Obračunajmo s tem obdobjem!
Ko se je študentska organizacija Univerze v Ljubljani pred leti odločila ponovno zagnati Tribuno, je ob predstavitvi na Metelkovi organizirala omizje, na katerem so vsi navdušeno govorili o tem, kako bo študentski medij končno dobil zadostno finančno podporo za nadaljnje delovanje. Takratni vodilni (na obeh straneh) niso razumeli, da je za vsak medij naravnost pogubno, če je odvisen samo od dobre volje »vladarja« – ne glede na to, koliko razsvetljen je. O Radiu Študent (RŠ) takrat ni bilo govora. Zgodba o RŠ bi verjetno tedanjemu slavnostnemu vzdušju dala grenak priokus.
V začetku devetdesetih, ob popolni evforiji zmage civilne družbe nad politiko, je osnovna postavka bodoče regulacije medijske sfere temeljila na napačnem prepričanju: glavni sovražnik je država, kar potrebujemo, je mirno zavetje nevtralnega trga. V tem duhu smo dobili popolnoma neučinkovite zakone, mediji so se divje privatizirali, frekvence kot javno dobro so se podeljevale brez koncesij, tistih nekaj medijev, ki so imeli možnost ostati v rokah zaposlenih, pa so v kratkem času prodali tistemu, ki je ponudil največ denarja. In največ denarja je imela država z neomejenim dostopom do bančnih posojil svojih bank. V tem kontekstu se je takratno vodstvo RŠ, vedoč, da ima v rokah veliko vredne frekvence na območju glavnega mesta, odločilo, da se mimo oči javnosti in s pomočjo tihega strinjanja študentske organizacije loti prvega poskusa privatizacije. Soočeno s tem, da ne morejo urediti svojega pravnega položaja in sprejeti temeljnih pravnih aktov, ki jih zahteva vpis v razvid medijev, je takratno vodstvo poskušalo zadeve urediti tako, da bi se RŠ navidezno spremenil v lastnino študentske organizacije, potem pa z njenim privoljenjem privatiziral z notranjim odkupom zaposlenih. Zaposlenih na RŠ je bilo vedno le zelo malo.
Vse odtlej je zgodba o RŠ zgodba o nemoči in pohlepu vseh vpletenih. In ta zgodba očitno zdaj prehaja v sklepno dejanje. Verjeti, da bo nova zakonodaja kaj spremenila, je ne le naivno, temveč celo škodljivo. V državi, kjer ima večina očitno spomin zlate ribice, je treba vedno spominjati, kako smo prišli sem, kjer smo. Pa poglejmo!
Županski Zakon o medijih iz začetka tisočletja
Leta 2001, ob sprejemanju novega Zakona o medijih, je ministrstvo za kulturo predstavilo neverjeten pravni izum, katerega posledice postajajo zares vidne šele danes: v zakon so bile vnesene posebne odredbe – oziroma kar celotno poglavje –, s katerimi se uvajajo programi posebnega pomena (PPP). Tako je RTV Slovenija postala nacionalni program posebnega pomena, dobili smo še lokalne in regionalne RTV-programe posebnega pomena (danes je takšnih programov 30), študentske programe in neprofitne programe. Stvari so se zapletle pri študentskih programih. RŠ je imel namreč v času sprejemanja zakona neurejeno lastniško strukturo – čeprav bi se morali vsi mediji privatizirati in v Zakonu o privatizaciji RŠ ni bil naveden kot izjema –, zato temeljni pravni dokumenti, ki jih je zakon zahteval, niso bili sprejeti in po vseh pravilih takratne zakonodaje bi RŠ moral izgubiti frekvence.
