Mediji
Tisk na beraški palici
Vedel je, da izhaja iz stare ugledne družine in da je diplomiral na Harvardu; da je začel kot književni kritik in končal kot neusmiljeni borec proti vsem oblikam nasilja, osebnega in javnega, na zemlji in v nebesih; da so ga preklinjali pridigarji, bankirji, ženska društva in delavske organizacije; da se zna lepše vesti kot družbena elita, iz katere se je navadno najbolj norčeval, in da je bolj mišičast od delavcev, ki jih je najpogosteje branil; da lahko razpravlja o najnovejši broadwayski predstavi, srednjeveškem pesništvu ali mednarodnih financah; da ni še nikoli nič podaril v dobrodelne namene, a je zapravil več denarja, kot si je lahko privoščil, za obrambo političnih zapornikov po vsem svetu.« Danes bi najbrž le malokdo uganil, da je Ayn Rand (katere dela so od nastanka do danes v različnih obdobjih prav tako doživljala različne odzive) s temi besedami, ki jih je položila v usta enemu od junakov svojega leta 1943 izdanega filozofskega romana Izvir (v slovenskem prevodu Mihe Avanza je izšel pri Cankarjevi založbi, 2009), opisovala – novinarja. Točneje, Austena Hellerja, ki je bil »najbolj znan kolumnist Kronike, odličnega neodvisnega časopisa, zakletega sovražnika Wynandovih publikacij«. Opis se bere kot opis Supermana, kar mogoče niti ni naključje, ker je tudi njegov alter ego Clark Kent nekako v istem obdobju delal v redakciji Daily Planeta. Takrat je bil časopisni novinar najbrž enako trendovski (in donosen) poklic kot danes razvijalec spletnih aplikacij za iPhone. Okroglih osem desetletij zatem je novinar Daily Planeta za vedno zagozden v svojem nerodnem, nesrečnem telesu in zdi se, da ni nikakršnega upanja, da bi se spet preobrazil v Supermana …
Časopisi so se začeli obnašati kot splet
Bernard Nežmah, predavatelj na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in na Fakulteti za medije ter avtor nedavno izdane knjige Časopisna zgodovina novinarstva na Slovenskem med letoma 1797–1989 (Študentska založba, 2012) začenja z neizpodbitno resnico, da je tisk najstarejši množični medij, ki ga nove tehnologije, kot sta radio in televizija, doslej niso prizadele. Zato bi bilo pričakovati, da bo enako s spletom, vendar se je zgodilo nekaj nenavadnega: časopisi so se v strahu za obstoj začeli obnašati kot splet. Osnovna lastnost, ki je določala tisk, je bila vedno podajanje informacij. Časopisom je šlo pri tem izjemno dobro; danes bi marsikoga presenetilo, kako hiter je bil tisk že v preteklosti: nekateri južnoameriški dnevniki so imeli v šestdesetih letih 20. stoletja v velemestih od pet do sedem različnih izdaj na dan. Tudi ko je leta 1928 Kraljevina SHS obnemela ob atentatu na Stjepana Radića v skupščini, je Slovenski narod postregel bralcem z vestmi v kar treh zaporednih dnevnih izdajah.
Toda v spletu je tisk dobil konkurenta, ki je od njega neulovljivo hitrejši. Tragika je v tem, da se časopisi trudijo posnemati oblike posredovanja novic s spleta. Časopisni uredniki so po Nežmahovem mnenju preveč resignirani, prepuščajo se padanju naklad in (si) dopovedujejo, da se temu danes pač ne da izogniti. Obstaja kar nekaj primerov časopisov, ki temu uspešno kljubujejo: francoski satirični list Canard enchaîné ima od spletne podobe samo eno stran s podatki o datumu izida in ceni zadnje številke (ter spiskom trafik, kjer je časopis na voljo), glede naklade pa se ne more pritoževati. Omeniti je treba še brezplačnike, ki se vtihotapljajo v tisk in se pretvarjajo, da so časopisi – čeprav je njihov glavni namen prodajati oglasni prostor. A na žalost pravi časopisi poskušajo posnemati tudi brezplačnike.
Tekmovanje tiska s spletom poraja vprašanje, kaj sploh je (časopisno) novinarstvo. Od nekdaj je veljalo, da ima pisno novinarstvo na voljo razkošje časa – za razmislek, umestitev novice v širši kontekst, primerjanje. Toda to prednost časopisi dandanes zelo slabo izkoriščajo. Prednost tiska je tudi, da lahko goji svoj slog pisanja. Bralci preklicujejo časopisne naročnine, ker so novice na spletu brezplačne, in njihova odločitev se zdi razumna, le zakaj bi plačevali za enake informacije? Časopisi bi morali ponuditi več.
Malo strokovnjakov v novinarskih vrstah
Razprava o nižanju ugleda tiska in časopisnih novinarjev ter o nižanju plač zanje se slej ko prej začne vrteti v podobnem krogu kot razglabljanja, kaj je bilo prej: kura ali jajce. Za Nežmaha je zanimiv fenomen banalizacije poklica v celoti: v profesijah, kjer velja količina z leti nakopičenega vedenja, imajo starejši prednost. Danes pa v sodobnem žurnalizmu prevladujejo mladi obrazi. Mladost je lepa na pogled, a prinaša veliko nekompetentnost: nekdo, ki je začel včeraj pisati o politiki, bo nad vsem fasciniran, vse se mu bo zdelo novo, ne bo zmogel prodreti v ozadje zgodb ali se ozreti v zgodovino po vzporednice. Druga plat zgodbe o banalizaciji poklica (in krnitvi ugleda) je, da so časopisi postali zelo odprti. Na časopisnih straneh se vrstijo prispevki gostov, vsak, še tako mali strokovnjak, lahko spiše članek. Sporno pri tem je, da lahko tak občasni člankar skozi stranska vrata plasira ideje tistih, ki mu v resnici režejo kruh: ekonomski izvedenec je lahko tudi lobist, na primer. Razlog za takšno odprtost časopisov je seveda v tem, da v lastnih novinarskih vrstah ne premorejo strokovnjakov, ki bi bili sposobni spisati mnenjski tekst. Novinarji se namreč spreminjajo v poročevalce, ki priobčujejo vesti in izjave, ne da bi se sami lotili preverjanja. Raje soočajo mnenja nasprotujočih si strokovnjakov, ne sproducirajo pa sinteze, iz katere bi sledilo, kdo od obeh strokovnjakov ima prav. Časopisi žal ne premorejo izvedencev za določeno področje, kajti to zahteva nekaj časa – tak človek mora študirati, podrobno spremljati področje in ne more upravičiti svojega obstanka s produciranjem člankov na količino, razlaga Nežmah.
