Janez Burger, filmski režiser
»Odkar je človek zlezel z drevesa, nekje na planetu divja vojna.«
Posneli ste zelo nenavaden, zelo avtorski film, ki se izmika klasifikaciji. Kako to, da ste se odločili za tako rekoč nemi film, film brez besed? Blizu temu je bil pred leti prvenec Igorja Šterka Ekspres, ekspres (1996), sicer pa so redkobesedni oziroma nemi filmi precejšnja redkost sodobne kinematografije ...
Najprej zato, ker sem prej delal filme z vedno več besedami in sem si rekel, da moram to tendenco malo omejiti. Da bi v prihodnje raje varčeval z besedami in dal večji poudarek avdiovizualni podobi. Ko pa sem enkrat ugotovil, da bom delal vojni film in da to ne bo film o neki določeni vojni – v Circusu namreč ne gre za kakšno konkretno vojno, s katero bi imel jaz kakršnokoli izkušnjo, ampak gre za neki globalni občutek vojne –, je bilo to še toliko bolj jasno. Ko se je pripravljala vojna v Afganistanu, pa tudi tista v Iraku, sem videl, da besede izgubijo svoj pomen in namen. Bolj ali manj vsi jih ves čas uporabljajo predvsem za to, da širijo laži in raznorazne dezinformacije – tako tisti, ki napadajo, kot tudi tisti, ki so napadeni. Zato sem se odločil, da bo film povsem brez besed.
Besedam torej ne zaupate več?
Vsaj v zvezi s temo vojne ne, pa tudi če pogledamo bolj na splošno, besede vedno bolj izgubljajo svojo funkcijo. Pri takšni količini nasprotujočih si in napihnjenih informacij, ki danes hkrati krožijo v javnosti, je težko sploh še verjeti nečemu, česar dejansko nisi videl na lastne oči ali občutil na lastni koži.
Ste imeli kaj treme oziroma vas je bilo kaj strah, da bo film zato, ker v njem ni dialogov, gledalcem premalo razumljiv?
Filme enostavno rad delam. Zame je to ultimativni užitek in nikoli nimam treme. Na snemanje filma grem tako kot na žur – z namenom, da se bom tam dobro imel ... Ker bolj kot se imam dobro, bolje na koncu izpade. To ne pomeni, da na snemanju žuriram, ampak da sem takrat, ko snemam, lahko popolnoma osredotočen. Da delam samo tisto, kar hočem delati, in sem absolutno sam s sabo in pri stvari. Seveda pa je film brez besed na neki način težje narediti. Še posebej, če prej delaš zelo dialoške filme in si navajen, da lahko z dialogom nekaj zelo elegantno poveš, potem pa kar naenkrat tega orodja nimaš. Vse, kar bi sicer lahko povedal z besedami, moraš povedati na drugačen način in to je treba izvesti zelo precizno, če nočeš, da film pade iz ravnotežja, predvsem pa da je gledalcem razumljiv. Potrebna je filigranska natančnost. Ta film je denimo v montaži izgubil ritem in pomen že, če si spremenil samo pet sličic …
Scenarij je bil prvotno razdeljen na poglavja, pa ste jih potem opustili ...
Res je. Scenarij je bil razdeljen na devet poglavij – štiri so zastopala štiri praelemente (vodo, ogenj, zrak in zemljo), pet pa jih je bilo zasnovanih na petih osnovnih življenjskih pojmih: strahu, ljubezni, življenju, smrti in bogu. Med montažo sem to razdelitev opustil, ker je bila enostavno odveč. Film deluje po asociacijah in ne rabi nobene besedne razlage ali členitve. Je pa res, da pri tem filmu ne gre za klasično zgodbo, ampak bolj za situacijo, ki se razvija na različne načine in v različne smeri. Po drugi strani pa je še vedno strukturiran po hollywoodsko, ker ta struktura edina deluje.
V kakšnem smislu?
Hollywoodska struktura pomeni film v osmih, devetih sekvencah, pri katerih ima vsaka svojo funkcijo. In ta film ima devet sekvenc, čeprav si ga nisem zamislil po hollywoodskih standardih. Ampak potem, ko vse skupaj zmontiraš, vidiš, da ta film strukturalno stoji enako kot na primer Sunset Blvd. Billyja Wilderja …
Zakaj je ta razdelitev tako pomembna?
Ker je struktura arhetip in ker gledalec dojema pomen filma oziroma njegovo notranjost preko strukturalnega arhetipa, ne pa preko površinske zgodbe. Če struktura ne funkcionira, tudi zgodba ne funkcionira. Ko gledaš film in te nekaj zmoti, lahko greš in kot zdravnik s stetoskopom pogledaš vanj in na koncu ugotoviš, da je problem v napačni postavitvi ene ali več od teh devetih sekvenc.
Od kod je pravzaprav prišla ideja za ta film?
Ideje vedno prihajajo na čisto podzavestni ravni ... Jeseni leta 2001 sem bil na Baltiku, na Poljskem, in sem se s kolesom vozil po dolgi, beli, peščeni plaži. Počutil sem se odlično in sem si rekel, da moram občutek te absolutne, neomejene svobode, tega zraka ... spraviti na platno. Le dva dni zatem se je zgodil 11. september. Ravno sem se vozil nazaj domov in sem po radiu slišal novico. To je bil občutek neke čudne negotovosti. Vedel sem, da gre za nekaj velikega, vendar si v tistem trenutku nisem znal predstavljati, kakšne posledice bo to imelo. Potem sta se ta intenzivna občutka povezala skupaj.
(Celoten intervju objavljen v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)