Ob spremembah ZUJIK
Poziv SRČ ministru, strokovni javnosti in medijem
Za nadaljevanje reformnih prizadevanj, razširjenih na celovitejši koncept preureditve kulturnega sistema
DOSJE
- Razlogi za poziv
- Dosedanji proces
- Razhajanja med končnim osnutkom in stališči SRČ
- Paket različnih oblik zaposlovanja v javnih kulturnih zavodih
- Primerjalna tabela vseh oblik zaposlitev s prednostmi in slabostmi
- Kadrovska prenova skozi črpanje evropskih sredstev – poskusni projekt
- Koncept celovite prenove kulturnopolitične ureditve
- Zaključek
Spoštovani minister dr. Uroš Grilc, spoštovana strokovna javnost, spoštovani mediji!
Spodaj podpisani smo sodelovali z dvema ministroma različnih političnih opcij pri njunih prizadevanjih za posodobitev javnega sektorja v kulturi, ker menimo, da je sedanji način organiziranja in upravljanja neprimeren. Po eni strani je togo birokratski (sistem javnih uslužbencev ter skrivanje za zapletenimi postopki in kolektivnimi odločitvami), po drugi strani pa nekonsistenten, ker nihče ni odgovoren. Politika se skriva za komisijami, člani komisij se skrivajo za kolektivnim odločanjem, v zavodih organi vodenja nimajo pristojnosti (ker vse ureja sistem javnih uslužbencev in plač), organi upravljanja pa svojih niso sposobni nositi (saj njihova odgovornost ni opredeljena).
Z odprtim pismom se obračamo na vas in na strokovno javnost zato, ker bi s tem radi pozvali vse tiste, ki razumejo potrebo po temeljitih spremembah, da se za to zavzamejo po svojih močeh.
S tem želimo preprečiti politiko malih bonusov do posameznih krogov ali skupin; ti bi pustili velike sistemske probleme, ki ovirajo sprostitev ustvarjalne in mlade energije v kulturi, nerešene.
S tem želimo preprečiti, da bi se politika odrekla nepopularnim, a nujnim ukrepom, ker se ne bi hotela za tako nepomembno stvar, kot je v Sloveniji postala kultura, izpostavljati jezi močnih in vplivnih skupin ter se odreči njihovi podpori.
S tem želimo pozvati k zdravemu razumu v strokovni kulturni javnosti ter jo spodbuditi k aktivni in zavzeti razpravi o nadaljevanju posodobitve kulturnega sistema.
Čas, ko so v Evropi razglašali kulturno avtonomijo kot demokratični dosežek, je s krizo minil. Danes se države poskušajo umakniti s področja kulture zgolj zato, da bi se izognile odgovornosti zanjo. To bi v Sloveniji vodilo v izgubo kulturne suverenosti, kar se zgodi, če trg ne more zagotoviti domače kulturne ustvarjalnosti in produkcije v ustrezni velikosti in kakovosti.
Namen našega pisanja ni nasprotovanje, ampak poziv k nadaljevanju tega, kar se je, čeprav s hudo zamudo, končno začelo.
Razlogi za poziv
Zunanji člani ožje delovne skupine za posodobitev javnih zavodov v kulturi – dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič (SRČ) – smo pozorno in z zanimanjem spremljali odzive na Osnutek sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, po zaključku javne razprave 25. marca pa želimo javnost seznaniti z našimi pogledi, težavami in pomisleki. S pogledi zato, da bo jasno, zakaj podpiramo nepriljubljene rešitve, s težavami zato, ker v procesu sodelovanja končnega besedila nismo obravnavali in se zato naše rešitve v nekaterih točkah bistveno ločujejo od predlaganih, s pomisleki pa zato, ker je koncept sprememb, osredotočen samo na posodobitev javnih zavodov v kulturi, preozek.
Ne glede na težave v procesu in konceptu podpiramo nepriljubljene in tako zelo napadene rešitve, ker prinašajo večjo medgeneracijsko pravičnost, povečujejo možnosti za kulturno odličnost, prinašajo večjo učinkovitost v uporabo javnega denarja in krepijo individualno odgovornost. Prepričani smo namreč, da je sedanja ureditev:
nepravična do novih generacij strokovnjakov in umetnikov, potisnjenih v zapostavljen položaj;
neuspešna, ker postavlja interese zaposlenih pred interese institucij;
neučinkovita,ker so plačani tudi zaposleni, ki niso polno zasedeni;
nepregledna, kers pomočjo kolektivnih teles in kolektivnega odločanja zamegljuje individualno odgovornost (ministra, direktorjev, področnih svetovalcev, članov komisij ...).