Vodnik, one man band
Eden takih »strokovnjakov« za vse in nič hkrati, ki spominja na sodobne spletne kopiste, je bil na začetku svoje časnikarske kariere tudi Valentin Vodnik, opozarja sogovornik. Bil je one man band, ki je v svojih Lublanskih novicah zasedal vse funkcije, od urednika do novinarja, tajnice in referenta za naročnine. Novice so bile prve v slovenskem jeziku, ki so poročale – s primernim nekajtedenskim zamikom, seveda – o svetovnih dogodkih celo iz daljne Perzije, zato se človek danes zaprepadeno vpraša: od kje je črpal? Povzemal je iz tujega tiska, iz dunajskega dvorskega lista; po tem bi ga seveda lahko označili za prvega »internetnega kopista«. Toda Nežmah opozarja, da je kopiranje zelo hitro presegel in kmalu uvedel tudi »pričanje očividca«. Poleg tega Lublanske novice rišejo tudi zelo zanimivo antropološko sliko tistega časa in življenja v Ljubljani, Vodnik je v Novicah poročal o umrlih – zakaj so umrli in koliko so bili ob smrti stari, prinaša opis vzdušja, ki je vladalo v mestu, ko je vanj vkorakal Napoleon, s čimer je segel daleč onkraj kopiranja in vključil terensko poročanje. Ključna razlika med Lublanskimi novicami in sodobnimi mediji je seveda ta, da je bil Vodnik edini v tistem času, ki je to počel – dominacija spletnega prevajanja in prirejanja pa je danes vsesplošna.
Nežmah opozarja, da Vodnika ni zanimal le šok in odjek vesti, temveč je bralce seznanjal tudi z načinom življenja v drugih deželah – vse z namenom (kar si je za poslanstvo zadal pozneje tudi Bleiweis, le da on še bolj očitno) prosvetliti slovenskega človeka in ga prepričati, da bi iz tujine prevzel, kar je tam dobrega. Priobčil je, denimo, primer dobre prakse iz Nemčije, kjer so bila sadna drevesa v 19. stoletju zaščitena z zakonom in je kazen grozila vsakomur, ki bi tako drevo posekal. Pri nas pa danes časopisi obveščajo le o aferah, ki so s položaja stresle tega ali onega nemškega politika, ne poročajo pa o tem, kako ljudje tam živijo. Morda zato, ker v dobi spleta in nizkocenovnih letalskih prevoznikov velja, da si lahko vsak sam pogleda, kako je v bližnji ali daljni soseščini? Nežmah odkimava: največji absurd je, da se prav v dobi univerzalne odprtosti in dostopnosti dogaja intelektualna samozadostnost; ljudje še med potovanji – kar večinoma počno pod vodstvom in v organiziranih skupinah – iščejo tisto, kar imajo na voljo doma. V dobi enopartijskega režima je bilo zaznati več radovednosti, želje podreti globlje, videti prepovedano in brati med vrsticami. Se pravi, da sodobni bralci niso več radovedni? Je za višje naklade časopisov torej treba zamenjati bralce in ne spreminjati tiska? Ključno vprašanje po Nežmahu je, ali je profil bralca časopisa enak profilu brskalca po spletu. Prepričan je, da je največja zmota, ker se predpostavlja, da sta ta dva profila enaka. Padec časopisne naklade je v bistvu posledica podcenjevanja časopisnega bralca – on ni brskalec!
Pesmi na naslovnici
Preseneča ga, da na Slovenskem še ni opazil časopisa, ki bi se resno lotil boja proti nižanju naklade; vsi ga sprejemajo kot dano dejstvo, proti kateremu se ne da boriti. Bleiweis je Kmetijske in rokodelske novice lansiral v še manj naklonjenih razmerah, kot so danes: za kakovostno poročanje je primanjkovalo celo slovenskih besed, pa so jih, tudi s pomočjo bralcev, iskali v izpeljankah iz bližnjih jezikov. Tako je privabil mojstre rokovanja z besedami, književnike. Za Kmetijske in rokodelske novice so pisali Koseski, Prešeren, Malavašič. In zgodil se je paradoks: naročniki sploh niso bili tisti, ki so jim bile Kmetijske in rokodelske novice prvotno namenjene, torej kmetje in obrtniki, temveč izobraženi in omikani ljudje, od duhovnikov do advokatov, sem pa so zaradi opismenjenosti sodili tudi poštarji. Pesnikom je Bleiweis posvečal najpomembnejšo stran, naslovnico! Le kaj bi se moralo zgoditi, da bi na prvi strani Dela izšla pesem, se vprašava oba. Sredi 19. stoletja je bil zadosten povod prihod južne železnice: Bleiweis je tedaj pri Prešernu naročil piarovski članek, če se za šalo izrazimo s sodobnimi termini, in dobil pesem Od železne ceste.
Nauk teh peripetij bi se lahko glasil: zavedali so se, da je moč časopisa v zgodbi. Splet je najmočnejši v podajanju gole informacije, časopisi pa še vedno prednjačijo pri zgodbi in v podajanju zgolj informacij ne bi smeli tekmovati s spletom. V razvoju slovenskega časopisja so (prav zaradi zgodbe) pomembno vlogo igrali pisatelji, ki v tisku niso objavljali le občasno, temveč so bili sprva novinarji in nato pisatelji; ali pa so časopisu urednikovali (Jurčič). To niti v tujini ni bilo redko, razlaga Nežmah, vsakdo ve, da je bilo za Hemingwayevo kariero pisatelja odločilno njegovo poročanje iz španske državljanske vojne, v francoski književnosti so se iz časopisnih redakcij na pisateljski Olimp vzdignili Émile Zola, Guy de Maupassant … Iz slovenskega tiska pa je književni duh popolnoma izgnan – se je že kdaj zgodilo, da bi prejemniku Prešernove nagrade, če je bil književnik, kak časopisni urednik dal napisati kakšno razmišljanje, pesem, se retorično sprašuje Nežmah.
