Potopis
Prekmurje, književna republika
Težko je spregledati, da je prav sodobnih slovenskih pisateljev, ki izvirajo iz Prekmurja, nasploh toliko in tako priljubljeni so med bralstvom, da bi Prekmurju malone lahko nadeli naziv »književna republika« – v pomenu pokrajine, kjer se rojevajo književniki. Je res pokrajina s svojo neskončno ravnico, počasi vijočo se Muro, dolgonogimi štorkljami in civiliziranimi Romi tista, ki jih je usmerila v pisateljsko ustvarjanje? V začetku avgusta je dvočlanska ekipa Pogledov, sestavljena iz fotografa in novinarke, prestopila Muro in poskušala najti odgovor na to vprašanje. Spremljal ju je Dušan Šarotar, pisatelj, pesnik in – tolmač.
Le kje je primernejše mesto za začetek reportaže o Prekmurju kot balkon hotela Dobray v Murski Soboti? Balkon, ki se po velikosti resda ne more primerjati s tistim na stavbi ljubljanske univerze, ki je rabil za govorniški oder ob osvoboditvi prestolnice in s katerega je maja 1945 med drugimi spregovoril Edvard Kardelj, je v zgodovini Sobote in celotnega Prekmurja vendarle zapisan z vsaj enako krepkimi črkami: 29. maja 1919 je z njega Vilmoš Tkalec razglasil Mursko republiko. Narodni buditelj in idealistični revolucionar, ki je v očeh Prekmurcev prerasel v malone mitskega junaka, je med Slovenci na tej (zahodni) strani Mure, ki glavo slovenske kokoši (pre)slabo poznamo in se kvečjemu oblizujemo nad prekmursko kulinariko ali obžalujemo dejstvo, da pred par leti uzakonjeni dan priključitve Prekmurja (13. avgusta) ni državni praznik, boljkone neznan.
»Preveri zgodovino ena-devet-ena-devet, Prekmurje republika!« pojejo prekmurski raperji Stekli psi v pesmi z naslovom 1919, Prekmurje RAPublika na lani izdani plošči Koga briga. »Murske republike in njenih junakov je bilo kmalu konec. 3. junija, le pet dni po razglasitvi, je bila zlomljena in razpuščena, dva dni kasneje je potihnilo tudi pokanje. To je bil teden, ki je postal legenda, vse ostalo je zgodovina, tudi to, da je bilo že poleti istega leta 1919 Prekmurje prvič priključeno k matičnemu narodu onkraj Mure,« zapis o Tkalcu in Murski republiki v knjigi Prekmurje za radovedneže in ljubitelje (uredil Oto Luthar, ZRC SAZU, 2010) konča Dušan Šarotar. Pisatelj in pesnik je eden mnogih, ki navdih za ustvarjanje črpajo v rodnem Prekmurju in njegovih ljudeh. Ne nujno dobrih kot Miško Kranjec ali Romih kot Feri Lainšček. Kot rojeni Sobočan na straneh svojega zadnjega romana Biljard v Dobrayu in zbirke kratkih zgodb Nostalgija nesmrtnost podarja predvsem resničnim in izmišljenim likom, vpetim v življenje mesta v prvi polovici 20. stoletja. Eden glavnih junakov njegovega Biljarda je hotel Zvezda, ki ga, čeprav po koncu druge svetovne vojne preimenovanega, meščani še danes imenujejo Dobray. Torišče mestnega družabnega in kulturniškega življenja, prizorišče kavarniških razprav med pripadniki mestne inteligence, vključno z znanim soboškim županom in veleindustrialcem Josipom Benkom, bržkone pa tudi čisto prozaičnih popivanj in razuzdanih veseljačenj ob zvokih ciganskih gosli, je danes – skorajda neprepoznavno.
