Jugoslovanski kulturni prostor
Privid recipročnosti
Seveda pa je treba razlikovati med jugonostalgijo, ki je, kot nakazuje že poimenovanje, pogosto čustvena in kot taka neracionalna, ter idejo povezanosti v neki skupni kulturni prostor. O tem, kako resničen je bil, dokler so ga še določale državne meje, in kaj je po letu 1991 od njega ostalo, smo se pogovarjali s književno prevajalko, teatrologinjo, pesnikom in sociologom. Vsi so predstavniki generacij, ki imajo izkušnjo obeh obdobij, prej in potem.
Literarne nagrade za pisce v t. i. srbohrvaščini
O skupnem jugoslovanskem kulturnem prostoru lahko sodim samo skozi prizmo književnosti, pravi dr. Đurđa Strsoglavec, izredna profesorica na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Na polju književnosti je veljalo, da so avtorje iz vseh republik bivše skupne države vzajemno prevajali – četudi je veljalo prepričanje, da so npr. Slovenci in Makedonci dela, napisana v vseh različicah srbohrvaščine, vajeni brati kar v izvirniku. Poudariti pa je treba, da je bilo to, da se vzajemno razumemo, na jezikovnem področju zgolj floskula. »Skrajni severni in skrajni južni del, se pravi Slovenija in Makedonija, sta bila izvzeta,« pravi Strsoglavčeva. Nagrado revije Nin, ki je veljala za vsejugoslovansko literarno priznanje, so v resnici podeljevali samo pišočim v kateri od različic srbohrvaščine. Tudi nagrada Meše Selimovića, ki obstaja od leta 2001 in so jo ustanovili prav z namenom obuditi nekdanji skupni kulturni prostor, gre piscem iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Črne gore – torej iz držav, ki so bile zaradi podobne govorice tesneje povezane že prej, pravi Đurđa Strsoglavec. Tako prej kot tudi potem, se pravi po razpadu SFRJ, literarna »izmenjava« med Slovenijo in ostalim delom skupne države ni bila ravno recipročna, saj se je veliko več prevajalo v slovenščino kot iz slovenščine.
Leto 1991 na področju literarnega prevajanja pravzaprav ni bilo ostra prelomnica, pripoveduje sogovornica, prevodi niso kar čez noč nehali izhajati, kajti založbe so na daljši rok programiran mehanizem, ki se je nekaj časa še vrtel naprej. Prve občutnejše spremembe so se zgodile v drugi polovici devetdesetih, ko so začeli prevajati sodobne avtorje, ki so v svojih delih upovedovali sodobno dogajanje, se pravi žalostno usodo, ki je doletela republike naslednice. Takrat je bilo skupno kulturno dogajanje že brez političnega okvira – in kako malo ima politično ozadje opraviti s kulturo oziroma dojemanjem umetnosti, se je potrdilo npr. pri gostovanju Jugoslovanskega dramskega gledališča (»Jugodrp«). Beograjsko gledališče je s predstavo Sod smodnika (Dejan Dukovski: Bure baruta, režija Slobodan Unkovski) leta 1998 po dolgih letih predaha gostovalo na odru Cankarjevega doma. Dvorana je bila nabito polna, občinstvo pa je, ko se je po dvorani razlegla glasbena tema iz kultne nanizanke Odpisani, spontano vstalo in začelo ploskati. Pokazalo se je, da na kulturo ne moremo gledati skozi politične zdrahe. Ali dogajanja na športnih prizoriščih, še doda Strsoglavčeva.
