Variacije časa po rusko
Izraz se je od oznake za medvladje po koncu vladavine Rjurikovičev na prehodu iz 16. v 17. stoletje razširil na nemirna deseta leta 20. stoletja med februarsko in oktobrsko revolucijo ter prišel ponovno v rabo v začetku devetdesetih let 20. stoletja, ko se je razsula Sovjetska zveza. To smutnoe vremja (čas kaosa) je danes v globalni krizi vsaj za običajnega smrtnika spet vsakdan in zdi se, kot da se ta čas ne le ponavlja, temveč postaja kar stalnica.
Ruski teoretiki (med njimi E. Meletinski v svoji briljantni knjigi Poetika mita) so dokazovali, da v stihijskem času narašča vera v iracionalno in mistično, saj razum ne more več odgovoriti na vprašanja, ki se nam zastavljajo. Pojavijo se vprašanja o zakonitostih časa in poveča se interes za preteklost: kaj je šlo v njej narobe? Je res zgodovina sosledje vzročno posledičnih dogodkov, ki se periodično ponavljajo, ali pa zgodovina nastaja kot eksplozija slučajnosti?
Meriti čas na novo
Polemika o takih in podobnih vprašanjih je pretresala rusko akademsko zgodovinoslovje ob koncu osemdesetih let (tako rekoč na predvečer razpada Sovjetske zveze), ko je začela nastajati t. i. nova kronologija. Njeno stališče je bilo revolucionarno: dogodki v času so si sledili drugače, kot smo se bili doslej navajeni učiti. »Novi kronologisti« so do danes natisnili več kot 120 knjig in dosegli naklado več kot 800.000 izvodov (sic!), v zadnjem desetletju pa se kopičijo še prevodi v druge svetovne jezike. Vsekakor dober razlog za zapis o drugačnem merjenju časa.
Kje je srčika polemike med tradicionalno in novo kronologijo? Tisti, ki si postavi vprašanje, po kakšnem ključu sploh razvrščamo dogodke v času, zagotovo ne bo mogel mimo Josepha Scaligerja, kalvinista in utemeljitelja (na julijanskem koledarju temelječe) znanstvene kronologije, ki vse od konca 16. stoletja nudi oporo zgodovinopisju. Ta skaligerovska oz. tradicionalna kronologija je brez velikih pretresov preživela do leta 1995, ko sta v Rusiji matematika Anatolij Fomenko (že od leta 1994 redni član Ruske akademije znanosti!) in Gleb Nosovski s knjigo Nova kronologija in koncepcija stare zgodovine Rusije, Anglije in Rima zavrnila srednjeveško (tj. skaligerovsko) koncepcijo kot napačno. Ruska matematika opozarjata, da so sodobne astrofizikalne raziskave pokazale napake pri staroveškem datiranju luninih mrkov in pri opisu drugih nebesnih pojavov, na čemer je temeljil Scaligerov sistem. Nova kronologija tako z izračuni dokazuje, da je prišlo do nepravilne kronologije zgodovinskih dogodkov, in zahteva, da se v zgodovino vnesejo popravki. Posebej bodejo v oči tisti, ki govorijo o nastanku religij. Nove meritve časa, podprte z računalniškimi analizami – ki po mnenju Fomenka in Nosovskega vračajo vprašanja kronologije pod okrilje eksaktne znanosti –, so pokazale, da moramo imeti za prvo svetovno religijo t. i. predkristusovsko krščanstvo. To je v 12. in 13. stoletju porodilo apostolsko pravoslavje, iz njega pa je izšel judaizem kot odklonilna reakcija nanj. Boj s pravoslavnim carstvom je pripeljal h katolicizmu, protestantizmu in islamu, pri stiku z drugimi verskimi predstavami pa so intenzivne misijonarske akcije botrovale nastanku hinduizma in budizma.
Na nedoslednosti in napake v skaligerovskem kronološkem sistemu so resda večkrat v zgodovini opozarjali tako ruski misleci (recimo framason Nikolaj Morozov na prelomu iz 19. v 20. stoletje) kot zahodnoevropski učenjaki takega kova kot Isaac Newton, a vendar tako radikalnega zanikanja, do katerega je prišla nova kronologija, pri njih ni srečati. Zdi se, da je stik nove kronologije z drugimi kritiki veliko večji pri očitku tradicionalistom, ki pozabljajo, da se natančno in sistematično proučuje zgodovino človeštva šele od začetkov 18. stoletja. Resnici na ljubo – in na to nova kronologija večkrat opozarja – je pisnih dokazov iz časov pred 15. stoletjem malo, pa še ti so bolj kot ne plod letopiscev, ki so pri zapisovanju uporabljali različne načine štetja let, med prepisi pa je prihajalo do pogostih odstopanj, naključnih in namernih interpretacij originala, ki so zamegljevale predstave o času dogodka. Nastajale so celo falsifikacije, s katerimi je oblast dogodek datirala in interpretirala v skladu s svojo potrebo. Kakšen vpliv ima na to ideologija, poznamo seveda še danes tudi iz nam bližnjih logov.
