Parlament – simbol suverenosti in svobode
Jasno je treba reči – NE MORE, zato ker demokracija ni forma (institucije, procedure), ampak je vsebina; tukaj pomeni življenje v svobodi, kot je zapisana v ustavi. Odkar imamo državo in prakticiramo demokracijo, politiki mojstrijo (zlo)rabo demokratičnih institucij za nedemokratične cilje. Pomembneje od tega, koga volimo, je, kako ga »izženemo« iz parlamenta; saj če je v državi in družbi preveč nepoštenosti, demokracija umre. Ker država in družba delujeta po principu vezne posode, je protidemokratičnost – nezakonitost, korupcija, enakomerno razporejena v državne in nedržavne institucije – postala močno lepilo družbe; za to si načrtno prizadeva politika. Posledica je slaba demokracija, ki blokira spravo, poglablja duhovni, socialni in politični razkol o preteklosti in prihodnosti, zato državi grozi prisilna uprava Evropske unije (EU). To je dobro, saj je alternativa – avtoritarnost in duh državljanske vojne – slabša od intervencije EU.
Zloraba forme in vdor malopridnih
Načrtna zloraba forme (tudi volitev) je omogočila vdor malopridnih (goljufov, tatov, ponarejevalcev, lažnivcev, udbovcev) v parlament, ki soustvarja slabo demokracijo. S poslanci, ki so podaljšana roka vlade ter stricev iz ozadja in tudi sami malopridni, se izniči temeljna ideja suverenosti (vrhovnosti) parlamenta nad državo/oblastjo in suverenosti državljanov nad parlamentom. Poslanci niso zavezani ustavi in zakonom, temveč se brez lastne politične volje osredotočajo na privilegije zase. Tako izgubljajo ugled v svojih očeh in v očeh državljanov.
Parlamentarci se nočejo »samoočistiti« svojih zlikovcev, čeprav za njih vedo oni in mi. Demokracija, ki ne sankcionira zla, ko ga zazna, ni demokracija; takrat parlament ni niti legitimen niti legalen. Enako nelegitimne in nelegalne so tudi druge veje oblasti (vlada, pravosodje, predsednik države ...), ki to dopuščajo. Smisel razpršenih oblasti v demokraciji je medsebojni nadzor. Da država nima samodejnih procedur/zakonov za odstranitev ali nevtralizacijo »malopridnih« – kot samoobrambe demokracije –, si politiki prizadevajo od nastanka države. Malopridni zakonodajalci – parlamentarci – zato zakonu (pravu, ustavi) vedno odvzamejo vrhovnost (nomos basileus, zakon vladar) v smislu nepristranske objektivnosti, zaradi katere ima Pravica zavezane oči. Takrat je parlament z zasedanji, odbori, komisijami, glasovanji, procedurami in poslovniki tragikomični teater, ki razgrajuje državo. Politika v rokah malopridnih ni veščina deljene skrbi, ampak je antipolitika, ki skrbi za svoje žepe in za žepe lobijev. Antipolitiki zanikajo postulat parlamentarizma, in sicer da parlamentarci zastopajo demos, ki po definiciji ni malopriden. Ker tudi demokratičen parlament ne zmore uskladiti vseh interesov družbe, mora manifestativno – kot vzor – promovirati samo politiko, ki uresničuje duha in črko ustave, zakonov in ratificiranega mednarodnega prava. Hočem reči, da je političnost (dogovarjanje) parlamentarcev omejena z ustavo in zakoni; zato je velika razlika med mešetarstvom antipolitikov (strankarski daj-dam) in dobrodošlim pragmatizmom, ki izhaja iz konceptov ustave in zakonov.
Ker so zakoni malopridnih po definiciji malopridni, je problem hujši. Država ima namreč pravico zakone uveljaviti s silo, državljani pa imamo pravico, v bistvu dolžnost, da teh zakonov ne spoštujemo, se jim celo upremo in odpovemo lojalnost državi. V takem konfliktu je pravica vedno na strani državljanov, zato prenehajo razlogi za obstoj oblasti, ki to počne; če pa se to ponavlja, prenehajo tudi razlogi za obstoj države. Proti srži ideje pravičnosti je, kadar nepošteni nalagajo breme poštenim. Zakoni malopridnih grobo zanikajo smisel pravičnosti, ki je prva naloge pravne države. Namreč v slovanskih jezikih pojem pravo že etimološko zahteva pravičnost. Pravo je, kar je prav in pravično. Zato lahko oblast sprejema samo pravične zakone; brez njih ni pravične družbe, ki je (od Platona naprej) najtežja in najbolj pomembna naloga oblasti. Opozorilo, da sta oblast in država malopridnih nelegitimni in nezakoniti za državljane in demokratični svet, je resno. Namreč na ozemlju sedanje Slovenije se je v zadnjih sto letih zamenjalo šest državnih oblasti in vsi znani režimi od francoske revolucije naprej. Žal večinska mentaliteta poslancev utrjuje obstoj malopridnim. Zato je dobro, da je skorumpirani evroposlanec Zoran Thaler – na zahtevo predsednika evropskega parlamenta? – takoj odstopil in da ga je naše sodišče obsodilo na zapor, ki naj ga sam plača.
