V modi to pomlad: neuvrščenost
Kraj dogajanja je bil kino s preroškim (kot se bo pokazalo v toku nadaljnje razprave sodelujočih na okrogli mizi) imenom Evropa, na prevratni Varšavski ulici. V množici ljudi, katerih oblačila in kretnje so z nečim neoprijemljivim sporočale, da so njihovi nosilci prezirljivi ali vsaj skrajno kritični do sistema, v katerem hočeš nočeš živijo, je izstopal tako, kot bi Gunter Sachs med prikoličarji v kakšnem istrskem kampu. Negovana roka, odeta v rokav srajce z manšetnimi gumbi, je umetelno zasukala skodelico kave in še zadnjič nagnila vsebino. Potem je počasi in dostojanstveno vstal in se, v temnomodrem suknjiču z zlatimi gumbi, ujemajočo se kravato in predvsem robčkom, ki je uglajeno molel iz zgornjega žepa, odpravil v dvorano. Bolj kot eno gonilnih kolesc v jugoslovanski politični mašineriji – navsezadnje se sme predstavljati kot »poslednji zunanji minister SFRJ« – je vzbujal vtis, da je član kakšne evropske vladarske družine na kratkem obisku v Zagrebu.
Tovariš v suknjiču z zlatimi gumbi
Budimir Lončar (1924), posebni zunanjepolitični svetovalec dveh hrvaških predsednikov, Stjepana Mesića in Iva Josipovića, predsednik diplomatskega sveta zagrebške Visoke šole za mednarodne odnose in diplomacijo, na kratko pa kar »gospod Neuvrščeni«, kot so ga poimenovali sestavljalci gradiva, izdanega ob mednarodni konferenci, je velik gospod. Pa kaj, tudi tovariš Tito je bil velik gospod. Le največje sitnobe bi se obregnile ob dejstvo, da je temnomodri suknjiči z zlatimi gumbi, ki vendarle simbolizirajo določen življenjski slog, morda manj primerna oprava za udeležbo na okrogli mizi z zelo suberzivno noto, kakršna se danes pripisuje razpravi o neuvrščenih.
Budimirju Lončarju bi bilo še toliko manj umestno očitati, da se je oblekel kot imperialist, proti kakršnim so neuvrščeni že od ustanovitve bruhali ogenj in žveplo, ker si je kot legenda jugoslovanske diplomacije spletel kar impresivno mrežo poznanstev s svetovnimi državniki (za mnoge je bržčas moral ažurirati podatke, ker njihove telefonske številke v predsedniških kabinetih niso več veljale in se jih je dalo dobiti v kakšnem zatočišču zunaj meja domovine ali, bog ne daj, celo v ječi) in ostalimi vplivneži. Prav njemu je uspelo prepričati Amra Muso, takrat generalnega sekretarja Arabske lige (AL), da se bo prišel v Zagreb pogovarjat o neuvrščenih. Toda žal je Mubarak obračal, ljudstvo pa obrnilo in Amr Musa je na dan okrogle mize predajal posle novo izvoljenemu sekretarju AL, sam pa se najbrž posvečal predvolilni kampanji za predsednika Egipta. Prav tako povabljeni Stjepan Mesić pa se ni pravočasno vrnil s potovanja ...
Zadnja konferenca v Šarm el Šejku
Nič ne de, je uvodno predstavitev spodbudno zaključil vodja programa konference o novih bojih za emancipacijo Srećko Horvat, vseeno boste prisluhnili zanimivim gostom: egiptovski ekonomist Samir Amin, »ikona antiglobalističnega gibanja«, zgodovinar in profesor na zagrebški filozofski fakulteti Tvrtko Jakovina, avtor »monumentalne knjige o neuvrščenih« (»Ne vem, kdaj mu je uspelo popisati tistih petsto strani,« je poskušal duhovičiti Horvat, pa je iz občinstva priletel resnoben popravek: »Osemsto!«), Ivan Iveković, zadnji jugoslovanski veleposlanik v Egiptu, in Dejan Jović, politični svetovalec predsednika Josipovića in predavatelj na zagrebški fakulteti za politične vede ter še nekaj drugih fakultetah po Evropi, ki je leta 2003 izdal knjigo o vzrokih razpada SFRJ z naslovom Jugoslavija: država koja je odumrla (Jugoslavija: država, ki je odmrla). In seveda »neizogibni Budimir Lončar«, ki je bil na vseh konferencah neuvrščenih, od ustanovne v Beogradu leta 1961 do zadnje, ki je potekala v kraju nesrečnega imena Šarm el Šejku, je še povedal Horvat in besedo predal Ivekoviću, ki je nastopil v vlogi povezovalca. Danes je profesor na ameriški univerzi, ki »v Kairu živi začasno – že dvajset let«.
