Ekološka stvarnost tretjega tisočletja
Od znanstvene k ekofantastiki
Znotraj znanstvene fantastike (sci-fi oz. science fiction) se je ves čas, a sprva nerazpoznavno, razvijal podžanr podnebne fantastike (cli-fi ali climate fiction), ki svojemu matičnemu izvoru danes že preti, da ga bo v celoti prevzel. Primarno so se sci-fi zgodbe vrtele okrog človekovih potovanj v vesolje ter bolj ali manj uspešnih zavojevanj neskončnega prostora in spopadanja z zunajzemeljskimi bitji, toda nekaj pregrešno dragih sond, ki so doslej poletele na bližnji Mars, je zaenkrat tudi vse, kar smo ljudje dosegli »tam zgoraj«.
Na drugi strani so oči javnosti uprte v znanost kot v potencialno odrešenico glede ekoloških in podnebnih izzivov na Zemlji. To se zdijo mnogo bolj oprijemljiva vprašanja, ob katerih je prav umetnost tista, ki ne pozablja na inherentno dvoreznost znanstvenih dognanj – začenši pri raznoliki uporabi dinamita, v imenu katerega se že več kot sto let podeljujejo najbolj prestižne nagrade za doprinos k družbenemu napredku. Prihodnost človeške vrste, naših civilizacijskih standardov, razvoja in sožitja je znova negotova, posledično pa vse težje razumemo lastno sedanjost. Literati in filmarji se ponovno zatekajo k projekcijam prihodnjih družb, k futurističnim pripovedim, ki so nemalokrat namenjene popularni konzumaciji, ravno to pa trendu odpira prostor za temeljito proučitev ekološko-znanstvene psihologije.
Tovrstne zgodbe prinašajo čudno mešanico radikalnih svaril, temačne domišljije, kritike sodobnosti ter satire našega nezavedanja, skoraj vse pa se končajo (ali, še raje, začnejo) s koncem civilizacije, ki si ga je na tak ali drugačen način pripravil človek sam. Ni nujno, da vedno naletimo na čisto obliko, kot denimo v romanu Margaret Atwood Leto potopa, ki ga pogosto navajajo med tipičnimi primeri novega trenda. Ekofantastika namreč privzema različne oblike in njeni elementi se naseljujejo tudi v žanre, kjer jih doslej nismo zaznavali: v grozljivke (filmi o zombijih), v znanstveno satiro (Solar, Ian McEwan) ali denimo v romance (Superžalostna resnična ljubezenska zgodba Garyja Shteyngarta). Vprašanja, ki jih trend odpira tukaj in zdaj, pa se dotikajo treh tem, ki jih ostale vrste intelektualnega premisleka morda ne zmorejo zaobjeti s tako plastičnim prikazom. To so totalitarnost (in upor), apokalipsa ter ekotopija kot edina pozitivna utopija, ki nam je še ostala.
Totalitarnost in upor
Minulo stoletje je pokazalo, da je družbeni sistem utopičen le do trenutka, ko pokaže notranje pasti in zobe svojega, prej nevidnega distopičnega potenciala. Tudi z novim stoletjem ni bistveno drugače, le da se poleg komunizma, nacizma in fašizma na ta seznam vriva tudi demokratični kapitalizem. Človeška psiha pozna tri osnovne vzgibe pristopanja k družbenim odnosom: demokratičnega, avtoritarnega in anarhističnega, pri čemer se vsakokrat, ko neka družba ne uspe zadovoljivo uravnotežiti vsega trojega, pojavljajo totalitarne poenostavitve oziroma »dokončne rešitve«, ki vodijo v propad. Socialni upori se v 21. stoletju ne odvijajo le v ne povsem kompatibilni Evropski uniji. Upor proti konservativnim diktaturam je prinesla arabska pomlad, številni protesti se kljub levičarskemu naboju celine odvijajo v Južni Ameriki, medtem ko kitajska partija skrbi, da vrenja, ki se izražajo v na stotine prevratniških uličnih akcijah vsak dan, ne pridejo do medijev. To je torej svet, v katerem je vse pripravljeno za iskanje umetniških alternativ.