Novinarji kot propagandisti
Kakšni so časopisi, je skratka odvisno (tudi) od novinarjev. Katere so lastnosti dobrega novinarja? Biti mora radoveden, se sposoben vživljati v situacije in ljudi (empatija), razgledan, odprt in izobražen – pri čemer je boljša odločitev kot študij novinarstva študij na področju, o katerem bo pozneje seznanjal javnost. Znanje tujih jezikov je za novinarja neizogibno in samoumevno, ker omogoča spremljanje tujih medijev. Nežmaha pa moti še ena lastnost slovenskih novinarjev: pasivnost. Večina afer jim je »prinesena«, kar povzroča neugodno posledico, da časopisi postajajo odvisni od virov informacij in so zato instrumentalizirani (postanejo orodje v rokah kogarsižebodi – politike, ki afere sproža, gospodarstva ...). Slovenski časopisi danes le sledijo, so kronisti DURS in policije, redko kakšno afero sami izsledijo oziroma sprožijo. Preiskovalni novinar ne sme sedeti v redakciji, temveč se mora ves čas gibati med ljudmi, četudi to pomeni, da na videz samo poseda na kavah – seveda pa mora imeti za svoje preiskave podporo urednika, se zaveda Nežmah. V Časopisni zgodovini novinarstva se loteva tudi obdobja po drugi svetovni vojni, ko so novinarji s pisanjem uresničevali sklepe partijskih plenumov in v praksi delovali kot nekakšni propagandisti (ne vsi). Politiki so jim večkrat priskočili na pomoč z nasveti, kako pisati – nič nenavadnega ni bilo, če so bili politiki govorniki na stanovskih shodih novinarjev. Tedaj se je razvila dikcija »treba je«, ki so jo novinarji uporabljali v zvezi s sklepi, ki jih je vlada sprejela, oni pa so se morali po svojih močeh prizadevati za njihovo uresničitev. Tega seveda danes ni več, vendar po Nežmahovem prepričanju novinarji tudi niso več nevtralni opazovalci, temveč se nemalokrat čutijo poklicane k soustvarjanju neke ugodnejše politične klime. Dokler se novinar javlja kot kritik, ni v tem nič slabega, narobe pa je, kadar njegova prepričanja preveč sovpadajo s tistimi vladajoče opcije in se ne brzda v izrazih navdušenja, meni Nežmah. Občutek novinarskega poklica kot samoniklega in samostojnega je pri nas šibek. Vsi slovenski dnevniki danes trdijo, da so objektivni in samostojni. V 19. stoletju je bilo drugače, hitro se je pojavilo politično časopisje, ki se je zlagoma pospravilo v dva tabora: klerikalnega in liberalnega. Tako se je dogajalo, da je v enem dnevu eden od njiju vesti o rojstnem dnevu kralja Aleksandra naklonil celo prvo stran, drugi pa jo je objavil samo kot kratko vest. Iste dogodke so opisovali z dveh gledišč, vladnega in opozicijskega, bralec pa si je ustvaril mnenje z branjem in primerjanjem. Na ravni dnevnikov tega v Sloveniji danes ni mogoče početi, na ravni tednikov pa kar uspeva. S stališča zgodovine se tako kot medijsko najbolj pluralno obdobje kažeta obdobje Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije, meni Nežmah. Ne verjame v mit, da je za zagon novega medija treba ogromno denarja, povsem pa razume, da so potrebni dobri kadri – dober primer sesutja stereotipa je Požar report, ki mu je z majhnim vložkom uspelo zapolniti tržno nišo v slovenski medijski krajini.
Branje časopisov kot intelektualno dejanje
O časopisih se največkrat govori kot o psih čuvajih, ki morajo politikom gledati pod prste, pozablja pa se na njihovo sposobnost manipuliranja oziroma širjenja propagande. Že Bleiweis je svetoval bralcem: berite, če znate, pojdite v kavarno in tam debatirajte, če se ne strinjate z vsem, nam sporočite. Branje (časopisov) je ustoličil kot intelektualno dejanje, pri čemer je poudarjal, da vsega, kar tam piše, ne gre jemati za suho zlato in da časopisi niso Biblija.
Novinarstvo je obrt, ki pomeni sposobnost opazovanja in poročanja z več zornih kotov; najslabše je, če pišeš o samem sebi – to pa je državljansko novinarstvo. Državljanski novinar je v resnici samo očividec, kar seveda ne zadošča, lahko pa je eden od elementov v poročilu. Novinar mora poskrbeti za nekakšno ravnotežje – zlato pravilo je, da se predstavi obe strani in potem naredi sinteza. Novinar mora ustvariti nekaj, kar prinese neki spoznavni učinek, avtorski pečat. Nežmah v slovenskem prostoru vidi veliko tem za literarni žurnalizem, ki ostajajo neizkoriščene. Izgovor, da je literarno novinarstvo drago, ne vzdrži, plačevati takšnega novinarja bi bilo za časopis mnogo manjši strošek kot ves denar, ki ga namenja za redizajne in spremembe videza – kar je zgrešena investicija, s katero ne bodo pritegnili bralcev, ki bi jim morali ponuditi zgodbe. Novinar, ki je dobro plačan za svoje delo, bo delal dobro. Dokler pa bodo časopisi odprti za ljudi, ki bodo pisali za drobiž in plasirali svoje teme (od katerih bodo imeli še kakšno drugo korist), se tisku ne piše dobro, meni Nežmah.
Najbolj problematični so dnevniki
Marjan Novak, urednik Marketing Magazina, na tiskane medije gleda nekoliko drugače, z oglaševalskega brega. Poudarja, da moramo pri tisku razlikovati med tremi kategorijami: v prvi so dnevniki, v drugi revije za življenjski slog (t. i. lifestyle ali glossy revije), v tretji pa specializirane revije. Glossy revije pač potrebujejo oglaševanje, veliko vsebine tako in tako ne ponujajo, to se v dvajsetih letih ni spremenilo in tudi ne kaže, da se bo, kajti revija kot taka je postala fashion item (modni izdelek) – kot očala, kot ura, skratka kot nekaj, česar ne moreš prenesti na iPad, ker tega ostali ljudje v letališki VIP-čakalnici ali v restavraciji ne bi opazili. Pri specializiranih revijah (za katerokoli področje), ki so nekakšna analogna oblika Facebooka, saj delujejo po principu združevanja interesnih skupnosti, je podobno – imajo prihodnost.
Najbolj problematični so tiskani dnevniki, meni Novak. Prizadele so jih spremembe bralnih navad, kot drugo je nanje pogubno vplival brezplačen dostop do informacij na spletu ali v obliki brezplačnikov. Tretji, nekoliko subtilnejši vidik pa je po Novakovem mnenju ta, da imajo ljudje občutek – gre samo za občutek –, da so dnevno dobro informirani. Ves čas so za računalnikom in preverjajo, kaj se dogaja, vendar so informacije površinske. Še ena nesreča, ki se je zgrnila nad dnevno časopisje, je upad oglaševalskih prihodkov – denar se je preselil na internet in v telefonijo; torej tja, kjer je potrošnja na ravni posameznika. Tiskani oglasi v časopisih ne delujejo več – in to je vsa modrost, ki ji ne gre oporekati. Drugi kanali so preprosto veliko bolj učinkoviti. Tudi televizija ni več, kar je bila, in se je zato zelo prilagodila – z nižanjem cene oglasnega prostora (tako zaradi interneta kot zaradi recesije; cene je pri nas znižala predvsem Pop TV; nacionalna televizija ni prilagojena oglaševalcem). Delo kot osrednji dnevnik bi se laže prilagodilo oglaševalcem, v zadnjih štirih letih so tudi tu padli neki stereotipi, opozarja Novak: če si včasih ne bi mogli zamišljati, da bo oglas objavljen na zgornji polovici prve strani, se danes to zlahka zgodi. A je že prepozno.