Ne strinjamo pa se predvsem z naslednjimi, z nami neusklajenimi rešitvami v osnutku:
- z vsesplošnim preverjanjem sposobnosti umetnikov in strokovnjakov, že zaposlenih za nedoločen čas, ker je to destruktivno, nepotrebno in neizvedljivo;
- z 10-odstotnim zmanjšanjem sredstev na podlagi arbitrarne presoje ministra o slabem delu zavoda,
- z uzakonitvijo nestabilnega financiranja javnih zavodov z možnostjo medletnega spreminjanja višine;
- z opustitvijo predlaganega nadzornega mehanizma nad nezakonitim ravnanjem politike pri imenovanju direktorja javnega zavoda,
- z nejasnimi krivdnimi razlogi za odpoved pogodbe direktorjem, ki namesto želene zaostritve odgovornosti direktorjev odpirajo politiki široke možnosti zlorabe oblasti,
- z nekonsistentnimposeganjem v paket delovnopravne ureditve, kot ga je pripravil SRČ.
Dejstvo je, da so tako leva opcija pod vodstvom ministrice Majde Širca kot desna pod vodstvom dr. Žige Turka ter tudi novi minister dr. Uroš Grilc (v svojem nastopu ob zaslišanju na matičnem parlamentarnem odboru) pokazali politično voljo za spremembe, ki je kultura ne sme izpustiti. Ne smemo dovoliti, da bi se politika spet preračunljivo potuhnila, ker kulturni minister ni dovolj pomemben, da bi Vlada tvegala in ga podprla pri nepriljubljenih odločitvah. Politika je vse predolgo tiščala glavo v pesek, da se ji ni bilo treba spopasti z močnimi skupinami, ki ščitijo svoje interese.
Dokler je bilo mogoče povečevati sredstva za kulturo, je nefunkcionalen sistem nekako deloval, v zaostrenih razmerah, v katerih niti trenutnih sredstev ne bo lahko obraniti, pa so spremembe nujne. A ne zaradi privatizacije, kar se je tolikokrat na pamet očitalo vsakemu, ki se je zavzemal za spremembe. Prav nasprotno. Zaradi utrditve kulture kot javne dobrine. Prav tako ne gre za nikakršno neoliberalno zaroto, ampak je cilj sprememb preureditev, ki pa se ne more zgoditi brez notranjih prerazporeditev, torej poseganja v interese močnih skupin.
Ker nam samim ni uspelo prepričati ministrstva, da je treba kulturni sistem v celoti prevetriti, se pridružujemo vsem tistim, ki terjajo celovito prenovo in trdijo, da javnega sektorja ni mogoče preurejati brez vključitve neodvisne kulture in tudi ne brez posodobitve ministrstva samega.
Dosedanji proces
Januar 2010 – Ministrica Majda Širca imenuje za pripravo izhodišč dve strokovni skupini, eno za posodobitev javnega sektorja v kulturi, drugo pa za dialog s predstavniki nevladnih organizacij. V obeh so bili tudi zunanji člani. V prvi smo bili imenovani tudi dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič (SRČ). Skupino za posodobitev javnega sektorja v kulturi je vodila dr. Sonja Kralj, direktorica Direktorata za kulturni razvoj in mednarodne zadeve.
Julij 2011– Delovna skupina za posodobitev javnega sektorja v kulturi konča svoje delo, ministrstvo pa objavi svoj Osnutek sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi na svoji spletni strani. Dr. Vesna Čopič zavzame ločeno mnenje, ki ga ministrstvo objavi na svoji spletni strani, ne želi pa objaviti petdesetih strani gradiva v podporo mnenju, katerega glavna teza je, da javnih zavodov ni mogoče posodobiti znotraj sistema javnih uslužbencev ter tudi ne brez zmanjševanja razlik v odnosu do novih generacij in neodvisne kulture.
Marec 2012 – Izpeljana je celovita in izčrpna primopredaja vsega gradiva novemu ministru dr. Žigi Turku, ki jo ob navzočnosti vseh članov delovne skupine prejšnje ministrice vodi dr. Sonja Kralj.
