Slovanska vzajemnost včeraj, danes in jutri
Pisalo se je leto 1834, ko sta konec avgusta v Ljubljano iz Trsta prikorakala češki pesnik Karel Hynek Mácha (1810–1836) in njegov popotni tovariš, češki politik Antonin Strobach (1814–1856). Nastanila sta se v kavarni Pri črnem orlu štev. 5 pred gledališčem. Mácha v Dnevniku s potovanja v Italijo poroča: »[…] Gospod Prešeren in G. Brauner sta prišla po naju v Kavarno. Draga kava za 20 kr. Šli smo na rake. Medtem smo pili vino in jedli kruh. Potem sta prišla doktor Krobath in g. dr. Toman. Tako smo bili sami Juristi. Jedli smo ščuko. Potem so prišli neznansko veliki raki 2 krat. 4 sem moral snesti. Potem ocvrt krap. Prevajali smo Kollárja. Nato je prišlo drago vino v zapečatenih steklenicah. Govorili smo o profesorju Vodniku. Kako so sekali špeh. Plačali vnaprej. Potem o Kopitarju. Prešernov sonet na Ab. C. Krieg. Potem smo govorili o Korotancih. O Slaviji. Pustili smo Slovane živeti. Potem smo prepevali. Gospod Toman je bil fidel. Poljub. Gospod Prešeren je skakal: Kje jih imate Nemci. Potem še bolj: Kar je že davno itd. […]« (Dialogi št. 12, 1981, str. 980) Veselo druženje in klepetanje je potekalo v takrat najlepšem slovanskem jeziku – nemščini.
Prva polovica 19. stoletja je bila v znamenju srednjeevropskih slovanskih narodnih preporodov. Slovanske kulturne elite so se navduševale nad preteklo slavno zgodovino, obujali so velikomoravsko tradicijo, na pomoč klicali sv. Cirila in sv. Metoda, kodificirali svoje knjižne jezike, utirali pot novi književnosti in razmišljali o obstoju velikega slovanskega naroda, ki sega vse tja do Aljaske.
Intenzivnost narodnih prerodov je bila pri posameznih srednjeevropskih slovanskih narodih različna. Čehi so ponovno obudili svoj jezik, čeprav je bil oče slavistike Josef Dobrovský (1753–1829) prepričan, da češčina ne bo več sposobna doseči ravni nemščine, druga generacija čeških prerodnikov (Josef Jungmann, Ladislav Čelakovský idr.) je njegovo trditev zavrnila, češčina se je kakor feniks dvignila iz pepela. Češko narodnoprerodno gibanje je podpiralo narodno zavedno meščanstvo, križem rok pa ni stalo niti češko plemstvo. Kot zgodovinski narod so se Čehi lahko naslonili na bogate kulturne, gospodarske in politične tradicije iz preteklih stoletij, na Karlovo univerzo, husite in druge ustanove, ki so prispevale svoj delež pri oblikovanju modernega češkega naroda.
Na Slovaškem so bile razmere na začetku narodnega preroda drugačne in tudi veliko težje kot na Češkem. Večnacionalna Ogrska je v drugi polovici 18. stoletja s stisnjenimi zobmi sprejemala dunajsko reformsko politiko. Ogrsko plemstvo je na eni strani sebično varovalo vse svoje privilegije, na drugi pa je na prelomu 18. in 19. stoletja s prvimi šolskimi zakoni zaščitilo madžarščino in s tem ogrozilo obstoj drugih nemadžarskih jezikov na Ogrskem. Na začetku narodnega preroda je bila slovaška kulturna elita pri vprašanju domačega knjižnega jezika razdvojena. Evangeličani so trmasto vztrajali na češkoslovanski kulturni, jezikovni in literarni enotnosti, svoj predlog pa so utemeljevali z nevarnostjo madžarizacije na Slovaškem in germanizacije na Češkem. Študenti teologije na bratislavskem generalnem seminarju so se zavzemali za uzakonitev knjižnega slovaškega jezika. Anton Bernolák (1762–1813) je v sodelovanju z drugimi seminaristi s Kritično razpravo o slovaških pismenkah (1787) uzakonil prvi slovaški knjižni jezik, razpravi pa so sledila še druga jezikoslovna dela: Slovaška slovnica (1790) in nazadnje še šestdelni Slovaško-češko-latinsko-nemško-ogrski slovar, ki je izšel po njegovi smrti. V obeh jezikih se je razvijala tudi slovaška beletrija in strokovna literatura. Slovaško jezikovno zmešnjavo je leta 1843 prekinil Ľudevít Štúr, z novo kodifikacijo slovaškega jezika mu je uspelo poenotiti katoličane in evangeličane.
