Vrvenja med posredovanjem kulturnih dogodkov
Med idealno podobo medijev in konkretnim stanjem je bila, je, in bo, ne glede na zgodovinske okoliščine, vedno razdalja, ki jo je težko premostiti. Pri posredovanju kulturnih vsebin se sleherno obdobje srečuje s svojstvenimi težavami. Razmišljanje o stanju oziroma kritiki delovanja medijev implicira revizijo družbenega stanja in aktualnih vrednot. Težave pri recepciji sodobnega kulturnega dogajanja v slovenskih medijih izvirajo iz anomalij na relaciji dogodek–medij–uporabnik. Te so odraz specifične atmosfere, s katero je napolnjen naš vsakdan. V nadaljevanju se bomo osredotočili na problem medijske recepcije sodobne kulture, pri čemer predpostavljamo, da je kulturni dogodek (predstava, film, literarni večer ...) ustvaril maksimalno kvalitetne pogoje oziroma, da je uspel. Zanima nas transformacija kulturne realnosti, njeno fiksiranje v javnost in z njima povezane šibke točke. Recimo, da so dandanašnji slovenski mediji dovolj številčni in pestri, s čimer so ustvarjeni pogoji, da se skozi njihove kanale lahko posredujejo najrazličnejše informacije, poetike, skupine, umetniške ideje, ipd. Kot kaže praksa, uspešnost kulturnega »projekta« ne zagotavlja ustrezno zaslužene medijske pozornosti. Velja tudi obratno, ko kuriozen pripetljaj doživi opazno odzivnost. Sodobne piarovske metode vsak dan bolj »pritiskajo« na posrednike kulturnih dogodkov, ki se na njihove napade marsikdaj mehansko odzovejo. Preveč besed in premalo refleksije je navzoče predvsem pri »instant« novicah in informativnih zapisih, ki obnavljajo kulturno preteklost. Eden izmed vzrokov za nesorazmerja na področju medijskega posredovanja je zagotovo izumiranje raziskovalnega in neodvisnega novinarstva, ki bi bilo pripravljeno za glavni kriterij objave sprejeti vsebino oziroma kvaliteto. Težave se poskuša rešiti z uvajanjem piscev poznavalcev z različnih kulturnih področij, ki so »gospodarji svojega vrta« in strokovno spretnejši, čeprav marsikdaj želijo iz ozadja uveljaviti parcialne interese in preveč subjektivno vrednotenje. Eden izmed glavnih dejavnikov v nizu posredovanja kulturnih vsebin, ki determinira naravo prikazanega, je novinarjeva oziroma piščeva osebnost. Ta naj bi bil vsaj nadpovprečno dober poznavalec kulturnega dogajanja, ki ga predstavlja.
Malo in dobro
Krivde za stanje ne gre pripisovati izključno novinarjem in razmeram, v katerih so se znašli, saj nekatera neskladja izvirajo že iz ciljne naravnanosti medija, ki vnaprej onemogoča določene objave (npr. lokalni mediji, ki dajejo prednost »domači folklori«, ne pišejo pa o nacionalnih projektih, čeprav bi ta zadeva zanimala marsikoga; na drugi strani glavni mediji a priori odklanjajo regionalne dogodke, četudi gre za kvalitetne kulturno-umetniške manifestacije). Tako se zdi, da so karte, ki določajo, kje se piše, o kom in na kakšen način, že vnaprej razdeljene. Seveda obstajajo dobri in disciplinarni posredniki, ki poznajo disproporcionalnosti in svoje energije usmerjajo v dobrobit kvalitetne vsebine. Nekateri izvrstni poznavalci, ki se »tradicionalno« pojavljajo v medijih, pridobijo stalne bralce in približno se ve, kaj se lahko od njih pričakuje. Čeprav so prepričljivi in dosegajo zavidljivo intelektualno raven ter znajo biti kritični do kulturnega stanja, je težava v tem, da jih bere le peščica ljudi. Če je bila še pred nekaj desetletji problematična cenzura, je danes večji problem poplava kulturnih dogodkov, pri katerih je vedno težje ločiti med pravimi in kvazidogodki. Ločevanje med bistvenimi in nebistvenimi kulturno-umetniškimi temami zahteva angažma in čas, ki ga pisci ponavadi nimajo na voljo. Novinarski žargon, ki uporablja brezosebni »se«, kljub svoji navidezni »demokratičnosti« zagotovo ni priljubljen med bralci, saj zamegljuje pisanje o individuumu in niža nivo že nasploh vprašljive jezikovne artikulacije. Pri recepciji kulturnih dogodkov se neredko zanemarja izpostavljenost avtorja in njegove vizije (z izjemo intervjujev), kar teksti ponavadi poskušajo razlagati znotraj določene institucije, ki stoji v ozadju. Fenomen, da se pri kulturnem dogajanju govori o vsem drugem (sponzorji, posredniki) razen o individuumu in vsebini, ni tuj.
