Majda Širca, ministrica za kulturo 2008–11 in državna sekretarka na MzK 1997–2000
Reformne obljube ostajajo na ravni retorike
Kako ocenjujete dosedanji mandat ministrstva za kulturo (MK)? Kakšno osrednjo vizijo prepoznavate v njegovem delovanju?
Trenutni mandat je zelo specifičen, ker že z golim obstojem prinaša svojo največjo boniteto: vrnitev ministrstva za kulturo. Nekaj vizij oziroma programov nekdanjega samostojnega ministrstva je sedanja ekipa vzela za svoje, kar je – ne glede na zanikanje avtorstva – dobro. Sem sodi zavzemanje za kreativne industrije, arhitekturo, dialog z nevladnimi organizacijami, partnerstvo za dvig standardov kakovosti programov, kulturni turizem, oživitev SKICE na Dunaju itn. Na drugi strani pa navkljub vrnitvi samostojnosti ni oživela Centra sodobnih plesnih umetnosti, ki ga je pohodil prejšnji minister Turk, ni vzela iz predala Zakona o shemi deleža za umetnost v investicijskih projektih in Zakona o doživljenjski renti, ne nadaljuje z zaščito Plečnikove arhitekture zunaj Ljubljane in s procesiranjem uvajanja študija menedžerstva.
Zavedati se moramo, da Pozitivna Slovenija (PS) ni bila v ospredju pri ideji o vrnitvi ministrstva. Njihov pristop k temu projektu je temeljil predvsem na nasprotovanju programu Janševe vlade: skladno s svojim imenom so preprosto naslikali negativ obstoječemu negativu, pozitivno sliko predhodni negativni sliki, v kateri je bilo ministrstvo po mnenju vseh razumnih ljudi v državi ukinjeno na neprimeren način.
Prav zato ker so svoj kulturnopolitični nastop že začeli z vrnitvijo tistega, kar je bilo nepravično odvzeto, so si v javnosti priigrali nezaslužene odpustke za pomanjkanje jasne vizije; pomanjkanje, ki je danes več kot očitno. Aktualna kulturna oblast svojo vizijo artikulira preveč abstraktno in odmaknjeno v prihodnost. Njihova osrednja vizija temelji predvsem na napovedovanju vizij – na nekakšni viziji vizije.
Seveda merim predvsem na lahkotno napovedovanje prelomnih reform, ki ga spremljajo celo nepremišljeni vzkliki, da se dogajajo prve resne reforme po letu 1945. To so zelo velike besede. Nekatere smiselne sistemske reforme so bile sicer napovedane, a obenem je v praksi prednostna vloga namenjena lepotilnim: zakonu o RTV, popravkom zakona o dediščini, zakonu o knjigi itn. Pol leta enotna cena knjige, kaj to v resnici pomeni? Dvig cene knjig, ne obratno. Če pogledamo, kaj se je v zvezi z napovedanimi reformami do tega trenutka dejansko zgodilo, hitro pridemo do zaključka, da gre predvsem za prazne obljube s prevelikimi očmi. V svojem spletnem zapisu Bogata plovba ali spuščanje rešilnih čolnov? zato govorim o obljubah bogate plovbe na eni strani in o spuščanju rešilnih čolnov na drugi, realni strani.
Kaj je glavni razlog, da je plovba te posadke po vaši oceni »revna«?
Ministrska posadka za kulturo je na morje že odrinila z bremenom, v katerega ob svojem formiranju ne bi smela privoliti – približno štirideset milijonov manj sredstev za kulturo. Za dva skrbna pregleda bank. Ker fiksni stroški predstavljajo tri četrtine kulturnega proračuna, se dogaja prisilna anoreksija na hrbtih avtorstva. Galerija, recimo, mora plačati ogrevanje, elektriko, uslužbence itn. – s tisoč evri na razstavo –, torej z dvanajstino menedžerske plače, pa ne bo izdala kataloga ali poravnala avtorskega dela razstavljalca (običajno zaposlenega pri samem sebi). Je pa tudi tako, da bo avtor, ki ne potrebuje le referenc (da sploh ujame kakšen razpis), temveč predvsem svoj življenjski oder potrditve, vseeno privolil v to, da se plačajo žeblji namesto njega.