Razvoj slovaškega narodnega preroda je spremljal Jernej Kopitar, ki si je dopisoval z Jánom Kollárjem (1793–1852), Pavlom Jozefom Šafárikom (1795–1861) in z visokim ogrskim vladnim predstavnikom Martinom Hamuljakom (1789–1859). Šafárik je za svoje prvo literarnozgodovinsko delo Zgodovina slovanskega naroda in književnosti po vseh narečjih (1826) gradivo za slovenski jezik in književnost povzel iz Kopitarjevega uvoda k slovnici Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808–1809). Šafárikova prizadevanja, da bi tudi takratni slovenski izobraženci kupili njegovo knjigo, niso padla na rodovitna tla; tako je moral slovensko čast rešiti Kopitar, ki je kupil deset izvodov, od tega štiri na boljšem papirju. Na Kopitarjev predlog naj začne pripravljati drugo dopolnjeno in popravljeno izdajo se je Šafárik povezal z Matijo Čopom, ki mu je po dolgem oklevanju le pripravil gradivo za slovenski jezik in dopolnil gradivo za slovensko književnost. Čopu je tudi napisal, da se uči slovenščine po svojem osrednjem delu Slovanske starine (1837–1865). Slovanske starine so bile prva obsežnejša knjiga o kulturi in zgodovini Slovanov, v njej je opisal poreklo, naselitev in zgodovinske dogodke Slovanov na temelju bogatega arhivskega gradiva. V delu je v Herderjevem duhu zavrnil takrat prevladujoče prepričanje, ki se je širilo predvsem iz Nemčije, in utemeljil, da Slovani niso sužnji in barbari, kar je močno vplivalo na izboljšanje podobe Slovanov v svetu.
Leta 1842 je izdal svoje drugo najpomembnejše delo Slovanski narodopis, v njem je poskušal prikazati popolno podobo slovanske etnologije, opisal je posamezne slovanske narode, njihovo ozemlje, jezike, etnične meje, dodal pa je tudi zemljevid ozemelj, ki jih naseljujejo posamezne skupine slovanskega naroda. Pri določanju meja slovenskega ozemlja so mu veliko pomagali koroški in štajerski Slovenci. Odzivi Šafárikovo delo so našli prostor tudi v takratnem slovenskem periodičnem tisku.
Pesnik Ján Kollár je podobno kot Šafárik študiral na univerzi v Jeni, v Weimarju je obiskoval Goetheja in mu pomagal prevajati slovanske ljudske pesmi, v Wartburgu se je leta 1817 udeležil slavnosti ob tristoti obletnici reformacije. Slavnostno ozračje in zahteve mladih Nemcev za združitev nemških dežel so ga navdahnili, da je tudi sam začel razmišljati o kulturni združitvi Slovanov. V slovanskem svetu je zaslovel s pesniškim delom Hči Slave (1824, razširjena izdaja 1832) in esejem O literarni vzajemnosti med različnimi plemeni in narečji slovanskega naroda (1837). Prva izdaja pesnitve Hči Slave ima predspev in tri speve (Sala, Laba, Donava), razširjeni izdaji je pesnik dodal še dva speva (Lethe – slovanska nebesa in Aheron – slovanski pekel).
