Rezidenca za pisatelje v Toskani
Šest tednov v signalnem stolpu
Bršljan res obrašča hišo, kot bi jo hotel s svojimi vejami streti in zadušiti. Ampak nedaleč stran je tudi kokošnjaku podoben objekt, na privozu pa stojita star terenec in še starejši fiat panda. Nič od tega ni videti prav posebno aristokratsko … V morju bršljana tičijo vratca in ugibanja, ali je naslov pravi, odplavi črnolasa glava, ki pogleda skoznje: Alex Starritt, baroničin mladi pomočnik, pristojen predvsem za e-pošto in spletno komunikacijo, nas povabi v hišo in pomiri, da bo Beatrice vsak hip prišla. Za neuglednimi vrati se odpre nov svet, starinsko opremljena zidana kuhinja z visečimi ponvami in lonci se nadaljuje v ležerno urejeno dnevno sobo, ki se odpira na vrt. Že samo pogled nanj upraviči rabo vseh superlativov, s katerimi so baroničini protežiranci v popisih svojega bivanja pri njej tako radodarni. Kamnita miza, ki jo pred soncem ščitijo figove veje, vse naokrog pa zelenilo travnate preproge in v daljavi odsev modrine bazena – to je že bolje kot zaprašeni kolovoz in kokošnjak brez kokoši!
Prvi se je blagodejnosti tega okolja zavedel Gregor von Rezzori, zdaj že pokojni soprog baronice Beatrice Monti della Corte. Pisatelj, ki mu zaradi raznolikega porekla ni mogoče nadeti drugega pridevnika kot »srednjeevropski«, je za dolgo leseno pisalno mizo napisal šest knjig, pokaže baronica in sede na stol poleg. Prostor je bil nekoč von Rezzorijev delovni kabinet. Zdaj je zaradi visokega poletja zagrnjen z belimi zastori in potopljen v prijetno poltemo. Pod stropom se vrtinči velikanski ventilator, ki v kombinaciji z afriškimi kipci in drugimi domorodskimi umetninami ustvarja vtis, kot da je človek zašel na posest evropskega lastnika plantaže kave nekje v Keniji. Tudi sogovornica se, sivolasa in v lahnih lanenih oblačilih, odlično prilega kalupu Karen Blixen. Spet drugi jo primerjajo z liki iz še bolj daljne preteklosti, iz Francije 17. stoletja, ko so bili literarni saloni pogost pojav in se je pod okriljem dekorativnih, a tudi pametnih gospa kultura razcvetala v mnogoterih oblikah. Seveda nobena od primerjav ni ustrezna, Beatrice Monti della Corte ni ne Madame de La Fayette ne Madame de Sévigné, vseeno pa je njena mreža poznanstev v svetovnih kulturno-umetniških krogih široko razvejena in je že njena življenjska zgodba, pa tudi življenjska zgodba Gregorja von Rezzorija vredna literarne obdelave.
Odraščanje v abnormalnem okolju
En krak zgodbe sega v Konstantinopel. Na prelomu stoletja je tam živel bankir armenskega rodu, dedek baronese Beatrice Monti della Corte po materini strani. Oni nikoli niso rekli Istanbul, vedno Konstantinopel, prida baronesa. Lagodno življenje družine višjega srednjega sloja, katere člani še danes zro z zabrisanih črno-belih fotografij v baronesinem domovanju na toskanskem podeželju, so prekinili politični pretresi v Otomanskem cesarstvu. Iz mesta ob Bosporju so v dvajsetih letih 20. stoletja zbežali in se zatekli v Rim. V Italiji se je Beatricina mama, brhka devetnajstletnica, poročila z izbrancem, čigar predniki aristokratskega rodu so koreninili nekje na severu, v okolici Brescie. Pri petindvajsetih je umrla in Beatrice se mame sploh ne spominja drugače kot privida, legende; vse, kar ve o njej, sta ji povedala stara starša. Njen oče se je nato še enkrat poročil in skupaj z mačeho so se preselili na Capri. Otok je bil tedaj mnogo manj turistično razvpit kot danes, zato pa so v njegovem blagem podnebju, v zavetju pred prihajajočo vihro druge svetovne vojne, uživale številne vidne osebnosti z umetniškimi nagnjenji. Moj prijatelj je bil Malaparte, in to pri rosnih dvanajstih letih, se zasmeji Beatrice. Hip zatem se zresni in pojasni, da je odraščala v »abnormalnem okolju«. Poleg Curzia Malaparteja, italijanskega pisca, čigar impozantna vila na rtu Massullo je izjemen primerek italijanske arhitekture iz tridesetih let 20. stoletja in jo obiskovalci, čeprav izpraznjeno in namenjeno neki umetnostni instituciji, občudujejo še danes, so dneve na Capriju preživljali še pisatelj Alberto Moravia, britanski stanovski kolega Norman Douglas … Prihajali so v goste k baronesinima staršema, umetniški krogi, ki so se zbirali okoli njiju, pa so medse rade volje vključili tudi malo Beatrice. Imeli so me za neke vrste maskoto, pripoveduje baronesa.