April 2012 – Minister združenega Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk sprejme skupaj s svojim državnim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom izjemno pomembno odločitev o nadaljevanju posodobitve javnih kulturnih zavodov in ustanovi:
ožjo strokovno skupino, v kateri so poleg vodilnih uradnikov MIZKŠ dr. Vesna Čopič, dr. Borut Smrekar in Mitja Rotovnik;
širšo strokovno skupino z nekaterimi področnimi svetovalci, ki ji državni sekretar nameni vlogo prevetritve koncepta posodobitve, kot ga pripravi ožja skupina;
skupino za dialog z nevladnimi organizacijami v kulturi.
Usklajen predlog naj bi nato pregledal minister in ga izročil v javno razpravo. Spodbudna je bila odločitev, da se vodenje ožje strokovne skupine dvigne na raven državnega sekretarja.
Oktober 2012 – SRČ pošlje svoj predlog sprememb državnemu sekretarju, pri čemer je ta omejen na člene, ki jih je ministrstvo pripravljeno odpirati.
Januar 2013 – Ministrstvo pripravi končni Osnutek sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo in ga pošlje v javno razpravo, ne da bi bili zunanji člani skupine seznanjeni s končnim besedilom, in brez njegove obravnave s širšo ministrsko skupino.
Januar 2013 – Minister skliče novinarsko konferenco, na kateri predstavi osnutek zakona. Na omenjeno konferenco je bil povabljen tudi Mitja Rotovnik, ki je izbranim novinarjem predstavil nekaj temeljnih izhodišč in povedal, da se v imenu dr. Vesne Čopič in dr. Boruta Smrekarja ne strinja z besedilom predloga sprememb ZUJIK, ker ga vsi trije ne poznajo in ne vedo, kaj je od njihovih predlogov vključeno, kaj izključeno in kaj je morebiti novega.
Razhajanja med končnim osnutkom in stališči SRČ
Preozek koncept posodobitve, omejen na javne zavode
Prvo razpoko v delu skupine je predstavljalo Zornovo navodilo, da naj zaradi obupno slabih finančnih napovedi za javni sektor v letu 2012 strokovna komisija opusti misel, da bi posodobljeni ZUJIK ustvarjal kakršne koli nove gmotne obveznosti za izenačevanje javnega in nevladnega kulturnega sektorja ali da bi širil razpoložljive javno finančne okvire za samozaposlene. Delo ožje komisije je bilo torej že drugič omejeno zgolj na pripravo koncepta posodobitve koncepta »uresničevanja javnega interesa za kulturo« za javne zavode.
Izvzemanje strokovne službe ministrstva iz posodobitve
Proti koncu leta 2012 se ožja komisija ni več sestajala vsako sredo ob 10. uri. Sporočeno je bilo, da bodo glede na vse povedano in predlagano v celoletnem delu ožje komisije v strokovni službi MIZKŠ skrbno proučili in pripravili predlog, ki ga bomo nato dobili v potrditev. V želji, da bi delo ožje komisije pospešili, smo se v »trojki« dogovorili, da bomo sami med seboj uskladili nekaj različnih pogledov na rešitve, o katerih se je razpravljajo. Pripravili smo »našo« verzijo osnutka ZUJIK in jo poslali predsedniku Aleksandru Zornu.
- Povsem mogoče je, da so postali »kamen spotike« vztrajanje »SRČ«, da ni posodobitve brez posodobitve strokovne službe MIZKŠ. S predlogi o posodobitvi strokovne službe, ki so povzeti v gradivu o konceptu celovite prenove, se v glavnem niso strinjali člani strokovne službe MIZKŠ. Menili so, da bi predlagana posodobitev strokovne službe znatno povečala birokratizacijo njenega delovanja; povedano je bilo tudi, da ni nobenih resnejših potreb po njeni posodobitvi, ker že sedaj »dela dobro«.
- Posodobitve ministrstva ni podprl niti Aleksander Zorn, čeprav se je z njo sicer strinjal »najprej zato, ker je to ministrstvo po načinu mišljenja in po večini struktur, predvsem pa po birokratskem pristopu, ostalo po družbeni spremembi in novi državi nedotaknjeno« ter je, kot tako »sčasoma postalo veliko večja ovira« ... »neke vrste birokratski fevd«, podobno kot na drugih ministrstvih, na katerih »sedanji birokrati tako odlično vodijo celotni sistem, da ta postaja vedno bolj nesprejemljiv«.
