Umetniške akademije: ali bijejo plat zvona?
Sramota skozi desetletja
Akademija za glasbo (AG), Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ter Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) so bile ustanovljene takoj po drugi svetovni vojni, glasbena je imela v desetletjih pred tem tudi pravne predhodnice. Do sredine sedemdesetih let so delovale samostojno, odtlej pa so članice Univerze v Ljubljane (UL). Težave s prostori in financiranjem, ki so posledica tako nedorečenih ukrepov v zvezi z bolonjsko reformo visokega šolstva kot finančne ter gospodarske krize, ima večina, če ne kar vse članice slovenskih univerz, vseeno pa ob impresivnih novogradnjah, ki so jih dočakale številne fakultete ne le v Ljubljani, bije v oči, kako so prav umetniške akademije po visokoletečih načrtih izpred desetletja ostale povsem praznih rok.
8. maja 2008 so vse tri akademije vabile na vsakoletno skupno prireditev Triada. V vabilu so takratni dekani Bojan Gorenec (ALUO), Pavel Mihelčič (AG) in Aleš Valič (AGRFT) med drugim zapisale: »S Triado opozarjamo na našo prisotnost v slovenskem kulturnem prostoru. S Triado opozarjamo na neustrezen način financiranja umetniškega študija. S Triado opozarjamo na nevzdržne prostorske razmere akademij ter na prepočasno realizacijo novogradnje na skupni lokaciji, za katero je Zakon o temeljnih razvojnih programih na področju izobraževanja in znanosti v letih 2003–2008 predvidel, da bo dokončana že do leta 2007.«
Dobra štiri leta in pol pozneje dekan AG Andrej Grafenauer načrtovano novogradnjo komentira takole: »Zdaj smo morda celo na slabšem, kot smo bili pred desetletjem, saj smo talci projekta, v katerega je bilo vložene ogromno energije, nimamo pa nobenih zagotovil, da bo kmalu uresničen.«
Glede na dolgoletne prostorske težave vseh treh akademij se je skupna gradnja zdela izvrstna rešitev. Dekan ALUO, slikar Bojan Gorenec, in nekdanji dekan AGRFT ter zdajšnji prorektor UL za umetnost, igralec Aleš Valič, sta na istih akademijah študirala pred skoraj štirimi desetletji in oba pravita, da so prostori praktično nespremenjeni. Andrej Grafenauer sicer ni študiral v Ljubljani, vendar za AG velja enako.
Skupna novogradnja treh akademij
Kaj se je torej dogajalo s skupnim projektom, ki je bil sprva iniciativa univerze v času rektorja Jožeta Mencingerja? Med bolj znanimi predlaganimi lokacijami je bila Metelkova, kjer so prihodu akademij nasprotovali »staroselci« oziroma »osvoboditelji«, le malo časa pa je bila na mizi tudi ponudba takratne domžalske županje Cvete Zalokar Oražem, ki je akademijam ponudila zemljišče zunaj Ljubljane. To ni bilo sprejemljivo ne za učitelje ne za študente, saj je marsikateri med delom oziroma študijem tudi umetniško aktiven in naj bi jim vožnja v Domžale jemala preveč časa. A čeprav tako pedagogi kot študentje delujejo tudi zunaj Ljubljane in to morda le ne bi bila tako velika ovira, je prevladalo stališče, da umetniško izobraževanje sodi v urbano okolje – in kmalu se je tudi našla primerna lokacija na Roški cesti (podobno kot Metelkova na zemljišču nekdanje vojašnice). Lokacija je bila primerna zlasti za glasbenike, saj je bil kakšen kilometer navzgor ob Ljubljanici načrtovan tudi konservatorij (srednja šola) za glasbo in balet. Ta je bil leta 2008 tudi predan v uporabo, projekt treh akademij pa je ostal na papirju.