V čem je bil problem? Člen, ki ureja delovanje študentskih medijev, je pisalo prav tisto vodstvo RŠ, ki je bilo krivo za nastale probleme. Še večji problem pa je bila iznajdba PPP kot posebne kategorije RTV-programov. Zakonodajalec je s tem naredil nekaj, kar v Evropi ni uspelo nikomur: v zakon je vpeljal sistem deljene javne službe, po kateri sicer javni servis (RTVS) uresničuje javni interes in se ureja s posebnim zakonom, ostali programi, ki jih država prepozna kot take, pa sodelujejo pri opravljanju dela javnega interesa in so zato upravičeni do posebnih ugodnosti (beri frekvenc in denarja) s strani države. Programi posebnega pomena in javni interes pa so v takem medsebojnem razmerju, bi rekla Marx in Engels, »kot onanija in spolna ljubezen«. Kljub opozorilom javnosti (vključno s pravno službo parlamenta), da je uvajanje člena, ki omogoča triodstotno financiranje iz RTV-prispevka neustavno, so ga poslanci izglasovali, med drugim z nadstrankarsko pomočjo 18 županov in županj (vsi so glasovali za zakon), ki so tedaj še lahko opravljali obe funkciji.
Čeprav je Ustavno sodišče po skoraj treh letih odločilo, da gre res za neustavno rešitev, saj je zbrani RTV-prispevek izključno namenjen financiranju programov RTV Slovenija, zadeva še zdaleč ni končana. Ob usklajevanju aktualnega Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 se ideja o deljenju deleža RTV-prispevka ponovno pojavlja, tokrat podprta tudi z zahtevami PPP in mlačnimi odzivi vodstva RTV. V situaciji, ko se trg oglaševanja drastično manjša, je RTV-prispevek edini stabilni vir prihodkov, ki je ostal na razpolago za razkosanje. PPP, predvsem na lokalni in regionalni ravni, naj bi po lastnih besedah opravljali javno službo, delali programe, ki jih na lokalni in regionalni ravni nihče ne dela, in če država zanje ne bo zagotovila sredstev, bodo v danih razmerah propadli.
Kmetom, ki se borijo za svoje pravice in poskušajo zaustaviti požrešno državo pri dodatnem molzenju z novimi davki, dajem za zgled prav lobiranje lastnikov in lastnic teh programov! Njihova dejavnost je namreč tako subvencionirana, da vsaj jaz v Sloveniji ne poznam nobene branže, ki bi dobila toliko državne pomoči. Res je seveda, da kmetje s svojo zemljo ne morejo pred parlament, krave nimajo svojih predstavnikov v parlamentu, lastniki PPP pa imajo nekaj, kar politikom vseskozi (če nič drugega, pa vsaj vsaka štiri leta) koristi – imajo medije, ki jih lahko uporabijo za vplivanje na javno mnenje.
Mantra o nezadostnem financiranju je daleč od resnice. Po podatkih Supervizorja za obdobje 2003–2012 se je za financiranje teh programov porabilo na desetine milijonov evrov. Poglejmo nekaj primerov:
ATV Babnik & Co. d.n.o. Litija 985.674,74 €; Hi-Fi d.o.o. 786.390,26 €; Koroški radio d.o.o. Slovenj Gradec 871.186,07 €; Mediaval d.o.o. 679.793,38 €; Naš čas d.o.o. 1.996.668,57 €; Novice d.o.o. 1.157.126,49 €; NT&RC d.o.o Celje 1.539.330,33 €; Podjetje za informiranje Murska Sobota, d.o.o. 2.222.270,86 €; Prava smer, d.o.o. 214.501,68 €; Radio Gorenc, d.o.o. 1.442.334,94 €; Radio Kranj, d.o.o. 1.151.100,45 €; Radio Tednik Ptuj, d.o.o. 1.608.507,46 €; Radio Triglav Jesenice 1.302.767,23 €; Tele 59 d.o.o. 2.979.101,78 €; Tele-TV d.o.o. 1.091.922,56 €; Televizija Novo Mesto 3.841.211,24 €; TV Celje d.o.o. 1.521,372,93 €; TV Idea-Kanal 10 d.o.o. 1.765.132,28 €; VTV Studio, d.o.o. 2,759,313,18 €.