Spomini apatrida
Približek okolja, v katerem je odraščala, ji je menda uspelo poustvariti na posestvu v okolici Firenc, ki sta ga konec šestdesetih let kupila z Gregorjem von Rezzorijem. Grisha, kot imenuje soproga, je izviral iz plemiške družine z juga Italije, ki pa se je sredi 18. stoletja preselila na Dunaj. Toda Gregor von Rezzori je bil rojen v Czernowitzu v Bukovini, ki je danes v Ukrajini. Leta 1914 je bila na ozemlju avstro-ogrskega cesarstva, katerega uslužbenec je bil njegov oče in so ga kot arhitekta poslali nadzorovat obnovo katoliških cerkva daleč na periferijo. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Grisha dobil romunsko državljanstvo, po drugi svetovni vojni pa sovjetsko. Še prej je na univerzi na Dunaju končal študij umetnosti, sredi petdesetih pa zbežal v Berlin, kjer se je preživljal s pisanjem radijskih iger. Pisal je tudi romane in kratke zgodbe in se poskušal celo kot igralec ob boku danes tako slavnih imen, kot so Brigitte Bardot, Jeanne Moreau, Marcello Mastroianni. Ker s sovjetskim državljanstvom ni bil zadovoljen, ga je zavrnil in postal apatrid. Vendar to ni pomenilo, da ni mogel potovati: v petdesetih je živel med Rimom in Parizom, s pogostimi postanki v Združenih državah, sporazumeval pa se je v nemščini, romunščini, italijanščini, poljščini, ukrajinščini, jidišu, francoščini in angleščini. A pisal je večinoma v nemščini, njegovo najbolj znano delo ima naslov Memoiren eines Antisemiten (Spomini antisemita).
In če se tale uvod v zgodbo – zgodbo o tem, kako se je rodila pisateljska rezidenca v Toskani – začne s Konstantinoplom in nadaljuje z Bukovino, je skrajni čas popisati, kako sta se oba kraka združila.
To se je zgodilo v vili ob Gardskem jezeru, kjer je bila ustanovljena Salojska republika in je svoje zadnje dni preživljal Mussolini. Palazzo Feltrinelli je konec 19. stoletja zgradila znana rodbina industrialcev, eden njenih članov – Giangiacomo Feltrinelli, ki je na začetku petdesetih let 20. stoletja ustanovil istoimensko založbo in je bil, mimogrede, tudi član italijanske komunistične partije, pa se je v palači v Gargnanu odločil prirediti zabavo, s katero bi razbil urok zlovešče zgodovine, ki je po Mussolinijevi smrti legla na stavbo. Razlogov za slavje mu ni manjkalo, med drugim deseta obletnica izdaje italijanskega prevoda Dr. Živaga Borisa Pasternaka, ki je seveda postal uspešnica, pa izid Geparda Giuseppeja Tomasija di Lampeduse. Samo kot zanimivost: prva knjiga, s katero je založba Feltrinelli postregla bralcem, je bila avtobiografija indijskega premiera Nehruja, Giangiacomo Feltrinelli pa je bil znan po svojih tesnih prijateljstvih z največjimi levičarji svojega časa. Med drugim se je v začetku šestdesetih mudil na Kubi, kjer se je seznanil s Fidelom Castrom, v Boliviji pa je srečal Cheja Guevaro, ki mu je izročil svoj dnevnik – ta je postal še ena velika uspešnica milanske založbe.