Primer Hoferja in Lidla
Na slovenskem trgu je obseg oglaševanja od leta 2008, ki je bilo rekordno (in v vseh pogledih božansko za vse, od oglaševalcev do medijev), padel za 50 odstotkov. Vreča se je izpraznila in tisti, ki so se znali hitro prilagoditi, ne razmišljajo več o lastni ceni oglaševanja, temveč samo, kako čim več pobrati iz te vreče. Pri tem prednjačijo Pop TV, Europlakat in komercialne radijske postaje – te so poseben segment, kjer vlada velika konkurenca in so prav zaradi tega zanimiv pojav, kjer se po Novakovem prepričanju udejanja trg, resnična, zdrava konkurenca. Zaradi tega je na področju radia toliko inovativnosti pri prodaji oglasnega prostora; to se jim je obrestovalo v zadnjih petih letih.
Oglaševalci danes ne potrebujejo več dnevnega tiskanega časopisja, tragika pa je v tem, da tisk še kako rabi oglase oziroma denar od njih. Nesmiselno bi bilo trditi, da se je denar od oglaševanja v tiskanih medijih preusmeril k televiziji, ker se je v resnici obseg oglaševanja zmanjšal, kar je ostalo, pa se je le malce prevesilo v korist spleta in radija. Oglaševalci se v zadnjem času odločajo izkoriščati čim manj kanalov. Če so prej oglaševali v dvajsetih medijih, danes samo še v petih, in to v tistih z najvišjo gledanostjo/poslušanostjo/branostjo. Oglaševanje ni več samemu sebi v namen, kar je bilo v preteklosti, ampak je merjeno. Zanimiv je primer Hoferja in Lidla, ki sta oglaševala v duhu avstrijske šole, od koder izhajata, v Avstriji pa je televizijsko oglaševanje zakonsko zelo omejeno. Zato sta oba trgovca tudi v Sloveniji prva tri leta objavljala oglase v časopisih, šele v zadnjem času se pojavljajo na televiziji.
Bistvena stvar, zaradi katere je medij uspešen, je, da ima pred sabo jasen cilj (definiran fokus). Komercialna televizija ima pred sabo, denimo, cilj imeti čim višjo gledanost in posledično oglasni čas prodajati tem dražje. Zato so praviloma tuje medijske hiše, kot sta pri nas Pop TV in Finance, najuspešnejše. Pri nas pa so cilji povprečnega tiskanega dnevnika neznani, razen ohraniti polno zaposlenost ljudi, navijati za neko določeno politično smer; kakovost je nekje pri dnu seznama. Medijske hiše se ne vedejo kot delovne organizacije oz. gospodarske družbe, kar vendarle so. Dober primer je The Economist, ki se mu ne more očitati, da je slab časopis, a je tudi ekonomsko uspešen.
Edina grožnja tiskanim medijem v Sloveniji ni splet, temveč (poleg pomanjkanja strategije in jasnih ciljev) tudi pomanjkanje zgodb. Potrebovali bi vsaj eno dobro, raziskovalno zgodbo na dan (ki ne bi bila samo predelano piarovsko sporočilo) – dober primer je tudi po Novaku Požar report, ki streže z novimi zgodbami, resda v okviru svojega definiranega področja, pa vendar. V slovenskih (tiskanih) medijih poleg tega ni fluktuacije med novinarskimi kadri, ni pretoka, zato ne prihajajo sveži, mladi kadri, ki bi si upali.
Večer (pogovor je potekal nekaj dni po tem, ko je bila plačana ara za kupnino za Večer, op. p.) bo prvi primer medija, ki (morda) gre v tuje roke, zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo razvilo oziroma kako bodo definirali cilj, sklene Novak.
Časopisi nimajo post-vrednosti
Dolgoletni novinar in urednik Dela, ustanovitelj spletnega portala razgledi.net (ki je nehal delovati aprila lani), danes pa urednik centralne redakcije Dnevnika Vojko Flegar je prepričan, da še vedno drži, da ima tiskana beseda večji ugled oziroma da o(b)stane – v nasprotju s povedanim na digitalnih medijih, kjer večkrat zares zaživi šele s postprodukcijo, s povzemanjem v tisku, kar je še zlasti očitno pri političnih soočenjih na televiziji. Res pa je, da se konzumacija besede spreminja, in to nepovratno. Pri tem gre za več vidikov sprememb: prvi je distribucija (s tiska v fizični obliki na splet), drugi pa količina informacij, ki sili bralca k površnosti – povprečna enota koncentracije pada, pretežno se preleti naslove, prve in zadnje odstavke besedil na internetu. Vendar ne smemo mešati pisane besede oziroma vsebine in poslovnega modela tiskanih medijev, poudarja Flegar. Kar je delovalo včasih, ko se je vsebina prodajala bralcem, ti pa oglaševalcem, je nepreklicno mrtvo. Časopisa v obliki, v kakršni smo ga poznali, ne moremo preseliti na splet, kjer organizacija vsebine od osmrtnic do križank ipd. ne funkcionira. Dokaz je digitalni časopis, ki ga je hotel narediti Murdoch na spletu, pa je kaj kmalu propadel – očitno je, da taka postavitev vsaj pri dnevniku ne deluje. Morda bodo preživele revijalne forme, a že The Economist, ki je tako in tako časopis za ljudi, ki živijo med letališčem in hotelom, se seli na iPad. Tudi knjige bodo preživele v fizični obliki – da jih lahko listaš, kajti knjige imajo drug šarm, navsezadnje so uporabne za to, da se jih zloži na knjižne police in z njimi dela vtis, se pošali Flegar. Tiskani časopisi nimajo post-vrednosti, razen na tržnici za zavijanje zelenjave ali za podlogo pri pleskanju stanovanja.
Dnevniki bodo torej definitivno umrli, novinarske vsebine pa morajo preživeti, saj imajo navsezadnje nekakšno družbeno-komunikacijsko funkcijo. Lani se je izkazalo, da se počasi oblikuje nov poslovni model za selitev dnevnikov na splet: večino prihodkov bo treba ustvariti s prodajo vsebin oziroma nečesa, kar bo lahko funkcioniralo na osovraženi kapitalistični način, se pravi pod pogojem, da obstaja trg, ki je zanje pripravljen plačati. Tudi časopisne hiše so podjetja, ki morajo ustvarjati dobiček, četudi so po strukturi trusti, kot denimo The Guardian, ki glavnino dobička ustvari na spletnem portalu za prodajo avtomobilov in za zmenkarije. A tudi Guardianov trust se je zakockal in z neprimernimi investicijami na borzi sredstva izgubil, namesto da bi jih oplemenitil, pripomni Flegar. Celo Spieglu pada naklada, svoje pa pridajo še strukturne spremembe, zaradi katerih je oglasnih prihodkov samo še med 20 in 30 odstotki vseh prihodkov revije (Spieglu naklada pada približno za 4 do 5 odstotkov na letni ravni; za primerjavo: nemškim dnevnikom naklada pada za 2 do 3 odstotke).
