Po listanju klikanje, a po knjigi - knjiga!
Takih knjig seveda ni nihče bral, njihova funkcija ni bila prenašanje znanja ali umetnosti, temveč izkazovati mojstrstvo rokodelca, ki jo je natisnil in zvezal. Večjo uporabno vrednost so imele tako imenovane potovalne knjižnice, ki so se pojavile v 19. stoletju kot nepogrešljivo spremstvo aristokracije na grand-tours po Italiji in Bližnjem Vzhodu, v 20. stoletju pa žepne knjige, a tudi tu je imela miniaturnost meje berljivega. In ko se je že zdelo, da so tiskarji in knjigovezci izčrpali vse svoje mojstrstvo, so se pojavili e-knjige in bralniki, ki so pometli z doslej veljavnimi načeli tiskanja in vezanja.
V tanki ploščici, debeli za pol prsta in veliki nekako toliko kot razpolovljen zvezek A5, da se skriva toliko knjig? Ah, dajte no, bi zamahnil z roko tiskar iz 19. stoletja, najslavnejši med njimi, veliki Johann Gutenberg, pa bi najbrž kar bruhnil v smeh. A bi se mu, kolovodji ene največjih mirnih revolucij, kar hitro povesil nos, če bi ga neznana sila dvignila izpod nagrobnika v Mainzu in ga posadila pred eno osrednjih naprav moderne dobe: zaslon računalnika, priklopljenega na splet. Spletni brskalnik, v katerega vnesemo njegovo ime, na prvem mestu namreč ne izvrže več njegovega življenjepisa in pripovedi o posledicah prelomnega izuma, temveč tako imenovani Project Gutenberg, izum »nekega« Michaela Harta. Ameriški študent je v sedemdesetih letih 20. stoletja z digitalizacijo Deklaracije neodvisnosti tlakoval pot, ki se je po nekaj desetletjih vzponov in padcev danes ustavila pri bralnikih, prijaznih do uporabnika , ki vse bolj množično sedajo v srca bralcem. Hart je najprej sam, nato pa s pomočjo zanesenjakov, prvih sto del digitaliziral tako, da jih je ročno pretipkaval. S spletnega naslova www.gutenberg.org je danes mogoče sneti več kot trideset tisoč književnih del v tako preprostem formatu, da jih lahko beremo na računalniku, mobilnem telefonu ali bralniku. Ob tem ne gre izpustiti pomembne podrobnosti: za vse knjige, dostopne na Hartovi strani, so avtorske pravice v Združenih državah potekle, in prav zato so lahko brezplačne. Narediti branje in predvsem znanje, stisnjeno med knjižni platnici, dostopno vsem, ki so ga željni, ne glede na njihovo kupno moč, je Hartovo dejavnost naredilo še plemenitejšo, malone robinhoodovsko. A kot pri večini človekoljubnih zgodb so tudi pri tej že napisana temnejša poglavja: nerazvitega sveta, ki je poleg drugih tudi žrtev tako imenovane digitalne vrzeli, e-knjige še dolgo ne bodo dosegle, saj so v njem že klasične sila redka dobrina.
Na plemenito poslanstvo razširjanja znanja so se zgovarjali tudi pri Googlu, ko so pred šestimi leti razgrnili svoj načrt digitalizacije desetih milijonov knjižnih naslovov, ki naj bi bili dostopni do leta 2015. Njihovo namero so številni pozdravili, nemalo pisateljskih in založniških združenj in organizacij pa se ji je uprlo, kajti elektronski Goljat se je požvižgal na avtorske pravice. Pravila glede tega, kdaj avtorske pravice za delo ugasnejo, so v nekaterih evropskih državah drugačna kot v Združenih državah, Googlu pa so očitali, da je na staro celino prilomastil v kolonizatorski maniri. Nekdanji kolonizatorji so bili za to še posebno občutljivi, zato je francoski kulturni minister Frederic Mitterrand, ki že dlje časa odkrito nasprotuje Googlu, v začetku letošnjega leta napovedal, da bodo književna dela v francoščini v elektronski obliki dostopna na lastnem portalu z imenom Gallica. Na ravni Evropske unije so se zganili že malce prej, zamisel za Europeano, evropsko digitalno knjižnico, v kateri niso samo tiskana dela, temveč tudi posnetki skladb in likovnih umetnin, je začela zoreti že leta 2005 in na spletnem naslovu www.europeana.eu bo iz faze prototipa v verzijo 1.0 predvidoma preskočila letos jeseni.