To je toliko težje razumljivo, ker je bilo vanj vloženega ne le ogromno dela tako predstavnikov akademij kot tudi arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar in odgovornih z univerze ter ministrstva za visoko šolstvo: projekt je bil izdelan ne le arhitekturno (do faze, ki omogoča vlogo za gradbeno dovoljenje), temveč tudi finančno, shema financiranja je bila namreč objavljena v Poročevalcu državnega zbora. Prorektor Aleš Valič, ki je bil pred leti kot dekan AGRFT osebno močno vpleten v projekt, zdaj pa ga poskuša rešiti s pomočjo rektorske ekipe, ga opisuje v presežkih: »Prostorske težave vseh treh akademij so komaj predstavljive, morda je (samo na papirju in na prvi pogled) nekoliko na boljšem ALUO, saj deloma deluje v lastnih prostorih. Projekt skupnega kampusa vseh treh akademij je bil zato vitalnega pomena že iz povsem funkcionalnih razlogov, še v mnogo večji meri pa zaradi vsebinskih – kakšen potencial bi bil v delu mesta, kjer se pretaka ustvarjalnost skoraj tisoč mladih umetnikov in njihovih učiteljev! To v evropskem merilu ni zanemarljivo, še zlasti glede na to, da naši študentje že zdaj v mednarodnih primerjavah dosegajo zelo dobre rezultate – projekt pa je fascinanten tudi z urbanističnih vidikov, saj česa podobnega trenutno ne gradijo nikjer v Evropi. Priložnost se torej ponuja na več ravneh – Ljubljana bi dobila izjemno močan kulturni center, ki bi bil v nasprotju z obstoječimi podprt z univerzitetnimi temelji. Pravzaprav je šokantno dejstvo, da se ne v mestu ne v državi ne oglasijo številni deležniki, ki bi jim tak projekt moral biti v interesu.«
A čeprav bi moral biti projekt zaključen že pred petimi leti, se niti začel še ni. In to zaradi nepredstavljivo banalne tehnikalije: del zemljišča za akademije je na parceli, ki je bila v naravi vrnjena dedičem dveh denacionalizacijskih upravičencev – ti pa so za prodajo postavili tako visoko ceno, da je univerza ne zmore plačati. Seveda se zdi precej nenavadno, da je bil denar zagotovljen za vse, razen za nekaj zemlje – morda pa bi se bilo treba tudi vprašati, kdo in kako se je z lastniki pogajal. Vsekakor se je zadeva na tej točki ustavila in predstavniki akademij po tihem sumijo, da je šlo za bolj ali manj namerno kolektivno politično akcijo, saj bi dediče s sodno odločbo lahko izplačali, ne pa jim zemljo vrnili v naravi. S tem si je država namreč navidezno oprala roke in prihranila lep denar za gradnjo. Aleš Valič ta razplet komentira s pogledom v zgodovino: »Krivca ne bomo uspešno ne iskali ne našli, dalo pa bi se reči, da akademije nikoli niso imele svojega »botra«, ki bi vztrajal, da se projekt izpelje. To bi morala biti osebnost formata Ivana Hribarja, ki bi šla prek strankarskih okopov, ker bi želela tako somišljenikom kot nasprotnikom dokazati, da gre za odličen projekt z dolgoročnim potencialom. Bojim se, da bi v današnji politični eliti takšno osebnost težko našli, tako glede političnega formata kot glede afinitete do kulture.«
Glede formatov in afinitet ima prorektor zelo verjetno prav, treba pa je opozoriti, da je projekt nastajal v povsem drugačnih časih. Danes se nam zdi nepredstavljivo, da naj bi po dostopnih podatkih gradnja stala astronomskih 138 milijonov evrov. To je približno trikrat več, kot je stala prenova ljubljanske Opere, in je več kot dve tretjini letnega proračuna ministrstva za kulturo v najboljših letih. Te številke precej povedo o razmišljanju o denarju v tej državi pred kakšnim desetletjem: nekako se je že našel, če se je gradnja za kakšno leto zavlekla, pa ni bilo konec sveta … Prav tragično – glede na to, da gre za umetniške akademije, si lahko privoščimo tako privzdignjene besede – pa je, da je bilo vse to narejeno z najboljšimi nameni in z res smotrnim končnim ciljem. Tudi dekan AG, kitarist Andrej Grafenauer, je še vedno zainteresiran, da bi projekt uspel: »Nekateri skupni projekti zadnjih let, zlasti letošnja Triada – Noč akademij in operna predstava Orfej, so imenitno uspeli in pokazali, kakšna skupna umetniška energija se skriva v treh akademijah. V primeru stalnega sobivanja, študija in delovanja pa bi bilo medsebojno oplajanje vseh teh dejavnosti še toliko bolj učinkovito. Ta skupni projekt bi bil res fantastičen in gotovo si je zanj dolgoročno še vedno smiselno prizadevati.«