Balkan v očeh mladih
Če razumemo kulturo nekoliko širše in v ta pojem pritegnemo tudi njene popularnejše sestrične, lahko ugotovimo, da se današnja mlada, to je študentska generacija, od t. i. jugoslovanske kulture navdušuje predvsem nad novosadskim Exitom, trubači v Guči in Kusturičevim Drvengradom. In beograjskimi splavi. Mnogo manj pa je takih, če sploh kdo, ki bi se podali v Zagreb na Festival svetovne književnosti, ugotavlja Strsoglavčeva. Balkan je danes za študente eksotika, poimenovanje pa uporabljajo, kot da Slovenija ne bi bila del Balkanskega polotoka (in njegove kulture). Tisti, ki se v okviru bolonjskega študija odločajo za izbirne predmete oddelka za slavistiko na FF, jih izberejo večinoma zato, ker se jim zdi to območje (in področje) oddaljeno od naših krajev (in miselnosti). Ne dojemajo ga kot dela sveta, s katerim nas je nekoč družila skupna usoda. Da, z malo pretiravanja se na popotovanje po Balkanu odpravljajo kot mladi Britanci, ki se po zaključku študija podajo na enoletno avanturistično kolovratenje po Jugovzhodni Aziji, pritrjuje Đurđa Strsoglavec. Študenti danes težko dojamejo, da je npr. pesniška zbirka Skorja (Kora), ki jo je leta 1953 izdal srbski pesnik Vasko Popa, imela vpliv na širšo jugoslovansko literarno sceno. Bistveno se je spremenila tudi njihova jezikovna zmožnost: če so včasih malone vsi, ki so se vpisali na južno slavistiko, dokaj dobro govorili katero od različic srbohrvaščine, je danes po grobih ocenah sogovornice 70 odstotkov takih, ki se jezika začenjajo učiti dobesedno z ničle. Preostalih 30 odstotkov seveda niso vsi naravni govorci, nekateri imajo morda kakšne sorodnike iz drugih republik ali so sami od tam (zato pa so včasih malce slabše podkovani v slovenščini). A še zdaleč ne drži več, da bi se na program južnoslovanskih študijev vpisovali posamezniki s sorodstvenimi vezmi iz nekdanje skupne države. Pravzaprav je zanimivo, da zanj odločajo menda tudi zaradi podobe, ki jo ima v njihovih očeh Balkan: je predel sveta, ki se (še) upira zahodni potrošniški miselnosti, oaza pristnosti in gostoljubja.
Evropski kulturni prostor le na papirju
Primerjava SFRJ z Avstro-Ogrsko in izrekanje prerokb, koliko časa bo »jugoslovanska vzajemnost« preživela brez institucionalnih, to je državnih okvirov (tako kakor je duh Mitteleurope preživel habsburško monarhijo), se zdi Đurđi Strsoglavec preveč tvegano. In tudi ne docela umestno, navsezadnje so se tudi v avstro-ogrski monarhiji povezovali samo določeni sestavni deli, predvsem slovansko govoreči. Tudi Jugoslavijo bodo čez sto let dojemali drugače, tako kot danes drugače dojemamo Avstro-Ogrsko, meni sobesednica. »Že zdaj pa ljudi obhajajo čisto drugačna občutja ob vesti, da se npr. pripravlja gostovanje gledališča iz Sarajeva ali Beograda, kot kadar se napoveduje predstava teatra z Dunaja ali Verone.« Res pa je, da politični okviri malo že vplivajo na dojemanje razsežnosti kulturnega prostora, če ne drugega, zaradi denarja. Prav po zaslugi razpisov za evropska kulturna sredstva je začel obstajati tudi t. i. evropski kulturni prostor – čeprav samo na papirju, sklene.
Živahna gledališka izmenjava
Kot se spominja Alja Predan, zdaj direktorica festivala Borštnikovo srečanje, sicer pa dramaturginja, prevajalka in teatrologinja, je bila izmenjava na področju gledališča, pa tudi filma v bivši skupni državi bogata in živa. Gledališča iz različnih delov SFRJ so se predstavljala predvsem na festivalih, kot sta MESS v Sarajevu in Sterijevo pozorje v Novem Sadu, medtem ko je bil beograjski Bitef mednarodni festival (zato so slovenska gledališča na njem začela gostovati šele po razpadu SFRJ). Gostovanje bodisi na MESS bodisi na Sterijevem pozorju je bilo za predstave slovenskih gledališč skorajda samoumevno, pa tudi v Slovenijo so prihajali igrat zagrebški in beograjski teatri.