Ni nujno, da so vizije vedno tako nazorne in nabite z revolucionarno metaforiko kot v filmu V kot vroče maščevanje (2005), ki sta ga po kultnem stripu Davida Lloyda in Alana Moora iz osemdesetih let prepisala brat in sestra Wachowski. Maska Guya Fawkesa (1570–1606), revolucionarja, ki je na strani španskih katolikov sodeloval v boju proti severnoevropskemu protestantizmu, je najprej postala zaslomba globalne hekerske združbe Anonymous, se nato prelevila v simbol upora v okviru gibanja 99 %, na koncu pa stopila na ulice vseh celin. Zgodba sicer ponuja uvid v medijsko razvito Veliko Britanijo, kakršna bi lahko bila, če bi v drugi svetovni vojni zmagal fašizem, njen ekoznanstveni moment pa velja poiskati v razvoju medicine in farmakologije, ki ga poganja skrivno testiranje na ljudeh. Kot zdravilo za totalitarnost zgodba ponuja anarhistično pobudo in samožrtvovanje za plemenite ideale.
Pri pregledu totalitarnih projekcij prihodnosti, v katerih elitna hierarhija s pomočjo medijev in znanosti nadzoruje revno večino, ne moremo mimo mladinske literarno-filmske trilogije Igre lakote. Konceptu »kruha in iger« so odvzete še zadnje trohice blišča, skupino mladih izbrancev namreč pošljejo v tehnološko nadzorovano divjino, kjer zmaga tisti, ki preživi, s poudarkom na brezvestnem pobijanju nasprotnikov. Takšna je zabava, ki jo vladajoči prek ekranov ponujajo taboriščnikom, vse dokler mlada zmagovalka Katniss ne postane junakinja ljudskih src. V dramskem loku nas zbode predvsem spoznanje, da je na tnalu dobe, ki jo živimo, še enkrat znova žrtvovana mladost.
Če so še pred nekaj leti, v zanosu razgrnitve človeškega genoma ter ob sočasnem izpopolnjenju 3D filmske grafike, ustvarjalci hiteli z zgodbami o masovnem kloniranju v vojaške namene, so se kloni umaknili v subtilnejše zgodbe, kakor v aktualni Pozabi (Oblivion), kjer se Tom Cruise začne zavedati svoje dvojne – klonirane, pa tudi individualistične narave, zaradi katere lahko izpelje prevrat v hermetično skonstruirani stvarnosti, v katero je ujet obstoj zadnjih upornikov. Toda še bolj kot kloni so se v filozofijo upora začeli naseljevati zombiji, metafora za žive mrtvece in za množice, ki so zgubile človečnost in okorno tavajo skozi prostor-čas, v grotesknem poenotenju vsega, kar jim pride naproti. Zombiji so seveda videti kot blodnjavi uporniki, toda tu so resnični uporniki ljudje, ki jih virusne čeljusti še niso ujele. Univerzalnost teh stvorov je v tem, da vsako okolje, v katerega jih postavimo, postane in situ postapokaliptično, s tem pa nas opominja na možne posledice zablodelih civilizacijskih ravnanj naše dobe. Pol mrtvi pol živi zombiji igrajo dvojno, resno-humorno vlogo, zaradi česar se kot norčki ljudskega dvora (demokracije) lahko priključijo tako resnim vstajam kot tudi vsakoletnemu Grossmanovemu festivalu fantastičnega filma in vina. Ob tem ni odveč omeniti, da je v ZDA kar nekaj serij posvečenih postapokaliptičnim zombijevskim štorijam (The Walking Dead, Zombieland), tu pa je tudi novi film z Bradom Pittom, Svetovna vojna Z.
