrat, ko odgovor pride, tiste besede držiš.
Pri tem mi je bil v precejšnjo oporo kaplan, ki se je ponudil, da krije stroške za duhovne vaje v Franciji, v mestu Paray-le-Monial, kjer so znana in velika srečanja. Povedal mi je, da so v tem kraju močne duhovne vaje in da bo to zame dobra izkušnja. Tja sem torej šel z namenom, da bi preveril, kakšna bo moja življenjska pot. In res se mi je odločitev v tem kraju dokončno izkristalizirala.
Nekdo bo o tem doživetju morda rekel, da so to lepe zgodbice, ampak jaz sem v sebi začutil gotovost, da je duhovništvo zame. Morda ne ravno stoodstotne, ampak dovolj veliko, da sem lahko sprejel to odločitev. Ta dogodek me je naredil radostnega in me hkrati pomiril. Spomnim se, kako me je mama po vrnitvi s teh duhovnih vaj vprašala: »Kaj se je s teboj zgodilo, obraz ti tako žari.« Sam nisem hotel tega obešati na veliki zvon, sem pa vse v zvezi z vero v naslednjih mesecih počel z veliko lahkoto, celo zagnanostjo.
To je bila torej nekakšna iniciacija, in od tega je že kakšnih deset let: vmes ste končali študij, opravili redovne dolžnosti, to je bilo vse bolj ali manj predvideno. Kaj pa zdaj? Na katerem področju delovanja v Cerkvi bi si še posebej želeli biti dejavni?
Sam študij teologije traja pet let, pastoralna specializacija pomeni še leto dodatka, potem so pa možnosti odprte: od škofije ti je zagotovljeno dodatno izobraževanje, temu se zdaj reče duhovniški seminar, prej pa so bili kaplanski in župnijski izpiti, s tem se izpopolnjuješ kot duhovnik. To je recimo spoznavanje dela z različnimi starostnimi skupinami, decembra imamo denimo v Planini pri Rakeku seminar za delo s starejšimi. Vedno obstaja tudi možnost, da napišeš prošnjo za dodaten študij.
Ključna stvar pa je osebna odgovornost: Cerkev zagotavlja neke osnovne pogoje za delo, ampak od vsakega posameznika je odvisno, ali bo stagniral ali bo kaj naredil iz sebe. Če si želiš kar koli početi, recimo učiti verouk, se moraš zavedati, da se časi spreminjajo in da so načini poučevanja, ki si se jih naučil na faksu, danes morda drugačni. In jutri bo spet drugače. Na te stvari se moraš odzivati in iskati poti, kako lahko pristopiš do ljudi. Ampak vse to je tvoja osebna odgovornost, čeprav seveda spodbude so, ampak bistvena je želja biti zraven pri razvoju. V eni prejšnjih številk Pogledov sem prebral zanimivo misel: »Če zamudiš zgodovinski trenutek, pomeni, da te ni bilo zraven.« Treba je odgovarjati na vprašanja časa. To je včasih težko, saj marsikdo z nezaupanjem gleda na »novotarije«, vendar se mi to zdi ne edina prava, temveč enostavno nujna pot.
Znana teza je, da je Cerkev predvsem v Južni Ameriki precej tragično vodila zgodbo s teologijo osvoboditve, najbolj znana je usoda škofa Romera. Ali v Cerkvi potekajo debate tudi o pravilnosti takratnih odločitev? Kar ste pravkar rekli, zunanjemu opazovalcu zveni morda ne ravno kot herezija, vsekakor pa precej radikalno moderno.
Na fakulteti in na duhovniških seminarjih ta prostor vsekakor je: to velja tako za profesorje na teološki fakulteti kot za kakšne z drugih fakultet ali tudi iz tujine. Je pa tudi tukaj podobno kot pri pastorali: na faksu si lahko bolj ali manj pasiven, lahko pa si prizadevaš, da bi od vseh teh debat tudi kaj odnesel. In potem njihovega duha prenesel tudi v svojo pastoralno prakso. Zelo pomembno je, da smo v stiku z vprašanji našega časa.
Je bil del vašega dela tudi duhovno vodenje študentskega zbora v Frančiškanski cerkvi v središču Ljubljane?
Zraven sem bil slabi dve leti, potem pa sem odšel za nekaj mesecev na študij v Anglijo. To je treba videti v kontekstu celotne pastorale, različne skupine se udeležujejo različnih dejavnosti. In ta zbor v Centru je poseben: štirideset, petdeset ljudi prihaja predvsem pét, zraven pa je seveda tudi druženje, pripadnost skupnosti, vse to je v redu in prav, pomemben pa je bil tudi dejavnik vere. Na duhovno-pevskih vikendih smo se ukvarjali z vsem tem, tako z medsebojnim povezovanjem kot rastjo vere, pa seveda tudi s študijem novih skladb.
Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja. Saj sem že prej učil verouk, ampak tukaj je šlo za nekaj drugega, ti študenti so bili skorajda moja generacija. Kako njim govoriti o veri, kako jim prenesti svojo izkušnjo? Na začetku me je bilo prav strah, ampak so me sami hitro pomirili, češ, povej, kar imaš povedati, potem gremo pa naprej. In se je vzpostavila zanimiva skupinska dinamika, med študenti so seveda obstajali taki in drugačni odnosi, redno so se srečevali ob sredinih študentskih mašah, sčasoma pa so me sprejeli kot tistega, h kateremu so lahko prišli s svojimi problemi. In je kar resna reč biti duhovni vodja tako močne skupine študentov – vesel sem, da sem jim lahko marsikaj dal, veliko sem pa tudi prejel od njih. Veliko sem se naučil zlasti o pogovorih o veri.
To je spet tako rekoč intimna raven, morda, točneje rečeno, neinstitucionalna. Vseeno pa je Katoliška cerkev tudi močna institucija, sicer ne tako dominantna, kot je bila še v prvi polovici prejšnjega stoletja, a vendar ...
Pojdimo po vrsti: če mene vera v Jezusa Kristusa nagovori, sem kot vernik lahko tudi družbeno dejaven. Dejaven sem lahko tudi znotraj cerkvenih struktur. Če se to zgodi, potem zame to pomeni, da stvari delujejo.
Če nekdo pride k maši, tam pa bolj gleda na uro, z enim ušesom posluša, če bo duhovnik med pridigo kaj pametnega povedal, potem pa izgine, je to neke vrste intimna vera. Kakšni verniki morda niti tega ne počnejo več, kdo ve zakaj. Če pa se po drugi strani odpreš vprašanju, kaj je tisto božje, ki naj bi bilo med nami, potem se stvari lahko začnejo premikati. To je odvisno od ljudi.
Potem je tukaj Drugi vatikanski koncil (1962–1965), besedila tega koncila so močna, nagovarjajoča, vprašanje pa je, koliko mi, ki jih poznamo, poskušamo to tudi živeti. Tudi Evangelij je močan, Koncil pa mu da sodobne usmeritve, sodoben pristop, kako to zaživeti. Tukaj se za moje pojme pokaže angažiranost vernika oziroma tistega, ki Cerkev obiskuje.
Po mojem prepričanju se večina stvari zgodi od spodaj navzgor, seveda je pa dobro, če je na obeh straneh posluh za sodelovanje. Ne gre samo za debate, predvsem gre za nenehno preverjanje, kako bi jaz to lahko živel, na kakšen način lahko iščem širši konsenz.
V naši župniji ravno zdaj poteka refleksija tega, kako pojmujemo župnijo. Razdelili smo se na skupine in se posvetili posameznim temam: ena je denimo, kako vidimo župnijo v njenem dejanskem prostoru, se pravi čisto konkretno tukaj v Šiški med Celovško, Drenikovo in Samovo ulico pa železniško progo in stadionom ŽAK. Prisluhnili smo vsemu, kar je komur koli prišlo na misel, in zdaj imamo strateško podlago za nadaljnje delo. Gre zlasti za to, na katerih področjih je pomembno nagovarjati ljudi. Del tega je gotovo tudi kateheza za otroke, potem je tukaj mladina, nato družine. To morda zveni zelo logično, nič nima ne s čudeži ne z demokracijo kot tako, je pa urejanje naših skupnih zadev v našem skupnem okolju. Mi vsi smo skupnost verujočih in imamo skupno (krstno) duhovništvo, zato imamo o verskih stvareh vsi pomembno in relevantno mnenje, Župnijski pastoralni svet pa je kraj, kjer o tem debatiramo. Vsaka skupina ima v njem svojega predstavnika in tako se oblikujejo teme, ki jih skupno obravnavamo v župniji. Govorimo o vsem mogočem, tudi o stvareh, ki komu niso bile všeč v preteklosti ali danes, zelo smo se potrudili, da je vsakdo povedal tisto, kar misli – čeprav je imel kdo morda sprva zadržke, ampak ni razloga: če tako misliš, pač tako misliš, in prav je, da se o tem pogovorimo. Večji problem lahko nastane, če stvari pometemo pod preprogo, kot če se še tako neprijetnih odkrito lotimo. In če tako razmišljamo, se stvari spreminjajo.
Tako se nenadoma izkaže, da je možnosti zelo veliko. V tem smislu ni potrebe, da bi se pritoževali čez, recimo, škofa, češ da nima posluha za te reči (pastoralo) – pa ga ima prav naš v resnici dosti! – in ne gre samo za posredovanje vere, gre tudi za izražanje vere v našem času.