Ustaviva se še malo pri prvem očitku. Odločitev o zmanjšanju sredstev je bila vendarle sprejeta na vladni ravni, ne na ravni MK. Je pravično, da ta očitek naslavljamo nanj?
Minister je res del vlade, a v vladnih pogajanjih in v parlamentu mora tudi jasno povedati, za kaj se bori, kako vidi sodobnost, kaj pričakuje v prihodnosti, zakaj je tu. Pravzaprav ne on, temveč kultura. K temu seveda sodi tudi preprečevanje sprememb v škodo resorju, v katerem želi realizirati svoje vizije in narodove potrebe; na tem odločilnem koraku mora uporabiti vso svojo moč in ves argumentacijski aparat, ki ubija videnje kulture kot strošek in okras.
Dobro je, če mu pri tem pomagajo tisti, ki jih zastopa, kulturniki in širša osveščena javnost. Tu pa se mnogokrat srečujemo s pokornim tonom in zmotno prevzeto krivdo kulturnikov, da se – ker »proizvajajo« duhovne artikle in ne dodane vrednosti v jasno izmerljivem materialnem svetu – zajedajo v proračun, kjer tako ali tako vlada mantra varčevanja. Kot da so se s takšno vlogo sprijaznile tudi same ustvarjalke in ustvarjalci: zato so danes kljub resni situaciji relativno tihi in mirni ali pa osredotočeni na parcialne probleme.
Pozorno bedenje nad kulturno birokracijo terja znanje in čas, ki ga najbrž ne moremo pričakovati od slehernega kulturnika, ne da bi ob tem nazadnje trpela kvaliteta kulturne produkcije. So kulturniki res pravi naslov za očitke o kulturnopolitični pasivnosti ali pa se je treba obrniti predvsem na inštitucije, ki naj bi jih zastopale?
Drži, da je treba imeti za konkretno analizo situacije tudi določeno strokovno znanje, voljo in moč, ne strah, temveč pogum, pa seveda precizno medijsko in kritiško vrednotenje, ki ga vse bolj primanjkuje. Ampak spomnimo se, pred tremi leti, ko se je zaradi krize obetal rebalans proračuna z osemintrideset milijoni manj sredstev za kulturo, so se tako rekoč vsi združili, napisali peticijo, zbrali več kot sedem tisoč podpisov, govorili o ubijanju bazena prekariata, o hendikepiranosti obče ustvarjalnosti in o žaganju, ki bi okrnilo rast v prihodnosti. Podprl jo je tudi predsednik države dr. Danilo Türk. Z razumno predstavitvijo posledic takšnega ravnanja smo dosegli, da do omenjenega reza ni prišlo in da je kultura ostala pri približno 200 milijonih evrov.
Refleksija in budnost sta vedno potrebni. Če se v nehvaležnih razmerah ljudje umaknejo, če se jim ne ljubi kljubovati, če bežijo, če se prepuščajo apatičnosti ali pristanejo na diktate – kar ni v naravi polja umetnosti –, je to gotovo razlog za zaskrbljenost. Zlasti če temu botruje strah pred tem, da bodo izgubili še to, kar jim je malega ostalo. In ko pride ta strah do kosti, je to lahko velik problem. Sama sem se vedno zavzemala za dialog in za soočenje s kritičnimi sogovorniki, ki so mi – tudi skozi konflikte – pomagali pri oblikovanju boljših odločitev, ne nujno le zakonskih. Želela sem, da bi se na noge postavila kulturniška zbornica in se združila s predstavniki samostojnega in razdrobljenega polja umetniškega ustvarjanja. Dobili bi artikuliranega sogovornika, saj ni pričakovati, kot pravite že sami, da se bo ustvarjalec spopadal še z umetnostjo pisanja in interpretiranja zakonov. Tem smo v njihovi prenormiranosti vsi komaj kos, saj njihova predetajliranost briše njihovo osnovno naravo, mi pa se izgubljamo v razlagah, kaj sploh določajo. Kaj je pravo in kaj je prav.
Potem pa se v teh razlagah najdejo alibiji – kar se je nedavno zgodilo pri Prešernovih nagradah –, s pomočjo katerih se preusmerja pozornost od sporno dodeljene nagrade k domnevno netočnim pravilom, ki jih zato treba še bolj izpiliti, še dodatno normirati. V primeru vdora interesno obarvane volje, za kar je pri tokratnem izboru za nagrado Prešernovega sklada brez dvoma šlo, je prišlo do degradacije Ustvarjalnosti in do zdrsa kredibilnosti samega nagrajevanja. Ne bom presenečena, če se bodo kmalu pojavili predlogi o ukinjanju Prešernovih nagrad – kar pa bi bila zelo slaba kazen za tokratni politični zdrs.
