Piše se leto 1968. Zahtevamo Radio Študent!
Štiri leta pozneje sem bil, v skladu z veljavnim Aktom o ustanovitvi Zavoda RŠ, po katerem programski sodelavci volijo svoje predstavnike v uredništvu, z glasovi sodelavcev kulturne redakcije izvoljen za njenega urednika; pred slabim letom in pol pa z glasovanjem vseh sodelavcev tudi za odgovornega urednika RŠ. Skratka, moja zgodba v določenem smislu ponovi zgodbo tistega znanega RŠ jingla, ki sem ga prvič slišal veliko pozneje in s katerim se začne tudi dokumentarni feljton TV Slovenija ob 40. obletnici RŠ: »Prijahal sem v Ljubljano in iskal streho nad glavo. Nisem vedel, kam naj se obrnem. Vprašal sem lokalne kavboje, pa so mi rekli: Pojdi, tujec, pojdi v Dolino rož, tam je ranč za vse izgubljene kavboje tega sveta. Na vratih je napis: Radio Študent.«
Smisel te anekdote seveda ni v izpostavitvi osebnih pripetljajev, ampak enostavno in plastično prikazati, na kakšen način RŠ kot organizacija funkcionira, ne skozi zgodovino, ampak tukaj in zdaj, po mojih lastnih izkušnjah. In izkazalo se je, da RŠ ni preprosto le radio, ampak tudi enkratna kulturna, izobraževalna in raziskovalna inštitucija, in, kar je verjetno enako pomembno, skupnost, nek odprt družabni prostor, kamor lahko prideš tudi, če ta dan ne delaš programa, enostavno, da posediš in počebljaš tam, kamor lahko pridejo tudi tisti, ki nimajo kam drugam, kot je bilo v mojem primeru svežega priseljenca.
Radio Študent v številkah
RŠ oddaja 24 ur na dan vse dni v letu, od česar imamo večino leta 17 ur produkcije na dan, 13 ur pa le v času študijskih počitnic med julijem in septembrom. RŠ ima več kot 150 rednih honorarnih programskih sodelavcev, ki so skrajno podplačani, in le 5 redno zaposlenih, ki so prav tako podplačani. Z denarjem iz svojega proračuna RŠ sam plačuje oddajnik, SAZAS, IPF, ZAMP, APEK, telekomunikacije ter druge splošne storitve in materialne stroške, vključno z amortizacijo in nabavo že nekaj časa le strogo nujne tehnične opreme. S tistim, kar ostane, sodelavci RŠ sproducirajo 5.500 različnih radijskih in približno enako spletnih programskih enot na leto; Založba RŠ posname in izda povprečno 8 glasbenih CD-jev; RTV Študent pa posname in zmontira kakih 80 video prispevkov na leto.
Je RŠ tudi ob vsej tej ogromni produkciji vseeno nepomemben in obroben medij, ki ga nihče ne posluša, kot trdijo nekateri študentski politiki, zagovorniki nižanja sredstev, ki jih RŠ dobi od svojega aktualnega »ustanovitelja«, ŠOU v Ljubljani? Po raziskavi TGI agencije Mediana ima RŠ trenutno 35.000 rednih poslušalcev, kar je konstantna številka, ki se v zadnjih letih ni spreminjala. Od 9. maja 2012, ko smo za 43. rojstni dan zagnali novo programsko shemo in novo spletno stran, pa do 9. maja 2013 je imela ta 1.476.787 ogledov in 170.030 obiskovalcev, med temi pa 70 odstotkov takšnih, ki se na stran vračajo. To so številke in dejstva, ne pa pavšalne trditve, da je RŠ nepomemben medij, da ga nihče ne posluša in da se denar za ali na RŠ meče skozi okno.
Vse programske pa tudi neprogramske organizacijske enote RŠ so hkrati tudi nosilci izobraževalnih procesov. Na različne avdicije RŠ se na leto prijavi povprečno 300 ljudi, v glavnem študentov in drugih mladih, izmed katerih jih gre skozi izobraževalni proces kakšnih 100, med sodelavce pa jih na leto sprejmemo več kot 40. Pozneje številni postanejo priznani kulturni, glasbeni in politični novinarji, strokovnjaki za določena umetniška, kulturna ali univerzitetna področja, tehnični mojstri in računalničarji, napovedovalci in pripovedovalci, pa tudi marsikateri politik, oglaševalec ali poslovnež je tu naredil prve korake v svoji karieri (naj nam bo zaradi tega oproščeno). Poleg tega RŠ s pomočjo sredstev iz evropskih projektov izvaja praktična usposabljanja tudi za osnovnošolce, srednješolce in študente, za invalide in druge ranljive skupine ter manjšine, ki imajo na RŠ tudi oddaje v svojih jezikih. Za vse to s strani ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – ki nam sicer od leta 1997 brezplačno oddaja prostore v 6. in 7. nadstropju 14. bloka Študentskega naselja v Rožni dolini – že dolgo vrsto let ne dobivamo nikakršne finančne pomoči. Enako je z Univerzo v Ljubljani, ki jo že od konca leta 2011, ko je Študentski zbor ŠOU v Ljubljani sprejel sklep o soglasju za vstop Univerze v soustanoviteljstvo RŠ, čakamo, da v to soustanoviteljstvo končno tudi formalno vstopi.