Toda če bo besedna zveza »listati knjigo« postala tako zastarela kot »zavrteti telefonsko številko« in bomo le še tipkali in klikali, se utegne spremeniti tudi koncept knjižnic, ki so (bile) varuhinje človeškega znanja in obenem srečevališča bralcev in ljubiteljev tiskane besede. Namesto da bi se po knjigo napotili v knjižnico ali knjigarno, se bomo do zaželenega formata, ki si ga bomo naložili na bralnik, priklikali v virtualnem prostoru. To je eden izmed črnih scenarijev, ki ga omenja dr. Miha Kovač, izvršni direktor založništva pri Mladinski knjigi, profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete in avtor knjige Od katedrale do palačinke, v kateri kritično opozarja na premike v človekovem mišljenju in pomnjenju, odkar je svet omrežil splet. Naše znanje je bilo nekdaj večplastno in razvejeno kot stebri in ladje gotske katedrale, v dobi internetnih brskalnikov in spletnega deskanja pa je podobnejše palačinki – sploščeno in zatorej površinsko. Internet pa seveda ni vplival le na človekovo pozornost, ki da je vse krajša, dojemanje preteklosti in prihodnost ter razumevanje družabnosti, temveč se je dotaknil tudi koncepta knjige. Kodeksu, ki že dva tisoč let velja za najpopolnejšo obliko prenašanja in shranjevanja podatkov, se je v zadnjih letih v resnici začel majati prestol. Šele čas pa bo pokazal, ali se bo tokrat v resnici prekucnil – knjigi in tisku namreč že vse od množične rabe radia konec dvajsetih let prejšnjega stoletja in televizije, ki se je začela uveljavljati desetletje pozneje, napovedujejo bridki konec.
A vse kaže, da je knjiga zelo trdoživa, saj je do zdaj še vedno zaprhutala s papirnatimi krili nad kresom besed o njenem propadu. Robert Darnton, avtor dela The Case for Books: Past, Present, and Future (ki bo v kratkem na voljo tudi v slovenskem prevodu), ravnatelj knjižnice na univerzi Harvard in izvedenec za zgodovino knjige, je bil, kot piše v enem svojih prispevkov, že tako pogosto gost javnih razprav z naslovom Smrt knjige, da ga je to utrdilo v prepričanju, da je »knjiga še zelo živa«. Enako stališče je kot gost Založniške akademije na ljubljanskem knjižnem sejmu novembra 2008 zavzel tudi Jason Epstein, legenda ameriškega založništva, čigar vplivno knjigo Založniške zgodbe: založniška preteklost, sedanjost in prihodnost imamo tudi v slovenskem prevodu: kljub spremembam, ki bodo vplivale na založniško pokrajino, bo knjiga v klasični obliki preživela. Lahko tudi tista iz Espresso Book Machine, nekakšnega knjigomata, ki tiska na zahtevo in v pičlih nekaj minutah izvrže zvezan izvod. Eden takih je v Blackwellovi knjigarni v Londonu, pove Kovač, in se pošali, da je vse skupaj videti »kot v risanki profesor Baltazar«. Cena te naprave, ki je sprva dosegala 80 tisoč evrov, se bo v kratkem – ko se bo proizvodnja preselila na Kitajsko – znižala na 30 tisoč evrov. To daje slutiti, da bodo knjige, in to kar se da raznovrstne, odslej še dostopnejše, brali pa bomo vse več.
Čeravno izhaja več knjig kot kadar koli in čeprav lahko zaradi tehnološkega napredka in pocenitve tiska že srednje premožen posameznik s srednje veliko daru za pisanje postane pisatelj z objavljenim romanom, pa so žal taka sklepanja rahlo utopična. Vprašanje je namreč, komu bo to popolnoma nepregledno število knjig uspelo prebrat. Zato bi kazalo, kot hudomušno razmišlja mehiški pesnik in esejist Gabriel Zaid, čigar domislico v svoji knjigi navaja Kovač, uvesti nov tip socialnega delavca: literarne gejše. Naloga teh deklet bi bila spremljati literarno produkcijo, nato pa s pogovori z avtorji v njih vzbujati vtis, da se je vsaj nekdo poglobil v njihove duševne izlive.
Najsi je prihodnost knjige v e-knjigah, v spletnih izdajah, v hiperpovezavah in večpredstavnosti, ki da bodo v kratkem bogatile napisano besedilo, je neizpodbitno vsaj to, da bodo preživele. V takšni ali drugačni obliki, mogoče celo interaktivni, to pomeni, da si bo bralec lahko sam izmislil konec knjige. Tedaj se bo izpolnila Kovačeva želja: na novo napisati konec Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Če dobra knjiga sploh ima konec – da ga v resnici nima, je trditev izpod peresa nekega manj znanega ameriškega avtorja aforizmov, ki ga, najbrž prav zaradi lucidnosti enega samega citata, naplavi spletni brskalnik, če ga prosite za citate o – knjigi.
Pogledi, 21. april 2012