SRČ se ne strinjamo s tistimi spremembami ZUJIK, ki so nastale mimo nas. Pisci dokončnega predloga sprememb ZUJIK ali niso razumeli ali pa so napačno strokovno presodili predvsem naslednje predloge, vnesene v zakonski tekst, ki so ga izročili v javno razpravo:
- preverjanje sposobnosti umetnikov in strokovnjakov, že zaposlenih za nedoločen čas, tako kot je v spremembah ZUJIK predstavljeno, ni uresničljivo, pa tudi v primeru, da bi bilo, je izrazito škodljivo tako z gledišča poslovanja kot tudi za notranje odnose v zavodih in za kakovost skupinskega dela;
- možnost znižanja sredstev kulturnim zavodom med letom, potem ko so ti že prejeli odločbe ministra: zahteva SRČ je bila ves čas ta, da je treba javnim zagotoviti stabilnost financiranja, po možnosti srednjeročno; predlog ZUJIK gre pri tem v povsem nasprotno smer in uzakonja nestabilnost financiranja, pri čemer se financiranje lahko spremeni že po tem, ko so stroški v skladu s prvotnim načrtom že nastali;
- arbitrarno zmanjšanje letnih sredstev za 10 %, če minister presodi, da zavod dela slabo; tak predlog pomeni, da lahko vsakokratni minister povsem arbitrarno dobesedno uniči tak javni zavod, kar pa je glede na aktualno politično kulturo preveč tvegano;
- opustitev predlaganega nadzornega mehanizma nad nezakonitim ravnanjem politike pri imenovanju direktorjev javnih zavodov,pri čemer gre za telo, sestavljeno iz strokovnjakov, ki imajo (1) pravico in dolžnost spremljati vse postopke imenovanja ter so (2) aktivno legitimirani, da sprožijo postopke pred sodiščem, pri čemer nosi dokazno breme, to je breme dokazovanja zakonitosti postopka in najboljše izbire glede na razpisne pogoje minister oziroma organ lokalne skupnosti, ki je direktorja imenoval;
- nejasni krivdni razlogi za odpoved pogodbe direktorjem, ki namesto želene zaostritve odgovornosti direktorjev odpirajo politiki široke možnosti zlorabe oblasti, po drugi strani pa že tako neprivlačna direktorska mesta postajajo za dobre strokovnjake še manj privlačna;
- prožnejša delovna razmerja, ki bi morala biti srčika spremenjenega ZUJIK, ne tvorijo konsistentne celote, zato ni jasno, kakšen je pravzaprav cilj teh sprememb; SRČ smo pripravili predlog različnih oblik zaposlitev v kulturi, ki je bil v spremembe ZUJIK vključen le delno; SRČ se strinja, da je treba zagotoviti večjo pravičnost z uravnoteženostjo zaposlitve za nedoločen in določen čas glede na prednosti in omejitve, ki jih posamezna oblika zaposlitve prinaša; naprej je treba poudariti kakovost dela kot največje zagotovilo za ohranitev zaposlitve in s tem omogočiti vstop mlajšim generacijam; ob vsem tem je treba vgraditi tudi socialne varovalke, ki bi onemogočale izkoriščanje dela zgolj v najbolj ustvarjalnem življenjskem obdobju.
Poleg teh razhajanj se SRČ ne strinjajo tudi s tistimi določbami, ki zmanjšujejo privlačnost direktorskega položaja, saj gre za najbolj izpostavljena delovna mesta, ki s sabo nosijo tudi največje tveganje. Določbe, ki jim nasprotujemo v nadaljevanju, lahko namreč vodijo v negativno selekcijo, kar pa bi bilo usodno za udejanjanje posodobitve, ki bo najbolj odvisna prav od njih. Zato se ne strinjamo z:
- omejevanjem mandatov direktorjev na dva zaporedna mandata, ki izhaja očitno iz prepričanja o obilju dobrih strokovnjakov v Sloveniji; mnenje SRČ je ravno nasprotno;
- odpravnino za nekrivdno razrešenega direktorja, ki ni ustrezna odgovornosti in izpostavljenosti direktorja, še manj pa upošteva dejstvo, da so zaradi mandata direktorji že ves čas na prepihu;
- neprimerno je zakonsko omejevanje zaslužka direktorja – umetnika, kadar dela v lastnem zavodu, saj predlog predvideva, da so že v sami pogodbi o zaposlitvi natančno določeni pogoji in obseg takega dela; SRČ zagovarja dosledno individualno obravnavo takšnih primerov, seveda pod pogojem, da so vsi podatki javni in da jih morajo biti odgovorni pripravljeni vsak hip zagovarjati pred javnostjo; v nasprotju s tem so sedaj avtorski honorarji umetniških vodij prikriti oziroma tako rekoč zasebna zadeva vodstev javnih zavodov.
