Sloga se krha celo med priseljenci
Fotografski prerez priseljenstva in integracije pod naslovom La Suisse plurielle, to bi se v slovenščini lahko glasilo Švica mnogoterih obrazov, ki je na ogled na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, je ob vesteh o referendumih proti graditvi minaretov in za izgon tujcev, ki so prišli navzkriž z zakonom, morda bolj kot realen prikaz stanja v družbi podoba, kakršno bi Švica rada vzbujala pred svetom ...
»Dokler levi ne bodo imeli svojih zgodovinarjev, bodo zgodbe o lovu še naprej pisali lovci,« je afriški pregovor, ki je bil izpisan na prvi izmed računalniških prosojnic in s katerim je predavanje ob odprtju fotografske razstave začela Emine Sariaslan, predsednica Foruma za integracijo priseljencev in priseljenk (FIMM). »V tem reku je vse, kar bi vam rada sporočila,« je rekla Turkinja, ki v Švici živi od leta 1988 in je v svoji novi domovini pridobila tudi visoko izobrazbo, diplomo iz socialnega dela in socialne pedagogike. FIMM je bil ustanovljen leta 2000 in je eden od (po vsem povedanem, sodeč) kar uspešnih poskusov, da bi levi dobili svojega zgodovinarja. Z drugimi besedami: da bi priseljenci odpravili zoprno navado, da so venomer le pasiven predmet pogovora, nikoli pa ničesar ne naredijo sami za izboljšanje svojega položaja. »Smo aktiven del družbe in njena prihodnost,« pravi Emine Sariaslan v imenu 1,7 milijona priseljencev, ki so v FIMM prvikrat dobili politični glas in priložnost sodelovati v razpravah in odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje v Švici. Civilne pobude so za integracijo tujcev zelo pomembne, kajti šele takrat ljudje začnejo razmišljati o svoji vlogi v družbi – povsem v nasprotju s prepričanjem, ki je vladalo včasih, da kaže združevanju priseljencev nasprotovati, ker se potem izolirajo in se oblikujejo zaprte skupine, to pa ne more voditi drugam kot v getoizacijo.
Trditev, da je Švica obsojena na sobivanje s priseljenci, ni pretirana. Če bi ti čez noč zapustili državo, bi se najprej sesul vase sistem socialnega skrbstva in nege – priseljenci namreč sestavljajo večino delovne sile v zdravstvu, domovih za ostarele ipd. Nato bi naravni prirastek dobil negativni predznak; priseljenci pomlajujejo sicer starajočo se demografsko sliko avtohtonega švicarskega prebivalstva. Velik del švicarskega gospodarstva sloni na mladi, priseljenski delovni sili, pravi Sariaslanova. Seveda gospodarska kriza ni prizanesla niti Švici in v recesiji je brez dela ostalo dosti več priseljencev (še zlasti tistih, ki niso iz članic Evropske unije) kot švicarskih državljanov – ki se prav tako tresejo za svoja delovna mesta in tudi iz strahu na priseljence pogledujejo z večjo nestrpnostjo kot v letih obilja.
Kdo ve, je res kriva samo kriza ali pa je tudi v švicarskem modelu integracije in multikulturalizma nekaj šlo narobe, se je zataknilo kakšno neznatno kolesce in povzročilo, da mehanizem škriplje in je hrup slišati celo onkraj meja države, ki je sicer že v svoji prvotni konfederativni zasnovi večnacionalna. Uradni jeziki so nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina, narodnostno sliko, ki je že tako bolj pisana kot v večini državnih tvorb na stari celini, pa so po drugi svetovni vojni začeli pestriti še ekonomski migranti, ki so se jim nato pridružili ubežniki in prosilci za politični azil. Švica, že od časa preganjanja protestantov v Franciji, ko je v Ženevi v 16. stoletju svoje zavetje našel Jean Calvin, jih je velikodušno sprejemala. Potem so prihajali še njihovi družinski člani, združevanje družine je danes prvi na lestvici vzrokov za prihod migranta. Po podatkih iz leta 2008 pa so različne narodnostne skupine med priseljenci takole zastopane: največ, 17,1 odstotka je Italijanov, s 15 odstotki sledijo Nemci, 12,3 odstotka je Portugalcev, osem odstotkov je Srbov in