Tudi Čakajoč na Godota je mogoče razumeti kot igro o izraelsko-palestinskem sporu
Zbrali smo se, da bi razpravljali o političnem gledališču, prava drama pa se dogaja zunaj,« je spregovoril bradati mož z očali. Njegove besede niso bile polne pretirane teatralnosti; Tel Aviv so še pred nekaj urami preletavali helikopterji izraelske vojske, s katerimi so komandosi napadli ladjo s človekoljubno pomočjo za Gazo. Tudi slaba vest ni bila hlinjena. Avraham Oz je nekakšen izraelski oporečnik, Jud, ki opozarja na neustrezno reševanje palestinskega vprašanja in si je zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev Gaze in Zahodnega brega med izraelskimi desničarji prislužil vzdevek »trgovec z grožnjami«. Oz je bil predstojnik oddelka za gledališče v okviru univerze v Haifi in vodja univerzitetnega gledališča. S tega mesta so ga leta 2003 odstavili, še danes pa na oddelku, ki ga je sredi devetdesetih ustanovil, predava in tudi ost njegovih političnih stališč ni niti malo otopela. »Če bi radi izvedeli kaj o političnem gledališču v Izraelu, samo prižgite televizijo ali radio,« je nagovoril poslušalstvo: delegacijo tujih novinarjev, gledaliških režiserjev in direktorjev kulturnih festivalov iz vse Evrope, ki so za okroglo mizo izvedeli, tik preden se je začela. Glede na njihovega uradnega gostitelja, izraelsko ministrstvo za zunanje zadeve, to skoraj zagotovo ni bil nedolžen organizacijski spodrsljaj ...
Izrael je država, ki se baha s številnimi gledališči, radi se pohvalimo tudi s tem, da si njeni prebivalci ogledajo rekordno veliko gledaliških predstav, razlaga Oz. Manj ali skoraj nič je slišati o več kategorijah gledališkega občinstva, o Judih in muslimanih, živečih v Izraelu, pa o Palestincih z zasedenih ozemelj, ki tako in tako ne morejo v gledališča v Tel Avivu ali Jeruzalemu. Ali o tem, kakšne so predstave, ki si jih ljudje ogledujejo. Prevladujejo plehke bulvarke, ki spravljajo v smeh malomeščane brez trohice družbene odgovornosti in politične angažiranosti, ali se trudijo odslikovati razmere v izraelski družbi, pri tem pa se seveda ne da izogniti izraelsko-palestinskemu sporu. Provokativnejšo in scela nedržavotvorno obravnavo politične realnosti si lahko privoščijo v manjših, alternativnih gledališčih, a ker je njihov obstoj odvisen od tega, koliko vstopnic bodo prodali, morajo, namesto da bi v politično angažiranih dramah občinstvo opozarjali, kako se izraelska država neustrezno loteva palestinskega vprašanja, delati gledališče, ki pomaga ohranjati sistem pri življenju. Na odrih velikih gledališč v Tel Avivu in Jeruzalemu, ki jim denar za delovanje odmerjajo iz državnega proračuna, pa sploh raje uprizarjajo klasike in politično neproblematizirajoča dela. Politično angažiranost je zato treba iskati med vrsticami, najti pa jo je v marsikateri igri, denimo, Antigoni. V državi, kakršna je Izrael, je mogoče že Čakajoč na Godota razumeti kot dramo o izraelsko-palestinskem konfliktu. Vsakdanjik je prežet s politiko, »mi politiko jemo, pijemo in dihamo, trapast ali slep bi moral biti, kdor bi jo spregledal«. Edini način, da politiki ubežiš, je, da se pred njo umakneš v psihiatrično bolnišnico. »Pa še tam najbrž ne bi bil popolnoma na varnem pred njo,« pristavi Oz.
Nekaj ur po incidentu na odprtem morju pred Gazo je bilo nebo nad Tel Avivom spet sinjemodro in brez oblačka ali majhnih temnih pik na obzorju, trušč helikopterjev in letal je potihnil. Mesto so preplavili običajnejši zvoki: hrumenje avtomatov za italijanski espresso, ki ga meščani tako radi srkajo v kavarnah na elegantnih telavivskih avenijah in bulvarjih, trobljenje v avtomobilskih zamaških in zvonci kolesarjev, ki si na dveh kolesih utirajo pot skozi avtomobilsko goščavo, spodaj ob morju pa bučanje valov, vrišč otrok in tehnoglasba za navdušene dvigovalce uteži na peščeni plaži pred hotelom Sheraton. Se je sploh kaj zgodilo?