Aktualno stanje pa verjetno realistično povzame prorektor Valič: »Trenutna situacija je taka, da mandat aktualne rektorske ekipe traja še eno leto, in čeprav akademije morda še nikoli niso imele bolj naklonjenih sogovornikov na univerzi, to sovpada z največjim zategovanjem pasu.« Problem s parcelo je še vedno nerešen, težko pa je tudi verjeti, da bi se predstavniki akademij, univerze in pristojnega ministrstva v teh razmerah lotili novega, občutno cenejšega projekta. Težko si je v časih zmanjševanja števila zaposlenih v javnem sektorju in velike negotovosti ne le v Sloveniji, temveč v celotnem območju evra, predstavljati, da bi se našla sredstva za gradnjo nove stavbe.
Plače, najemnine in stroka
Poleg tega se akademije kratkoročno ob vseh prostorskih problemih srečujejo z mnogo bolj akutnimi problemi. Dekan ALUO Bojan Gorenec to pojasni s številkami: »Petindevetdeset odstotkov proračuna akademije porabimo za plače, ki so določene s kolektivnimi pogodbami – in v drugi polovici letošnjega leta smo z Zakonom za uravnoteženje javnih financ ostali na letni ravni brez 10 odstotkov sredstev. Trenutno še nekako shajamo, ker smo nekaj denarja dobili z vpisninami, kako bo pozneje, pa ne vem. Poleg letošnjega znižanja se za prihodnje leto napoveduje še dodatnih 8 odstotkov manj denarja. Za povrh pa se jeseni 2013 začnejo še vsi programi druge bolonjske stopnje – letos še ne izvajamo vseh. Z napovedanimi rezi finančno ne bomo prišli skozi.«
Akademije zadnje desetletje niso praktično nič vlagale v prostore in opremo, saj se je zaradi načrtovane selitve v novogradnjo to zdelo nesmiselno. Prostori so zato pogosto na meji uporabnosti. Pri tem je likovna akademija malenkost na boljšem vsaj zato, ker deluje v prostorih, ki so last univerze. AG in AGRFT za najemnine letno plačujeta okrog 350 oziroma 100 tisoč evrov, največji šok pa se napoveduje za prihodnjo jesen, ko bi morali začeti s poučevanjem dodatnega letnika: študentje letošnjega četrtega letnika (prva bolonjska generacija) bodo namreč nadaljevali s petim letnikom. Pri tem je specifika študija glasbe, da ima vsak študent tri individualne ure tedensko: to pri sedemdesetih študentih v letniku pomeni 6300 dodatnih pedagoških ur. Dekan Grafenauer, ki je na to že večkrat tudi javno opozoril, a (vsaj zaenkrat) brez učinka, že skoraj resignirano pripoveduje: »Brez dodatnih sredstev za plačilo teh dodatnih ur neposrednega pedagoškega dela ne moremo prevzeti odgovornosti za letošnji razpis za naše programe. Tako še vedno visi v zraku vprašanje, ali bo cela generacija maturantov letos lahko nadaljevala svoj študij v domovini. Na te probleme smo že pred štirimi leti, še pred vpisom prve bolonjske generacije, opozorili tedaj novega visokošolskega ministra Gregorja Golobiča, ki je obljubil pomoč in nam zagotovil, da se problema petega letnika zaveda. Da za našo akademijo (in morebitne podobne primere) išče rešitev, je večkrat javno izjavil tudi aktualni minister. Mi pa še kar čakamo in z nami okoli 500 naših sedanjih in bodočih študentov.«
V praksi to pomeni, da v nespremenjenih pogojih AG ne bo razpisala prvega letnika. Grafenauer poudarja, da bi bilo to s stališča akademije neodgovorno tako do sedanjih kot bodočih študentov. Opozarja pa na odgovornost financerja: »Tu gre za vprašanje nacionalnega interesa. Verjamem, da je študij umetnosti, znotraj tega tudi študij glasbe, v posebnem nacionalnem interesu. Seveda ne v kakršnem koli obsegu, naš pa je primeren in uravnotežen, kar dokazujemo z odličnimi rezultati. Poleg tega imamo približno enak vpis že poldrugo desetletje in z njim izpolnjujemo potrebe po kadrih na svojih področjih. Naših diplomantov ne boste našli na zavodih za zaposlovanje.