Omenili ste vero v Jezusa Kristusa. Kaj je temeljni element te vere za vas? Je to odrešenje, je vstajenje, večno življenje? Seveda je vse to prepleteno, a kaj vas najbolj nagovarja?
Mene odrešenje. Seveda si vsak pod tem predstavlja nekaj malce drugačnega, prav zanimivo je slišati posameznike, ki razmišljajo o tem pojmu. Vsak med nami ima drugačno izkušnjo in ta je bolj pomembna kot to, da sem denimo jaz študiral teologijo, nekdo drug pa ne. Kaj pomeni, da si odrešen, kdo te odrešuje? Ali to velja za vse ali le za skupinico najbolj pridnih?
Odrešenje se vedno dogaja v odnosu in nanaša se na osebo Jezusa Kristusa. V tem se počutim sprejetega, počutim se spoštovanega, osvobojenega določenih življenjskih praks, ki so me ovirale, zdaj lahko svobodno diham in živim s pomočjo Jezusa Kristusa.
Če pa naprej razmišljaš o teh stvareh, je še vrsta drugih pomembnih vidikov. Vsekakor je med njimi vera v vstajenje: komponenta večnosti je zelo prisotna, Kristus je vstal od mrtvih in s tem izstopil iz časa. To vse logično sledi eno iz drugega, čeprav vera in logika sami po sebi nista ravno usodno soodvisni.
Kako pa gledate na »konkurenco«, na druge sisteme in gibanja, ki podobno, čeprav seveda nekatera novejšega datuma, na dosti manj celovit in tradicionalen način, prav tako ponujajo takšno ali drugačno duhovno oskrbo?
Izraz konkurenca bo kar pravšnji, saj je dejanska posledica za krščanstvo, da so v njem ljudje manj navzoči, če so nekje drugje. Če pri nas ne najdejo identifikacije, je logično, da jo bodo iskali nekje drugje.
Človek se želi počutiti varnega, želi pripadati skupnosti, kjer je doma, kjer je sprejet. To je pomembno tako pri nas kot pri konkurenci, gre pa za to, kako znaš to pokazati. V vsakem primeru pa ta iskanja kažejo, kako pomembna je duhovnost za človeka.
Vprašanje je, kako daleč pričakuješ, da bo ta duhovna oskrba ali odrešenje šlo. Če gre samo za to, da se umiriš, da se dobro počutiš, je zadeva hitro opravljena. Če pa gre za temeljno spremembo življenjske drže, to ni zadeva, ki se zgodi od danes na jutri. To je postopek, ki traja in traja in ki ga vedno znova poskušaš zaživeti. In v tem začutiš pomoč Boga. V nekem smislu je to odrešenje.
Včasih kdo reče, kako dobro se ima na duhovnih srečanjih. Lahko se ima dobro tudi v cerkvi, ampak družina mu doma razpada. Kje smo pa zdaj z odrešenjem? Ali gre samo za posameznika ali tudi za njegovo najožjo skupnost, ki ji in mu pripada. Tudi z domačimi, z družino moraš soočiti svojo in njihove drže.
Slavni fizik Stephen Hawking je pred leti izjavil, da je z znanstvenimi zakoni moč pokazati, kako je nastal svet. In da to sicer ne dokazuje, da Boga ni, kaže pa, da ni nujno potreben.
Meni osebno se zdi perfektnost velike večine živih bitij izjemno zanimiva. Zdi se mi zelo težko verjetno, da bi tako popoln ustroj sveta nastal čisto naključno. Kratko malo neverjetno se mi zdi, da bi vse tako delovalo, če bi bilo posredi samo naključje. Sem privrženec teze, da je na nekakšen način, ne vemo kakšen, nekdo (Bog) vse to začel.
Seveda mi je jasno, da se z vprašanjem kako zelo dosledno ukvarjajo naravoslovne znanosti. A pomembnejše vprašanje se mi zdi – zakaj? Zakaj so stvari nastale iz nič in zakaj bi to imelo neki smisel? Sredi vsega tega pa se pojavi Jezus Kristus in prepriča določene ljudi (o sebi pravi in pokaže), da je Bog. Se pravi, da najprej ni bilo nič, potem pa se je kot kakšen padalec pojavil neki Bog? Tega ne morem sprejeti. Mislim, da se je vse to začelo dogajati s pomočjo nekoga. Tako kot tudi vsako posamezno življenje – kdo med nami ima kakšno zaslugo pri tem, da se je rodil? Ali da ima takšen ali drugačen talent? Za vsem tem je neki dar. To razumevanje mi je bližje.
(Intervju je bil objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 19 / 20, ki je izšla 15. decembra 2010.)