Ne preveč tradicionalen par
Tisti večer leta 1965 se je tako na parketu palače Feltrinelli v Gargnanu zbrala živopisna druščina bohemov, pesnikov, pisateljev, scenaristov, salonskih levičarjev, poznavalcev umetnosti. Vsaj dva sta pripadala skoraj vsem naštetim kategorijam: Beatrice Monti della Corte in Gregor von Rezzori. Prva je bila tedaj lastnica umetnostne galerije v Milanu sredi tridesetih, drugi pa dobri dve desetletji starejši pisatelj. Spoznala sta se in se dve leti pozneje poročila ter kupila posestvo s propadajočo kmetijo in kamnitim signalnim stolpom slabih trideset kilometrov od Firenc. Preselila sta se v vasico Donnini, kjer je Grisha v miru ustvarjal za svojo dolgo pisalno mizo, Beatrice pa je spočetka še delala kot galeristka in se vozila iz Milana dvakrat na teden. Njena galerija (Galleria dell’Ariete) je od odprtja leta 1955 italijanskemu umetnostnemu trgu vtisnila kar pomemben pečat, piše na eni od zgibank, izdanih ob 25-letnici delovanja, ki jih baronesa še hrani. Med drugim je rojakom razkrivala sodobno ameriško umetnost in v Milanu, ki je bil nekdaj prestolnica umetnosti in ne le mode, kakršno je mesto danes, razlaga Beatrice, predstavljala dela Roberta Rauschenberga (1925–2008), predhodnika poparta, in Jasperja Johnsa (rojen 1930), abstraktnega ekspresionista. Pogosto je zaradi svojega dela potovala v Združene države, potem pa se ji je to zazdelo malce neprimerno, navsezadnje bi moral letati naokrog moški, njen mož pa je bil doma in pisal. No, ja, vsaj tako bi bilo skladno s tradicionalno delitvijo, se nasmehne Beatrice in doda, da onadva kljub vsemu nista bila »preveč tradicionalen par«.
Samo psi in umetniki
Definicije tradicionalnega so seveda zelo ohlapne in ob nizanju suhoparnih dejstev o njunem aristokratskem poreklu, o posestvu v Toskani in umetnostnem zbirateljstvu bi si marsikdo najbrž res narisal podobo ne le tradicionalnih, temveč tudi konservativnih in zadrtih plemiških zakoncev, podobnih tistim s konca 19. stoletja. Ampak ta podoba oziroma predsodek bi se razblinil po nekaj urah v družbi Beatrice (navsezadnje so tudi ljudje modre krvi samo ljudje in imajo imena, po katerih se jih kliče, kajne?), vseh njenih prijateljev in znancev, človeških in živalskih, ki prihajajo na obisk. In pogosto ostanejo. Menda ni bilo prav nič drugače, dokler je bil Grisha še živ. Gregor von Rezzori je od leta 1998 na posestvu žal prisoten le kot pepel, shranjen v kamniti piramidi. Beatrice je svojega moža na vsak način hotela pokopati na vrtu, pa je naletela na cel kup križev in težav z italijanskimi predpisi in administracijo, pojasnjuje Alex Starritt, simpatični dolgin sredi dvajsetih, ki je tudi sam pisatelj. Nazadnje je to storila na črno.
Aha, vaju je peljal pogledat nagrobnik, vpraša Beatrice, ko se s fotografom vrneva z obhoda po vrtu pod Alexovim vodstvom in se pridruživa gostom, sedečim na divanu pod tendo zraven bazena. No, jaz vaju že ne bom peljala tja, pristavi baronesa in odloži skodelico kave na klubsko mizico s košarami »lahkotnega« čtiva za poležavanje ob bazenu – brezštevilnimi številkami New Yorkerja. Gospodinjska pomočnica in njen mož, šrilanška zakonca, katerih otroci se smejo igrati vsenaokrog po vrtu, sta pravkar odnesla krožnike, pribor in ostanke kosila, pripeka sili v senco, kjer lahen vetrič dela vroče popoldne še kar znosno in celo primerno za bolj ali manj intelektualna razglabljanja.