Časopisi se bodo morali vrniti h koreninam – v čase, ko so prodajali vsebino in ne oglasnega prostora. Posnemati bodo morali model, ki ga je uvedla televizija HBO: plačaš naročnino, zanjo pa dobiš kakovostne filme in nadaljevanke brez nadležnih reklamnih prekinitev. Časopisi bodo bralcem morali ponuditi vsebine v zanje primerni, prijazni obliki (brez pretirane spletne administracije, ki vsakogar odvrača): dobro se je znašla glasbena industrija, ki je lani na letni ravni prvič po letih uničujočega spletnega piratstva zabeležila rast, resda le 0,5-odstotno, pa vendar. Pojavili so se Google sharing in ostali streamingi, ki so plačljivi. Vse to govori o tem, da je zgoščenka kot oblika organizacije glasbe preživeta; danes se prodaja posamezne skladbe. »Vprašanje za časopise je, kako narediti članke dovolj privlačne in na spletu dostopne – z one-click-buy, nakupom z enim samim klikom, da si bodo rekli, k vragu, ne da se mi več kopirati in piratizirati, bom raje kar plačal,« razlaga Flegar.
Bralstvo se stara
V zvezi s tem se kot tiskanim medijem primerne omenja več strategij. Prva je t. i. digital first, print second – digitalna oblika je prva, tisk je sekundarnega pomena. Druga je mobile first; uveljavljajo se tudi t. i. web responsive strani (prilagojene branju na računalnikih ali mobilnih telefonih), pa tudi CRM ali customer research management – kar je znano zlasti kupcem na Amazonu in v drugih spletnih trgovinah, kjer ti nemudoma ponudijo izdelek, ki bi ti bil po njihovi presoji všeč. Bralcu sistem torej ponudi članek, ki bi ga na podlagi poprejšnjih primerjalnih raziskav utegnil zanimati. Vsa ta spletna orodja že uporabljajo največji, kot sta New York Times (NYT) in Financial Times, ki ima trikrat več naročnikov na spletno kot na tiskano različico. NYT ima po najnovejših podatkih 800 tisoč naročnikov na splet in prav toliko na papirnato izvedbo časopisa. Lani so tako zaslužili 50 milijonov dolarjev, s čimer so lahko amortizirali upad oglasnih prihodkov. Se morda prav tu kaže luč na koncu predora, obet prihodnosti in preporoda časopisov, le v drugi obliki in celo brez odvisnosti od naročnikov oglasov, ki so v preteklosti posredno krojili vsebino marsikaterega tiskanega medija? Pretiranega optimizma na kaže zganjati, odgovarja Flegar, vsaj ne, kar zadeva slovenske časopise. Nauk zgodbe NYT, ki danes 80 odstotkov prihodkov ustvari s prodajo vsebin in 20 odstotkov s prodajo oglasnega prostora (kar pomeni, da se je razmerje v dobrih desetih letih ravno obrnilo; za primerjavo: dnevnik Delo je v najboljših časih z oglasi ustvaril 57 odstotkov dobička in 43 odstotkov iz naročnin), pa je vsekakor ta, da se kakovostne vsebine še vedno da spremeniti v denar.
Zakaj pa naklada pada slovenskim tiskanim medijem? Deloma je to posledica strukturnih sprememb v panogi, ki niso prizanesle tisku v nobeni od držav zahodnega sveta; nekoliko gre pripisati temu, »kar se dogaja z mediji v Sloveniji, oziroma kar so novinarji dovolili, da se dogaja«; prav tako kot enega od vzrokov (ki postaja pomembnejši zadnji dve leti) ne gre prezreti upada potrošnje v Sloveniji za 8 odstotkov – kar pomeni, da je nujen padec naklade časopisov za vsaj 9 odstotkov, svari Flegar. Po njegovih napovedih bosta v znamenju negativne gospodarske rasti še vsaj naslednji dve leti, potrošnja bo še padala, tudi do 15 odstotkov. Za časopise je že zdaj jasno, da je stari poslovni model mrtev, ni pa jasno, zakaj bi katerikoli lastnik vzdrževal takšno stanje še po letu 2015. Toda pri nas so na delu še neki drugi dejavniki in se bo morda res celo našel kdo, ki bo to vzdrževal, sarkastično doda. A četudi bi se gospodarska rast začela jutri, bi jo ljudje v žepih občutili čez dve leti, časopisom pa bi v njihov lonček kanila šele čez štiri leta. Flegar pa opozarja še na en vidik, zaradi katerega se bodo časopisne hiše morale spremeniti: bralstvo tiskane izdaje se nezadržno stara, po zadnji nacionalni raziskavi branosti je več kot polovica bralcev starih 60 let. V starostni skupini pod 40 let pa sploh malokdo vzame v roke tiskano izdajo.
»Radio ili ne radio, svira ti radio«
Koliko pa je (redno zaposlenih) novinarjev, starih manj od 40 let, je vprašanje, s katerim se pomaknemo k produkciji vsebine časopisov. »V Sloveniji bodo sindikati branili delo za nedoločen čas, dokler bo obstajalo eno samo delovno mesto za nedoločen čas, pa četudi bo zraven 700 tisoč prekarno zaposlenih,« pravi Flegar in dodaja, da se tako kot gradbeništvu in tekstilni industriji tudi novinarstvu ne piše dobro zaradi rigidnosti delovnega trga in sindikalnih zahtev. Miselnost, da nam vse pripada, so pri nas ponotranjili vsi. Ljudje so nasploh sovražni do sprememb, kar je čutiti tudi pri novinarskem delu – kadri, ki so se naučili pisati vesti, poročila in komentarje, ki sledijo dan po dogodku, nočejo verjeti, da komentarja dan po dogodku na spletu nihče več ne bo bral, zato je edino smiselno napisati komentirani članek, v katerem so ločena dejstva in mnenja, takoj. Toda za pisanje komentarjev so usposobljeni strokovnjaki, teh pa v časopisne vode, ker je tam plačilo nizko, dandanes ne zanese več – kako se spopasti s tem problemom? Najbolj problematična je razlika med zaposlenimi za nedoločen čas in prekarci: medtem ko za prve velja rek iz srečnih jugoslovanskih časov »Radio ili ne radio, svira ti radio«, bi tudi po dva prekarca, ki bi bila prizadevnejša, umrla za denar, ki ga prejema en redno zaposleni, se zaveda sogovornik. Toda za privabljanje novih, obetavnih kadrov to ne zadošča, poleg plačila jim je treba ponuditi vsaj še perspektivo razvoja – te pa v časopisnih hišah, kakršne so pri nas, ni. S tisoč evri mesečnega honorarja je mogoče preživeti leto ali dve, če se zavedaš, da se bodo razmere izboljšale – če pa je bolj kot pozitivni izid verjeten dokončen propad panoge, to res ni področje, kjer bi si kdorkoli želel delati.