»Oprostite, kaj se je pravzaprav zgodilo to jutro?« dvigne roko kvišku eden izmed manj obveščenih gostov, gledališčnik iz Poljske. Udeleženci okrogle mize, poleg izraelskih predstavnikov Avrahama Oza, ikonoklastične igralke in performke Smadar Yaalom in režiserke Naomi Yoeli sta bila med njimi še dva tujca, Južni Korejec in Britanec Ian Herbert, so že deset minut govorili o ne-dogodku. Incidenta na turški ladji, ki je na krovu prevažala mirovnike, od katerih jih je vsaj deset umrlo pod streli iz pušk izraelske elitne vojaške enote, niso omenjali z besedami, le kot »to danes zjutraj« ali »ona reč«. Govoriti o neizrekljivem je svojevrstna igra, ki se jo izraelski intelektualci igrajo že desetletja. Hitro vanjo pritegnejo tudi tujce in igra se jo lahko vsakdo, število igralcev in trajanje sta poljubni, nikakor pa niso zaželena direktna ali otroško naivna vprašanja. »Dvajset ljudi so ubili, to se je zgodilo,« izstreli odgovor nekdo iz občinstva, Neizraelec in očitno nevešč igranja. »Pravzaprav nič posebnega,« sarkastično doda in razburka tišino, ki je dotlej oblivala dvorano. Povezovalec Avi Oz nato z modrostjo, kakršna pritiče njegovim sedmim desetletjem, stvarno povzame dogajanje v kronološkem zaporedju, od geneze do dramatičnega razpleta v mednarodnih vodah pred Gazo: »Oooops, we did it again.« (slovensko: Uf, spet smo to naredili). Tragedijo in mrtve je bilo pričakovati, trpko pripomni Naomi Yoeli. In nato oriše utrinek iz resničnega življenja, ki mu je bila priča na večer pred incidentom in ki bi ga z minimalno dramaturško obdelavo zlahka prestavili na oder. Bil je topel poletni večer, zahajajoče sonce je zlato ožarjalo Jeruzalem, oče in sin, pravoverna Juda s kodrčki, pa sta se igrala z daljinsko vodenim vojaškim helikopterjem. Sinu ni in ni šlo, helikopter igračka je ven in ven strmoglavljal, dokler oče ni vzrojil in vzel daljinskega upravljalca v svoje roke, češ zdaj ti bom jaz pokazal, kako se rečem streže. »Bilo je, kot bi bila navzoča pri generalki za tisto, kar se je zgodilo danes zjutraj, kot Marquezova Kronika napovedane smrti,« je zgroženo razmišljala Naomi Yoeli.
Dovolj je, izstopite že iz milnega mehurčka, v katerem živite, je odkrito izrazil svoje mnenje Ian Herbert, ki v Veliki Britaniji izdaja gledališki štirinajstdnevnik Theatre Record. Nima se smisla slepiti: politično gledališče ne rešuje težav in ne izboljšuje sveta, edini primer, ko je drama pripomogla k spremembam na bolje, je bila neka igra o holandskih mornarjih v devetnajstem stoletju, je cinično navrgel Herbert, češ naredite kaj konkretnega. Mar ni že Hannah Arendt Judom očitala nekaj podobnega: da so preveč ubogljivo in pokorno spremljali razplamenevanje sovraštva do Judov, dokler se ogenj nazadnje ni razširil v požar holokavsta, ki je pogoltnil na milijone predstavnikov izvoljenega ljudstva? Svoja stališča je predstavila v razširjenem in poglobljenem poročilu s procesa proti Adolfu Eichmannu, ki ga je spremljala kot poročevalka New Yorkerja, nato pa vtise strnila v knjigi Eichmann v Jeruzalemu (Eichmann in Jerusalem: A Report on the Banality of Evil). Ta in še nekaj arhivskih dokumentov, med drugim njena korespondenca z nemškim filozofom Martinom Heideggrom, s katerim je imela dolgoletno ljubezensko razmerje, so bili podlaga za gledališko igro Banalnost ljubezni, ki jo na izraelskih odrih uprizarjajo od leta 2006.