Od nekdaj sva bila vajena živeti obdana s prijatelji, v nekakšni umetniški komuni, pravi Beatrice. V vročih julijskih dneh pa je posestvo samevalo. To pomeni, da so se naokrog smukali »samo« Beatricin asistent Alex, šrilanška družina, britanski sosed, italijanski profesor umetnostne zgodovine, ki je prišel na nekajurni obisk in odšel s polno vrečko knjig, in trije psi: mopsa Rosina in Carlotta ter štirinožec resaste dlake in neugotovljive pasme, ki so ga nekdaj uporabljali za iskanje tartufov in ga zavrgli, ko jim je odslužil – in takrat ga je baronica posvojila. Obiskovalcu pade v oči sledilna naprava, kakršno nameščajo medvedom in volkovom po Sloveniji, ki je pritrjena na posvojenčevo ovratnico. Rad se potepe, pojasni Beatrice, ki pravi, da se je število psov na njenem posestvu v zadnjih letih drastično znižalo (in res je skoraj na vsakem koraku opaziti kamnite nagrobnike z imeni tega ali onega pasjega prijatelja in letnicami njihovega rojstva in smrti). Ko je bil Grisha še živ, sta jih v nekem obdobju imela šestnajst, se spominja. »Vsakič kadar sva se spričkala, sva se brž spravila, ker sva si rekla, da se niti ne moreva ločiti, saj bi si potem morala razdeliti tudi vse najine pse!«
Edina obveznost: skupni obroki
Gregor von Rezzori je umrl pri štiriinosemdesetih. Infarkt, pove Alex. Po Grishevi smrti si je Beatrice prizadevala, da bi kar najmanj spremenila svoj življenjski slog, še naprej si je želela biti obkrožena z umetniki. Priznam, literate sem začela vabiti iz povsem egoističnih motivov, razlaga. Še za časa Grishevega življenja je bil pogost gost Bruce Chatwin, ki je prihajal v njuno toskansko domovanje v premorih med svojimi potovanji, se zapiral v t. i. signalni stolp iz 14. stoletja (neke vrste kamnita utrdba, kakršnih je po toskanskem podeželju na pretek) in tam pisal. Chatwin (1940–1989) je bil znan po svoji obsedenosti z beležnicami Moleskine: ko je proizvajalec obelodanil, da jih bo po vsej verjetnosti nehal izdelovati, je Chatwin odkupil vso zalogo. Na srečo so moleskini na voljo še danes, eden od zabavnejših Chatwinovih citatov na to temo pa je: »Če na potovanju izgubiš potni list, je to še najmanj. Toda če izgubiš beležnico, je to katastrofa!« Tudi popotni pisec britanskega rodu je danes žal že med pokojnimi, bil pa je ena prvih znanih žrtev aidsa v Veliki Britaniji.
Leta 2000 je Beatrice ustanovila Fundacijo Santa Maddalena in začela vabiti prve pisatelje. Bivanje v njeni rezidenci traja šest tednov, v tem času se gostom ni treba podrejati nikakršnim posebnim pravilom, vztraja le pri tem, da se pojavijo pri skupnem kosilu in večerji. V njihovo pisanje se ne vtika, nekaterim pero steče kot po maslu, drugim se zatika. Ena tistih, za katero se je bivanje pri baronici sprevrglo v popoln polom, je bila Brina Švigelj Mérat. Dogajanje na Santa Maddaleni, kjer je bila leta 2002, je ubesedila v romanu Moreno, svojo toskansko izkušnjo pa leto pozneje takole delila z bralci Le Nouvel Observateurja: »Prispela sem nekega večera. Na kolodvor me je prišel iskat Volker Schlöndorff, baroničin sosed. Opozoril me je, da moram biti močna.« Vse je šlo narobe, se je spominjala Brina Svit. Prišla je, da bi pisala, a je vsak dan izgubila nekaj strani romana, ki naj bi ga v Italiji dokončala. Na koncu je dvomila o vsem, o svojem jeziku, o svoji zgodbi in o zgodbah nasploh. Raje se je družila s strežnim osebjem in razvila naklonjenost do Mohammeda, revnega priseljenca, o čigar življenjski zgodbi teče beseda v Morenu. Na Santa Maddaleni se je tako lotila povsem druge teme in spoznala, da za pisanje nujno potrebuje življenje okrog sebe. »Ustvarjanje v stolpu, dve nadstropji nad tlemi, preprosto ni zame,« je še povedala za Le Nouvel Observateur (odlomek, v katerem govori o svojih nesporazumih z baronico, pa je objavljen tudi na spletni strani fundacije: http://www.santamaddalena.org/).