RŠ vsako leto organizira dva večja glasbena dogodka: Klubski maraton – koncertno turnejo za mlade in neuveljavljene izvajalce po vsej Sloveniji – ter dvodnevni festival glasbe in založništva Tresk, ki smo ga v tem letu nadgradili s spletnim portalom za neodvisno založništvo Indie-Grad. Poleg tega v okviru RŠ deluje Odprta radijska raziskovalna platforma RADAR, in sicer kot partnerska in podporna (inter)medijska platforma za najrazličnejša sodelovanja v širokem polju sodobnih raziskovalnih umetniških praks. RŠ vsako leto organizira številne kulturne dogodke ob svojem rojstnem dnevu, ki se zaključijo z zabavo, na katero vedno pride več tisoč ljudi; je prav tako producent ali koproducent številnih drugih manjših ali večjih umetniških, pripovedovalskih, pogovornih, koncertnih in klubskih dogodkov, predavanj in seminarjev, ki so vsi po vrsti praviloma brezplačni. Finančna podpora, ki jo za vse to dobimo s strani ministrstva za kulturo ali Mestne občina Ljubljana, je tolikšna, da veliko večino svojih javnih dogodkov izvajamo praktično s pomočjo lastnega entuziazma in iznajdljivosti ter brez kakršnih koli sredstev.
In če je že do lanskega leta veljalo, da inštitucija tega formata za širok nabor svojih dejavnosti potrebuje vsaj 230.000 evrov temeljnih sredstev od ŠOU v Ljubljani – ki jih moramo prek projektnih in marketinških dejavnosti vsaj podvojiti, da bi lahko preživeli –, je ta številka z julijskim rebalansom proračuna ŠOU že padla na 180.000! Pri tem zaradi padca prihodkov od študentskega dela in nadaljnjega nižanja lastnega proračuna – ki trenutno vseeno še vedno znaša zavidljive 4 milijone evrov – na ŠOU že napovedujejo nadaljnja nižanja tako v tem, predvsem pa v naslednjem letu.
Naj za konec še opozorim, da smo bili že zaradi dosedanjega nižanja temeljnih sredstev z julijem prisiljeni zamrzniti vse obstranske oz. neradijske stalne dejavnosti (RTV Študent, Založba RŠ, spletna služba itn.) ter znižati že tako nizke plače in uredniške honorarje za 15 odstotkov, že tako mizerna sredstva za program pa skrčiti za 20 odstotkov. In sicer še pred sprejetjem zadnjega rebalansa proračuna ŠOU, po katerem so bila sredstva znižana še za dodatnih 20 tisoč evrov.
Če hočemo ohraniti RŠ v obliki, kot ga poznamo, se krčiti enostavno več ne da: ne plač ne honorarjev in ne programa. Zakaj? Ker ne bomo privolili v umiranje na obroke oziroma na tiho kapitalsko-politično likvidacijo RŠ. V tej družbi namreč očitno ne obstaja politična volja tako pri ŠOU kot pri drugih pristojnih in zainteresiranih inštitucij, kot so Univerza v Ljubljani, ministrstvo za kulturo, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana – ki vsi po vrsti priznavajo pomen in vlogo RŠ, po drugi strani pa pravijo, da nimajo mehanizmov, v teh kriznih časih pa tudi sredstev za financiranje RŠ ne, četudi ta že 45 let deluje v študentskem, univerzitetnem, mestnem ter širšem kulturnem in izobraževalnem, državnem in javnem interesu obveščanja in ozaveščanja javnosti.
Ali tako pri malih kot pri velikih politikih res ne obstaja ta politična volja, bo očitno treba preveriti; ali pa jo izgraditi v okviru ljudstva in civilne družbe. Vprašanje obstoja RŠ tako nekdaj kot zdaj ni namreč le vprašanje preživetja nekega radia, ampak vprašanje ohranitve tako neodvisnih medijev in neodvisne kulture kot tudi zgodovinskih dosežkov študentskega organiziranja v njegovi najbolj pozitivni obliki. Gre za civilizacijsko vprašanje, če hočete: vprašanje ohranitve od kapitala in politike neodvisne kulture in družbe. In to si bo treba očitno ponovno izboriti tukaj in zdaj.
Piše se leto 1968: »Bodimo realni: zahtevajmo nemogoče.« Zahtevamo Radio Študent!
_
Bojan Anđelković je odgovorni urednik Radia Študent, v letih 2009–2011 je bil urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013