Holokavst še šest desetletij pozneje odzvanja v dramskih delih izraelskih avtorjev, seveda pa tema veleva spoštljivo interpretacijo. Pobalinstvo si smejo dovoliti kvečjemu Judje sami. Arbeit macht frei je naslov igre, ki sta jo zasnovala Semadar Yaaron in Moni Yossef iz alternativnega arabsko-judovskega gledališča v mestu Akos na severu Izraela. Poigrava se s stereotipi o Judih, in to tako nesramno in cinično, da bi Nejuda, če bi si dovolil izreči samo desetino replik, takojci obtožili antisemitizma. Oblastna Judinja z vranje črnimi lasmi, spetimi v figo, in oblečena v baržunasto obleko višnjeve barve igra na klavir, na katerem gori sedemramni svečnik, menora. Na začetku predstave poje uspavanko sinu, za katerega se izkaže, da ni več malček ... »Dober dan, delam za Mosad, nikomur ne povejte, prosim. Star sem 52 let in še vedno devičnik. Mama je obljubila, da me bo peljala na Tajsko,« se predstavi sine, ki v nadaljevanju na materin ukaz uprizori svoj šov in gostom pokaže ne le, kaj se je dogajalo v Auschwitzu, katerega grozote je preživela njegova mama, temveč tudi okrutnosti Hirošime in Nagasakija, Vietnama, Irana in Iraka, Sabre in Šatile, Čečenije in Kosova. »Sporočilo naše predstave je, da smo del sveta, nismo izolirani, ubija se povsod. V vsakem izmed nas se skriva majhen nacist, ki išče svoje žrtve,« razlaga Moni Yossef, ki pravi, da so se njegovi rojaki tisti, ki jih pravovernost že apriori ni odvrnila od ogleda na predstavo odzvali zelo intenzivno: eno uro so se smejali, zadnjih dvajset minut pa jokali. »Holokavst se dogaja povsod in se nadaljuje. Holokavst, v katerem so umirali Judje, se ni zgodil na drugem planetu in ni več potrebe po tem, da bi ga glorificirali in iz njega delali religijo,« meni Semadar Yaaron, tudi avtorica in edina nastopajoča v še provokativnejši monodrami o judovstvu z naslovom Wishuponastar. No, pravzaprav sta nastopajoča dva: poleg ženske, ovite v negliže, ki se pripravlja na poroko, je tu še David, njen bodoči mož, ki je v resnici v bombažne trakove ovita Davidova zvezda in se v prvih minutah spusti izpod stropa. Kontroverzna Semadar Yaaron nato pleza po njem in se na svatbi zavrti z njim ob zvokih Wagnerja. Igra je nastala v koprodukciji z Nemci in bila prvič uprizorjena na Berliner Festspiele, to pa so avtoričini rojaki pospremili z zajedljivimi komentarji v slogu, seveda, Nemci imajo slabo vest in so pripravljeni plačati za gledališko igro o judovski identiteti. Tudi Avstrijci in Nizozemci bodo iz slabe vesti na široko razpirali denarnice, je bilo slišati, ko je igra imela tolikšen uspeh, da je Semadar Yaaron z njo gostovala po številnih evropskih odrih. Monodrama je pač bolj izvozni izdelek, preveč blasfemična, da bi ji lahko prisluhnili tisti, ki jim je namenjena: Izraelci. Na avtorico številni gledajo kot na izdajalko, če bi živela v srednjeveški Evropi, bi jo, črnolaso in predirnega pogleda, bržčas sežgali kot čarovnico. »Moje delo v gledališču je terapevtsko, potrebujem ga zase, ne bi mogla živeti brez tega,« pripoveduje umetnica, katere telo je na odru nemalokrat v krču in izpostavljeno precejšnjim naporom in akrobacijam, ki jih pri skoraj šestdesetih in operaciji na srcu ni lahko izvesti in zaradi katerih bi jo lahko primerjali z bodyartistko Marino Abramović. Vprašanja v slogu, koliko tehta Davidova zvezda, ki so jih po ogledu predstave zastavljali ravnatelji gledališč iz Evrope in so bila povezana z morebitnimi gostovanji, so zadela bistvo v prenesenem pomenu: Kakšno breme je judovstvo? Odgovor ponudi avtorica sama v zadnjem delu predstave, ko se iz žrtve prelevi v agresorja in si da duška: »Zdaj sem jaz na vrsti,« kriči in strelja po Palestincih.
»Če se ne bomo naučili, kako živeti drug z drugim, bomo drug drugega pobili,« je stavek, ki so ga položili v usta še enega močnega ženskega lika, Sarah iz igre Železnica do Damaska (Railway to Damascus), ki je nastala v koprodukciji Nacionalnega izraelskega gledališča Habima in Kraljevega gledališča iz Londona. Dogaja se v Haifi leta 1942, v obdobju britanskega mandata v Palestini, in čeprav je vmes preteklo šestdeset let, so vprašanja, s katerimi se dramski tekst ukvarja, aktualna še danes. »Enkrat Arabec, vedno Arabec,« reče brat glavne junakinje, ki se ne strinja z njenim pacifističnim pogledom na svet. Na koncu življenje stre oba: njej se ideali o enakosti vseh ljudi sesujejo v prah, ko ovadi svojega arabskega delodajalca in tako reši glavo bratu, brat pa se kot nekdanji član radikalne judovske organizacije Lehi, ki je zanje tudi ubijal, počasi potopi v alkoholizem. Judje so medtem pokupili arabske posesti, Britanci pa izpluli iz Haife in za seboj pustili zmedo, ki še traja. »Ko so na začetku devetdesetih potekala pogajanja za izraelsko-palestinski mirovni sporazum v Oslu, smo se že zbali: O čem pa bodo poslej naše gledališke igre, če bomo živeli v sožitju z Arabci?« se je trpko pošalil Moni Yossef iz arabsko-judovskega gledališča v mestu Akos in brž dodal: »No, na srečo je mirovni sporazum propadel.«
Pogledi, 16. junij 2010