Od oderuštva do avtorskih pravic
Takšno je današnje razumevanje tega obdobja, dr. Maja Breznik pa v svojem delu odstre tančico, pod katero se pokažejo pravi motivi za mecenstvo. There is no such thing as free lunch ali Nobeno kosilo ni podarjeno, bi rekli danes. Vendar se je bolj uglajeno zateči k izrazoslovju in simboliki antičnih ljudstev ter govoriti o Danajcih, ki se jih je treba bati, četudi podarjajo darove … in podpirajo umetnost in kulturo.
Mecenstvo, takšno ali drugačno, nikoli ni nezainteresirano. Kulturna in umetniška razsvetljenost rodbin, kot so bili Medičejci, je mit, pravi dr. Maja Breznik, ki donacije od bogatih posameznikov in podjetij označuje kot »odpustek za prisvajanje presežne vrednosti«. Historična analiza, ki se je je lotila avtorica med dveletnim postdoktorskim raziskovanjem v Padovi, je razkrila nekaj presenetljivih vzporednic med takratnim in današnjim obdobjem. Začetki mecenstva so povezani z – kako nenavadno – oderuštvom. V Italiji 16. stoletja je bilo posojanje denarja za oderuške obresti bankirjem krščanske veroizpovedi prepovedano (zato so se z bančnimi posli ukvarjale pretežno judovske skupnosti). Kljub prepovedi sta bili posojanje in zaračunavanje obresti živahni, marsikdaj se je izkazalo, da je umrli trgovec obogatel prav z oderuštvom in edina možnost, da se njegova duša očisti (ker ni bilo več mogoče poiskati vseh ogoljufanih posojilojemalcev in jim vrniti denarja) in da se ga sme pokopati na cerkvenem pokopališču, so morali njegovi potomci ponuditi zajetne vreče novcev v dobro cerkve ali v podporo dobrodelnim dejavnostim, denimo za gradnjo kakšne sirotišnice. Toda tudi takšne vrste vračanje ni potekalo brez zapletov, svojci so se trdo pogajali s cerkvenimi dostojanstveniki, koliko denarja morajo vrniti; iz tistega časa se je ohranilo pričevanje o pogodbi, sklenjeni med Cosimom Medičejskim starejšim in papežem Evgenijem IV. Cerkvenemu poglavarju je plemič priznal, da je »pridobil premoženje na ne najbolj primeren način«, papež pa mu je naložil kazen 10.000 florintov (za lažje razumevanje je treba dodati, da je bil florint tisti čas tako velik denar, da ga revni ljudje niso videli celo življenje, dodaja dr. Maja Breznik). Cosimo jih je naposled dal 40 tisoč za samostan San Marco.
»Religiozna ponižnost in ljubezen do umetnosti, ki so ju kazali meceni, sta bili zatorej preračunljivi postavki v računovodskih knjigah, kakršne so pač postavke v racionalnih kalkulacijah bankirjev in trgovcev,« piše v knjigi Kultura danajskih darov. V 16. stoletju je, kot ugotavljajo nekateri zgodovinarji, prišlo do prvega sistemskega cikla akumulacije v zgodovini modernega kapitalizma. Začel se je s trgovinsko in nadaljeval s finančno ekspanzijo, vsi presežki pa se vendarle niso dali porabiti in tako so nekaj kapitala namenili za »teritorialno širjenje« (vojne), preostalo pa za »razkazovalno porabo« (freske, slike, slovesnosti, gledališča, karnevale, palače, vile, garderobo in podobno).
K temu je treba dodati, da v očeh ekonomistov »investiranje v kulturo« še vedno velja za »neracionalno uničevanje dobrin«. »Ko se družbeno bogastvo spremeni v kulturne dobrine, je za ekonomiste izgubljeno, ker naj ga ne bi bilo več mogoče vključiti v cirkulacijo blag in v proces akumulacije kapitala – zato je bogastvo, izraženo v kulturnih dobrinah, izgubljeno za ekonomijo in zatorej tudi za družbo,« piše Maja Breznik.
Seveda pa se da to stališče ekonomistov spodbijati, tudi kultura je lahko »investicija«, le poiskati je treba prikrite povezave.