Ali je ena od možnosti, da se časopisne hiše naposled zganejo in se preoblikujejo v sodobna podjetja, prodaja tujim lastnikom, ki bi z njimi upravljali kot z gospodarskimi družbami, kjer je temeljno merilo dobiček? Bi pri tem nujno trpela kakovost novinarskih prispevkov? Ne, ni nujno, odgovarja Flegar. Če HBO financira serije, v katerih igra Steve Buscemi, zaposlujejo hollywoodske scenariste in režiserje in če Netflix najame Davida Fincherja za režiranje prvih treh epizod, nato pa vajeti preda Joelu Schumacherju, ni nujno, da kakovost trpi. Ravno obratno: kakovost v najširšem smislu – ekskluzivnost, izčrpnost, zgodovinski pogled, analitičnost, relevantnost stališč – je nujna, da bo izdelek šel v promet. Izgovor, da so Združene države pač večji trg in bodo kakovostni proizvodi v tolikšni množici ljudi prej našli svoj krog kupcev, v Sloveniji ne vzdrži, pri nas je pač treba ugotoviti, kateri so tisti kakovostni izdelki, za katere so Slovenci pripravljeni plačati. Globalni konkurenci se namreč ne morejo izogniti niti časopisi, jezik, v katerem berejo novice, za mlajše od petintrideset let nikakor ni več samo slovenščina. Tu se poraja vprašanje: zakaj bi se slovenski mediji torej še toliko posvečali svetovni politiki, če to Guardian, Spiegel ali NYT tako in tako naredi bolje? Ostajajo seveda pisci, ki so si s kakovostjo ustvarili ime in katerih prispevke bom vedno rad bral, razlaga Flegar. To potegne za seboj razmislek o vnovični razporeditvi sredstev, ki so na voljo za produkcijo vsebin – tistemu, kar bo šlo v promet na spletu, je treba nameniti več. To pomeni, da bo lahko obstajal obrat, ki se bo preživljal s produkcijo vsebin v pisani obliki izključno s področja kulinarike. Ne bodo pa namenjali ne denarnih ne človeških virov za šport, zunanjo politiko, gospodarstvo – kajti model časopisa, ki je ponujal vse na enem mestu, je preživet, je prepričan Flegar. In namesto sto petdeset bo zaposlenih petdeset novinarjev. Za površinsko branje nihče več ne bo hotel plačati, to je na voljo na internetu brezplačno, pripravljeni pa bodo plačati za zgodbo, ki je poglobljena in potegne.
Pokazati bo treba gozd, ne dreves
Koliko bralcev so odgnali novinarji sami, s svojo nezadostno izobrazbo? »Že pred dvema letoma sem rekel, da so novinarji leni, in to še zmeraj drži,« odgovarja Flegar. Ne berejo, nič jih ne zanima, formalna izobrazba nič ne pove, novinar, ki ne zna brati številk in ne zna iz številk potegniti zgodb, ki ne zna potegniti vzporednic iz tega, kar se dogaja v Romuniji in Bolgariji, in tega, kar se dogaja pri nas, v prihodnosti ne bo potreben. Od novinarja bodo bralci hoteli, da jim pokaže gozd, ne dreves, s posamičnimi dogodki ga tako in tako vsi pitajo. Štel bo tisti, ki bo znal razumeti svet in to posredovati ljudem. Ljudje bodo namreč še vedno radi gledali filme, a vprašanje je, če bodo še hoteli hoditi v kino. V Sloveniji pa imamo še dodaten problem, potenciran s krizo: zazibani smo v mišljenje, da smo najboljši na svetu in da nam vse pripada, ne da bi nam bilo za to treba plačati. Nekaj časa bo treba, da se bodo bralci znova navadili, da bodo morali za (kakovostne) vsebine plačevati.
V Sloveniji se na poti iz stiske nastavljajo še specifično slovenske ovire, kot je naša resigniranost in nezanimanje, čakanje na karkoli že – to pa definitivno niso razmere, ki bi časopisom šle na roko. Pri nas pravzaprav sploh ne bi potrebovali časopisov, samo nekakšne biltene, ki bi prinašali piarovska obvestila. Gospodarska kriza in slovenske kulturno-civilizacijske posebnosti nikakor niso voda na mlin tiskanim medijem, meni Flegar.
Zazrti v vzvratno ogledalo
Novinar Dela in Sobotne priloge Lenart J. Kučić poskuša zadnja leta spremljati vse razprave o tisku v dobi interneta, o ugledu in položaju novinarjev in novinarstva v družbi, a je vedno znova neprijetno presenečen nad njihovo staromodnostjo. Zato se rad spomni dobrega starega Marshalla McLuhana in njegove metafore o vožnji z avtom: ljudje smo kot voznik v avtomobilu, ki svet opazuje v vzvratnem ogledalu, se pravi z zamikom nekaj let ali desetletij. Le umetniki in tisti, ki jim pravimo futuristi, počno, kar bi morali vsi: gledajo skozi vetrobransko steklo in vidijo tisto, kar nam je pred nosom. Tudi pri razpravah o medijih, ugledu novinarstva, poslovnih modelih ipd. se zdi, da so zazrte v vzvratno ogledalo, zagledane v sedemdeseta leta 20. stoletja, v čase afere Watergate, ko so po časopisnih redakcijah domnevno modrovali možje v tridelnih oblekah in kravatah. Če pa se ozreš na zgodovino tehnologije, zgodovino medijske ekonomike, novinarskega dela, se te zgodbe izkažejo za zelo naivne, opozarja Kučić. Veliko je odvisno od perspektive, če se lotimo para tisk-internet, nas mora zanimati zgodovina tehnologije, začne in pri tem poudari, da razlike v bistvu ni, saj vsebina ostaja boljkone enaka, drugačna je le platforma. Ta seveda nekoliko določa način uporabe in pri tem velja opozoriti na to, da ne časopisa kot takega ne novinarskih pravil nismo dobili v obliki Mojzesovih zapovedi na glinenih ploščicah, temveč so se izoblikovali s prakso. Tudi novinarska etika, ki jo imamo danes za kodeks, se je izoblikovala kot odziv na to, da je skozi zgodovino tiska oglaševanje postalo glavni vir prihodkov. Razmerje se danes spet spreminja v korist prodaje časopisa. Idejo, ki jo danes predstavljamo kot načelo uravnoteženosti, si lahko razlagamo tudi kot potrebo po nekontroverznosti. Kot kontroverzni medij zadovoljuješ potrebe nišnega občinstva, kar je skregano z idejo množičnega oglaševanja v množičnem mediju.