Miza za biljard z nogicami kvišku
V zgodnjem dopoldnevu avgustovskega delovnega dne na vrtu posedajo skupinice ljudi, ki bi jim – z izjemo pokrajinske pripadnosti in brezdelja, kakršnega je v tem času dneva mogoče gojiti le s statusom študenta ali upokojenca – le stežka določili skupni imenovalec. Utopično bi se bilo nadejati stalnih kavarniških omizij in privzdignjenih debat, kjer se besede izgubljajo v dimu cigar in se odbijajo med polami časopisnega papirja, razpetega na lesenih stojalih; časi kavarn kot prizorišč konstituiranja javnosti in kritične misli so minili ali se v najbolj optimistični optiki preselili v virtualni prostor družabnih omrežij in spletnih forumov. Pa vendar je podoba, ki so jo ponujali vrt pod kostanji, neinventivno opremljena obedovalnica in pivnica, vonj po bolnišnični kuhinji, izrabljena lesena držala na stopnišču, banalni izveski na vratih pisarn v prvem nadstropju, kjer prostore oddajajo zasebnim podjetjem, in tapison nedoločljive barve, tako klavrna, da trem udeležencem odprave v prekmursko književno republiko – Dušanu Šarotarju, fotografu in novinarki – ni preostalo drugega, kot da zamenjajo lečo na objektivu in si pričarajo črno-beli svet. Tak, kakršen je ovekovečen na posnetkih fotografskih ateljejev z začetka 20. stoletja. Tak, kakršnega je poznal in o njem pripovedoval Franz Schwartz, soboški trgovec in pozneje deportiranec, ki se je marca 1945 vrnil iz Auschwitza. Šarotarjev ded, ki mu je Biljard v Dobrayu posvečen.
Pred štirimi leti so tu še imeli biljard, se spominja Šarotar, medtem ko se po stopnicah povzpnemo v Salon Murska republika. Mizo, poveznjeno na glavo in z nožicami, brezkoristno štrlečimi pod strop, pozneje odkrijemo v prostoru na drugem koncu hodnika, nekje med pisarnami hotelske uprave (v sobicah, kjer so v zlatih časih Dobraya uredovale soboške prijateljice noči). S panojev, razobešenih v salonu, ki ga je danes mogoče najeti za zaključene družbe in razne proslave, nekoč pa je tu soboška gospoda hazardirala, se poučimo o tragikomičnem zasuku Tkalčeve življenjske zgodbe: kratkotrajni slavi je sledila vrnitev v prosveto, kot učitelj se je nato udinjal gospodarjem, proti katerim je bila Murska republika uperjena – Madžarom.
Judovski blok namesto sinagoge
Kaj bi si mislil Vilmoš Tkalec, če bi njegov pogled danes zaobjel mesto z dobrayskega balkona, je izhodišče za bolj ali manj lucidna ugibanja. Zagotovo ga, prepričanega socialista in zagovornika ruske oktobrske revolucije s sovjeti vred, izveski kapitalističnih monopolistov tujega ali domačega izvora, ki se nizajo na stavbah ob Slovenski in Kardoševi ulici, ne bi spravili v dobro voljo. Špekulacije, a vendarle na nekoliko manj trhlih nogah, so tudi odgovori na vprašanje, kako bi današnjo Soboto doživljal še eden od znanih meščanov, arhitekt Feri Novak (1906–1959). Osnovna arhitekturna znanja si je nabiral na Dunaju, nadgradnjo v celostne urbanistične poglede pa pridobil pri Le Corbusieru v Parizu. Njegova vizija arhitekturne podobe domačega mesta je bila, da nobena stavba ne bi smela biti višja od najvišjega drevesa. Če je bila Sobota pred drugo svetovno vojno še položno naselje s pritličnimi hišicami vzdolž glavnih trgovskih ulic in je v tridesetih letih 20. stoletja prav po Novakovih načrtih tu zraslo nekaj dvonadstropnih blokov in meščanskih vil z ravnimi strehami, so bili v petdesetih in šestdesetih takšni nazori že pozabljeni, prekršil jih je celo sam. Silosi in tovarniški dimniki, ki so v imenu industrializacije in napredka pognali na obrobju Sobote, so milejša kršitev; kot najbolj grob poseg v mestno tkivo Šarotar izpostavlja stanovanjske bloke z mnogo preveč nadstropji. Prvi med takimi je t. i. judovski blok, trinadstropna stanovanjska stavba, ki je zrasla na mestu nekdanje sinagoge. Soboško sinagogo so namreč porušili leta 1954 (judovska občina po koncu vojne tako in tako ni več zmogla zaživeti, saj niso mogli sestaviti niti »kvoruma desetih odraslih vernikov, ki so nujno potrebni za branje sefer tore v sinagogi«, piše Šarotar v Biljardu v Dobrayu). Moderni blok – v času našega sprehoda po Murski Soboti se je ravno pripravljal, da dobi nov oplesk – je zrasel nasproti poslovno-stanovanjskega poslopja v lasti Josipa Benka (1889–1945). Na pogorišču, resda le metaforično rečeno, njegovega predvojnega mesnopredelovalnega imperija je zrasla tovarna Pomurka. Pozornemu obiskovalcu ne bo ušla drobna spominska tabla na fasadi: zahvala Benku za vse, kar je storil za Mursko Soboto. Povojna oblast se mu je, čeprav je v duhu dobrih poslovnih odnosov vseskozi sodeloval tudi s partizansko stranjo, zahvalila z razlastitvijo in ustrelitvijo. Leta 1993 je bil na ponovnem sodnem procesu rehabilitiran, svojevrstna ironija pa je, da mu je spominsko tablo od vseh organizacij in združenj, v katerih se je udejstvoval ali omogočal njihovo delovanje (bil je med drugim tudi banski svetnik v kraljevini SHS), dalo namestiti – prostovoljno gasilsko društvo.