Pravna ne-varnost in represija
Politična veja oblasti, torej tudi parlament, že dolgo sistematično stopnjuje pravno ne-varnost: prvič, z blokado pravosodja; in drugič, s hipertrofijo ustanavljanja organov pregona, kar je proti bistvu filozofije demokratične ustavne transparentnosti, ki s pravno državo (določeno v ustavi) državljanom zagotavlja osebno, socialno in politično varnost. V srčiki ideje pravne države je postulat – nosilni princip, ki ga ne smemo kršiti, sicer ogrozimo samo idejo –, da država razen z ustavo določenih in omejenih institucij pravosodja ne sme ustanavljati posebnih pravosodnih ali drugih parapolicijskih ali parapreiskovalnih organov, kot so Nacionalni preiskovalni urad (NPU), posebne skupine tožilcev in sodnikov, Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). S povečanjem ogroženosti državljana s strani države se zmanjša pravna varnost družbe.
Ideja pravne države (PD) je ideja pravne varnosti; prva naloga PD je zaščita državljanov pred samovoljo države. V zameno za zaščito pa državljan pooblašča oblast, da upravlja z državnim nasiljem – pravosodjem, ki preiskuje, toži in sodi zlikovcem po zakonu in ustavi. Zato da bi državljan deloval kot (zoon politikon, homo politicus) svobodni državljan, mu država zagotavlja niz pravic: temeljnih, političnih, socialnih. Sem spadajo pravice do govora, nastopanja, združevanja, objavljanja. Državljan mora namreč imeti v vsakem trenutku pravico, da kritizira državne organe pravosodja (uradnega nasilja) in osebe, ki v teh organih delujejo. Zato kritika države, ki razpolaga z nasiljem in ki mi mora pravice zagotavljati, ni paradoks, ampak preskus njene demokratičnosti.
Tisti, ki ustanavljajo vedno nove ustavno nedefinirane organe pregona, so slabonamerni. Hipertrofija organov pregona v pravni sistem države vnaša pravno ne-varnost in posledično nezaupanje v demokracijo, ki ne zmore braniti državljanov pred samovoljo države, ki jo vodijo iz ozadja. Namen je sejati dvom v demokracijo kot politično organizacijo družbe. Slab pravni sistem in nedelujoča pravna država so odlične metode za ustvarjanje psihoze v prid avtoritarnemu »poštenjaku, ki bo udaril po mizi in naredil red«. V stanju pravne ne-varnosti, za kar si že dolgo prizadevata zakonodajna in izvršna oblast (ne sedanja!), ima pravica državljana do govora, vključno s preostro, nezmerno in celo žaljivo kritiko organov in oseb, samoobrambni značaj. Kritika je dejanje državljanskega poguma in intelektualni imperativ, saj so posledice pravne ne-varnosti neizogibne.
O svobodi in parlamentu
Svoboda je največja iznajdba zahodne civilizacije, po njej se razlikuje od vseh drugih civilizacij. Svoboda zahteva razpršenost političnih oblasti zato, da se med seboj nadzirajo in omejujejo. Glavni omejevalec moči je pravna država; torej pravo, ki je vedno nad tistimi, ki ga ustvarijo (parlamentarci). Razpršene oblasti so zakonodajna, sodna in izvršna oblast, predsednik republike, ustavno sodišče, računsko sodišče, varuhi človekovih pravic, agencije. Med njimi ni funkcionalne hierarhije, ampak samo proceduralna, zato da država zadeve sproži, vodi in pripelje do konca. Le če delujejo vsi, deluje svoboda, kot je zapisana v ustavi. Svobode ni brez civilne družbe in medijev, ki nam s pristranskostjo – različnostjo pogledov – omogočajo, da se vsakodnevno znajdemo med različnimi mnenji. Zato je relevantno vprašanje, ali mnoštvo pristranskih medijev odraža stanje družbe in države. Mislim, da ga, in to tudi kar točno. Demokratični repertoar – državne in nedržavne institucije ter procedure –, nujen za delovanje svobode, bo vedno bolj zapleten, saj je zaradi človeške ustvarjalnosti (kot manifestacije svobode) tudi družba vedno bolj zapletena.