Toda drugače kot v literaturi je bil rez v gledališki krajini leta 1991 zelo radikalen, razlaga Predanova. V času vojne na Balkanu so bile navsezadnje onemogočene poti, po katerih bi gledališki ansambli lahko potovali na gostovanja; prav tako je zamrlo festivalsko dogajanje. MESS (festival malega in eksperimentalnega gledališča) je med vojno v Bosni ugasnil in je znova zaživel šele leta 1997. Nekako takrat se je vnovič začela vzpostavljati tudi gledališka izmenjava, Predanova poleg že omenjene prelomne predstave Sod smodnika v CD pomni tudi veliko gostovanje ljubljanske Drame v Beogradu leta 2000. To gostovanje je bilo prvi korak na poti k poskusu obnove nekdanjega sodelovanja in uprizoritve so med beograjskim občinstvom povzročile »čisto evforijo«. Kar je veljalo tudi v obratni smeri; beograjski ali zagrebški gledališčniki so v Ljubljani vedno nastopali v polnih dvoranah oziroma so njihovi nastopi dobro sprejeti še zdaj, razlaga Predanova.
Posebna vez se bo ohranila
Od osamosvojitve Slovenije je zaznati prizadevanja, da bi se slovenski gledališki prostor odprl, da bi se slovensko gledališče promoviralo in populariziralo v tujini, v bližnjem in daljnem sosedstvu in ne le v državah, ki so izšle iz SFRJ. Za to si Alja Predan prizadeva tudi kot direktorica Borštnikovega srečanja, čeprav je prepričana, da bomo z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami vedno imeli neko posebno vez, navsezadnje ne moremo zaobiti dejstva, da so nam tudi geografsko blizu. Prav tako si ne dela utvar, da so mladini deli bivše skupne domovine vse dlje zaradi jezika oziroma jezikov, ki jih ne obvladajo več. Ravno zato si je še kot urednica knjižnice MGL zadala za cilj prevesti čim več svetovnih temeljnih teatroloških del, ki so bila dotlej na voljo le v srbskih ali hrvaških prevodih, v slovenščino. Mladi danes komunicirajo v angleščini in nobena redkost ni – pa čeprav bi se še pred poldrugim desetletjem zdelo absurdno –, da se danes mlada slovenska novinarka z mlajšo srbsko režiserko pogovarja angleško …
Jezik je bil včasih v gledališču mnogo pomembnejši kot danes, ko smo po besedah Predanove v obdobju t. i. avtorskega gledališča, kjer je jezik le eden od gledaliških elementov, zato je vsaj v teoriji več priložnosti za uspešna gostovanja v tujejezičnih okoljih. Sicer pa gostovanja gledaliških ansamblov niso edina oblika izmenjav, na območju nekdanje Jugoslavije zelo uspešno deluje kar nekaj slovenskih režiserjev, recimo Niko Goršič, Tomi Janežič, Jernej Lorenci. Ali obratno: Ivica Buljan, Aleksandar Popovski, Oliver Frljić, Anja Suša v Sloveniji.
Kazalište Pozorište Gledališče Teatar
Vezi, pretrgane po letu 1991, so se sicer začele počasi obnavljati, vendar pa se mlajše generacije skupne preteklosti seveda ne spominjajo več. Južnoslovanski narodi bodo sčasoma drug na drugega gledali kot na Čehe ali Poljake oziroma kot pač na pripadnike slovanskih narodov. Ne bodo vedeli, da so jugoslovanske gledališčnike nekoč družili projekti, kakršen je bil KPGT – kratica za Kazalište Pozorište Gledališče Teatar, neinstitucionalna gledališka skupina, sestavljena iz pripadnikov vseh jugoslovanskih narodov, ki so igrali vsak v svojem jeziku. Njihove predstave so bile odmevne, v gledališko antologijo 20. stoletja se bosta uvrstili vsaj Jovanovićevi Osvoboditev Skopja in Bratje Karamazovi.