Rdečearmejci in partizani
Druga svetovna vojna je Soboti dolgo prizanašala, potem pa se je v zadnjih dneh, točneje v marcu 1945, kot razjarjena smrtno ranjena žival z opletanjem repa nesramno znesla nad spokojnim, kar malce zakotnim varašem. Zadnje dni marca so nebo nad ravnico začeli razsvetljevati odbleski izstrelkov iz Stalinovih orgel (o čemer piše tudi Branko Šömen v mladinskem romanu Med v laseh), prihoda rdečearmejcev pa marsikdo ni doživljal kot osvoboditev. Vendarle se danes ob obisku ni mogoče izogniti orjaškemu spomeniku v čast pripadnikom obeh vojska, ki da sta z združenimi močmi razklenili nacistični jarem: kipa rdečearmejca s čelado in dolgim plaščem ter partizana s titovko in v pehotni uniformi sta delo kiparja Kalina. Postavi v nadnaravni velikosti, stoječi na spomeniški ploščadi, ki je delo ruskega vojaškega inženirja Arončika in ki bi po prvotnih načrtih morala imeti sestrske pomnike v vseh večjih mestih držav v sovjetski interesni sferi, izražata vsaj tolikšno zmagoslavje in veličastje kot poslopje na drugi strani soboškega parka: grad, ki je bil domovanje madžarske plemiške rodbine Szapary. Njen daljni potomec je tudi Péter Esterházy, eden najbolj znanih sodobnih madžarskih pisateljev, pove Šarotar. In doda, da je kot služkinja pri rodbini Szaparyjev nekoč daleč nazaj delala tudi njegova prababica (kar je ubesedil v eni od zgodb v zbirki Nostalgija).
Vrata soboškega gradu tvorijo os z vhodom v luteransko cerkev, zgrajeno leta 1910 nekaj sto metrov stran, opozori Šarotar in se nasmehne: s tem da so madžarsko plemstvo, po veroizpovedi katolike, hoteli podražiti. Luterancem, natančneje luteranskim prekmurskim piscem, pa so v parku postavili spomenik. Štefan Küzmič (evangeličanski pastor, ki je prevajal nabožna dela, med drugim Male szlovenszki katekizmus ali Mali slovenski katekizem, 1752), Franc Temlin (leta 1715 je izšel Temlinov prevod Luthrovega Malega katekizma, ki velja za prvo prekmursko knjigo), dr. Franc Ivanocy, so imena na spominski plošči. Vse to so osebnosti, ki so odločilno prispevale k oblikovanju prekmurskega knjižnega jezika. Tega je po drugi svetovni vojni izrinila standardna knjižna slovenščina, s čimer so se strinjali tudi (mlajši) prekmurski izobraženci, ki so menili, da ni več potrebe po ločenem knjižnem standardu, kot piše Helena Dobrovoljc v Prekmurju za radovedneže in ljubitelje. V prekmurščini, ki se je v tako poseben govor razvila zaradi mnogih dejavnikov, med drugim geografske oddaljenosti, politične pripadnosti ogrskim državnim tvorbam in pristojnosti zagrebške škofije, se danes ne piše več. Pojavlja pa se v pesmih in romanih, tudi kot filmski jezik, piše Dobrovoljčeva. Čeprav je zato včasih film treba opremiti s podnapisi, tako kot Petelinji zajtrk … Nerazumljivost je eden prvih pomislekov, ki poslušalca, neopremljenega z znanjem prekmurščine, obide tudi ob poslušanju besedil Steklih psov. Pa vendar so ti v intervjuju za portal RTVSLO MMC ob izidu prvenca Koga briga zatrdili, da nimajo takšnih težav. »V pomoč vsem 'non native' Prekmurcem pa je k CD-ju priložena tudi knjigica z vsemi besedili, kar je 'must have' vsake raperske plošče. Torej smo poleg plošče izdali tudi neke vrste pesniško zbirko urbane, sodobne prekmurščine,« je povedal bobnar Ivor. Še dobro, da je angleščina v Sloveniji obče razumljena …