V eseju O literarni vzajemnosti je napisal: »Eden najlepših in čarobnih cvetov, ki se je razcvetel in zaživel v novejših časih na tleh razvejanega slovanskega naroda, je tako imenovana literarna vzajemnost. Vnovič se po mnogih stoletjih prvikrat iščejo raztresene slovanske korenine enotnega naroda in njihova različna narečja za en jezik, prebujajo se k narodnemu čutenju in hrepenijo po tesnejšem povezovanju. Zaslepljenost in razkol se trgata: utrujeni od dolgotrajnih sporov, prazne, tope odločenosti in oportunističnega razkroja se odmetavajo okovi starih predsodkov, da bi postali gospodarji naravnih zakonitosti ter razuma in da bi se dvignili k tisti človeški in bratovski ljubezni, ki je edina, ki lahko nesrečne narode pretvori v srečne in zadovoljne. Slovanski narod si prizadeva vrniti se k izvorni edinosti, tako kot se cvet in plod vračata k svojemu kalčku in jedru /…/« Koliko se je Kollár zavedal nepremostljivih kulturnih in jezikovnih razlik med slovanskimi narodi, ki so tedaj živeli v Avstriji, Ogrski, Prusiji, Rusiji in Turčiji, danes težko ugotovimo. Kollár je živel v času, ko je prevladovala predstava o obstoju velikega slovanskega naroda in jezika, vse takratne slovanske jezike pa so predstavljali kot njegova narečja. Slovence je zbodel v oči Kollárjev model štirih knjižnih slovanskih jezikov, ki naj bi jih znali izobraženci, medtem ko bi ljudje govorili v svojih narečjih. Prešeren se je na Kollárjev predlog odzval z epigramom:
BAHAČl ČETVERO BOLJ MNOŽNIH SLAVE RODOV
Čeh, Polják in llír, Rús svój 'zobráziti jezik,
njih le mogóčni ga ród íma pravíco pisát';
Béli Hrovát, Rusnják ne, Slovák ne, s Slovénci ne drúgi,
tem gre, Sláve pesám, lájati, táce lizát'.
Bolj kot model štirih slovanskih jezikov so pomembni Kollárjevi predlogi o ustanavljanju slovanskih knjižnic, vzajemnem obveščanju o literarnih novitetah, naročanju slovanskega periodičnega tiska, ustanavljanju kateder za slavistiko, učenju slovanskih jezikov idr. Njegova ideja o slovanski vzajemnosti je bila dejavna vse do leta 1948.
Habsburška monarhija, ki so ji po krivici nadeli ime »ječa narodov«, je kljub prevladi Nemcev in Madžarov omogočala dovolj velik prostor za kulturni in tudi politični razvoj v svojih mejah živečih Slovanov. Razmere so se izboljšale z ustanovitvijo novih držav in univerz po prvi svetovni vojni. Čeprav je razpadel enotni kulturni prostor, so se ohranile trdne vezi med srednjeevropskimi slovanskimi narodi. Povečalo se je zanimanje za študij zahodnoslovanskih jezikov, študenti, ki so se vračali iz Bratislave, pa so v slovenskem periodičnem tisku že pisali o Slovakih kot o samostojnem narodu. V letih do druge svetovne vojne se je tako v Sloveniji kot v drugih srednjeevropskih slovanskih državah izoblikovala močna in ustvarjalna skupina prevajalcev in tudi visokošolskih učiteljev, ki je že bila sposobna razširiti študij slavistike na svojih univerzah. Pobude za uveljavitev novih slovanskih filologij v Sloveniji in na Slovaškem sta preprečevali državni ideologiji jugoslovanizem in čehoslovakizem, ki sta, ne oziraje se na zgodovinske tradicije in želje posameznih narodov, podpirali oblikovanje političnih narodov.
