Prehudo za nežni žanr mehiške telenovele
Tomaž Lavrič je tak kot njegov najslovitejši stripovski lik Diareja: raje črtica manj kot več, viden v nevidnosti, navzoč v nenavzočnosti. Pripadnik redke človeške podvrste: lavrič, -a, m javna osebnost po sili razmer, katere številka mobilnega telefona je najstrože varovana skrivnost in ki jo ob slutnji morebitnega bližnjega srečanja z novinarjem ali fotografom pobriše neznano kam. Nesmiselno in predvsem nehumano bi ga bilo zalezovati in stiskati v kot, redke vrste so zaščitene. Zato jim je izjemoma dovoljeno odgovarjati po elektronski pošti.
Lavričeve ilustracije v Mladini so bile konec osemdesetih za pripadnico zadnje generacije pionirjev, ki ji je Pionirski list postal preveč otročji, tista dobrodošla popestritev v kupu bolj ali manj nerazumljivih in dolgočasnih tekstov, zaradi katerih je revija delno upravičila svoj naslov – Mladina (čeprav so jo brali večinoma odrasli). Pionirji iz tistega časa smo po spletu okoliščin za vedno ostali pionirji, Diareja izpod Lavričevega rotringa pa ima danes že dvaindvajset let. Česa se je v življenju naučila, katerim iluzijam se je odrekla? Diareja je vajena preživeti v utesnjenem prostoru dveh, treh kvadratkov, pa je tudi zožanje domovine in vedno večja zaplankanost nista mogla ugonobiti, odgovarja avtor, ki priznava, da ga je bilo pred par leti že malo strah, da postajamo normalna demokracija in da za Diarejo ne bo več tekočega materiala, ampak hvala bogu se je pokazalo, da ni tako, prav nasprotno! Diareje niti jezikovne pregrade ne ustavijo, nekoč je obvladala srbohrvaščino, danes že izumrlo govorico naših tlačiteljev, zato ji bržkone nista tuji niti bruseljska angleščina ali diplomatsko zloščena francoščina, kajti zna kazati jezik v vseh jezikih, kot pravi Lavrič.
Manj je več
Študija različnih podob Diareje, ki so na ogled v Moderni galeriji in so bržčas najširše odstrta špranja v tančici, ki poleg ustvarjalčeve zasebnosti ovija tudi njegov delovni prostor, je dokaz, kakšno mojstrstvo je potrebno, da z eno samo malce drugače postavljeno črtico, dodatno pičico, zametki brčic ali stiliziranim nageljnom pričaraš Srba, Hrvata, japija, duhovnika, častnika JLA … Je Diarej več ali je lik en sam in je ta shizofren? Diareja je en svet z mnogo liki. Avtor je pa shizofren. Za razpravo o tem, na koliko likov je razcepljena avtorjeva osebnost, ni na voljo dovolj gradiva, zato pa so razstavljeni panoji izhodišče za razmislek o njegovem stripovskem, pravzaprav slikarskem opusu. Da je Lavrič tudi izvrsten risar, ki preigrava različne sloge, postane jasno v Bosanskih basnih, nato pa še bolj z vsakim novim albumom, med katerimi po risarski plati najbolj izstopa Slepo sonce. Pri Diareji sta namreč v ospredju politični angažma in kratka in udarna replika, s katero lik bralca boksne v nos, da se ne utegne več poglabljati v finese risarskega minimalizma. A kdor koli je kdaj prijel za svinčnik, ve, da je tolikšna izčiščenost potez plod številnih poskusov in skic v zavetju ustvarjalčevega ateljeja. Slika je pri stripu nerazdružljivo povezana s scenarijem – in zgodba je pri Lavriču enako dobra kot risarska upodobitev dogajanja. Lahko je pobalinska (Slovenski klasiki), prisrčno nagnusna (Ekstremni športi), nostalgična (Rdeči alarm), tragična brez patetike (Bosanske basni) … Ampak venomer sveža in tekoča, nekako tako kot Diareja. In predvsem lavričevska. Kako je potekalo njegovo sodelovanje s francoskim avtorjem Franckom Giroudem, po čigar predlogi je zrisal strip Le Decalogue (4): Le Serment? Ga moti, če si zgodbe ne izmisli sam? Ja, me moti. Rad sem sam svoj šef in rad se jezim nase. Pri sodelovanjih trpim, ker, jasno, jaz vedno vse bolje vem od drugih, odgovarja Lavrič, ki ne taji: Težko je biti najpametnejši na svetu. Sodelovanje s francoskim scenaristom pa si lahko šteje v čast, Francija je poleg Belgije ena izmed obljubljenih dežel stripa, v katerih tej obliki umetnosti izkazujejo čast, ki ji gre. Frankofonske dežele so fenomen, tam produkcija stripov skoraj dohaja knjižni trg, to je neobvladljiva poplava in res, obstajajo stripi za vsako starost in okus, vseh zvrsti, za vsakogar nekaj, vsi skupaj pa imajo radi svojega Asteriksa, pritrjuje Lavrič, ki se je v soju žarometov francoske stripovske srenje prvič znašel z Bosanskimi basnimi ali Les Fables de Bosnie leta 1999, ko je prišel v ožji izbor za nagrado v Angoulemu, prizorišču