S kolodvora v Šanghaj
Prekmurski pesnik Jože Livien, ki ga srečamo na pragu kavarne soboškega gradu, piše v knjižni slovenščini, in to kljub svojemu romskemu poreklu. Srečanje z njim nas opomni, da je čas za premik iz Murske Sobote, v filmsko romsko naselje. Kaj je bilo ponavadi zadnje, kar je videl obiskovalec Sobote, kakršna se je risala na črno-belih fotografijah? Ker je bil v tridesetih in štiridesetih letih še bicikel razmeroma težko dosegljivo prevozno sredstvo in je z avtom prah po soboških cestah dvigovala le gospoda, kot je bil Benko, je bila to prav gotovo mestna železniška postaja. A ker so osebna prevozna sredstva – pa ne le kolo – v našem času bistveno bolj dostopna, je temu primerna tudi podoba kolodvora danes ... Propadajoča železniška gostilna, zamazani zidovi postajnega poslopja, na peronu pa kot edina čakajoča na vlak Romkinja z vrečami in otroki. Ne, še nekdo je bil tam: gospod, ki je, bržčas nevede, počival na spomeniku. Kdo bi mu zameril, čakanje si je odločil napraviti znosnejše, tako da je sedel na klopco z vgravirano kratko informacijo o soboških Judih, katerih zadnja pot je prav tako vodila s soboškega kolodvora – z enosmernim transportom v Auschwitz aprila leta 1944. Poleg klopce je bil položen kovček, ulit iz brona, in del umetniške inštalacije. Zgolj priložnostna obogatitev je bil nabožni kipec, ovit v celofan, s katerim je gospod, čigar naglas je izdajal osrednjeslovensko poreklo, nekoga čakal. Koga, nam je ostalo neznanka, vsekakor pa je upati, da se je razkrilo vsaj čakajočemu, ki mu to tistega avgustovskega torka okoli poldneva še ni bilo jasno, saj je trojico udeležencev odprave pozdravil z besedami: »Dober dan, a smo mogoče mi domenjeni?« Vljudno razložimo, da ne, da se je najbrž zmotil. Kajti mi smo namenjeni v Šanghaj, kjer nas že pričakujejo.
Magični realizem in odvečnost
Nadrealističnega pridiha in nekakšne zmedenosti – kdo koga čaka in kdo vstopa v čigavo zgodbo in kaj je resnično in kaj izmišljeno? – se po prihodu na prizorišče snemanja filma Šanghaj nismo povsem otresli. Ravno nasprotno: mimohod po ulici romskega naselja, ki je bilo od daleč videti zelo realistično in je šele škiljenje za lesene deske razkrilo, da gre v resnici za Potemkinovo vas, saj za njimi ni bilo toplih domov, le nagrmadene igrače, vozički, nečke, krste, sandali z debelim podplatom in srebrnimi jermenčki, je tolikanj razburkal domišljijo, da je bilo edino logično vprašanje ob pogledu na gospe v natakarski opravi, ki sta si nedaleč stran od šotora, pod katerim se je zbrala glavnina filmske ekipe, dali opravka s pladnji s hrano: sta nastopajoči v filmu ali res skrbita, da filmarji niso lačni? Pozneje se izkaže, da le ne gre pretiravati in da tudi filmarji jedo, natakarici pa sta prišli tako rekoč v paketu s toplimi obroki iz soboškega hotela Diana. Ampak mnogo bolj zabavno se je bilo še naprej poigravati z občutkom nejasnosti, češ ali smo mogoče tudi mi del filma? Člani snemalne ekipe so posedali po setu