Za razmišljanje je zanimivo, da nova kronologija uporablja za umeščanje dogodkov na časovno premico empirično-statistično metodo, s katero s slogovnega in motivno-tematskega vidika primerja letopise ter odkriva, kako se v različnih časovnih obdobjih in zemljepisnih širinah pojavljajo primerljivi motivno-tematski nizi, ki pričajo o sorodni posledičnosti dogodkov. Čeprav bi lahko verjeli tezi utemeljitelja ruske historične poetike Aleksandra Veselovskega, da se v sorodnih družbenoekonomskih pogojih porajajo primerljive motivno-tematske sheme, pa se po mnenju nove kronologije ponovljivi nizi in jezikovni slogi pojavljajo v drugačnem časovnem zaporedju, kot smo ga vajeni: ne samo, da naj bi se v nekaterih antičnih zapisih v resnici zrcalili dogodki iz časov med 11. in 13. stoletjem našega štetja, primerjalni astronomski izračuni, ki se napajajo iz arheoloških virov (med najpomembnejšimi viri je astronomski traktat Almagest aleksandrijskega učenjaka Klavdija Ptolomeja iz sredine 2. stoletja), celo dokazujejo, da Stara zaveza v bistvu prikazuje dogodke iz srednjega veka ... Primerjava motivov in tem vodi zagovornike nove kronologije k spoznanju, da v tekstih različnih obdobij in različnih kultur nastopajo ene in iste zgodovinske osebe, ki se glede na ideološke potrebe spreminjajo v nacionalne junake z različnimi imeni. Tako naj bi zgodovino (histoire, récit) izgrajevale le štiri posplošujoče sižejske sheme – kronike, ki sestavljajo t. i. globalni kronološki zemljevid. Te kronike naj bi nastale med 10. in 17. stoletjem ter ustvarjale za nazaj kronologijo starega sveta. V razmiku 330, 1050 in 1800 let naj bi se sheme ciklično ponavljale: zgodovina zgodnjega srednjega veka, helensko-rimskega obdobja in cesarstev Daljnega vzhoda naj bi tako nastajala v zapisih nenatančnih oz. neveščih srednjeveških letopiscev kot svojevrstno podvajanje zgodovine ...
Matematični dokaz ali lažna znanost?
Ni čudno, da predstavniki tradicionalne kronologije pri teh trditvah zmajujejo z glavo, češ da je nova kronologija prešla v območje fikcije, psevdoznanosti in mitologiziranja, ki poskuša svojo zgodbo po zgledu kakega Dan Browna za vsako ceno spremeniti v resnico ter ob tem skovati masten dobiček. Morda je res tako. A vprašanje o zgodovinski dinamiki ostaja in postaja vse bolj vznemirjujoče, če vzamemo v roke drugo knjigo – zgodovino umetnosti Aleksandra Žabinskega. Neodvisno od nove kronologije se namreč pojavljajo v njegovi knjigi podobna opažanja, takisto podprta z matematično analizo. Žabinski, po poklicu umetnostni zgodovinar, se v proučevanju evolucije umetniških stilov zgleduje po nemškem umetnostnem zgodovinarju Joachimu Winckelmannu in upoštevaje njegovo periodizacijo umetnostnih stilov ugotovi, da je mogoče glede na zahtevnost upodabljajočih sredstev likovna dela razvrstiti v dve skupini (pozneje je na podoben način sestavil tudi tipologijo stare literature): od strukturno in tematsko preprostega izraza prehajamo v času do kompleksnega upodabljanja, dokler se v trenutku motivno-tematske in strukturne nasičenosti vektor ne spremeni nazaj v smer preproste strukture. Nastaja sinusoidna krivulja (sinusoida Žabinskega), ki govori o ponovljivosti motivno-tematskih shem. Podobno novi kronologiji se te po Žabinskem razvijajo (če si sposodim besede predhodnika nove kronologije N. Morozova) v »pričakovani evolucijski posledičnosti« šele od 9. stoletja naše ere, torej od časa, ko naj bi bilo šele mogoče govoriti o dejanski zgodovini človeške civilizacije.
