Okrogla miza Kultura v medijih – mediji kulture
Zlati časi, časi plehki?
Ali je kulture v medijih dovolj ali celo preveč? Na okrogli mizi Kultura v medijih – mediji kulture, ki je bila ob prvem rojstnem dnevu Pogledov posvečena tej temi – potekala je 7. aprila v Trubarjevi hiši literature –, je ministrica za kulturo Majda Širca dejala, da je najboljši odgovor na to vprašanje navdušenje, s katerim je zainteresirana javnost pred letom dni sprejela novi kulturni štirinajstdnevnik.
Tolikšna samohvala je seveda neokusna, a jo velja izrabiti za nadaljevanje povzemanja niti razprave – morda tudi z malce samokritike –, da pri kulturi v medijih ne šteje kvantiteta, temveč kakovost. In če so se nekateri strinjali, da je kulture v medijih več kot kdajkoli, so drugi opozarjali, da raven poročanja in ocenjevanja še nikoli ni bila nižja. Okroglo mizo, na kateri so poleg ministrice sodelovali še dr. Uroš Grilc, Janez Lombergar, Mitja Rotovnik, Melita Forstnerič Hajnšek in dr. Samo Rugelj, sta povezovala odgovorna urednica Pogledov Ženja Leiler in njen namestnik Boštjan Tadel.
Ministrica Majda Širca ni bila povabljena k sodelovanju na okrogli mizi le zaradi položaja, ki ga zaseda zadnji dve leti in pol, temveč tudi zaradi poprejšnjih delovnih izkušenj, ki jih je začela nabirati prav v medijih. Jo kdaj zamika, da bi se spet vrnila, prestopila na drugo stran? Moč pišočega je včasih večja kot moč politika, še zlasti politika v kulturi, čeprav je učinek večkrat kratkoročen, je odgovorila Širca.
Kulturna produkcija v Sloveniji je enormna, a še bolj pomembno od tega, koliko pozornosti ji je namenjeno, je, kako je obravnavana, meni tudi dr. Uroš Grilc, načelnik oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana, ki je v zadnjem času prehitela ministrstvo za kulturo in postala najdarežljivejši financer kulture v državi. »Fantastično, čudovito, enkratno, neverjetno!« so bili izrazi vznesenosti, s katerimi je ponudbo kulture v medijih ta čas opisal Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma. »Človek s 45-letnim kulturnim stažem,« kot se je označil, je pred tem razburkal občinstvo že s pozivom, naj dvignejo roko tisti, ki so brez greha in niso še nikoli potegnili s spleta nobenega filma na črno. Omenjeni fenomen je po Rotovnikovo še en dokaz, kako vseprisotni in na dosegu roke sta kultura in umetnost danes. Vendar se je na njegovo veliko začudenje dvignilo kar nekaj rok internetnih analfabetov, ki raje kupujejo devedeje ali hodijo v kino …
Navdušenje nad pokrivanjem kulture v tiskanih medijih je izrazil tudi Janez Lombergar, novi direktor Televizije Slovenija, sicer »največje kulturne ustanove v državi«. Vprašanju, kolikšni so rejtingi kulturnih oddaj, ki jih nacionalka predvaja, pa se je elegantno izmaknil s pojasnilom, da bi namesto rejtinga, ki je »preveč marketinški izraz«, raje kazalo uporabljati »doseganje ciljne publike«. In pri tem bi se morali vprašati, komu govoriš, ali te sliši, je razmišljal Lombergar, ki je prepričan, da je naloga televizije tudi kultivirati gledalce, ne le »obveščati, temveč tudi ozavestiti«. Kulturo je treba približati tistim, ki do nje sicer ne čutijo zanimanja, in to tako, da jih bodo kulturne oddaje pritegnile in bodo do kulture razvili odnos. Ljudem, ki jih kultura že tako zanima, je treba postreči s podatki, kdaj so takšne oddaje na sporedu, tretja, najvišja stopnja reprezentacije kulture na televiziji, pa je po Lombergarjevo »kritiška refleksija«. Te danes na javni televiziji ni, se je posul s pepelom in v isti sapi obljubil, da se boljši časi obetajo že jeseni – ko bo (predvidoma) začel oddajati novi, četrti kanal nacionalke, namenjen izključno kulturnim vsebinam.