Obiski niso zaželeni
Signalni stolp je bil, ko sta zakonca von Rezzori konec šestdesetih kupila posest, zanemarjen tako kot vse ostalo na njej. Danes je v njem urejenih troje bolj ali manj prostornih sob z dih jemajočimi razgledi. Najlepši pogled na toskanske griče se seveda razprostira z vrhnjega nadstropja in tam je po nenapisani hierarhiji nastanjen tisti pisatelj ali pisateljica, čigar delo je najbolj cenjeno, pove Beatricin mladi asistent in se zareži. Stene sob krasijo slike, fotografije in grafike, po poličkah in mizicah so razpostavljeni kipci, knjižni regali pa se šibijo pod knjigami, celo v kopalnici. Izbor ni naključen, razlaga Alex, vsakdo dobi tiste knjige, ki jih bo po naši presoji rad jemal v roke. Obiski niso zaželeni, se je pa že zgodilo, da se je tu in tam kdo oglasil in prespal. Nekoč je neka gostja celo skrivala svojega fanta in vsa pisateljska kolonija ji je pri tem stala ob strani, na skrivaj so mu nosili hrano in pomagali njegovo bivanje ohranjati tajno. Zapletlo se je, ko je resneje zbolel in je napočil trenutek, ko je bilo treba povedati baronici. Kar graciozno je prenesla, se spominja Alex.
Izbor gostov Beatrice prepusti skupini ljudi, ki ji zaupa. Edina zahteva je, da so napisali vsaj en uspešen roman in so obetavni avtorji. Hkrati jih povabi šest ali sedem, in to od oktobra do decembra. Idealno je, če so iz različnih držav, da se ne združujejo po skupinicah glede na nacionalno pripadnost. Da bi kdo zavrnil njeno vabilo, se še ni zgodilo, je pa včasih treba kar nekaj usklajevanj zaradi različnih obveznosti, ki jih imajo pisatelji. Na prvem mestu so predavanja na univerzah – nemalo piscev namreč poučuje kreativno pisanje in Beatrice zato pravi, da so univerze njen največji tekmec.
Od leta 2007 njena fundacija podeljuje tudi nagrado Gregorja von Rezzorija (Premio Gregor von Rezzori), namenjeno najboljšemu tujemu leposlovnemu delu, prevedenemu v italijanščino. Podelitev je vsako leto junija v Firencah in je z leti prerasla v festival literature z več spremljevalnimi dogodki. Lani je nagrada šla v roke Aleksandru Hemonu, pisatelju srbskega rodu, ki se je iz Sarajeva preselil v ZDA in danes živi v Chicagu (v slovenščino so prevedena njegova dela Projekt Lazar in Nowhere Man: Pronekove fantazije), letos jo je dobil katalonski romanopisec Enrique Vila-Matas za knjigo Exploradores del abismo (približen prevod bi se glasil Raziskovalci brezna, sicer pa je v slovenščini na voljo njegov roman Bartleby & Co). Baronica tarna, da firenške mestne oblasti iz leta v leto primaknejo manj denarja in da je zategadelj vse teže izpeljati junijski festival, katerega del je tudi lectio magistralis. Letos je prišel brat Michael Ondaatje.