Apokalipsa in biblične napovedi
Beseda in slika od nekdaj tekmujeta v čim bolj spektakularnem orisovanju sodnega dne, in prav nobeno naključje ni, da Darren Aronofsky in Russell Crowe že snemata biblični spektakel Noe. Pri tematiziranju konca sveta se največkrat prepletata bogaboječnost (strah pred neznanim) in samodestruktivnost. Predzadnji filmski zapis Rogerja Egberta, legendarnega filmskega kritika, ki je preminil 4. aprila letos, je bil posvečen nenavadnemu filmu Duša (The Host), ki ga je poznavalec ocenil z dvema zvezdicama in pol (od petih), saj v njem mrgoli obrtnih nespretnosti. Toda vsem pomanjkljivostim navkljub gre za še eno uspešnico najstniškega nocebo-leposlovja, ki ga ne smemo prezreti že zaradi vpliva, ki ga ima pisateljica Stephenie Meyer, avtorica brezizrazne vampirske sage Somrak, na globalno mladež. V Duši vesoljci zavojujejo planet tako, da se njihove »dobronamerne« duše naselijo v telesa zlobnih, slabih in samodestruktivnih ljudi, ki nato, tako kot v Matrici dueta Wachowski, živijo svoja umetna življenja naprej, medtem ko se skupina zadnjih pristnih Zemljanov skriva v puščavskem hribovju. Edina kakovost zgodbe je naiven šolski oris uporniškega arhetipa. Tudi mlado Melanie ujamejo povesoljeni ljudje, jo ubijejo in vanjo naselijo novo, vesoljsko dušo, toda dekletovi spomini, čustva in drugo, kar jo veže na človeško življenje ter bivanje v skupnosti, je tako močno, da se v njenem telesu začne odvijati banalni »boj dveh duš«. Vesoljska duša se postopoma zaljubi v zmožnost čustvovanja v človeški lupini, zato ji skupina začne zaupati ter ji poišče mlado truplo, ki ga zasede in se v njem utelesi kot ljudsko bitje (tako Melanie kot vesoljčica postaneta lastnici vsaka svojega človeškega telesa). Upornico torej predstavlja Melanie, ki s svojim čvrstim duhom ne dopusti dokončnega zavojevanja njene osebnosti, in konec človeštva, te »manipulativne, nasilne in agresivne vrste«, je s tem preprečen vsaj do naslednjega dela knjige v nastajanju ...
Poleg naravnih katastrof se med razlogi za možno apokalipso ali za približevanje tej največkrat navajajo načrtovane virusne pandemije ter druge zlorabe znanstvenih dosežkov. Tudi slovensko futuristično leposlovje zadnjih nekaj let premore nekaj tega, denimo roman Vesne Lemaić Odlagališče (2010), ki moško-ženski svet zreducira na šovinistično kasto Odstranjevalcev in na žensko kasto ujetnic znotraj odlagališča elektronskih odpadkov. V družbi, kjer je moško gnanje za tehnologijo privedlo do tega, da so srčnost prerasli kupi nekoristnih naprav, računalnikov in tehničnih inštrumentov, so ženske le še »tehnološki višek«, nujno zlo. Avtorica se fantastike loti z angažiranim, feminističnim pogledom, kar je svojstvena posebnost. In tudi roman Dušana Dima Oprostite, vaše življenje na obstaja (2011) se ozira po prihodnosti, v kateri zasebnost postane nekaj nedosegljivega, tehnologija nam je namreč vgrajena v podkožje. Pobeg iz sveta, ki mu vladata politika in marketing, se naposled najde v formi rokenrola oziroma umetnosti, te »dodane vrednosti« človeške vrste, ki v nas premošča racionalno in intuitivno … V prilagojeni obliki bi bila katera od zgodb primerna tudi za filmsko uprizoritev, čeprav si z bornimi sredstvi, ki jih ima slovenski film na voljo, ne moremo obetati ravno spektaklov. Zadnja tovrstna žanrska stvaritev, film Prehod (režija Boris Palčič) po istoimenskem romanu Vladimirja Nardina, je sicer spodobno prikazal biotehnicistično oblastništvo, simulacije resničnosti ter manipulativno psihologijo množic, medtem ko je najbolj apokaliptičen od vseh slovenskih filmov seveda kratki film Mihe Knifica Lovec oblakov (2009), ki je nastal po stripu Tomaža Lavriča Slepo sonce (2004).