Zaradi vsega tega je še toliko bolj nerazumljivo, da se srečujemo s položajem, ki nam preprečuje normalno delovanje. Država in univerza bi se morali zavedati svoje odgovornosti: v treh letih mojega mandata nismo zaposlili niti enega novega delavca, odšlo ali upokojilo pa se jih je trinajst – nadomeščali smo jih lahko samo z mnogo cenejšimi pogodbenimi sodelavci. Ker kljub temu ne moremo normalno delovati (trenutno nam mesečno zmanjka približno 50.000 evrov!), je popolnoma jasno, da je cela stroka ogrožena.«
Akademije in univerzitetni kolač
Sredi oktobra je bila v državnem zboru javna predstavitev mnenj o Predlogu o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. Pristojni minister dr. Žiga Turk je tedaj odgovornost za financiranje akademij prevalil na Univerzo v Ljubljani, ki da v skladu z načelom o avtonomiji univerze sama odloča o porabi sredstev. Prorektor Valič se z ministrom ne strinja: »To je bolj izgovor ministrstva, ki odgovornost za razdelitev sredstev prelaga na univerzo. To ni povsem točno, saj obstajajo normativi, ki natančno opredeljujejo, kako se visokošolski programi v državi financirajo – manevrskega prostora znotraj univerze je malo, ampak kar se akademij tiče, je univerza vsekakor dober in zelo potreben partner.«
Na osnovi tega nesporazuma se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali morda umetniške akademije ne bi naletele na bolj naklonjeno okolje zunaj okvira univerze, kjer so le tri od šestindvajsetih članic. Stališča akademij so različna: dekan AGRFT, filmski režiser Miran Zupanič, tudi predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, meni, da je za akademije koristno, da imajo za sabo močnejšega partnerja, pritrjujeta mu tudi prorektor Valič in dekan ALUO Gorenec: »Stališče ALUO je, da umetnost sodi med konstitutivne dele univerze in si nikakor ne želi kakšne drugačne ureditve. Seveda smo privrženi čim tesnejšemu sodelovanju umetniških ustanov znotraj univerze, verjamemo pa tudi, da zaradi pedagoškega delovanja na ustrezno visokem nivoju sodimo v visokošolski okvir.« Valič dopolnjuje: »Treba je tudi poudariti, da so se akademije v okviru univerze zadnja leta močno uveljavile in je njihova teža v marsikaterem primeru večja, kot bi pričakovali od treh članic izmed šestindvajsetih. To se kaže tudi v stališču univerze, da ne bo pristala na to, da bi kateri koli nujni program katere koli članice ukinili. Jasno je, kaj bi to pomenilo – najboljši študenti bi odšli študirat v tujino in marsikateri bi verjetno tam tudi ostal.«
Vodstvo AG, najbolj ogrožene akademije, o tem ni tako prepričano. Dekan Andrej Grafenauer je precej oster: »Lahko bi rekel, da Akademija za glasbo v zadnjem desetletju od vključenosti v Univerzo v Ljubljani ni imela kakšne posebne koristi. Ne morem trditi, da bi nam bilo samim boljše, a medtem ko so se sredstva za visoko šolstvo od leta 2003 do 2009 povečevala, smo mi kljub izjemno učinkovitemu študiju in uravnoteženemu vpisu v skladu z zaposlitvenimi možnostmi, ali pa prav zato, krepko zaostajali. In tu univerza oziroma njen upravni odbor, blago rečeno, nista pokazala dovolj posluha za našo specifiko. Zdaj so nas varčevalni ukrepi postavili v najslabši položaj znotraj univerze. Vključenost v univerzo ima sicer zagotovo tudi prednosti, vendar pa nam mora zagotavljati tudi enakopravnost na finančnem področju. Če smo potisnjeni pred zid, če dejansko ne moremo več delovati, vidimo pa nekatere druge članice, ki samo zaradi sistema financiranja in ne zaradi svoje boljše organiziranosti delujejo brez težav, je to zagotovo razlog za spraševanje o smiselnosti našega položaja znotraj univerze.«