Paket različnih oblik zaposlovanja v javnih zavodih v kulturi
Vsi udeleženci v javni razpravi so predlagane spremembe ZUJIK dočakali na nož! Najbolj zgoščeno opredeljuje odnos enega dela kulturne javnosti do sprememb slogan, izpisan na medijski konferenci v Kinu Šiška: »ZUJIK: stara jajca – nova oblast!«
Popolno zavračanje nekaterih predlogov npr. o popolni konkurenčni prepovedi, sklepanju pogodb po splošni delovnopravni zakonodaji, individualnem pogajanju s solisti in vodilnimi strokovnjaki, produktivnem zaposlovanja skozi zasedbene načrte, uvajanju delovnih normativov in standardov itd. v javni razpravi niso bili dovolj argumentirani. Izjema je le upravičena zavrnitev 48. člena o preizkušanju sposobnosti v času delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, ki je zamišljeno tako, da je v praksi neuresničljivo, a tudi sicer sporno, ker vnaša duh izrednih razmer v zavode.
Razpravo je treba nadaljevati. Prehitro zapiranje razprave ne more biti produktivno, toliko bolj, ker je v nova zaposlitvena razmerja treba vključiti tudi samozaposlene v kulturi. Resnici na ljubo je treba povedati, da tudi znotraj SRČ glede predloga različnih oblik zaposlovanja v kulturi še ni absolutnega soglasja. Glede na zgodovinske okoliščine zaposlovanja v kulturi posodobitev delovnih razmerij v Sloveniji nikakor ne bo lahka, zagotovo bo tudi dolgotrajna.
Kratka predstavitev nekaterih problemov, zaradi katerih so nujne spremembe.
Razlikovanje na javne uslužbence z vsemi pravicami in druge z nikakršnimi
Sedaj je tako, da je v javnih kulturnih zavodih 85 % in celo več zaposlenih za nedoločen čas, na drugi strani pa je vse večje število zapostavljenih delavcev brez vsakih pravic. Sedanja poglavitna zaposlitvena oblika v kulturi in umetnosti za nedoločen čas bi morala postopno preraščati v nov sistem pravičnejših, racionalnejših, prožnejših, vključujočih, da, tudi bolj demokratičnih oblik zaposlovanja.
Interesi zaposlenih pred kakovostjo, ki jo zahteva kulturno poslanstvo institucij
Narava umetniškega in strokovnega dela povsod po svetu zahteva selekcijo v tem smislu, da izvajajo kulturne dobrine, ki so podprte z javnimi in tudi zasebnimi sredstvi, najboljši umetniki in strokovnjaki. Kakovost pričakujejo tako tisti, ki so jim javne kulturne dobrine namenjene – torej obiskovalci, gledalci, poslušalci, bralci – kot tudi umetniški in strokovni vodje, odgovorni za umetniško produkcijo oziroma strokovno delo zavoda.
Razpolaganje z delovnim mestom na račun vseh davkoplačevalcev
Razpolaganje z delovnim mestom do upokojitve, brez upoštevanja oz. evalviranja kakovostnih meril pri doseganju umetniških in strokovnih dosežkov, postane socialni privilegij v trenutku, ko so na umetniškem trgu umetniki ali strokovnjaki, ki bi isto delo opravili bolje. Še več, nekako preraste v posebno vrsto »zasebnega lastništva« delovnega mesta, ki pa ga plačujejo davkoplačevalci.
Neenakomerna porazdelitev dela in nelojalna konkurenca
Problem ni samo večje število mladih ustvarjalcev, ki so jim vrata javnih kulturnih zavodov vse bolj zaprta, temveč tudi neenakomerna porazdelitev dela in nelojalna konkurenca, še posebej takrat, ko zaposleni za nedoločen čas v matičnih zavodih niso delovno polno obremenjeni ter ko to s pridom in brez vsakršnih omejitev nadomeščajo z delom in dodatnim zaslužkom zunaj svojih zavodov.
Neovrednoteno tveganje začasnosti zaposlitve
Tudi tistih nekaj zaposlitev za določen čas, ki so trenutno v veljavi, z vidika nagrajevanja ni poštenih oz. pravičnih v razmerju do tistih, ki so v istem zavodu zaposleni za nedoločen čas, saj imajo enake plače kot zaposleni za nedoločen čas.
So predlagane nove oblike prožnejšega zaposlovanja res »stara jajca«?