Konec druge svetovne vojne je slovensko-slovaškim kulturnim odnosom zadal hud udarec, mnogi slovaški prevajalci slovenske književnosti (Koloman K. Geraldini) in slovenski (Tine Debeljak) slovaške književnosti so iz strahu za življenje pobegnili v tujino. Čeprav so se tudi v tujini trudili, da bi nadaljevali svoje delo, so bili njihovi prevodi namenjeni le peščici izgnancev. Doma pa so njihova imena kot imena narodnih izdajalcev padla v pozabo.
Nekaj upanja za slovansko vzajemnost je prineslo dejstvo, da se bodo slovanski narodi združili pod okriljem Sovjetske zveze in ljudske demokracije v močno gospodarsko, politično in kulturno skupnost. Kmalu se je to naivno upanje izkazalo za še večjo utopijo. Prizadevanja srednjeevropskih slovanskih političnih in kulturnih elit za obnovitev demokratičnih in političnih razmer izpred druge svetovne vojne so utonila v poplavi nove marksistično-leninistične ideologije in umetniškega shematizma. Postopnemu razvoju slovensko-srednjeslovanskh kulturnih odnosov je hud udarec zadala resolucija informbiroja (1948), ki je za dolgo desetletje prekinila naše zgledne kulturne odnose.
Pred drugo svetovno vojno je evropska študentska organizacija Pax Romana preko svojih podružnic v srednje- in južnoslovanskih državah s štipendiranjem omogočala študij slavistike na univerzah v Pragi, Krakovu, Bratislavi, Zagrebu in Ljubljani. Študijsko bivanje na omenjenih univerzah je bilo za slovenske in študente s teh univerz v Ljubljani izredno privlačno. Poglabljali so študij posameznih narodnih filologij, se spoznali s češko, poljsko in slovaško zgodovino, kulturo in književnostjo, dovolj dobro so se naučili teh jezikov, da so lahko prevajali literarna dela in pisali ocene in druge članke, s katerimi so svojo kulturno javnost seznanjali s tedanjimi razmerami v Češkoslovaški in Poljski. Na univerzi v Bratislavi so v študijskem letu 1939/1940 ustanovili lektorat, ki ga je vodil ugledni slovaški literarni zgodovinar, prevajalec Prešerna in Cankarja Jozef Ambruš (1914–1993).
Na ljubljanski slavistiki so l. 1947 ustanovili ob češčini, ki so jo kot lektorat poučevali že pred vojno, ustanovili še lektorata za poljščino in slovaščino. Vodenje slovaškega lektorata so zaupali literarnemu zgodovinarju, publicistu in prevajalcu Viktorju Smoleju (1910–1992), ki je lektorat vodil do leta 1976. Med študijem na bratislavski univerzi (1933/34) je Smolej navezal odlične stike s svojimi slavističnimi vrstniki, v slovaškem periodičnem tisku sta z ženo Avgusto (1915–2002) objavljala članke o slovenski književnosti, v domačem tisku (Dejanje, Dom in svet, Mladika idr.) pa prevode slovaške književnosti. Slovaški prijatelji so Smoleja z družino pred začetkom vojne v Jugoslaviji povabili na Slovaško in mu ponudili delo profesorja na gimnaziji v Klaštorju pod Znievom, vendar je ponudbo odklonil. Z družino je vojno dočakal v Mariboru, od koder so ga izgnali v Srbijo. Po vrnitvi iz Srbije l. 1943 so Italijani Smoleja zaprli v tržaško Rižarno, iz katere so ga slovaški prijatelji s pomočjo slovaškega poslanca pri Svetem sedežu Karola Sidorja (1901–1953) rešili. Slednji je v knjigi Šest let v Vatikanu (1947) objavil Smolejevo pismo, v katerem se ta njemu in svojim slovaškim prijateljem zahvaljuje za življenje in obljubi, da bo vse svoje življenje posvetil prezentaciji slovaškega jezika in književnosti. Smolej je svojo obljubo izpolnil. V kratkih obdobjih politične odjuge je prevedel najpomembnejše slovaške romane (Rdeče vino, Življenje brez konca, Smrt hodi po hostah idr.), zbirko kratke proze (Ure in minute), v zadnjem obdobju je izdal še Slovaško-slovenski slovar (1976) in Slovensko-slovaški slovar (1983). S svojim delom je kot lektor slovaškega jezika položil solidne temelje za študij slovakistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.
