Družba - Problemi

Maja Kos, študentka politologije, prostovoljka in živalovarstvenica

Mislim, da sovpadata fenomenalno, vsaj v mojem primeru,« pojasni Maja povezavo med delom na živalovarstvenem področju in študijem politologije, »saj moraš biti vsestranski, znati moraš govoriti tuje jezike, znati se moraš strokovno izražati, po eni strani moraš biti piarovec, ob tem pa ti mora biti jasno tudi, kako tečejo stvari v državi in kakšen je sistem.« Njen delovni teden traja od ponedeljka do nedelje, saj so dnevi razpeti med študentsko delo, študij in prostovoljno delo, ki ga opravlja v društvu za zaščito živali in zavetišču. Zaradi portretiranja sredin večer izjemoma mine brez telefonov in društvene epošte, med vihtenjem objektiva, med katerim fotografinjo navdušuje Majinih pet mačk, in pogovorom.

Maja meni, da je bila fakulteta za družbene vede v Ljubljani povsem prava izbira in bi svojo odločitev glede študija še enkrat ponovila. Prvi letnik je sicer na pol namerno sabotirala, nato pa se je znašla znotraj bolonjskega sistema študija, ki ji je zaradi projektnega in sprotnega dela pisan na kožo. »EU je bila vedno moja ljubica, moja druga ljubica pa je zgodovina,« pojasnjuje absolventka, ki jo znotraj politologije zanimajo predvsem volilne študije in analiza politik. V svoji diplomski nalogi se ukvarja z volilnim uspehom skrajno desnih političnih strank na območju nekdanje Jugoslavije, saj se ji zdita vzpon populizma in nacionalizmov v politiki prisoten, a spregledan problem.

Ko gre za kakršno koli diskriminacijo in odrekanje pravic, se opredeljuje za radikalistko, na živalovarstvenem področju pa ne deluje radikalno. Ne namerava namreč spreminjati sveta, temveč želi ljudem pokazati, kakšno je stanje na področju zaščite in ravnanja z živalmi v Sloveniji, kakšno stanje predpisuje veljavna zakonodaja in kakšna vrzel je med realnostjo in predpisanim. Med delom se velikokrat pojavljajo očitki, zakaj za živali, zakaj ne za ljudi, večinoma tistih, ki ne za ene ne za druge ne naredijo nič. Moti jo, da živalovarstva večina ne jemlje resno, saj meni, da bi moralo imeti tudi v Sloveniji status javne politike. Kot primer navaja Švico, kjer ima živalovarstvo enako pomemben status kot socialna in vse preostale politike, posledično nihče ne postavlja pod vprašaj pomena in dela živalovarstvenikov. Na področju zaščite živali kot prostovoljka aktivno deluje štiri leta, zadnji dve leti opaža opaznejše premike tako na sistemski ravni kot znotraj civilne družbe, tudi v smeri večje profesionalizacije dela. Prostovoljnega dela sicer nikakor ne razume kot prostočasnega hobija, saj mora biti delo opravljeno enako profesionalno, kvalitetno, redno in v predvidenih časovnih okvirih, čeprav si prostovoljec in za svoje delo nisi plačan. Prostovoljke, ki sestavljajo bazo Društva za zaščito živali Ljubljana, tako na društvo gledajo kot na podjetje, ki ga je treba voditi z vso resnostjo. Maja pojasnjuje, da je večina še vedno prepričana, da gre pri živalovarstu za »hobi, kužke in mucke«, ob tem pa spregleda, da gre hkrati za strokovno delo z živalmi in lobi, ki bi moral imeti tudi pomembno posvetovalno funkcijo. Kot primera takšne funkcije navede delo z občinami, ki jih je treba prepričati, da je treba o živalih razmišljati tudi pri graditvi cest in prej načrtovati primerne prehode zanje, in vlogo, ki bi jo morali imeti živalovarstveniki v svetih zavetišč.

Ne želi se spravljati v kalup, meni tudi, da si priložnosti sami ustvarjamo, zato je njena prihodnost ne skrbi, vendar ne želi že danes vedeti, kaj bo počela čez deset let. Področje zaščite živali vidi kot perspektivno polje, kjer manjka kadra, tako oskrbnikov kot tistih, ki bi bili sposobni vodenja projektov in lobiranja, zaveda pa se, da je razmerje med kvalitetnim delom in plačilom na tem področju obratno sorazmerno. »Takšna služba me čaka oktobra, po minimalni plači, služba v zasebnem sektorju, ki, prvič, dopušča možnost, da bom plačana za delo, ki ga trenutno v večini opravim prostovoljno, drugič, ne bom raztegnjena na štiri konce, med službo, fakulteto, društvo in zavetišče, to je balzam za mojo psihično stabilnost, tretja stvar pa je, da bo tako več možnosti za vključevanje v projekte – nekaj, za kar sem v bistvu usposobljena tudi strokovno,« dodaja.

Projektno delo jo zanima tudi v prihodnje, saj jo v življenju fascinira veliko stvari, tako je prepričana, da bo delala tudi na področjih, ki niso povezana z živalmi, vendar to ne bo njena služba, ampak – hobi. Seveda si tudi ona želi, da bi s svojim zaslužkom lahko živela v svojem lastnem stanovanju, saj zdaj s fantom bivata pri njenih starših, prav tako je ne bi motilo, če se ji na delovno mesto ne bi bilo treba vsak dan voziti in domov ne bi prihajala popolnoma blatna, vendar ima po drugi strani prav delo, ki ji omogoča stik z živalmi, svoj čar. Od tujine jo najbolj mika Anglija, pravzaprav meni, da bo nekega dne tam tudi ostala, vendar ni oseba, ki bi že jutri pakirala kovčke. Zdaj se namreč v svojem delovanju vidi prav na območju Slovenije, kjer je treba še veliko storiti.

Pogledi št. 6, 16. junij 2010