SRČ so pripravili skladen in v sebi koherenten predlog različnih oblik zaposlitev v kulturi, ki je bil v spremembe ZUJIK vključen le delno.
Cilji paketa:
Zmanjševanje razlik med javnim sektorjem in neodvisno kulturno produkcijo.
Premoščanje prepada med javnimi uslužbenci z veliko pravicami in zapostavljenimi delavci brez takih socialnih pravic.
Uvajanje novih zaposlitvenih oblik bi omogočilo vključevanje mlajših generacij in novega znanja.
Mobilizacija kadrovskih potencialov, saj so se določeni ustvarjalci predali lagodnosti, ki je posledica nedotakljivosti njihovega delovnega mesta.
Postavljanje programa pred interese.
Produktivno zaposlovanje umetniškega in strokovnega kadra.
Glavna novost za njihovo doseganje pa:
Uveljavitev zaposlovanja tudi zunaj sistema javnih uslužbencev, s čimer bi pridobili nove oblike zaposlitev v kulturi, zaposlovanje v skladu s programskimi potrebami in možnost nagrajevanja po uspehih namesto po administrativnem razvrščanju v tarifne plačne razrede. Že to lahko predstavlja pomemben preboj sedanjega, vse bolj nevzdržnega stanja.
Dosledno spoštovanje konkurenčne prepovedi za zaposlene za polni in nedoločen delovni čas (za dela s svojega delovnega področja), s čimer se odpravlja nelojalna konkurenca samozaposlenim.
Izjema od konkurenčne prepovedi za zaposlene za polni in nedoločen čas pod pogojem, da so polno zasedeni (prehodno obdobje).
Uvedba zasedbenega načrta kot orodja za produktivno upravljanje z zaposlenimi.
Uvedba delovnih normativov in standardov zaradi ugotavljanja polne zaposlenosti.
Pravica redno zaposlenih za nedoločen čas, da izberejo ob upoštevanju prednosti in slabosti različnih vrst zaposlovanja obliko, ki jim ustreza.
V prilogi IV je primerjalna tabela, v kateri so povzete vse oblike zaposlovanja v kulturi, o katerih bi morala steči poglobljena razprava, še več, tudi socialni dialog.
Najprej so razvrščene po tem, ali zanje velja splošna delovnopravna ureditev ali pa posebna za javne uslužbence, nato po vrstah zaposlitve ter nazadnje po prednostih in slabostih posamezne od njih.
Priloga V Primerjalna tabela OBLIK ZAPOSLOVANJA V KULTURI V JAVNIH ZAVODIH | |||
VRSTE ZAPOSLITEV | PREDNOSTI | SLABOSTI | |
JAVNI USLUŽBENCI na umetniških oziroma strokovnih delovnih mestih
| Javni uslužbenci za nedoločen in polni delovni čas |
|
|
Javni uslužbenci za nedoločen in polni delovni čas v prehodnem režimu in pod pogojem, da so polno angažirani v mat. javnem zavodu |
|
| |
Javni uslužbenci za nedoločen in polovični delovni čas |
|
| |
Javni uslužbenci za določen delovničas |
|
| |
REDNO ZAPOSLENI na umetniških in strokovnih delovnih mestih – po splošni delovnopravni zakonodaji | Redna zaposlitev za določen čas za posamezne umetnike in strokovnjake vezana na programsko obdobje |
|
|
Redna zaposlitev za določen čas za najožji krog sodelavcev direktorja vezana na mandat direktorja |
|
| |
Posamično zaposlitveno razmerje vezano na določen projekt ali strokovno nalogo. |
|
| |
Pripravništvo na področjih, na katerih so predvideni strokovni izpiti. |
|
|
Med pripravljanjem dopolnitev ZUJIK je bilo poudarjeno, da bodo spremembe učinkovite, če je mogoče zagotoviti sveža sredstva za njihovo uresničitev v praksi. Ob informaciji o neporabljenih evropskih sredstvih se je porodila zamisel, da bi s prestrukturiranjem lahko začeli poskusni projekt, saj:
je zaposlovanje iz teh sredstev izvzeto iz omejitev, ki sicer veljajo za zaposlovanje v javnem sektorju;
obstaja pravna podlaga, to so nekateri že sedaj veljavni členi ZUJIK, ki pa se ne uresničujejo na pravi način ali v zadostni meri; gre zakonkurenčno prepoved iz 53. člena ZUJIK, ki bi omogočila ob restriktivnem dajanju soglasij novo zaposlitveno dinamiko in gre za 51. člena ZUJIK, ki že omogoča zaposlovanje za krajši delovni čas, pa se ne uporablja;
obstaja Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, ki vsebuje v 1. razvojni prioriteti: Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti pod 4. prednostno usmeritvijo »Pospeševanje razvoja novih zaposlitvenih možnosti«, torej točno tisto, kar želimo doseči s poskusnim projektom.