O potrebi študija zahodnoslovanskih jezikov in književnosti
Po padcu železne zavese in razpadu Jugoslavije smo se Slovenci ponovno vrnili v svoj naravni kulturni, gospodarski in politični prostor – v Srednjo Evropo. Na ta prostor nas vežejo zgodovinske tradicije in bogati kulturni odnosi do leta 1948. Po resoluciji informbiroja so iz političnih in ideoloških razlogov postavljali vprašanje o upravičenosti češkega, poljskega in slovaškega lektorata, ker sta Češkoslovaška in Poljska čez noč postali sovražnici Jugoslavije, njenih narodov in narodnosti. Po zaslugi že uveljavljenih slavistov in udeležencev NOB (Urbančič, Štefanova in Smolej), ki so se zavedali, da se bodo politični spori med Jugoslavijo in drugimi ljudskodemokratičnimi državami kmalu izboljšali, so se lektorati obdržali, čeprav njihovi izvajalci niso imeli nobene možnosti za napredovanje v visokošolske učitelje, nihče pa do razpada Jugoslavije niti ni razmišljal, da bi se lektorati preobrazili v katedre z diplomskimi študijskimi programi. To je šele na začetku 21. stoletja uspelo naslednikoma R. Štefanove in V. Smoleja Nikolaju Ježu in piscu tega članka. Že ob nastajanju študijskih programov za zahodnoslovanske jezike so se pojavila za Slovenijo značilna vprašanja: Ali to sploh potrebujemo? Kdo bo pa vse to plačal? Prvo vprašanje kaže na odklanjanje uveljavljanja novitet, drugo pa na slovensko veselje nad preštevanjem drobiža. Po ugodnih začetkih v študijskem letu 2004/05 so se začeli kazati prvi znaki demografske depresije in začelo se je preštevanje študentov in izvajalcev študijskih programov. Komaj so študiji zahodne slavistike začeli kazati prve pozitivne rezultate, smo začeli uveljavljati bolonjske študijske programe, ki so po slovenskih predstavah o dvostopenjskem študiju razlikujejo od predstav na Češkem, Slovaškem in Poljskem, kjer je dvostopenjski bolonjski študij dodiplomski. Svoje je napravila tudi gospodarska kriza. Pri reševanju krize so se reševalci zatekli k farmacevtskemu tehtanju obveznosti izvajalcev univerzitetnih študijskih programov in preštevanju študentov na posameznih študijskih smereh, čeprav se najbrž zavedajo, da z ukinitvijo univerz, znanstvenih inštitutov in kulture ne morejo zakrpati finančne luknje.
Kakorkoli že, Slovenija je slovanska država, zato mora ne glede na število študentov poskrbeti tudi za razvoj slavistike. Dejstvo je, da ima in bo v prihodnosti imela prednost rusistika, kar pa še ne pomeni, da bi morali zaradi rusistike zanemariti oz. ukiniti manjše slovanske filologije, ker bi s tem iz slovenskega zgodovinskega spomina izbrisali vse kulturne dosežke in prizadevanja naših prednikov. Gradiva za znanstveno raziskovanje je na pretek, pričakujemo samo naklonjenost odgovornih pri delitvi sredstev za znanstvene projekte, da nam ne bi bilo treba vprašati radia Erevan, kot so ga državljani SZ, ko so v neskončnih vrstah čakali na kruh: »Kje bomo kupovali kruh, ko bo na svetu zavladal komunizem?« Odgovor: »Tega ne bomo dovolili!«
Naše vprašanje radiu Erevan se bo glasilo: »Kje in kaj bomo delali humanisti in slavisti, ko bo na svetu zmagala globalizacija?« Odgovor: »Nikjer in nič!«
_
Dr. Andrej Rozman je redni profesor na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014