in se družili z igralci, med vsemi je krožil Feri Lainšček, avtor romana Nedotakljivi, ki je knjižna predloga za Šanghaj v režiji Marka Naberšnika (Lainščkova tropska čelada – resnici na ljubo se je bilo pred soncem, ki je neusmiljeno pregrevalo panonsko ravnico pod sabo, treba zaščititi s čimerkoli – je prizorišču dodajala še bolj eksotično noto). Imata modri zaboj in metla, prislonjena k vhodu v največjo hišo v romskem naselju, ki pripada glavnemu junaku Belmondu, posebno vlogo v filmu ali sta le, kar sta v resnici? Takšna spraševanja so, nedvomno tudi zaradi sončne pripeke, dosegla višek pred rumenim mercedesom, pod katerim je ležal listek z napisom – »RUMENI MERCEDES«. Magični realizem, Márquezov Macondo pri Filovcih, je tudi filmsko ekipo napadla pogubna bolezen pozabljivosti? Ne, nič takega, pipa je včasih res samo pipa: listek se je bil preobrnil, na drugi strani je bila natisnjena registrska številka in obvezna peterokraka zvezda. Ko so jo obrnili na pravo stran in pritrdili na prednji odbijač krasnega nemškega avtomobila, so se dvomi razblinili. Pa še sonce se je za nekaj časa skrilo za oblake ... Ravno dovolj, da se glava ohladi in si človek zbistri duha: postopanje po setu in omotavanje v razglabljanje, kaj je film in kaj resničnost, je popolnoma brezplodno, ker je resnica tu ena sama: da smo vsi, ki nismo nujno potrebni pri nastajanju filma, kratko in malo odveč. Saj ne, da nam bi to dali brezpogojno vedeti, pa vendar se vsakdo, ki zakoraka na set, prej ali slej dokoplje do spoznanja, da je v delanju filma mnogo manj romantike kot v gledanju filma. Minute, ki se odvrtijo pred gledalčevimi očmi, so jagodni izbor neštetokrat ponovljenih in posnetih prizorov. »Ton!«, »Teče!«, »Akcija!« so bili klici, ki so se razlegali iz zvočnikov nad snemališčem; ob zadnjem je vse zamrznilo. Toliko slabše, če te je »Akcija!« doletel nekje na pol poti med senco in soncem, z zložljivim režiserskim stolčkom v rokah, kar se je zgodilo maskerki, ki je morala obstati prav tam, okameneti kot zavedni državljani SFRJ, ko so 4. maja zatulile sirene na čast obletnice Titove smrti (to so v resici posneli nekaj dni prej). Škripanje peska pod njenimi nogami bi povzročalo preveč hrupa. Tišina je bila popolna in vseobsegajoča, slišati je bilo le brnenje agregata, iz katerega se je napajala snemalna oprema. Ali pa, ampak to ni bilo načrtovano, ogorčen in rahlo razdražen vzklik »Danica, ne mi tega delat!«. Danica Ikovic, vodja produkcije iz produkcijske hiše Arsmedia, se brž odstrani in malce v zadregi odsmeji stran. Torej se zgodi tudi najboljšim – prijazna in skrbna gospa, ki nas povabi, naj s filmsko ekipo pojemo še kosilo in nam postreže tudi s točnim urnikom snemanja prizorov zunaj in znotraj, sicer ves čas vzbuja vtis, da je seznanjena z dogajanjem na vseh koncih snemališča hkrati in je kot po čudežu tudi prisotna na več koncih hkrati. »Ja, se zgodi, sicer redko, a takrat usodno,« se zasmeji še enkrat in nas povabi, naj ostanemo z njimi do večera, ko bodo snemali nočne scene in potem kuhali bograč. Povabilo vljudno, a odločno zavrnemo – čaka nas obisk pravega romskega naselja v bližini Črenšovcev.