Kako gledate na nedavno uvedene žepnine?
To je bolj podajanje bombončkov in manever, ki zgolj navidezno nagrajuje kulturnike. Govorimo o eni povprečni mesečni plači javnega uslužbenca oziroma o desetini mesečne direktorja luke, ki jo bo dobil ustvarjalec za tri leta – tisoč petsto evrov za tri leta! Za ministrstvo je najbrž to dosežek, za posameznika, ki je tako rekoč nezaposljiv, ki si plačuje svoje izrazno orodje sam in ki mu javni sektor ne odpira vrat, pa je to degradacija.
Razumem ministra, ki želi ohraniti notranji mir na področju kulture tako, da poskuša s tovrstnimi ukrepi miriti razmere; vseeno pa bodo te brez ustreznih globinskih družbenih rešitev prej ali slej zavrele do neobvladljivosti.
Z najširšim in mnogokrat tudi najbolj prodornim segmentom ustvarjalcev v kulturi, ki imajo status svobodnih umetnikov, smo se doslej soočali različno. Meni se je zdelo primerno približevati njihov standard tistim, ki imajo večjo varnost: uvedli smo štiriletne razpise, podaljšali leta za določitev povprečja pri izračunu prispevkov, okrepili subvencije za prve projekte, štipendije in rezidence, predvsem pa bistveno povišali delež sredstev za njihovo delovanje. Pozdravljam pa tudi rešitev sedanje vlade glede izboljšanja možnosti uporabe plačanih bolniških odsotnosti, ki jih samozaposleni do zdaj niso imeli.
V svojih spletnih zapisih ste kritični glede odnosa aktualne kulturne politike do arhitekture. V čem je težava?
Arhitektura je bila vedno razumljena kot presečni, a disperzni prostor gradbeništva, inženirstva, prostorskega načrtovanja, kulturne dediščine, okoljske infrastrukture, urbanističnega spletkarstva in še česa. Teh mreženj je ogromno, a verjamem, da se vsa stikajo na polju kulture. Zato smo o arhitekturi na ministrstvu ogromno govorili (tudi znotraj izjemno dragocene skupine Dom za prostor) in jo s sploh prvim in doslej edinim posegom v krovno vizijo dodali tudi v Nacionalni program za kulturo (NPK). Ljubljanski občini smo iztrgali arhitekturni muzej in mu dali vsedržavni pomen, s čimer je MAO – Muzej za arhitekturo in oblikovanje postal pomemben nacionalni sooblikovalec in skrbnik arhitekturne misli. Nismo se ukvarjali le z dodelavo slabe dediščinske zakonodaje, kjer me je najbolj jezila pomanjkljiva ureditev rušenja dotrajanih spomenikov, temveč tudi z zelo aktualnimi vprašanji posegov v kulturno krajino in obnove sodobne arhitekture – torej tistih zgradb, ki še nimajo statusa kulturne dediščine in s tem tudi nobene večje strokovne in avtorske zaščite. Praksa kaže, da so prepuščene samovolji lastnikov in večkrat tudi objestni, nevešči, kapitalsko motivirani degradaciji. Za večino ljudi se spomin in spoštovanje končata pri Plečniku. A hkrati se – ne da bi se sploh prav zavedali – spreminjajo konceptualno močni objekti moderne: trenutno denimo izjemna Jugovčeva cerkev v Ratečah, kinodvorana v Kranju, kmalu bo padla Severjeva parkirna hiša v Ljubljani, Jesenice izgubljajo svojo fiziognomijo, Ravnikarjeva Cankarjev dom in NLB sta že ranjena itn. Ne gre za priseganje na nedotakljivost in apriorno zavračanje kakršnega koli posega, saj tudi družba ni nedotakljiva, a potreben je trden nadzor in kritiški aparat, ki lahko definira hierarhijo posameznih stvaritev in jih varuje kot splošne javne vrednote.