Glasbeniki so se praktično nehali zanimati za visokoleteče načrte o skupni novogradnji in se, kot pravi dekan, začeli obnašati pragmatično: »Po intenzivnih prizadevanjih za pridobitev koncertne dvorane, ki je absolutno nujna za naše delovanje, smo konec leta 2011 v uporabo dobili Kazinsko dvorano. Glede na idealno lokacijo, velikost stavbe in dejstvo, da je bila Kazina zgrajena za javne prireditve, vidimo celotno stavbo kot primerno srednjeročno rešitev za naše prostorske težave – seveda ob ustreznih nadomestnih rešitvah za sedanje uporabnike. Tudi in predvsem zato, ker je Kazina v lasti ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.«
Na potezi je politika
Tudi tako razumne in v primerjavi z mogočnim skupnim projektom treh akademij skromne rešitve pa so v kontekstu pomanjkanja sredstev za izvajanje osnovne dejavnosti akademij že skoraj v območju fantastike. Že prihodnji tedni bodo pokazali, če se bo klobčič kako začel razpletati. Prvi preizkus bo zagotovitev sredstev za vpis nove generacije na AG, s podobnimi izzivi se bodo le nekaj mesecev pozneje soočili na ALUO, AGRFT pa je v postopku vsakoletnega podaljšanja najemne pogodbe s frančiškani, ki so po denacionalizaciji ponovno dobili v last prostore, v katerih delujejo. In čeprav so lastniki korektni, odsotnost alternativ ni najboljša pogajalska pozicija za dogovor o višini najemnine.
Usoda akademij je sorazmerno majhen kamenček v mozaiku slovenske državnosti, je pa vreden precejšnje pozornosti glede na še vedno široko razširjeno prepričanje o kulturnih temeljih slovenske nacije. Ne gre le za mačehovski odnos države do kulture, gre tudi za odnos kulture do države, ki zagotavlja ogromno večino sredstev za njeno delovanje. Dialog o tem odnosu bi se moral resno lotiti vprašanj javnega interesa, potreb družbe in državljanov, institucij, ki to omogočajo, ter sredstev, ki so jih državljani za to pripravljeni plačati. Naloga politike, tako pozicijske kot opozicijske, je, da odpre takšen dialog, naloga kulture pa, da v tem dialogu na novo definira svojo identiteto onkraj prešernovske strukture in samoupravljavske kulturne politike. V zadnjih letih se ta redefinicija zaradi digitalizacije intenzivno dogaja po vsem svetu, pri nas pa je še toliko bolj potrebna, saj v dveh desetletjih po spremembi sistema še vedno nismo premislili osnovnih temeljev kulture v sodobnem svetu.
Dokler pa se ta dialog ne izvede in znotraj njega ne opredeli vloge umetniškega izobraževanja, je nedopustno ogrožati mednarodno potrjeno delovanje akademij. Na potezi je politika: tako za odprtje produktivnega dialoga o dolgoročnih spremembah kulturne politike kot za kratkoročno rešitev trenutnih težav akademij.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012