Do tja se podamo mimo Beltincev. Zapis vasi na zemljevidu ne obeta ničesar posebnega, a se nam naselje, potem ko izstopimo iz avtomobila, parkiranega v senci dreves v parku beltinškega gradu, ki po imenitnosti prav nič ni zaostajal za murskosoboškim (danes pa kliče po prenovi), razkrije kot čisto pravo mestece s široko osrednjo prometno žilo in vsemi drugimi pritiklinami, ki bi pod habsburško jurisdikcijo zagotavljale pridobitev mestnih pravic. Ne pa tudi v ogrski upravni tradiciji, ki trgov in mest ni poznala. Beltinci so živ dokaz, kako lahko prometne povezave za vselej spremenijo usodo nekega naselja: ko so leta 1924 speljali železniške tire skozi Mursko Soboto, je bil to za Soboto začetek razcveta, za Beltince, dotlej približno enako velike in pomembne, pa začetek zatona, pripoveduje Šarotar. Razmerja sil med mestoma so morebiti nekoliko uravnotežili pomembni ljudje iz Beltincev (Vlado Kreslin, profesor, etnolog, novinar Štefan Smej, etnolog Vilko Novak) in živo glasbeno-folklorno dogajanje, za katerega skrbi KUD Beltinci (Beltinška banda, Mlada Beltinška banda), od tu je tudi Štefan Kovač Marko banda.
Skansen pri Črenšovcih
Romsko naselje Kamenci pri Črenšovcih se od Šanghaja razlikuje približno toliko kot Ljubljana od Adis Abebe. Kamenci so čisto prava vas z zidanimi, večidel opleskanimi hišami, registriranimi avtomobili srednjega razreda in urnikom odvoza smeti. Nikakršne potrebe torej ni, da bi službeni avtomobil iz previdnosti parkirali kje daleč stran, zapeljemo se, do koder nam (asfaltirana) pot dopušča. »Kje je Ludvik?« vpraša Dušan Šarotar. »V centru,« izstreli prebivalka. V centru česa, vasi? Ne, center je velika lesena brunarica z rdečimi pelargonijami na okenskih policah in izveskom: »Romski kulturno-informacijski center«. Najnovejša pridobitev vasi, zgrajena deloma z denarjem iz evropskih skladov in še vsa dišeča po novem. V notranjščini so računalniki in vse nujne informacijske pritikline, na verandi pa otroci rišejo – v sklopu poletnih delavnic za okoliške prebivalce, Rome in Slovence. Ali Cigane in Slovence – Ludvik pravi, da noče biti Rom, da v poimenovanju Cigan zanj ni nič žaljivega. Ludvik Levačič, nekakšen poglavar vasi, gospod v živomodri srajci in z zlato verižico s križem okoli vratu, je rojen v Prekmurju, v Kamencih živi skupaj z družinskimi člani, med katerimi je tudi 33 vnukov. Zadnji dve leti je po posredovanju Agate Sardelič, predsednice Društva za trajnostni razvoj Pomurja, zaposlen pri projektu romskega kulturno-informacijskega centra. To je prva redna služba v njegovem življenju in jemlje jo z vso resnostjo. Obiskovalcev ni ne konca ne kraja, sem so prišli generalni sekretar Sveta Evrope Thomas Hammarberg (ki je bil zaradi svojega vegetarijanstva precejšen izziv za romsko gostoljubnost), tu je snemala videospot za eno svojih pesmi Saša Lendero, v Kamencih je bil posnet Halgato, prvi film po Lainščkovi literarni predlogi, hiti razlagat Ludvik Levačič. Tudi ustvarjalcem Šanghaja je rad svetoval glede podrobnosti pri postavljanju filmskega prizorišča, ki je po njegovem mnenju nadvse veren posnetek romskega naselja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekako iz tistega obdobja, ko je Ludvik spoznaval notranjščino mariborskih zaporov. V devetih mesecih je opravil osemletko in tečaj za voznika viličarja, se zareži. In se spoprijateljil z vzgojiteljem, ki ga je pred nekaj leti prišel obiskat v Kamence. »Ste že slišali, da bi vzgojitelj iz zapora prišel obiskat obsojenca? Sem rekel: Feri, to moraš popisat v zgodbi!« navdušeno razlaga Ludvik. Feri je seveda njegov prijatelj in redni obiskovalec Feri Lainšček.