Alternativa bipolarnemu svetu
Diskusijo je s kratkim ekspozejem, lahko bi zapisali zaziranjem v zmagoslavno preteklost gibanja, uvedel Lončar. Poudaril je, da je gibanje prestalo preskus časa in še vedno obstaja. Na začetku je bilo članic 25, danes, 15 konferenc pozneje, jih je okrog 120, da ne omenjamo držav opazovalk. Neuvrščeni so nastali v času hladne vojne, iz potrebe po alternativi bipolarni blokovski delitvi sveta in s poslanstvom boja za mir, enakopravnost in samostojnost narodov, ki so ječali v kolonialnih jarmih. Hladne vojne ni več, bitka za mir, enakopravnost in samostojnost pa še vedno ni do konca izbojevana, je dejal Lončar.
Pred pol ure sem se vrnil iz mesta, kjer je potekala ustanovna konferenca neuvrščenih in ob nedavni noči muzejev so jo tudi uprizorili, je začel Tvrtko Jakovina. Res da so si gledališki igralci vzeli nekaj svobode in sta se z muzejskimi avtomobili na vrhunsko srečanje pripeljala tudi Gadafi in Arafat, ki ju pred petdesetimi leti v Beogradu ni bilo, pa vendar spodrsljaj ni usoden. Ljudje često mešajo zgodovinska dejstva, letnica ustanovitve neuvrščenih je 1961, zamisel za gibanje pa je začela zoreti prej: o njej razmišljal maršal Tito med plovbo okoli Afrike z Galebom v začetku leta 1961, o njej je razpravljal na znamenitem srečanju z Nehrujem in Naserjem. »Neuvrščeni niso bili zanikanje Evrope, njihov cilj je bil dati SFRJ nekaj več teže v t. i. tretjem svetu, kjer so se tedaj dogajale pomembne bitke,« je razložil Jakovina in dodal, da bi dediščino neuvrščenih lahko bolje unovčili, saj je dragocena, ker so danes prav neuvrščene države med najhitreje napredujočimi v G20.
Sožitje različnih kultur in civilizacij
Največji pomen neuvrščenih je po Dejanu Joviću v tem, da so zmogli oblikovati alternativo in so izzvali velesile, ki si vedno prizadevajo ohraniti status quo – finančni, politični ali ideološki. Podobna je zgodba z Evropsko unijo, ki prav tako zagovarja status quo, a ji je v zadnjih desetletjih uspelo zagotoviti stabilnost, solidarnost in svobodo. EU je izzvala prevlado Rusije in Združenih držav, ki so po koncu druge svetovne vojne imele nadzor nad staro celino. »Svet brez alternativ je nemogoč. Razmišljajmo zato o drugačnem svetu, ne pa, kako bi ohranili takšnega, kakršnega poznamo,« je zaključil Jović.
Lončar, ki se je, odkar je besedo predal soudeležencem, namestil na stolu z napol nagnjeno glavo, v položaju, ki je nekoliko spominjal na sfingo – kot vemo, poosebljenje modrosti, je ob omembi EU posegel v razpravo. Eden največjih prispevkov gibanja neuvrščenih je bilo sožitje različnih kultur in civilizacij, kar ovrača tezo o t. i. trku civilizacij, je poudaril. Zasluge neuvrščenih so neizpodbitne tudi pri gradnji nacionalne infrastrukture, zato pa je spodletelo, ker emancipacija ni bila dovolj celovita: osamosvojile so se le države, družba in posamezniki pa žal ne, zato je večina teh držav postala avtokratska. Še eno veliko priložnost je gibanje neuvrščenih zamudilo po padcu komunizma, ko se je naredil prostor za novo svetovno ureditev. Danes se lahko emancipacija zgodi samo z integracijo, na primer v EU, se je glasil Lončarjev plaidoyer v prid Unije, ki se mnogim Hrvatom ne zdi več tako mikavna. V dvorani je malce završalo, a zadnji sekretar predsedstva SFRJ za zunanje zadeve je nadaljeval: »Cilji gibanja neuvrščenih so še vedno aktualni, gibanje in njegov način dela pa morata doživeti transformacijo.«
Arabske vstaje so druga faza neuvrščenosti!