Če je bilo v renesansi mecenstvo alibi za ekspanzijo kapitala, je danes kultura vstopila v gospodarsko sfero neposredno. Sponzorstvo v kulturi se sklepa med kulturno ustanovo in podjetjem, med obe pa pogosto vskoči oglaševalska agencija kot posrednica. Če se predstavniki kulturnih ustanov sami namenijo nabirat prispevke v pisarne direktorjev podjetij, veljajo za »žicarje«, razlaga dr. Maja Breznik, ker pa agencije pripravijo celosten načrt, to zadevi da nekakšno težo in ugled. Agencije se tako »infiltrirajo« v kulturne institucije, pomagajo jim pripraviti načrt, obenem pa jim vsilijo sugestije glede umetniškega sporeda. S tem povzročijo nižanje kvalitete, praviloma so jim bolj všeč zveneča imena in izvajalci, katerih delo pritegne širše občinstvo z manj izbrušenim okusom. Kulturne ustanove žal pogosto nimajo druge izbire, kot da v tako sodelovanje privolijo, saj so ob krčenju proračunskih sredstev prisiljene zbirati dodatna finančna sredstva ali pa se morajo pred ministrstvom dokazovati kot odlični kulturni menedžerji.
S sistemom avtorskih pravic je gospodarstvo vstopilo v umetnost. Avtorske pravice so omogočile novo akumulacijo kapitala na podlagi monopolnih rent. V devetdesetih letih začne veljati za kulturne dobrine, da so hkrati tudi tržna blaga. Knjige, plošče, filmi… naj bi imele dvojen značaj in s tem argumentom je trg začel veljati za edini mehanizem, prek katerega je mogoče zagotoviti ustrezno produkcijo in distribucijo teh dobrin prek družbene menjave. Komodifikacija naj bi bila nujna, če hočemo, da blago pride v javnost, učinke teh procesov pa že predobro poznamo. Da bi preprečili tudi proletarizacijo umetnikov in znanstvenikov (s tem se ukvarja eno izmed poglavij v drugem delu knjige, posvečene sedanjosti), je treba doseči, da ne bo več trg edini posrednik. Ena izmed rešitev je vzpostavitev netržnih podsistemov, ugotavlja Maja Breznik. Če vzamemo za primer, pravi sogovornica, založništvo znanstvenega tiska – na vrhu svetovne lestvice založb z največ prihodki so prav te založbe (Reed Elsevier, Thompson Reuters, Wolters Kluwer). Njihov poslovni model temelji na tem, da zbirajo brezplačne članke od znanstvenikov in znanstvenic, ki morajo sami poskrbeti za prevod in lektoriranje, prenesti vse materialne pravice na založbo in pogosto za objavo celo plačati. Ni treba posebej poudarjati, da novo znanje, ki je predstavljeno v znanstvenih člankih, praviloma nastaja na javnih institucijah z javnim financiranjem. Založbe jih potem, ko članke razvrstijo po revijah, za drage licence prodajajo nazaj univerzam z zelo omejenimi oblikami dostopov do vsebin. Za nameček državni administratorji tem založbam nalagajo, da merijo uspešnost znanstvenikov, s tem pa ovčke zaupajo volku. To je čisti primer parazitizma »tržnega založništva« na javnih institucijah in javnih sredstvih. V času, ko internet ponuja možnost poceni produkcije in distribucije znanstvenih revij, so komercialni posredniki tako rekoč nepotrebni. Če bi vzpostavili alternativni sistem izdajanja in ponujanja revij, bi prihranili veliko javnih sredstev in vsi bi lahko imeli dostop do vsebin.