Romsko naselje, ki šteje 127 prebivalcev (27 različnih družin), si hodijo ogledovat celo s turističnimi avtobusi, izvem. To iz Kamencev dela nekakšen skansen, muzej na prostem. S to razliko, da se »prebivalci« Skansna v Stockholmu po končanem delovnem dnevu preoblečejo v civilne obleke in odidejo domov, prebivalci Kamencev pa ostanejo, kakršni so. Gostoljubni in potrpežljivi do vseh, ki se priložnostno pomešajo mednje za kakšno uro. »Poglej!« prihiti do mene z nasmehom do ušes in dlanema, sklenjenima v nekakšno posodico, črnolasi fantič. Nato razpre roki in prikažeta se pikčasti žabici. Živi. Zaenkrat še živi. Ne, vrni ju, koder si ju vzel, nekam zraven vode, sicer se bosta izsušili na soncu, mu poskušam dopovedati. Fantek pa nič, kar smeji se in se igra z žabama. Najbrž sta že vajeni, se bosta že izmuznili po svoje, ko jima bo presedalo biti igrača. Naredim korak naprej po glavni ulici in naletim na nosoroga. Malega, plastičnega – še eno igračko. Poberem ga in iščem lastnika, pa ga ni na spregled. V naslednjem trenutku se znajdem tako rekoč iz oči v oči z vidro. Nagačeno in pritrjeno na vhodni steber ene od hiš. Je to vidra, vprašam nedaleč stran sedečo gospo. Ne, zmaje z glavo, ko ponovim vprašanje, to je lisica! Ne pustim se odgnati in naposled izsilim priznanje iz sosedovih ust: ja, res je vidra. Pomirjena se odpravim do roba vasi. Tam stoji lopa, pokrpana s plakatom »Touristik Kreutzer, eine Marke von Thomas Cook«. Ja, skansen …
Pokojniki, ki jih ne obiskuje nihče več
Na poti do Lendave se prvič srečamo z dvojezičnimi napisi na obcestnih tablah, npr. Kapca - Kapca. Na obzorju se, prvič, odkar smo prešli Muro, dvigujejo vzpetinice, Lendavske gorice. Hribčki, ki jih obrašča trta, so dobrodošel zapik za begajoč pogled, ki na brezpogojno ravninskem območju ne najde obstanka, bega in išče prepreko v obliki gora ali vsaj za spoznanje dvignjenega brega, a vse zaman. Đorđe Balašević, panonski mornar in predvsem avtor besedil z nesporno pesniško vrednostjo, je na enem od koncertov v Sloveniji pred leti popisal svojo izkušnjo selitve v gorato državo: v blaznost ga je tiralo, da se je obzorje zapiralo z vzpetinami, kamorkoli se je zazrl, se mu je pogled odbijal.
Ob vznožju Lendavskih goric je Dolga vas, kjer je judovsko pokopališče. Sem so bili preneseni tudi nekateri nagrobniki iz Beltincev, sicer pa so zadnjega človeka tu pokopali leta 1945. Ob branju priimkov se zdi, kot bi se pred očmi vrtela odjavna špica hollywoodske uspešnice; seveda če se uklonimo stereotipu, da osebe s priimki, kot so Blau, Goldenstern, Rosenberg, Hirsch ipd., že dolgo obvladujejo ameriško filmsko industrijo. Bolj kot na pokopališče prostor spominja na senčnat park, kamor se človek pride sprehodit in razvedrit. Če ne bi nad zaplato trave lebdela neka mehka žalost, ki tem siloviteje prodira v obiskovalca, ker so nagrobniki ožarjeni s svetlobo poslavljajočega se dne. Nagrobniki so, z izjemo mahovnate obrasti, čisto goli. V judovski tradiciji je namreč navada, da svojci s kamenčkom, ki ga položijo na nagrobnik, zaznamujejo vsak svoj obisk na pokopališču. V Dolgi vasi se s kamenčkom ponaša en sam spomenik – pomnik vsem prekmurskim Judom, umrlim v holokavstu. Pokojnikov iz Dolge vasi pa ne obiskuje nihče.
Vino kot sonce, ki tone
Zadnje sončne žarke odhitimo lovit na Lendavske gorice. Hitrica naj bo opravičilo za našo brezbrižnost do Lendave, na ošvrk skozi okna drvečega avtomobila prijetno obmejno mestece z lepo obnovljenimi pročelji hiš v prepoznavnem panonskem secesijskem slogu in, kar je še pomembneje, dom eni najštevilčnejših skupnosti madžarsko govoreče manjšine, ki je poleg romske in judovske še eden od kamenčkov v mozaiku prekmurske multikulturnosti – pa naj se ta izraz sliši še tako obrabljeno.