Rumeno in lapidarno
Gre torej za nekakšno nezmožnost, paraliziranost ali strah približati se glavnim akterjem kulturnega dogajanja in jim dopustiti, da spregovorijo »po svoje«. Ta kompleks je razviden predvsem pri postopni recepciji novih, neuveljavljenih ustvarjalcev in skupin, katerim se nudi premalo možnosti, da bi izrazili svoja nekonvencionalna stališča. Beleženje kulturnega dogajanja vse bolj kroji fenomen »se mora pisati« oziroma prikazovati. Gre za dogodke, ki jih medijski posredniki infiltrirajo po principu »če so oni, moramo še mi«. Tovrstno početje, ki je sicer najbolj razvidno pri spletnih medijih, slabi inovativnost, vzpodbuja vedno iste teme in privilegira posameznike oziroma določene skupine. Spletni mediji delujejo vse preveč po principu kopiranja, saj se dobesedno iste vsebine pojavljajo na različnih spletnih straneh, s čimer dejansko opravljajo funkcijo oglaševanja. Nepreverjenost podatkov, nepoglobljenost v naravo kulturnega dogodka ali apatija ostajajo ključni problemi. Spletne strani nekritično sprejmejo vse tisto, kar je bilo servirano kot »obvestilo za medije«. Glede na stanje sodobne fluidne družbe, ki izgublja na starih antagonizmih in vpeljuje nove, v času, ko so informacije vedno hitrejše, bi bilo smiselno, da najvplivnejši slovenski mediji posvečajo več pozornosti slovenskim kulturnim razmeram. Spletno posredovanje namreč omogoča pregled nad vsemi možnimi svetovnimi dogodki, do katerih imajo uporabniki dostop. V »francjožefovi dobi« je bil problem v tem, da je bilo slovenskih medijev premalo, za časa socialističnega režima je bil problem v odprtosti do kulture Zahoda, medtem ko se danes zdijo moteči vdori informacij z vseh strani, napihnjenost in razpršenost. Ker število medijev narašča, z njim pa število posredovanih kulturnih vsebin, se viša tudi zaznavni prag uporabnikov. Ti se kot večina z določenim kulturnim dogajanjem, ki bi bilo »združujoče«, niso zmožni več identificirati, temveč v kaosu informacij sprejemajo realnost impulzivno, nepovezano in lapidarno. S tovrstno razpršenostjo se prek medijev navzven izgublja podoba homogene kulture. Zaradi omenjenega je smiselno revidirati vprašanje, koliko in na kakšen način kulturne vsebine dejansko pristopijo do (slovenskega) bralca oziroma uporabnika. Ta je zadnji člen v nizu posredovanja kulturnih informacij in dogodkov, vendar pomemben. Če kultura ne bo znala obdržati kritične mase bralcev, potem bo zdrsnila v marginalizacijo. Bralci so tisti, ki kulturo dokončno absorbirajo, jo posredujejo okolici in revitalizirajo. To še zdaleč ne pomeni, da bi se kulturne vsebine začele prirejati in uvajati na populističen način, temveč gre za ponoven premislek o tem, kakšne mehanizme uporabiti v prihodnosti, da bo krog, znotraj katerega krožijo informacije, ostal povezan in da bo dosegal primerne učinke.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011