Črnogorcev, 5,4 odstotka je Francozov in 4,2 odstotka Turkov, s 3,7 odstotki so na sedmem mestu Španci, osmo mesto zasedajo Makedonci s 3,5 odstotka, Kosovarjev je 2,5 odstotka. Prevladujejo torej Evropejci, tujci bolj eksotičnega izvora, ki tujskost izdajajo že s svojo pojavo, so pri repu lestvice. Še en razlog več, da bi multikulturalizem lahko zaživel, navsezadnje med navadami in željami povprečnega Makedonca in povprečnega prebivalca kantona Chur ne more zevati tako globok prepad? V resnici pravi prepad zija med teoretičnimi razglabljanji in prakso – v praksi se pogosto izide drugače in tako za današnjo Švico ne bi mogli več trditi niti tega, da v sožitju živijo različne migrantske skupnosti. Moti se, kdor misli, da priseljence povezuje skupna usoda in da živijo v slogi. Solidarnosti je danes dosti manj kot nekoč, pravi Emine Sariaslan, še dodaten razdor mednje vnašajo desničarske stranke. Razhajanja so postala otipljiva med kampanjo pred referendumom o prepovedi gradnje minaretov, v kateri se je FIMM, ki zastopa stališče, da vera, narodnost in spol niso pomembni ter da ima vsakdo pravico do svoje vere (prepoved graditve minaretov, ki niso drugega kot verski simbol, pa to krni – s tem je kršen osmi člen švicarske ustave, ki zagotavlja versko svobodo), izrekel proti prepovedi. Kot vidite, nismo bili uspešni, pripomni Sariaslanova in pristavi, da so v tabor tistih, ki so bili za prepoved, prestopili tudi številni priseljenci, še zlasti tisti iz krščanskih dežel ali pa pripadnikov krščanskih manjšin v muslimanskih deželah. Sploh pa da so se kot nasprotniki islama pokazali tisti, ki so si pridobili švicarsko državljanstvo in so menda postali bolj švicarski od Švicarjev.
Podobne tresljaje je švicarska priseljenska skupnost doživljala v tednih pred referendumom, na katerem so se volilci izrekli za sprejetje zakona, po katerem bodo iz Švice lahko izgnali vse tiste prebivalce, ki nimajo državljanstva in so zagrešili že najmanjši prekršek. Tudi če so jih zalotili samo pri delu na črno ali manjši kraji. Nekaj podobnega torej, kot si je letos jeseni zamislil Nicolas Sarkozy, pa so proti temu ogorčeno vstali opaznejši francoski intelektualci, odprto pismo pa je predsedniku v Le Mondu objavil tudi znani pisatelj maroških korenin Tahar Ben Jelloun? Ne, zmajuje z glavo Emine Sariaslan, pravzaprav v še hujši obliki, kajti Sarkozy se je tedaj zavzel samo za to, da bi prestopnikom tujega izvora odvzeli državljanstvo, Švicarji pa so se na referendumu izrekali, ali bi priseljence kazalo odgnati, od koder so se že prikazali – četudi v tisti državi divja vojna ali bi bili zaradi svojega prepričanja v zavidanja nevrednem položaju ... Na vprašanje, kdaj bo Švica dobila svojega Obamo, se samo nasmehne. Priseljenci so resda veliko bolj politično dejavni kot nekoč, sama je aktivna v stranki Zelenih, pripadniki druge generacije so se organizirali v združenje s pomenljivim imenom Secondos (pripadniki druge generacije), nekaj jih je pristopilo v vrste švicarske demokratske stranke (Schweizerische demokratische Partei), nekaj pa jih je šlo celo med skrajne desničarje, v Švicarsko ljudsko stranko (Schweizerische Volkspartei).
Že res, da je Švica nekdaj veljala za svobodomiselno konfederacijo, ki ni pomišljala ponuditi azila političnim zapornikom, Judom med drugo svetovno vojno, da o davčnih ubežnikih niti ne govorimo. Kdo ve, kako bi se Jeanu Calvinu godilo danes. No, navsezadnje so tudi njega pred malo manj kot petsto leti iz Ženeve izgnali – iz politično-verskih razlogov, ker se je v nekaj liturgičnih nazorih razhajal z vodilnimi, poglaviten razlog pa je verjetno bil, da je Francija takrat hotela obnoviti zavezništvo z Ženevo. Calvinu ni preostalo drugega, kot da se je preselil v Strasbourg, od koder se je potem čez nekaj let spet vrnil v Ženevo.
Pogledi, 1. december 2010