Ne prav optimistično podobo prisotnosti in obravnave kulture v medijih pa je podala Melita Forstnerič Hajnšek, komentatorka Večera. Ni problematično, koliko je kulture v medijih, temveč predvsem, kakšna je, je dejala udeleženka okrogle mize z največ izkušnjami s terena – na Večeru je bila tudi urednica kulturne rubrike in priloge V soboto. Vzporedno s krepitvijo kulturne produkcije so se v kulturnih ustanovah oblikovali tudi močni oddelki za stike z javnostjo, ki so producirali piarovske tekste, te pa so nekateri novinarji začeli nekritično povzemati in se podnje celo podpisovati, je razlagala Forstneričeva. »Ta čas je kulturni žurnalizem v obupno slabi formi«, »kultura je v osrednji uredniški politiki getoizirana«, »v obravnavi kulture v medijih je preveč evidentiranja«, so bile njene izjave, ki so razdelile tudi občinstvo in se je razprava dobro uro po začetku preselila med poslušalstvo. A preden so vanjo posegli poslušalci, zvečine tudi sami kulturniki z daljšim ali krajšim stažem, je bilo treba dati besedo vsem udeležencem. Eden od njih je bil tudi »desperado, ki iz kulture poskuša delati biznis« – dr. Samo Rugelj, založnik dveh kulturnih brezplačnikov, Premiere in Bukle. »Če bi ju izdajali v kakšni večji medijski hiši, bi ju verjetno že po nekaj mesecih ugasnili,« je takoj razblinil vse iluzije. Sicer pa sta oba brezplačnika zrasla iz spoznanja, da na medijskem trgu ni dovolj revij, ki bi se ukvarjale s tovrstnimi vsebinami, sploh Bukla je posledica dejstva, da se število knjižnih naslovov vsako leto zviša, a so le redki deležni odziva v medijih. V njihovem brezplačniku resda bolj v obliki gole informacije, brez poglobljenih ocen predstavljajo večinoma take knjige, ki bi utegnile vzbuditi zanimanje vsaj pri nekaj tisoč ljudeh, odpadejo torej vse publikacije, namenjene zahtevnejšim bralcem, denimo humanistika. Rugelj prav tako meni, da kulture v medijih ni dovolj.
Je kultura včasih samozadostna in ne napravi koraka naproti ljudem, je bilo naslednje vprašanje, ki je porodilo niz novih replik. Ne, vendar je kulturna produkcija ta čas v boljši kondiciji kot refleksija, pogosto je težko najti pisce za kulturno rubriko, je odgovarjala Melita Forstnerič Hajnšek in opozorila, da preprosto ni šol zanje, »kritiki uprizoritvenih umetnosti so tudi danes še vedno pretežno literarni komparativisti«. Poglobljenost in refleksija pa sta danes edina rešitev za tiskane medije, da ne izgubijo bitke z elektronskimi. Močan kritiški blok se mora vzdigovati nasproti samozadovoljstvu kulturnih producentov, ki je toliko večje, če so njihove dvorane polne, je razmišljal Rotovnik, ki je prepričan, da je omalovaževanje kritike znak provincialnosti in da mediji ne smejo popustiti na področju kritike.
Da dobrih kritikov v teh časih ni ravno lahko najti, je gotovo povezano tudi s sramotno nizkim plačilom, ki ga dobivajo za svoje delo, ali neurejenostjo njihovega statusa – »moji mladi kolegi odpirajo espeje,« je povedala Forstneričeva. »Najbrž ni pametnega razloga, da bi učen človek prebral 600 strani dolgo knjigo in o tem napisal oceno, za katero bi dobil 60 evrov bruto,« ji je proti koncu pritegnil tudi Peter Kolšek, urednik Delovih Književnih listov, ki so jim prisotni, med drugimi pisatelj Vlado Žabot, v debati večkrat poočitali, kako so se skrčili s samostojnega snopiča na dve strani v časopisu. Stanje je, kakršno je, predvsem zaradi zunanjih okoliščin in vodstva časopisne hiše, ki veleva z redakcijami upravljati kot z gospodinjstvi, ki dobivajo omejeno, včasih tudi zelo nizko kvoto za honorarje.
Subvencije so vsaj navidez rešitev, ki naj zagotovi večjo raznolikost medijskih vsebin in poskrbi, da bodo kulturni dogodki deležni primernega odzvena. Toda kaj ko so tako razpršene, se je izkazalo na okrogli mizi. Dokler bo medijski sklad sredstva dodeljeval toliko različnim medijem, in to popolnoma brez vizije, se ne bo nič spremenilo, je bilo slišati. Medijski sklad obsega tri odstotke proračuna ministrstva za kulturo, kar ni ravno malo, in prav tu se skriva rezerva za financiranje in ohranitev medijev za zahtevnejše bralce, je prepričan Grilc.
»Edina svoboda, ki jo imamo, je pravica do neizbire,« je iz občinstva komentirala dr. Neda Pagon, urednica založbe Studia humanitatis. Nekateri pač niso izbrani in to v časih tako izdatne kulturne produkcije ne bi smelo biti nič nenavadnega, težavno je le, da je v medijih vse manj urednikov, ki bi si upali odločno povedati, da »vi pa niste za v časopis ali na televizijo«. Kot da jih daje nekakšna intelektualna plahost, a vse, kar bi potrebovali, je ostrina misli in pokončna drža. Odsotnost teh odlik, katerih posledica je katastrofalna reprezentacija kulture v medijih – »toliko podcenjevanja bralstva, kot ga je danes, pa še ne« –, Pagonova pripisuje izobraževalnemu sistemu. Včasih nismo videli smisla v študiju primerjalne književnosti, saj smo vsi brali, danes pa še tisti, ki študirajo komparativistiko, bolj malo berejo, je še dodala.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011