vsakoletnega stripovskega festivala. Koliko je bila francoska pozornost za Lavričevo ustvarjanje posledica takrat vnovič porojenega zanimanja za balkansko vojno? Ja, v tistem času je še trajala fascinacija Evrope z balkansko morijo in strip je bil precej aktualen. Ampak ni bil edini objavljeni strip o vojni, celo ne edini o vojni v Bosni, zato verjamem, da je bil nagrajevan zaradi kvalitete in univerzalnega sporočila o nesmiselnosti vojne, vsake vojne. Bosanske basni so nato dobile še švicarski grand prix za najboljši strip leta in srebrnega leva – drugo nagrado v Bruslju. Prav zares sanjski scenarij za umetnika iz države, kjer na strip še vedno marsikdo gleda kot na neko plebejsko žanrsko razvedrilo, primerno za polpismene, ki raje gledajo sličice, kot berejo. Emigrirati iz takega okolja nekam, kjer so mu odprte vse možnosti, bi bilo zatorej več kot razumljivo – mu je vsaj za kratek hip to padlo na pamet? To so me spraševali tudi Francozi, ker so si predstavljali, da sem prišel na obisk s skrivnostnega, zaostalega Balkana, kjer divjajo večne plemenske vojne in krvna maščevanja. Sem jim govoril, da ne, da smo mi pa ena taka balkanska Švica. Se mi zdi, da mi niso čisto verjeli. Zadnje čase tudi sam ne vem več, kaj smo. Mogoče smo konec koncev res le še eno malo zarukano balkansko pleme, ki ni sposobno voditi lastne države in ki se bo iztrebilo med sabo …
Izžarevanje običajnosti
Veliko o položaju stripa pri nas – ki je po Lavričevih besedah odvisen od entuziazma in vztrajnosti nekaj trmastih posameznikov in skupinic – pove že to, da strip ni omenjen v družbi nobene izmed umetniških zvrsti, ki jih po področjih (književnost, scenska umetnost, likovna umetnost, glasba) našteva Prešernov sklad. Razen če se skriva v katerem od ipd., s katerim se konča naštevanje pri vsaki kategoriji. Za ipd. je torej letos Prešernovo nagrado dobil Kostja Gatnik. Kako bi se nanjo odzval Lavrič, ki je nekoč dejal, da bi, če bi dobil Nobelovo, rekel samo Hvala? O tem še nisem razmišljal, ker se mi, v nasprotju z Nobelovo, to ne zdi realno. Pikrost in primes pelina, ki vejeta iz teh besed, pa gre menda razumeti le kot kritiko slovenskega kulturnega establišmenta, ne pa slovenstva kot celote in še zlasti ne slovenskega jezika, do katerega, če sklepamo po ostroumnih rimah na zadnji strani Mladine, ki so prav tako plod njegovega uma, goji intimen in ljubeč odnos. To pa še zdaleč ne velja za poučevanje slovenščine. Ne, Lavričevi Slovenski klasiki niso didaktični pripomoček (čeprav bi, s kancem zdrave ironije in herezije kake učiteljice slovenščine, lahko bili), niti avtor ni pripravljen ničesar storiti, da bi to postali. Bi prelomil svojo zavezanost anonimnosti in šel na turnejo po slovenskih devetletkah, kot žrtev za promocijo učenja slovenskega jezika? Težko si zamislim hujšo nočno moro: pod žarometi predavam o lepotah slovenskega jezika pred polno dvorano apatične slovenske mularije, je odkritosrčen Lavrič, ki pa je privolil v drobno izjemo in vsaj pred fotoaparatom ni pobegnil. Od kod ta drznost, se mar ne boji, da bo postal prepoznaven? Fotografiranje sem sprejel kot nujno zlo, kot recimo zobozdravnika. Odpreš usta in stisneš zobe, pa je hitro mimo. Sploh pa se zanašam, da sem tako neizstopajoč in brezbarven, da se kar zlijem z ozadjem in si me nihče ne zapomni. Izžarevam običajnost, na to računam. Prav veliko dobrih besed na svoj račun resnično ne premore: kot osebnoizpovedne elemente in travme, predstavljene v stripovski seriji Ekstremni športi, poudari velik nos in kocine v ušesih in prebavne težave in majhne, em, ude, pa zoprn karakter, težave s kajenjem in telesno težo in z ljudmi nasploh. In v katerem izmed ekstremnih športov je najboljši? Hja, moja športna panoga so ekstremni štosi, jasno. Pa še tu včasih štos ni več štos, ker se resnici pač ne gre smejati. Tako se je zgodilo s Sokolom in Golobico, kjer nadaljevanja vsaj za zdaj še ne vidi: Ne vem, če bo. Enostavno me je resničnost povozila. Vse se je uresničilo, kot je bilo pisano: udbomafija je zmagala na volitvah in inštalirala Boruta za predsednika, Janez in Urška pa sta se vzela pod alpskimi vršaci. Sicer pa, kdo ve? Mogoče, ko se bodo časi spremenili, ko bo spet v ospredju kakšna lepa ljubezenska zgodba. Tole, kar se zdaj dogaja, posiljeni bulmastifi in župniki pedofili, to je prehudo za nežni žanr mehiške telenovele.
Pogledi, 7. april 2010