Zato moramo vse organe, institucije in funkcije v ustroju države vrednotiti z vidika zagotavljanja svobode, to je uresničevanja filozofije in črke ustave, kjer je svoboda zapisana. In vloga parlamenta je tu tradicionalno izpostavljena; od antike naprej je simbol svobode. Tu zaživijo odločilni politični koncepti sodobne svobode: demokratia kot zbor (ecclesia) predstavnikov ljudstva, ki si prav zato, ker se med seboj razlikujejo, priznajo politično enakovrednost, da bi lahko ustvarili družbo neprivilegiranih; res publica, ki zahteva parlamentarno obravnavo vseh za družbo in državo pomembnih zadev po principu audiatur et altera pars (poslušati moramo drugo stran); libertas, ki zahteva, da ima vsak vrsto pravic, ki mu jih zagotavlja država. Pravic namreč ni, če ni nikogar, ki jih more, tudi s silo, uveljaviti. Tu zaživi politični koncept demokratične države, saj za zbor (ustavodajna skupščina) sprejme ustavo, ki je formalno najvišji pravni akt; ampak mnogo bolj pomembno je, da je to najvišji politični akt: torej najvišja obljuba, ki jo je država/oblast dala svojim državljanom, da bo uresničevala ustavo. Zato je demokracija tehnologija svobode, politika pa njena metoda.
Državljani, parlament, ustava
Izhodiščni trikotnik – državljani, parlament, ustava – je osnovni okvir demokracije; če deluje, generira vsakodnevno življenje v svobodi. Prav od zagotavljanja svobode sta odvisni legitimnost in legalnost oblasti in države. Vse druge državne in nedržavne institucije samo služijo tej triadi. Na tem konceptu, ki izvira iz grško-rimske tradicije, stojijo sodobne parlamentarne demokracije. Iz razmerij v tej triadi izhaja, kdo je kaj dolžan prvi storiti: hočem reči, da mora najprej država/oblast z uresničevanjem ustave izpolniti svojo obljubo državljanom in šele potem zahtevati njihovo lojalnost, tudi žrtvovanje življenja za njeno obrambo. To poudarjam, ker sta prva in druga Jugoslavija propadli zato, ker so jima državljani odrekli lojalnost leta 1941 in leta 1990.
Ta trikotnik vsebuje celoten etični sistem zahodne sekularne svobode. Zato je njegovo delovanje usodno za oceno, ali je država demokratična in smiselna v očeh svojih državljanov in v očeh demokratične EU, ki je zame največji dosežek zahodne politične misli in prakse. Bistvo EU je različnim po veri spolu, rasi, prepričanju, etnični in državni pripadnosti, ki hočejo različni tudi ostati, omogočati dobro življenje, mir v demokraciji. Razlike med demokracijo EU in ZDA so posledica različne zgodovinske izkušnje, ki sta obe varianti t. i. zahodne svobode. Nedvomno so ZDA civilizacijski dosežek prav zato, ker v Ameriki demokracija v 240 letih nikoli ni bila postavljena pod vprašaj kot organizacija družbe; v Evropi pa so v 20. stoletju nesvobodi podlegle mnogo starejše nacije: Romani fašizmu, Germani nacizmu in Slovani komunizmu. ZDA so t. i. »talilni lonec« identitet prišlekov v enotno identiteto ameriške nacije; zato pravijo »Nas Američane ne združuje ista kri, pač pa skupne vrednote«: svoboda, demokracija, vladavina prava, liberalizem itd.
EU pa skupnost demokratičnih držav gradi na različnih etničnih (kolektivnih) identitetah, ki najgloblje – bolj od vsake religije – zaznamujejo evropskega človeka. Ko namreč vsak lahko najprej ostane Španec, Irec, Slovenec, Estonec, Bolgar itd., bo lahko ostal tudi ateist, teist, agnostik; levičar, desničar, zelen; homoseksualec, lezbijka, travestit itd. Drugi transnacionalni projekti (krščanstvo, komunizem) ne zmorejo oblikovati kolektivne identitete Evropejcev. Resnična moč t. i. zahodne svobode – ki jo prakticirata EU in ZDA - se kaže ravno v prepričanju posameznika, da je mogoče svojo partikularno identiteto varovati, razvijati ali spreminjati v skupnosti držav, ki v resničnem življenju njene vrednote tudi živijo. Kot vidimo iz izkušnje, je to možno.
Mnoge države uživajo zavidljivo svobodo in dobro življenje; druge se jim približujejo, tretje – npr. Grčija, Ciper in Slovenija – pa so zaradi slabe demokracije v resni krizi. Jasno je, da EU ne ovira držav, da izboljšajo demokracijo, mednarodno kredibilnost in s tem upravičenost obstoja, preprečuje pa zdrs v avtoritarnost.
_
Dr. Iztok Simoniti je diplomat in univerzitetni učitelj.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014