Bosansko-slovenski pesnik
Malo ljudi je primernejših za pogovor o jugoslovanskem kulturnem prostoru skozi čas kot Josip Osti. Najprej zato, ker mu je pripadnost več narodnostim, ne le jugoslovanskim, zapisana v genih: njegov ded je »Slovenec z italijanskim priimkom, ki je prišel v Bosno gradit železnico«. Njegova babica, očetova mati, je bosanska Poljakinja, mati pa Hrvatica.
V rodnem Sarajevu Ostija zato nikoli niso imeli docela za svojega, v Sloveniji pa je za mnoge »Bosanec«. Dolga leta je vodil festival Sarajevski dnevi poezije, v okviru katerega so se, poleg tujih, srečevali pesniki z vseh koncev Jugoslavije; bil je tajnik Društva pisateljev BiH, predsednik Društva književnih prevajalcev BiH, urednik, prevajalec, esejist, kritik ... Z obširnim prevajalskim prispevkom (iz slovenščine je prevedel več kot sto leposlovnih knjig in sedemnajst iger) je zgradil most med slovensko književnostjo in bralci iz ostalih delov bivše skupne države. Kmalu zatem, ko se je v devetdesetih v Slovenijo tudi preselil, je na veliko presenečenje okolice, kolegov literatov in bližnjih (pa tudi samega sebe, priznava), zamenjal jezik ustvarjanja. Prej je pisal v srbohrvaščini, točneje v hrvaščini sarajevske provenience oziroma v jeziku, ki ga več kot dvajset let imenuje »jezik mojih spominov«. Njegova pesniška zbirka Kraški Narcis (leto izida 1999) je bila prva, ki jo je napisal v slovenščini. In od takrat, kot pravi, ni več napisal niti enega verza v »jeziku svojih spominov«, temveč v BiH, na Hrvaškem, v Črni gori … objavlja v slovenščini napisane knjige pesmi v lastnem prevodu.
»Z razpadom nekdanje skupne države je bilo kot pri razpadlem zakonu – ko se naenkrat zaveš, da si se prenaglil in da se ne bi zares ločil, je že prepozno,« začne pogovor o jugoslovanskem kulturnem prostoru, ki ga danes ni več – oziroma obstaja v drugačni, okrnjeni obliki. Bosna in Hercegovina je bila območje, kjer se je z atentatom na prestolonaslednika Ferdinanda začel razpad Avstro-Ogrske, ki, po Ostijevem mnenju, tam še danes razpada. Slovenija, Hrvaška in BiH so bile povezane že v habsburški monarhiji in ta povezanost torej sega v čas pred nastankom SFRJ in Kraljevine SHS.
Slovenski klasiki v 300.000 izvodih
Razpad Jugoslavije pa ni povzročil le gospodarske in politične ločitve držav, temveč tudi kulturno. Nisem jugonostalgik, pravi Osti, čeprav nimam nič proti nostalgiji, kajti težko se je (in ni se treba) odrekati svojim spominom. V Jugoslaviji je imel kot vodja festivala Sarajevski dnevi poezije veliko stikov z jugoslovanskimi književniki, s katerimi se je srečal tudi na številnih literarnih srečanjih drugje, v Sloveniji pa je bilo to možno šele od leta 1986, na Vilenici (na drugih festivalih in srečanjih pa šele po osamosvojitvi). Pred Vilenico je bil, se spominja Osti, na srečanje pisateljev v Štatenbergu povabljen le en ali največ dva pisatelja oziroma prevajalca iz drugih republik Jugoslavije.