V primerjavi z razvpitostjo Goriških Brd so vinorodna območja severovzhodne Slovenije oaza miru in ena najbolje varovanih skrivnosti. Izguba za vinarje, dobiček za obiskovalce, ki se tako lahko razporedijo v ravno pravšnji gostoti, da niso prikrajšani za mir in spokoj in razgled na prekmursko ravnico. Ko sončna krogla dokončno utone za obzorjem, se prižgejo luči in čeprav v resnici osvetljujejo tako banalne točke, kot je lendavska rafinerija nafte, se je lepše potopiti v občutek, da sedimo nekje na morju in zremo v neskončno morsko ploščo. In počasi srkamo ravno prav ohlajeni renski rizling. Sebastian Flyte iz Waughovega romana Vnovič v Bridesheadu je v svojih divjih študentskih letih na Oxfordu vina rad opisoval z nadvse slikovitimi metaforami, denimo »kot bi srna hušknila iz gozda« ali kaj podobnega; kakšno primero bi okusu renskega rizlinga pridal Dušan Šarotar? To vino je kot sonce, ki je pravkar zašlo, se zasmeji Šarotar, ki se strinja, da je skoraj kot na morju. In priznava, da mu gre pisanje o prekmurski ravnici najbolj od rok prav v zatočišču na enem od jadranskih otokov. Njegov pisateljski kolega iz Lendave, Štefan Kardoš, v Pobočju sončnega griča vleče vzporednice med ravnico in puščavo, glavnega junaka iz fiktivnega mesta Krasta, ki ima vse lastnosti enega od mest na slovenskem severovzhodu, pa vleče na tunizijske ali madžarske sipine – te je najti v pokrajini Kumaniji, pri vasi Fülöpháza. Puščava je, kot vedno, tudi v Kardoševem delu materializacija človekove osamljenosti. Morda pa nekoliko tudi tiste panonske melanholije, ki jo v Prekmurcih radi iščemo ljudje onkraj Mure – pa se pogosto izkaže, da gre le za stereotip.
Nebo nad Ženavljami
Osamljenost, predvsem pa odmaknjenost in zakotnost so tudi glavne poteze orisovanja ozračja v Ženavljah na začetku tridesetih let 20. stoletja, kot ga je podal Milan Vincetič v knjigi Nebo nad Ženavljami. Neznosna vročina, sopara, komarji in vaški pijančki v gostilni Mikola v Petrovčah so tiste konstante rutiniranega vsakdana, ki ga temeljito razburka dogodek, ki bi na glavo obrnil še življenje v večjem mestu: pristanek stratosferskega balona z belgijskima znanstvenikoma. 18. avgusta 1934 sta na ženaveljske njive strmoglavila Max Cosyns in njegov pomočnik Nere Van der Elstom, za njima pa je pridrl še trop novinarjev iz vse Evrope, ki so iz bližnje pošte hiteli telegrafirat matičnim uredništvom vse o spektakularnem dogodku. Dan, ko nam je Evropa padla na glavo, kakor je Filip Robar Dorin podnaslovil dokumentarec iz leta 1994, je zatorej več kot primerna oznaka. Stratosferski balon bo »Ženavlje, če le Bog da, spremenil v kraj, ki ga bo znal izgovarjati s pravilnim trdim goričkim ž, seveda s primernim spoštovanjem, tudi sam belgijski kralj Leopold III.,« se nadeja tudi eden od junakov Vincetičevega romana. Sedeminsedemdeset let pozneje so Ženavlje še vedno vas, resda z zanimivim spomenikom v čast belgijskima stratosfercema, pa vendar se marsikateremu Slovencu ob omembi njenega imena nad glavo zariše najbrž vsaj tako velik vprašaj kot članom belgijske kraljeve družine … Tisti, ki vendarle vedo za Ženavlje, pa so zanje izvedeli (tudi) po zaslugi Milana Vincetiča in/ali Filipa Robarja Dorina. In enake zasluge za promoviranje rodne pokrajine gre pripisati vsem ostalim prekmurskim književnikom in ustvarjalcem. Kako bi pisali in kakšno glasbo bi delali, če bi se rodili kje drugje in ali bi v tem primeru sploh postali del slovenskega kulturnega panteona, so seveda retorična vprašanja, na katera se odprava Pogledov v pičlih dveh dneh niti ni nadejala najti odgovora. Se je pa naužila razgledov po panonski ravnici, predirala meglice, ki se dvigujejo nad Muro, se prepuščala gostoljubju domačinov vseh narodnosti in veroizpovedi – in se na lastna ušesa prepričala, da je tolmač res koristen spremljevalec.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011