V slonokoščenem stolpu
Od kod prihaja denar za vzdrževanje posestva, strežnega osebja in tako velikodušno podpiranje kulture, je vprašanje, ki se slej ko prej začne oglašati v glavi slehernega obiskovalca Santa Maddalene. Bolj neposredni in manj omikani ga najbrž izrečejo na glas, ostali pa se zadovoljijo z ugibanji in brskanjem po internetu. Ta ponuja kar nekaj odgovorov: na spletni strani fundacije je najti poziv donatorjem (ki jih – je upati – glede na baroničina poznanstva najbrž niti v času krize ne manjka), v bazah nepremičnin, ki se jih da najeti, pa je tudi sloviti signalni stolp. »Stolp stoji na gozdnati vzpetini, od koder je razgled na pobočja, ki jih je popisoval Milton v Izgubljenem raju. Stavba iz 14. stoletja ima bogato zgodovino, saj so v njej živeli in ustvarjali številni slavni pisatelji. /…/ V bližini je nasad oliv in skedenj, preurejen v hišo. Stolp je bil nedavno prenovljen in je razkošno opremljen z umetninami, stene pa so ročno pobarvane. /…/ Do najbližje vasi z imenom Donnini je tri kilometre, do Firenc 27, do Arezza pa 50. Hiša, v kateri bivajo lastniki posestva, je pozimi prazna.« Da je v oglasu opisana prav posest Beatrice Monti della Corte, skorajda ni dvoma, še zlasti zato, ker baronica preživlja zime v New Yorku, kjer ima manjše stanovanje. Z Združenimi državami jo še danes povezuje njeno sodelovanje z založniško hišo Condé Nast (porojeno iz znanstva z Alexom Libermanom, ruskim Judom, ki je leta 1943 začel delati za revijo Vogue in odtlej zasedal pomembna mesta znotraj izdajateljskega konglomerata). Dolga leta je bila »contributing editor« pri reviji Vanity Fair – kar v praksi pomeni, da je s svojimi zvezami in poznanstvi pomagala vzpostavljati stike novinarjem širom po svetu in da je včasih predlagala temo, ki bi si zaslužila medijske obdelave. Nazadnje je priskočila na pomoč pri iskanju sogovornikov za članek o Berlusconiju, pravi. Ob vprašanju, kaj si misli o njem in o prihodnosti Italije nasploh, ni preveč zgovorna, ubogi Monti da je »pogumen človek, ki počne, kar more«, a to najbrž ne bo zadoščalo, doda in zamahne z roko. Pričakovati kakšno bolj poglobljeno analizo političnogospodarskega dogajanja iz njenih ust bi bilo tako in tako utopično; to nikoli ni bil njen svet. Kljub vsemu velja še enkrat poudariti, da Beatrice Monti della Corte nikakor ne moremo prilepiti etikete ohole aristokratke, brezbrižne do tegob revnejših in vzvišene do priseljencev. No, ja, vsaj nič bolj kot večini njenih rojakov iz srednjega sloja. Njen svet se razprostira za lesenimi vrati hiše, obraščene z bršljanom. Pisci, ki so uživali njeno gostoljubje, niso zaman opisovali svojega bivanja kot svojevrstno izolacijo v skupnosti sebi podobnih, zaščiteno pred neprijetnimi zunanjimi vplivi. Kaj ni že Boccaccio v Dekameronu ustvaril podobnega okvira za svoje zgodbe? Signalni stolp s sobami za pisatelje je seveda idealna podlaga za primerjavo s slonokoščenim stolpom, toda mar ni vsak pisatelj po svoje egoist in avtist, ki se umika v svoj svet?
Toskana že dolgo ni več območje, kjer bi se dalo kupovati opuščene kmetije za drobiž, kot so to počeli v šestdesetih, ko je italijansko podeželje doživljalo eksodos prebivalstva v mesta. Zato pa obstajajo prostorčki, kakršna je Santa Maddalena. Kjer se je – klišejsko, a resnično – čas ustavil. Kjer se ti zlahka zgodi, da uzreš divjega prašiča ali srnjaka oziroma ti kolovoz do posestva prekriža kakšen fazan, ki ga hrumeči avtomobil komaj kaj vznemiri in nonšalantno odskaklja v gozd. Ali da te uradnica na pošti v bližnji vasi, kjer sprašuješ za pot do Fundacije Santa Maddalena, začudeno pogleda: »Kdo da živi tam? Baronica Monti della Corte? In pisatelji? Kakšni pisatelji? Ne, nič ne vem o tem!«
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012