Po vseh teh premislekih o ključnih problemih prostora, o ohranitvi sodobne in krajinske arhitekture, ki bi jim v birokratskem jeziku lahko rekli tudi analiza stanja ali pa strategija, zdaj minister – prejšnjega, ki je mahal s ščetko za čiščenje straniščne školjke, niti ne omenjam – zaključi, da novi NPK prvič spregovori o arhitekturi, in to tako, da bo nadaljnja štiri ali pet let pisal strategijo. To so te silne vizije, o katerih sva govorila na začetku. Rečeš, da je zagorela žarnica, a da bomo iz teme izstopili šele čez štiri leta. Vizija, ki napoveduje vizijo. In to v najhujši krizi arhitekturne stroke, ko biroji propadajo, ko novodobni lastniki spreminjajo vredne arhitekturne stvaritve v dampinške gardalandovske packarije, ko mlade arhitektke in arhitekti delajo pod ceno čistilnih servisov ali pa celo zastonj, saj jim konkurirajo iz Evrope plačani tuji študentje.
Omenili ste, da nobena od napovedanih reform novega ministrstva ne zadošča kriteriju deklarirane prelomnosti. Kaj pa same obljube reform, je vsaj v njih zaznati kaj prelomnega?
Predlagani koraki sledijo kontinuiteti zgodovinske pozicije kulturne dejavnosti pri nas s tem, da so cepljeni na čas, ki se ga vse bolj meri (in ceni) po produktivnosti, po številu prodanih vstopnic itn. To lahko vodi v izločanje šibkejših, ki so na trgu manj komunikativni in agresivni.
Glede prelomnosti reformnih obljub pa menim, da ostajajo na ravni retorike, saj se ne bo celovito spremenil model kulturne politike, tudi ne gre za vizijo nove ekonomije, zaposlovanja, pridobivanja novih virov ipd., ampak za logiko razvoja, kar pa bi bilo korektneje poimenovati evolucija kot revolucija.
NPK recimo reče, da bo v prihodnje zaposlovanja v kulturi več, a v isti sapi trdi tudi, da ga bo v javnem sektorju vsako leto za 1 odstotek manj. NKP reče, da samozaposlene čakajo podobne pravice kot redno zaposlene, a ukrepe vidi v računovodski pomoči in slepilni agenciji za zaposlovanje. Obljubi zaposlovanje nezaposlenih, a na račun evropskih, še ne definiranih in ciljno omejenih sredstev (verjetno gre za že znan in tudi dobro izkoriščen program za dvigovanje zaposljivosti ranljivih skupin). Opozori na omejevanje sredstev, a hkrati najde prioriteto v 6 milijonov vrednem frankfurtskem knjižnem sejmu. Napoveduje umik slovenske galerije A+A v Benetkah, a izstavi še enkrat večji račun za beneški bienale. Računa na večjo fleksibilnost pri javnih uslužbencih v kulturi, a ne postavi pod vprašaj njihove statusne ujetosti, saj sta novinar ali baletnik v istem košu kot policist ali državni uradnik. Predvidi enačenje javnega sektorja z neodvisnim, a ovrednoti le javnega, neodvisnega pa odpravi z navedkom o odvisnosti od razpoložljivih sredstev. Skratka, precej negotovosti in tesnob, če resolucijo bereš med vrsticami.
Kako gledate na tržne zagate slovenskega kulturnega prostora? Pa tudi na trditev, da pravega trga v slovenski kulturni sploh ni in da del odgovornosti za to nosi tudi država?
Drži, da je trg vsak dan bolj okrnjen in šibak. Sponzorji in donatorji, ki v preteklosti sploh niso bili zanemarljivi, puhtijo z usihanjem kapitalske moči podjetij – ali pa celo z usihanjem samih podjetij. In tudi tisti, ki še ostajajo naklonjeni kulturi, se bodo raje odločali za vidnejša področja – lažje je seveda dobiti podpornike za predstavo v Cankarjevem domu kot v Gleju. Ob dejstvu, da je velika večina projektov sestavljanka lastnih, torej tudi sponzorskih sredstev in proračunskega prispevka, je jasno, da bo ob opešani gospodarski rasti kulturna dejavnost zelo ohromljena.
Politična levica je praviloma zadržana do krepitve vloge trga, posebno na tako občutljivih področjih, kot je kultura. Vidite – poleg naštetih prednosti – tudi kakšno nevarnost v tem, da je cilju tržnosti v novem NPK namenjen izrazito večji poudarek kot v preteklih programih?