Primeri novih, prožnejših oblik delovnih razmerij, ki bi jih lahko preizkusili že brez zakonskih sprememb, so npr.:
Zaposlitve že zaposlenih javnih uslužbencev v matični ustanovi za polovični delovni čas, da se izognejo uveljavitvi konkurenčne prepovedi ter si s tem omogočijo polno umetniško in strokovno uveljavljanje tudi v programih in projektih drugih izvajalcev (ne glede na to bi moral direktor slediti restriktivni politiki izdajanja soglasja za delo zunaj zavoda).
Angažiranje javnih uslužbencev, zaposlenih za polovični delovni čas, v drugih zavodih prek dodatnih sredstev iz tega projekta.
Kompenziranje večjega socialnega tveganja pri sklepanju pogodb za določen čas z višjo plačo.
Vključevanje samozaposlenih in drugače samostojno delujočih v kulturi v kadrovsko strukturo javnih zavodov prek pogodb za določen čas, vezan na projekt.
Uveljavitev izplačila pavšalnega mesečnega zneska v višini minimalne plače v oktobru 2012 (763,06 EUR) za vključevanje samozaposlenega in drugače samostojno delujočega v kulturi v naslednjih dveh letih neprekinjeno:
v letne programe dela javnih zavodov;
v javne kulturne programe neodvisnih producentov kulture;
omogočanje prekvalifikacij skozi razvijanje novih oblik sodelovanja z občinstvom, izobraževalnimi ustanovami in lokalnimi skupnostmi;
Uveljavitev izplačila zneska v višini najvišje denarne pomoči za samsko osebo, povečane za 15 % v letu 2012 (299 EUR) za vključevanje kvalificiranih prostovoljcev s pravico do nagrade:
- v letne programe dela javnih zavodov
- v javne kulturne programe neodvisnih producentov kulture.
Omenjene različne oblike zaposlovanja bi lahko povečale kadrovsko prilagodljivost programskim potrebam, razvile večjo mobilnost zaposlenih in podjetniški duh tudi v kulturi.
Poskusni projekt bi temeljil na razpisu kot spodbudi za gradnjo vključujočega zaposlitvenega modela, s ciljem zmanjševanja razlike med različnimi zaposlitvenimi statusi: med redno zaposlenimi javnimi uslužbenci za polni in nedoločen čas z zajamčenimi dohodki ter vsemi socialnimi pravicami in samozaposlenimi v kulturi, ki jih je prednostno obravnavanje prvih, spremenilo v zapostavljene delavce, marsikdaj celo v navidezno zaposlene na meji brezposelnosti. Z razpisom, če bi »se prijel«, bi postopno zmanjševali razlike med javnimi zavodi in neodvisnimi producenti kulture, ki jih kulturna zakonodaja formalno sicer izenačuje z javnimi kulturnimi zavodi, dejansko pa jih v zaostrenih finančnih razmerah, ko se ne izpeljejo več niti predvideni javni razpisi za projektno financiranje in zmanjšujejo sredstva za programske razpise, kulturnopolitična praksa obravnava podredno. Vključevanje novih generacij mora biti vezano na programske potrebe in vključevanje novih znanj, kar vse bi lahko omogočalo tudi nastajanje novih kulturnih programov, produktov in storitev. Dodaten razpis bi bil lahko namenjen tudi spodbujanju javnih uslužbencev, ki jih veže konkurenčna prepoved, da se odločijo za krajši delovni čas v matični ustanovi. V razpisu jim je treba predstaviti realne možnosti, da bodo lahko delovali tudi v drugih ustanovah in tako v polnosti izkoristili svoje umetniške potenciale.
Vizija za prihodnost
Rezultati poskusnega projekta bi predstavljali osnovo za črpanje evropskih sredstev za naslednjo finančno perspektivo do 2020. Sprejetje sistemskih sprememb bi utemeljevalo daljše prehodno obdobje, torej celotno naslednjo finančno perspektivo 2014–20, kar je realno glede na to, da so nove oblike zaposlovanja eden glavnih evropskih ciljev tudi v prihodnje.