Lektorati, pridobitve osamosvojitve
Vezi, ki so se pretrgale leta 1991, nam še ni uspelo v celoti obnoviti. Z razpadom države je tudi slovenska kultura izgubila širši prostor. Za primerjavo: do takrat so največja slovenska gledališča imela v drugih republikah in pokrajinah v enem letu desetkrat več gostovanj, kot jih imajo danes zunaj Slovenije. Na takratnem srbohrvaškem jezikovnem območju je 10–15 založb, ki so tiskale šolsko berilo, vsako leto objavile prevode del slovenskih klasikov v nakladi okrog 300.000 izvodov, kar se, žal, nikoli več ne bo zgodilo. »Moji mladi prijatelji z Beletrine so, med prvimi, čeprav deset let po vojni in razpadu Jugoslavije, začeli navezovati tesnejše stike s pisateljskimi vrstniki iz držav, ki so nastale po razpadu SFRJ. Izguba je velika in škoda je vmesnega časa, ko sodelovanja ni bilo,« pravi Osti. In dodaja, da so poleg negativnih tudi pozitivne posledice osamosvojitve Slovenije. Med negativne prišteva tudi ukinitve kateder in študija slovenske književnosti na nekaterih univerzah. Med drugimi tudi v Sarajevu. Njegov profesor, eden izmed najboljših slovenistov v nekdanji Jugoslaviji, dr. Juraj Martinović, ki je, kot poudarja Osti, najbolj zaslužen za njegovo ukvarjanje s slovensko literaturo in njeno prevajanje, je do upokojitve moral predavati eno obdobje hrvaške književnosti. Ob tem je dejal, da se je slovenščine učil sam, ker ni bilo ne tečajev, kot v času njegovega študija na fakulteti, ne lektorja.
Res pa je, potrjuje Osti, da na ravni jezika ni bilo mogoče govoriti o recipročnosti: če so mnogi Slovenci spremljali literarno produkcijo s srbohrvaškega govornega področja v izvirniku, so slovensko drugod po SFRJ brali le redki. Po drugi strani je bilo pred drugo svetovno vojno v hrvaščino in srbščino in po njej v srbohrvaščino prevedenih veliko več del iz svetovne literature kot v Sloveniji.
Zdaj ni več tako … Ampak politika ni mislila na kulturo, ni je zanimala, in celo slovenski kulturniki, ki so prej, v jugoslovanskih okvirih, poudarjali pomen slovenščine, so v Evropski uniji nanjo nekako pozabili; celo tisti, ki jih je motilo, da slovenski politiki v Beogradu govorijo v srbohrvaščini, sami pa so v Bruslju govorili ali še vedno govorijo v angleščini, opozarja Osti. Pridobitev osamosvojitve so tudi poletne šole slovenščine, tako v Ljubljani kot v Kopru, na katerih so se že mnogi iz evropskih držav, pa tudi tistih novih, pribaltskih, naučili slovenščine tako dobro, da so že prevedli veliko knjig slovenskih avtorjev. In poudarja, da bi brez tega marsikateri slovenski pisatelji težko prišel do prevodov svojih knjig. Dodaja še, da je bila vojna za slovensko kulturo tudi »koristna«, kajti prav zaradi spopadov v Bosni in Hercegovini je v Slovenijo iz tistih krajev pribežalo ogromno kulturnikov. V orkestru Radiotelevizije Slovenije je veliko glasbenikov, ki so prišli iz bivše Jugoslavije. Med najboljšimi slovenskimi kiparji sta Jakov Brdar in Mirsad Begić. Najbrž tudi sogovornik sodi v to kvoto: danes se ob njegovem imenu rado zapiše, da je »bosansko-slovenski pesnik«. »Toda če ne bi začel pisati v slovenščini, bi bil tu in tam deležen kakšne objave prevedene pesmi v slovenski literarni reviji, morda bi kdaj pa kdaj izšla kakšna knjižica – in to bi bilo vse,« meni Osti.
Na vprašanje, ali verjame v evropski kulturni prostor, ki naj bi bil nekakšen nadomestek jugoslovanskega kulturnega prostora, odgovarja: »Verjamem, tako kot verjamem, da bo združena Evropa nekoč razpadla.« Kar le prvi hip zveni protislovno, kajti k temu dodaja: »Nič v zgodovini se ni sestavilo, ne da bi se potem sesulo.«
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014