Tudi Kučić zagovarja tezo, da je vse, kar je danes, nekoč že bilo – tako v novinarstvu kot v medijih nasploh – in kot argument omeni knjigo Toma Standagea z naslovom The Victorian Internet: The Remarkable Story of the Telegraph and the Nineteenth Century's On-Line Pioneers, ki govori o prvih letih telegrafa. Novi izum viktorijanske dobe je s seboj prinesel strahove in pričakovanja, s kakršnimi se človeštvo spopada vsakič znova. Isti avtor, sicer digitalni urednik Economista, je napisal tudi knjigo o zgodovini poslovnih modelov, v kateri ugotavlja, da se novinarstvo na spletu ni prav nič razvilo, temveč se vrača – v dobo čitalništva. Dokler so bili odvisni od neposredne prodaje, so bili mediji izrazito nišni, ni še bilo ideje medijske uravnoteženosti, zato pa je bil pogost pamfletizem, ni bilo še niti novinarjev kot poklica; in nekaj podobnega se dogaja danes. A takih, ki bi se izrecno vpraševali (in odgovarjali), kaj sploh počnemo in kam gremo, kaj je naša družbena vloga – ne glede na slog pisanja, žanr ali platformo –, je po Kučićevem mnenju izjemno malo. Njegov pogled na razmere je bolj političnoekonomski, ker je mnenja, da je pri tehnologiji vedno treba upoštevati realno razmerje moči. Ogromno kvalitativnih študij, v nasprotju s kvantitativnimi, kaže, da se je medijska heterogenost sicer blazno povečala, po drugi strani pa se ni zmanjšal vpliv prevladujočih novičarskih virov. Iz trditve, da je 30 odstotkov Američanov spremljalo medijsko kampanjo na spletu, ne gre vleči preuranjenih zaključkov, ker se kaj kmalu izkaže, da so ljudje obiskovali spletne strani znanih medijev ali prebirali bloge že uveljavljenih blogerjev ali tistih, ki na svoji strani delajo kolaž prispevkov iz drugi medijev.
Pogubna politika informacijske družbe?
Kaj so časopisi v Sloveniji naredili, da bi zajezili zniževanje naklade? »Povem lahko le ogromno stvari, ki so bile narejene za pospeševanje zniževanja naklade,« malce obešenjaško odgovarja Kučić, »od neposrečenih kadrovskih menjav naprej.« V zvezi s tem se naveže na znano retorično dilemo, ali bi lahko primerjali medijsko panogo z globalnim segrevanjem. Odgovor je ja, kajti velja za celotno industrijo in so jo, tako kot pravo globalno segrevanje, povzročili ljudje – kriza je nastala zaradi pospeševanja ekonomije. Kar zadeva medijsko panogo, je njena kriza povezana s politiko informacijske družbe, s spodbujanjem razraščanja informacijske infrastrukture, pri čemer se ta razvoj ni zgodil samo v škodo medijev, temveč vseh, ki ustvarjajo vsebine, ki se danes pretakajo po žilah informacijske družbe. Prva je bila na vrsti glasba: snovali so se načrti za uvajanje širokopasovnega interneta, in le zakaj bi se načrtovalo kaj takega, če ne zaradi prenašanja vsebin? Kučić je prepričan, da je bil tedaj sklenjen neke vrste pakt med predstavniki glasbene industrije in pobudniki informacijske družbe, ki so se zavedali, da bi bilo za širjenje infrastrukture slabo, če bi policijo pripeljali za vrat slehernemu uporabniku, ki bo izvedel prenos.
Pobudniki informacijske družbe so glasbeno industrijo pomirili, češ da bodo pozneje poskrbeli za to – in prav to se zdaj dogaja, internet se zapira. Tudi mediji so bili del vsega tega, tj. procesa liberalizacije, ki je sprostil omejitve in povzročil, da so se medijska podjetja začela obnašati kot navadne gospodarske družbe. Tudi evropska komisija se je popolnoma umaknila iz medijske politike in se raje usmerila v informacijsko politiko.
Politika informacijske družbe je torej radikalno posegla v medije. Spremenila je pravila igre (regulacija ipd.). Zgodila se je še ena stvar, ki ni naraven pojav: oglaševalci. V mediju, ki 85 odstotkov prihodka ustvari z oglasi, je zelo pomembno, ali bo kdo pri njem oglaševal ali ne; to je celo odločilno za preživetje medija. V zadnjem času se je to razmerje obrnilo, kar pomeni, da (tiskani) mediji niso več tako odvisni od oglasov, vendar to še ni razlog za optimizem. Pozitivna posledica pa je po Kučiću ta, da te novi model, pri katerem glavnino prihodkov ustvarja prodaja vsebin, prisili biti v stalnem stiku z bralci. Problem oglaševalskega modela je, da je bralec postal abstraktna menjalna valuta; njegovo hipotetično pozornost so mediji zamenjevali za oglaševalski denar. Pozornost pa ni bila preverljiva, s spletom in klikanjem je napočila nova era: klikonomika je pokazala, da je uspešnost oglaševanja približno konstantna. Ugotovili so tudi, da je učinek oglaševanja v različnih medijih približno enak, vendar je cena oglasnega prostora na internetu za 10- do 20-krat nižja. Ena od stvari, s katerimi se bodo tradicionalni (tiskani) mediji morali sprijazniti, je, da nikoli več ne bodo mogli niti pomisliti na dobičke, kot so jih ustvarjali do leta 2000. To ni stvar krize, temveč je ravno obratno – to je naraven pojav. Ko se bo gospodarska kriza nehala, se ne bo povrnilo prejšnje stanje, je prepričan sogovornik.
Toda tako kot je bila stara metodologija merjenja pozornosti skrajno sporna in je stregla le s skopimi, nepreverljivimi podatki, iz katerih izpeljana interpretacija je bila bolj arbitrarna, se klikonomika spopada z ravno obratno težavo: v trendu kvantifikacije vsega je podatkov preobilica, vse je sledljivo in se da meriti. Prehajamo v drugo skrajnost, toda interpretacije in domnevna resničnost so enako fiktivne kot v času primitivnih merjenj. Najbolj ironično pri tem pa je, da vsi mogoči kliki potrjujejo tisto, kar vsak urednik tabloida že tako dobro ve: da se najbolj berejo bombe, bizarnosti in joški. »Zato mi je tem bolj všeč tisto, kar so počeli pri Huffington Postu na začetku: namesto urednikov so imeli t. i. geeke, ki so se medija lotila na ravni spletnega start-upa. Požvižgali so se na vsebine in se ubadali samo s številkami, tako da so testirali: agencijsko novičko so secirali na več vodilnih stavkov in en teden preskušali, kaj na koga najbolj deluje. Pet variant iste novičke se je naključno prikazovalo določenemu vzorcu uporabnikov. Po tem času neprestanega zbiranja podatkov so dognali, katera od verzij je zaradi te ali one konfiguracije bolj uspešna pri pritegovanju bralcev,« razlaga Kučić. Toda Huffington Post se je tako poigraval le na začetku, danes uveljavlja t. i. človeško intervencijo in ponuja inteligentne vsebine za razmišljujoče bralce. Empirično pa so dokazali, da bodo ob upoštevanju načela »dajmo bralcem, kar klikajo«, pristali v rumenem medijskem breznu. Res pa je, da izsledke svojih analiz še vedno izkoriščajo, tako da so njihovi prispevki bolj brani, tudi pri kvalitetnih vsebinah.