Koncept celovite prenove kulturnopolitične ureditve
Globoko se strinjamo z vsemi tistimi, ki terjajo celovito prenovo in trdijo, da javnega sektorja ni mogoče preurejati brez vključitve neodvisne kulture ter tudi ne brez posodobitve ministrstva samega in delovanja lokalnih načelništev za kulturo.
V tem duhu naši cilji ostajajo nespremenjeni:
Utrditi odgovornost države za kulturo kot javno dobrino in v ta namen:
Doseči strateško načrtovanje, temelječe na jasnih prioritetah (Srednjeročni načrt razvojnih kulturnih programov).
Okrepiti spremljanje in vrednotenje kulturne politike, tudi mednarodne, kot je bila npr. evalvacija slovenske kulturne politike (tako tedaj, ko gre za ministrstvo, kot v primeru kulturnih izvajalcev).
Razčistiti razmerje med državo kot lastnico, ki je nosilka javnega interesa za kulturo (ustvarjanje in dostop do kulturnih kot javnih dobrin), in javnimi zavodi v kulturi kot glavnim mehanizmom za izvajanje tega interesa.
Priznati legitimnost delnih interesov, omogočiti njihovo javno in pregledno prerivanje v demokratičnih postopkih oblikovanja javnega interesa.
Okrepiti vlogo stroke pri organiziranju in upravljanju kulture v ta namen:
Uveljaviti sodno vejo oblasti pri nadzoru nad spoštovanjem zakonov od politikov.
Vpeljati selektorski princip kot alternativo kolektivnim komisijam, kadar je to umestno.
Okrepiti položaj in temu sorazmerno odgovornost direktorja javnega zavoda.
Spremeniti vlogo svetov javnih kulturnih zavodov.
Mobilizirati umetniške in strokovne kadrovske potenciale in v ta namen:
Postaviti kulturno poslanstvo pred delovne pravice (vloga, ki jo pri delavcih v gospodarstvu opravlja trg; v javnem kulturnem sektorju opravlja kulturno poslanstvo).
Ponuditi različne oblike zaposlovanja, ki bodo omogočale učinkovito kadrovsko politiko.
Zmanjšati zapostavljenost samozaposlenih delavcev v kulturi.
Ponuditi sredstva za samozaposlene tako, da bodo podpirala ustvarjalnost in ne sociale.
Povečati primerljivost delovnih obremenitev z državami EU.
Nadaljevati z izenačevanjem javnega in zasebnega sektorja.
Uveljaviti socialne in druge korektive in v ta namen:
Ohraniti republiške priznavalnine kot korekcijo pokojnin, doseženih s pomembnim kulturnim delom.
Podpirati prekvalificiranje in prezaposlovanje.
Okrepiti socialno varstvo za čas brezposelnosti.
Posodobiti Ministrstvo za kulturo RS
Povečati prepoznavnost področnih svetovalcev, ki morajo biti vodilni strokovnjaki in ne uradniki, ki se jih premešča z enega delovnega področja na drugo.
Okrepiti javno prepoznavnost področnih svetovalcev, ko pojasnjujejo in branijo svoje poglede na razvoj področja tudi javno.
Zadolžiti področne svetovalce za razvijanje področja in pripravo strokovnih podlag odločilnim.
Uveljaviti dialoškost (soočanje politike in stroke, soočanje strokovnjakov med seboj).
Povečati individualno odgovornost vseh, ki sodelujejo pri odločitvah.
Uveljaviti strokovno službo kot visoko profesionalen odziven strokovni subjekt kulturne politike.
Uveljavljati visoko raven etike državnih uslužbencev in predvsem profesionalno vest.
Predlagane rešitve NE pomenijo odstopanja od koncepta kulture kot javne dobrine, pomenijo pa naslednje premike:
Od navidezne nepolitičnosti kulturne politike do izoblikovane kulturne politike.
Od kolektivne k individualni odgovornosti.
Od negativne k pozitivni solidarnosti, temelječi na profesionalni etiki.
Razlikovanje med mehanizmi interesnega zastopanja in vključevanjem stroke v postopke odločanja.
Sprememba odnosa do konkurenčne prepovedi.
Prehod na programsko kadrovsko politiko oziroma produktivno upravljanje s človeškimi viri (zasedbeni načrti, delovni normativi in standardi).
Zmanjševanje razlik med delovanjem v javnih zavodih in v samostojnem poklicnem delu.
Zmanjšanje razlik med institucionalno in neodvisno kulturno produkcijo.