Slovenija se je v preteklosti kot ena izmed jugoslovanskih republik ponašala s precej dobro zasnovano kulturno politiko. V devetdesetih letih pa se je odprla načelom liberalizma tudi v kulturi, češ da je kulturo treba prepustiti trgu, ki naj bi prisilil kulturne ustanove, da same pritegnejo obiskovalce in se pri sestavljanju sporeda potrudijo, da bo dovolj všečen širšim množicam. Takšno gibanje je bilo tedaj opaziti povsod po Evropi, tudi v tranzicijskih državah, čeravno se je Slovenija liberalizmu v kulturi dolgo upirala. Opaziti ga je mogoče v zadnjem Nacionalnem programu za kulturo (NPK, 2008–2011). V poglavju Podpora kulturi na svobodnem trgu NPK govori o tem, da bo »kulturna politika omogočala produkcijo kulturnih vsebin, ki so v javnem interesu, z javnimi sredstvi, obenem pa bo spodbujala ustvarjalce k iskanju dodatnih produkcijskih virov na trgu. Sem sodi na primer javno zasebno partnerstvo, in sicer tako pri prenovi kulturne dediščine kot na področju žive umetnosti, kulturne industrije in spremnih storitvenih dejavnosti v kulturi. Z ničimer ne bo omejevala produkcije kulturnih vsebin, ki v celoti temeljijo na tržnih virih. Trg postaja vse bolj odločujoč dejavnik kulturnega življenja in ustvarjanja.«
Ali ob zdajšnjih »nezainteresiranih« povezavah med kulturo in gospodarstvom sploh še obstaja pot nazaj – ali lahko kultura shaja brez podpore gospodarstva? Pritiski na kulturne institucije, da več sredstev pridobijo s sodelovanjem z gospodarstvom, so prišli z recesijo, ko zavoljo krize v gospodarstvu ni mogoče s sponzorstvom in donacijami nadomeščati manjše državne subvencije, odgovarja Maja Breznik. Veliko se govori tudi o davčnih olajšavah za gospodarstvenike, ki podpirajo kulturo. Umetniki in kulturniki si jih želijo, a v praksi se je pokazalo, da podjetja možnosti, ki jim jih daje zakonodaja in ki že obstajajo, niti ne izkoriščajo.
Prej ali slej pa vsi trčimo ob vprašanje, zakaj sploh financirati kulturo. V pogovorih je avtorici eden izmed pomembnejših pokroviteljev zaupal, da imajo druga področja večji učinek kot kultura – donacije zdravstvenim ustanovam, kot je Onkološki inštitut, združenja rakavih bolnikov, društva proti zlorabi otrok ipd. Kultura se mora z njimi bojevati za pozornost oziroma denarna sredstva. Vendarle ni mogoče teh dejavnosti primerjati le na podlagi »eksternalij«, ki jih imajo na družbo. Za kulturo bi bilo treba vpeljati premislek, ki zadeva njene splošne družbene učinke. Naj dam primer iz renesanse, pravi Maja Breznik, točneje, iz renesančnih mest, ki so nastala iz gosto naseljenih gotskih mest. Z bogastvom so prišle palače, ki so si jih gradili premožni trgovci, na mestu bornejših stavb, ki pa so mnogim zagotavljale streho nad glavo. Da so lahko naredili prostor za palačo, so morali izseliti tudi po tisoč prebivalcev. Mesta so v renesansi ponujala davčne olajšave tistim, ki bi gradili domove za brezdomce, vendarle zanje ni bilo zanimanja. Renesančne palače so danes nekaj najočarljivejšega, s čimer se mesta pohvalijo, pozabili pa smo, da so bile zgrajene na račun staroselcev – nekako tako kot dih jemajoči objekti za olimpijske igre v Pekingu. Umetnosti torej ni mogoče ocenjevati le z njo samo, upoštevati je treba tudi širše družbene učinke in da ima lahko, kot v renesansi, razdiralno vlogo v družbi. Na splošno velja, da je kultura tista, ki je dvignila človeštvo iz barbarstva. V resnici pa je kultura odigrala precej drugačno vlogo, med drugim je bila udeležena pri prvotni akumulaciji kapitala in razslojevanju družbe. In tudi danes se v tako imenovani kulturni industriji dogaja nekaj podobnega: avtorske pravice so pretveza za preoblikovanje družbe v nov sistem. Kakšne pa naj bi bile spremembe, h katerim vodijo? Razlage so različne; ene se nagibajo k temu, da se gibljemo proti novemu komunizmu, druge pa k novi fevdalizaciji, odgovarja Maja Breznik. Problem je, da bodo morali družbeni procesi sami potrditi ali ovreči hipoteze, ker so raziskave o tem povsem marginalizirane.
Pogledi, 17. november 2010