Na prvi pogled se zdi, da periodizacija Žabinskega nasprotuje tako skaligerovski dualistični kronologiji kot Winckelmannovi predstavi o zamenjavi nasprotij, ki jo dobro ponazarja po eni strani ideja o »temnih časih« srednjega veka, po drugi pa predstave o »renesančnih« obdobjih, ko čas zastoja zamenja razcvet. Podobno kot za Fomenka/Nosovskega tudi za Žabinskega srednji vek sploh ni pravo zgodovinsko obdobje, temveč le evolucijska etapa, v kateri prihaja do gradnje sižejsko-strukturne sheme, s katero se reverzibilno razlaga preteklost. Tako kot za novo kronologijo, naj bi se tudi po Žabinskem pojma antičnost in arhaika vzpostavila šele v visokem srednjem veku, ko se začenja v skladu z aktualnimi družbeno-ideološkimi potrebami interpretirati in sestavljati zgodovinske dogodke oz. kulturne artefakte, nato pa se retrogradno odkriva v preteklosti za sodobnost pomembne in sorodne motivno-idejne sheme. Tako nastaja po Žabinskem – spet podobno kot v novi kronologiji – globalni kronološki zemljevid. Zgodovinski spomin je tako vedno le spomin sodobnika o preteklosti, kakor jo »hoče« videti, in v njej oživlja le določene predstave oz. kulturne artefakte. Primerov je veliko in med najpomembnejšimi so gotovo tisti, ki govorijo o dveh načinih v aktualizaciji evangelijske zgodovine ter s tem vplivajo na predstavo o posledičnosti. Tako se med 9. in 17. stoletjem po eni strani vztrajno išče argumente, da bi potrdili neposredno zvezo cerkvenih dostojanstvenikov z apostoli in se posvetne dinastije še vse do 16. stoletja sklicujejo na domnevne biblijske sorodnike, po drugi strani pa si človek krčevito prizadeva, da bi svojo (posvetno) zgodovino ločil od svetopisemskega izročila in se s tem izognil možnosti, da bi ga spoznali za sokrivca pri grehu – pri umoru človeka-Boga.
Čeprav bi se iz povedanega razumelo, da nastaja predstava o preteklih dogodkih in zapisih kot aktualnemu trenutku prilagojena manipulacija, je zanimivo, da naj bi se to »zrcaljenje« dogajalo v presledkih (za razliko od nove kronologije) v razmiku 1700–1800 let, kar poskuša Žabinski razložiti s statističnimi algoritmi: kot primer rabi vzpon vzhodnorimskega cesarstva (med 1081–1204), ki se »zrcali« v vzponu t. i. cesarskega Rima iz obdobja med 673–510 pr. n. št. (gl. graf).
Kulturno in civilizacijsko nazadovanje
Navkljub predstavi o tem, da se zgodovina razvija v »pričakovani evolucijski posledičnosti« nekje od 9. stoletja naprej (prim. isti graf), pa z idejo o sinusoidi Žabinski v bistvu ne nasprotuje Scaligerovi (in Winckelmannovi) ideji o cikličnosti v razvoju. Če sedanjost po eni strani projicira svoj izraz v primerljive dogodke in stile iz preteklosti, je v tem procesu opaziti menjavanje vektorjev, ki vodijo kulturo od zastoja k razcvetu in vice versa. V kontekstu sinusoide Žabinskega potemtakem že vse od 18. stoletja – navkljub vsemu tehničnemu oz. industrijskemu napredku – kulturno/civilizacijsko nazadujemo. V globalni krizi vrednot naj bi najhujše šele prišlo …
Se mar zgodovina in kultura razvijata kot pričakovan vzročno-posledični splet dogodkov, v katerem igrajo pomembno vlogo ciklusi, je vprašanje, ki ne vznemirja le v današnjem kaotičnem času. V času velike družbene, ekonomske in duhovne krize iz začetkov 20. stoletja je treba poleg N. Morozova omeniti še dva Rusa, ki sta se temu vprašanju intenzivno posvečala. Ekonomisti poznajo teorijo Nikolaja Kondratjeva, ki pravi, da se cikli razcveta in zastoja v gospodarstvu menjavajo vsakih 40–60 let, nekoliko bolj humanistično naravnani ljubitelji ruske umetnosti pa ne bodo mogli mimo matematika (sic!) in utemeljitelja ruskega futurizma (budetljanstva) Velimirja Hlebnikova, ki se je vse od rusko-japonske vojne 1905 trudil odkriti univerzalni zakon časa. Njegov traktat »Tablice usode« govori o tem, da se podobni dogodki in sorodni ljudje pojavljajo v različnih zgodovinskih obdobjih, in utrjuje predstavo o cikličnosti časa. Tako že Hlebnikov podobno kot pozneje Žabinski izgrajuje predstavo o tem, da si dogodki sledijo v natančno določeni posledičnosti – kot menjavanje dobrega in zla, razcveta in upada –, ki jo je mogoče matematično izračunati. V tem izračunu ima po Hlebnikovu najpomembnejšo vlogo kombinatorika števila 317 kot usodno pomembnega v življenju človeka in narodov: ni naključje, da so se prav v razmiku 317 dni zgodili vsi najpomembnejši dogodki v življenju največjega ruskega pesnika Aleksandra Sergejeviča Puškina ... Ali si lahko s številom 317 pomagamo tudi Slovenci, je pa že drugo vprašanje.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013