Mediji v vlogi ideološkega aparata
Tako torej tudi Huffington Post, čeravno spletni portal, izpolnjuje družbenoinformativno funkcijo, ki naj bi bila značilna za vse medije in zaradi katere naj bi se ti razlikovali od drugih gospodarskih družb? Po fundamentalističnih stališčih so mediji res zgolj podjetja na trgu, odgovarja Kučić, po drugi strani pa trg informacij velja za učbeniški primer napake trga. Kar pomeni, da na njem, če vse prepustimo nevidni roki trga, zadeve ne delujejo. Veliko vprašanje pa je, kakšne intervencije so potrebne. Z vidika politične teorije je ključnega pomena imeti obveščenega državljana, ki se avtonomno odloča o vprašanjih skupnosti. Mediji so bili pač nekaj, kar je v določenem zgodovinskem trenutku odigralo vlogo informatorja. Ni pa gotovo, da so mediji, kakršni danes so, najbolj primerni za to vlogo. Mediji so bili zmeraj v hudi zadregi: kako odigrati vlogo informatorja, hkrati pa biti podjetje na trgu, tako ali drugače povezano z javnostjo. Za Dahlgreena (in še za marsikaterega drugega novejšega teoretika demokracije) mediji nimajo nedotakljivega statusa, niso varuhi demokracije, temveč so zgolj v določenem zgodovinskem obdobju to nalogo opravili. Marsikdo bo porekel, da so bile denimo v sedemdesetih letih splošne družbene okoliščine tej vlogi bolj naklonjene kot danes. Tudi tisti, ki so v devetdesetih in pozneje govorili »Pozabimo na medije, zdaj imamo internet!«, zdaj vidijo, da so se ušteli. »Danes tega ne govori nihče več, pred desetimi leti pa sem to poslušal na vsaki konferenci,« se spominja Kučić. Z vidika politične teorije si je torej treba zastaviti vprašanje, kdo ali kaj je tisto, ki v današnji družbi najučinkoviteje poskrbi za obveščenost državljana. »Medijev – v sedanji obliki – v tej vlogi ne vidim.« Vse, kar se dogaja, z gospodarsko krizo vred, je zgleden dokaz, da tako ne bo šlo naprej. Mediji so v tem odigrali bolj vlogo ideološkega aparata kot pa opozicije česarkoli. To je po Kučićevem mnenju razvidno iz zadrege, v kateri so novinarji pri pokrivanju protestov (po vsem svetu, ne le v Sloveniji): po eni strani malo simpatizirajo, po drugi moralizirajo.
Če izhajamo iz liberalne demokracije, kjer je avtonomen državljan še vedno ključen subjekt v družbi, je glavno vprašanje, kako poskrbeti, da bo obveščen. Za novinarje pa je ključen premislek, kje se v tem procesu vidijo. Mar se še vidijo v vlogi tistega, ki v današnjih demokracijah skrbi za obveščenost državljana ali ne? Če je odgovor pritrdilen, se mora nadalje vprašati, ali mu delo v obstoječih organizacijskih strukturah to omogoča ali ne. »Mislim, da bi se nas kot odgovor na to lahko zelo veliko lotilo kakšnega drugega dela kje drugje,« pravi Kučić.
Vse je še popolnoma odprto, ker ni odgovora na vprašanje, kateri je najprimernejši način za obveščanje državljanov. Imamo pa veliko izkušenj s tem, kateri niso dobri načini – pri čemer je treba vedeti, da nižanje naklad ni zgolj posledica informacijske revolucije in zmagovitega pohoda interneta, temveč je kredibilnost časopisom začela padati že prej. Pri Guardianu so že leta 2004 zaključevali radikalno digitalno prenovo, na spremembe so se pripravljali z izsledki študij in delali strategije, kako preživeti do 2015. Za primerjavo: v Sloveniji je v tisku tedaj prevladovala zmes zanikanja krize in prodajanja prvih čudežnih rešitev. V zvezi z dilemo, kako prenesti časopis na splet, se Kučić spet zateče h kanadskemu teoretiku komunikacijske družbe: že McLuhan je dejal, da je vsebina vsakega novega medija medij. Hkrati pa ne smemo zagrešiti te napake, da bi gledališče delali kot odigrano literaturo, da bi televizijo gledali kot posneto gledališče. V Sloveniji delamo natanko tako, ker poskušamo narediti elektronske časopise namesto spletnih. Spodrsava nam zaradi preslabega obrtniškega znanja, meni Kučić. Najboljše oddaje na BBC imajo debele knjige – postopkovnike, ki usmerjajo ustvarjalce; to ni nikakršna metafizika, le dobro obrtniško znanje. Prav tako ne drži, da bi bili posamezniki kje drugje boljši kot v Sloveniji, mi smo tudi na tujih trgih lahko konkurenčni. Če se povrnemo h Guardianu – tudi pri časopisu je 99 odstotkov stvari mogoče predvideti vnaprej; a čeprav so pri britanskem dnevniku tako profesionalni in delajo vse prav, obstajajo realne možnosti, da bodo tudi oni propadli. Zdaj smo pri temeljni zadregi: kaj, če tisto, kar pojmujemo kot kakovostno novinarstvo, ne omogoča ekonomskega preživetja, se sprašuje Kučić.
Prijetni norci
V Sloveniji sta dodatna ovira maloštevilno prebivalstvo in posledično pomanjkanje kritične mase, v ZDA je dobremu časopisu laže najti bralce in ni tako čudo, da gre New Yorkerju, pa Atlantic Monthlyju in tudi britanskemu Economistu dobro … »V Sloveniji realno ne moremo razmišljati o kakovostnem mediju, ki bi deloval zgolj po načelih ekonomike trga,« trdi Kučić. Pomanjkanje odjemalcev je pač objektivni dejavnik in res ne vem, zakaj imamo pri nas takšne težave to priznati. To ne pomeni, da se kar naenkrat ne da več; treba je iznajti način financiranja, ki ni zgolj tržen. Scenarijev je veliko, od javnih subvencij do ustanavljanj javnih zavodov, kar je ustaljena praksa pri evropskih javnih radiotelevizijah, vendar je pri tem treba biti previden, da se zavaruje neodvisnost in preprečijo vdori politike. Obstajajo tudi čudaški (se pravi nerealni) predlogi financiranja medijev, kot so prispevki, ki bi jih plačevali spletni ponudniki, pa obdavčitev oglaševanja … »So pa tudi prijetni norci, kot sta kalifornijska milijarderja Herbert in Marion Sandler, progresivca po političnem prepričanju, ki sta nekega dne ugotovila, da imata realen problem: nimata česa brati. Nekje sta zasledila, da je Murdoch prevzel Wall Street Journal in je nato neki izvršni urednik protestno odstopil, zato sta protestnika povabila na kosilo in ga povprašala, zakaj ni več preiskovalnega novinarstva. Paul Steiger jima je zdeklamiral znani skupek dejavnikov, onadva pa sta mu predlagala, da bi ga zaposlila, mu vsako leto dala deset milijonov dolarjev (še enkrat toliko pa so morali z donacijami zbrati sami) in mu v celoti zaupala izbiro sodelavcev in tem (pod pogojem, da so preiskovalne).« Tako se je rodil spletni portal Pro Publica, ki je bil leta 2010 prvi spletni medij, ki je dobil Pulitzerjevo nagrado.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013