Stimuliranje tržnosti kulture ne bi smelo biti problematično za nobeno opcijo. Prispevki s trga predstavljajo pomemben segment življenja vsake kulture in sooblikujejo kulturne sfere po vsem svetu. To je seveda lažje tam, kjer je gospodarstvo močnejše, kjer so družbe bolj zdrave, bolj pretočne in manj ranjene, kot je naša. Tudi tisti domači tržni kanali, ki so v preteklosti delovali, so v času krize izdali vso svojo ranljivost. V mrliških obračunih gospodarskih družb najdemo veličastne zbirke, kot je najbrž več kot petsto milijonov vredna zbirka Factor banke, ali nekoliko bolj skromna, a specifična Murina zbirka.
Ali naša kultura posveča dovolj pozornosti razpoložljivim evropskim sredstvom?
V tem trenutku so evropska sredstva zagotovo ena osrednjih rešitev za zagate slovenske kulture, predvsem njene infrastrukture. Tega se zaveda tudi minister, ki jih poudarja kot pomembno rezervo. Res šokanten je podatek, da nam je od (v evropski perspektivi do leta 2015) Sloveniji namenjenih treh milijard ostala še kar milijarda in pol (gre za vso državo, ne le za kulturo). To je neumnost prve vrste in morali bi narediti vse, da bi to preprečili ter sredstva smiselno in pravočasno porabili.
Kaj je osrednji vzrok za nesposobnost države pri porabi evropskih sredstev?
Komplicirani mehanizmi vlog, slovenska zaprtost, strah pred vstopom v drugačen prostor, ki ni več tako domačijski, kot je bil nekoč jugoslovanski, šibko mreženje, samozadostnost – če govorimo o programskih projektih. A te ovire mladi pridno podirajo. Razpisi iz različnih evropskih socialnih skladov so bili na področju kulture zelo dobro počrpani in verjamem, da bodo tudi ti, ki jih sedaj MK predstavlja kot novost oziroma odrešitev za izpadli proračunski denar. Problem je le v tem, da so bolj skromni (glede na nižja domača sredstva) – trenutni razpis tehta milijon evrov za obdobje dveh let.
Druga zgodba so evropska sredstva na področju infrastrukture, ki so bila v obdobju mandata 2008–11 prava mana. Takrat je bilo že v gradnji ali sproženih kakih petnajst več kot 26 milijonov evrov vrednih investicij – od fantastičnega KSEVT v Vitanju do Lanthierija v Vipavi, Rajhenburga, Strmola, kranjskih stolpov, celjskega knežjega dvorca, AP Teatra v Novem mestu, brežiškega gradu, ptujskega arhiva, slovenjgraške galerije, mariborske Pekarne itn.
Če prav razumem, se ta trenutek na področju kulture izvajata le dve že davno načrtovani obnovi: grad Vipolže in Narodna galerija v Ljubljani. Zadnji trend je, da se država razbremenjuje lastnine in jo oddaja lokalnim skupnostim – s tem se sicer razbremenjuje, a hkrati jo prepušča občinam, ki (nekatere) danes niso več sposobne prispevati niti tistih 15 odstotkov sredstev, ki jih je treba dodati evropskim projektom. Boleče je, ko vidiš, da se denar vrača neporabljen, boleče je videti, ko so projekti mnogokrat slabo pripravljeni, boleče je gledati, ko ljubljanski projekt čez noč zamenja mariborskega in boleče je poslušati nerealna zagotovila, kako bo kmalu zgrajen NUK in umetniške akademije.
Evropska sredstva so tako rekoč edini realen denar, na katerega lahko računamo, in izid ministrove borbe zanj bo zelo pomemben. Moj predhodnik v prvi vladi Janeza Janše je v zdajšnji perspektivi kulturi odrezal zgolj 67 milijonov – ob védenju, da ostaja dobra milijarda za drugo infrastrukturo neporabljena, projekte s področja kulture oziroma dediščine pa smo morali vsa ta leta zavračati, se to kaže kot zelo slaba odločitev. V dobro kulture – pa ne le te, saj kultura vedno obrača dlje in z večjo dodano vrednostjo, kot ji je to priznano – upam, da bo minister Grilc na teh pogajanjih čim bolj uspešen. Ne moreš vlagati v stene, ne da bi vedel, kaj želiš med njimi početi.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014