Transformacija je uspela na primer Natu, ki je prav tako otrok hladne vojne, je spomnil Iveković, pa je preživel in danes njegova letala bombardirajo Libijo. Nekaj podobnega velja za varnostni svet OZN …
Neuvrščeni so bili v svojem času vplivna in učinkovita alternativa, ki se je lahko merila z imperialističnimi silami, kot so bile ZDA, Japonska … je začel Samir Amin. Sin francoske matere in arabskega očeta, letnik 1931, v študentskih letih v Parizu komunist in maoist, ki se je od te ideologije pozneje odvrnil, zato pa ves čas ostal predani borec proti imperialističnemu zlu in za tretji svet, je s svojimi tezami učinkoval še najbolj sveže in – subverzivno. Neuvrščeni, ki jim pozneje žal ni uspelo uresničiti ciljev – svetovni Jug se je moral prilagajati Severu –, so vendarle ustvarili okolje za »socialni napredek«. To ne pomeni nujno, da se je razvil socializem, je dejal. »A ne ozirajmo se v preteklost, osredotočimo se raje na prihodnost,« je nadaljeval in razodel prvo izmed drznih tez: da druga faza gibanja pravkar poteka, in to z vstajami v arabskih državah. Neuvrščenost danes pomeni povezovanje kot odgovor kapitalistični in imperialistični globalizaciji, začelo se je že pred kakšnimi petnajstimi leti v Nepalu in državah Latinske Amerike. Neuvrščeni si zdaj želijo postati enakopravni protagonisti na svetovnem političnem prizorišču, odpira pa se še ena nova razsežnost: socialna (ne)pravičnost, proti kateri so se dvignili v arabskih državah. Demokratizacija je neločljivo povezana s socialnim napredkom, je razlagal Amin. »Zato se ne bi smeli vpraševati, kaj je alternativa svetu, ki ga poznamo, ta alternativa se dogaja tukaj in zdaj, pred našimi očmi!« Ne le v arabskih državah, kriza je več kot le oplazila tudi Evropo, evro se sesuva, nezadovoljstvo med ljudmi narašča … »Prebivalci vzhodnoevropskih držav bodo sčasoma spoznali, da so v svojem odnosu do Zahodne Evrope obravnavani podobno, kot ZDA obravnavajo Mehiko!« Tu je njegove besede prekinilo ploskanje.
Titova Jugoslavija, najboljše obdobje
Razprava se je v nadaljevanju vrtela bolj ali manj okoli Evrope, EU kot nove ječe narodov ali obljubljene dežele, katere del bi Hrvaška rada postala. Publika je zdaj ploskala, zdaj vzklikala »Buuuuu«. Prisotne je nato razburkala še ena izjava, z glasnim aplavzom so nagradili Amina za tale stavek: »Titova Jugoslavija je bila najboljše obdobje v zgodovini jugoslovanskih narodov.«
Vse skupaj je precej spominjalo na žižkovske konference o komunizmu, ki da lahko postane odgovor na svet, izmučen od kapitalizma in kapitalističnega izkoriščanja. Nato pa se, izvzemši rahlo utopično zamisel o univerzalnem dohodku, zaplete pri konkretni izvedbi. Tako je v Kinu Evropa obveljalo, da je neuvrščenost (bila) hvalevredno gibanje, odgovorov na vprašanje, kaj z njim početi danes in v prihodnosti, pa akademsko razpravljanje ni niti nakazalo. Tako da je bilo dejanje povezovalca Ivekovića, ki je malo pred dvaindvajseto uro, se pravi po poldrugi uri, okroglo mizo razglasil za končano, dejanje zdravega razuma. In spet nagrajeno z aplavzom.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011