S tem pridemo na področje »čiste«, ekološke apokalipse. Leto 2012 je minilo brez nenadne oledenitve planeta, kot jo je pred štirimi leti prikazal film katastrofe 2012, zato pa ni rečeno, da preživeli manjšini ljudi v morebitnemu postapokaliptičnemu svetu ne grozi to, kar si je v minimalističnem romanu Cesta zamislil Cormack McCarthy (vizualizacijo smo videli tudi v pretresljivih gibljivkah Johna Hillcoata). Ni potrebe , da bi izvedeli, kaj se je civilizaciji zgodilo, pred nami je samo rezultat katastrofe, divjaštvo nekoč kultivirane vrste, krvoločni boj za obstanek, iskanje hranil in zavetja v neradodarni sivini spremenjene krajine. Prestrašeni ljudje in razcefrane družinske vezi …
Ekotopija kot pozitivna utopija današnjega časa
Vloga, ki jo bo znanost igrala v nadaljnjih, zdi se da usodnih korakih človeške vrste, je, kot rečeno, nejasna. Ravno toliko kot je v zraku opozoril glede sokrivde pri globalnem segrevanju, vse redkejših ledenikih ter naraščajočih potrebah po hrani in pitni vodi, se kaže tudi upanje, da nam bodo poskusi okoljsko manj invazivnega pridobivanja energije vendarle omogočili trajnostni način življenja. Spet drugi opozarjajo, da so ob prevladujoči politični filozofiji neomejene rasti ti poskusi preskromni, posebej zato, ker nobeden od današnjih političnih sistemov ne kaže jasne zelene zavesti (nekaj tovrstnih utrinkov je zaznati kvečjemu v Južni Ameriki).
Vprašanje, ki torej ostaja in je iz dneva v dan večje, je, ali nas bo znanost rešila ali dokončno pogubila. Odgovor je izmuzljiv do te mere, da se lahko zdi, kot da nam preostane le še beg. Toda kam? Največji znanstvenofantastični izdelek leta bo spojil vesoljsko futuristiko, aktualna politična vrenja in ekološko katastrofo; v filmu Elysium bodo bogataši (1 %) zbežali na vesoljsko postajo, v mirno ter brezskrbno življenje, preostali ljudje (99 %) pa bodo životarili na opustošeni Zemlji. Nadalje, v postapokaliptičnem romanu Stephena Kinga Under the Dome (2009), po katerem se v kratkem obeta televizijska serija, se bodo prebivalci mesteca Chester's Mill nekega lepega dne zbudili izolirani pod velikanskim prosojnim pokrovom – v neprostovoljnem izgnanstvu, ki si ga ne bodo znali pojasniti. In James Cameron – ta za svojega Avatarja pripravlja tako nadaljevanja kot tudi romenskno nadgradnjo – je, kot vemo, ljudi poslal na planet Pandora, le da bi se mu potrdila teza o tem, da smo zares sposobni uničiti vse dobro, česar se dotaknemo. Toda Avatar ima tudi svetlejšo plat. V duhovnem smislu se ta protitehnološka pripoved zazira k poganskemu čutenju, k primarni povezanosti človeka z Naravo, ki je ravno tako modra kakor kruta, toda njeno krutost v nasprotju s človeško spremlja vsaj zaupanje v neuničljivost življenjskega bistva. Zelene skrbi, ki jih imamo ljudje, se s stališča planeta lahko zdijo smešne, celo egoistične. Svet je obstajal pred nami in mogoče mu je treba dati priložnost, da ga ob morebitnem samouničenju ne potegnemo za sabo … Toda kakšen bi bil svet brez človeka? Hollywood se trudi odgovarjati tudi na to. Nedavno je v kinematografe prišel Čas po Zemlji (After Earth), mladinski film (sic!) M. Nighta Shymalana z Willom Smithom v glavni vlogi. Ta se s svojim sinom tisoč let p. Z. (beri: po Zemlji) vrne na nekoč obljudeni planet, kjer so se razvile neznane rastlinske in živalske vrste in kjer na človeka pretijo nove nevarnosti. Pa jima bo brez mame uspelo preživeti?
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013