Ne, ni vam treba seštevati. Ker to ni vse. V Sloveniji imamo po podatkih iz razvida medijev več kot 1500 medijev. Vsi se financirajo večinoma iz javnih sredstev, iz prodaje in seveda oglaševanja. Vsemu temu je treba dodati še denar, ki ga obračajo medijski zakupniki, potem različna svetovanja za storitve odnosov z javnostmi in lokalne proračune, pa RTV-prispevek in razne komercialne dejavnosti. Za imeni gornjih podjetij (nekatera imena so prav dober opis te industrije – Prava smer!) stojijo konkretni mediji in njihovi lastniki. Njihova lastniška struktura je zelo prepletena in nepregledna kljub zakonskim določilom, ki zahtevajo njihovo javno objavo. Razpredelnica razvida medijev je že leta dokaz, da ta država noče storiti nič, da bi se stvari uredile.
Kapitalizem in monopol
Skratka, gre za neverjetno vplivno industrijo, ki na leto obrača stotine milijonov evrov. In te industrije se nihče ne upa dotakniti. Zakaj? Zaradi tega, ker ima na razpolago politično vplivne lastnike in ker se politiki dobro zavedajo, da bodo nekoč potrebovali njihove usluge ali da je v določenih primerih dobro ostati pod medijskim radarjem. Obenem ima ta industrija dobro plačane pretorijance, ki se tistih, ki preveč drezajo v njihove posle, lotijo z vsemi razpoložljivimi orodji in orožji. V Predgovoru k prvi izdaji Kapitala Marx omejitev znanosti s privatno lastnino označi takole: »Na področju politične ekonomije se svobodno znanstveno raziskovanje ne sooča le z istim nasprotnikom kot na vseh drugih področjih. Svojevrstna narava snovi, ki jo obravnava, kliče proti njemu na bojišče najhujše, najbolj malenkostne in najbolj zlobne strasti človeške narave, furije privatnega interesa. Anglikanska visoka cerkev npr. rajši odpusti napad na 38 od svojih 39 verskih členov kakor na 1/39 svojega denarnega dohodka. Dandanašnji je celo ateizem culpa levis (mali greh) v primeri s kritiko tradicionalnih lastninskih razmerij.«
To več kot očitno velja tudi v primeru medijev. Lahko se ukvarjaš z njihovim (ne)profesionalizmom, (ne)etičnostjo, (ne)objektivnostjo, (ne)uravnoteženostjo in (ne)uravnovešenostjo, nikakor pa ne z načini, kako reprezentirajo določene skupine v družbi ter o čem in kako poročajo. A šele ko pride na dnevni red ukvarjanje z ekonomskim sistemom, znotraj katerega delujejo, se zares aktivirajo furije zasebnega interesa. In prav v to točko je treba usmeriti vse poskuse reforme! Zadeva je jasna. Ne moreš spremeniti načina medijskega delovanja, ne da bi spremenil sistem, znotraj katerega delujejo. Ne moreš sprejeti ustreznega pravnega okvira, ker je vsak pravni okvir (pretekli in bodoči) rezultat prav teh istih lastniških razmer, ki jih je treba legalizirati. Medijska industrija je dobesedno simptom kapitalističnega sistema. O negativnih posledicah oglaševanja je mogoče razpravljati samo, če ga razumemo kot sestavni del delovanja sistema monopolnega kapitalizma. Če tega ne razumemo, smo se ujeli v podobno zanko kot predstavniki »ekonomije blaginje«, ki se trudijo ublažiti »najškodljivejše rezultate kapitalizma, da bi okrepili prav sistem, ki nujno proizvaja in reproducira te škodljive rezultate«, sta že pred skoraj pol stoletja zapisala Paul A. Baran in Paul Sweezy. Reforma sedanjega medijskega sistema v razmerah monopolnega kapitalizma je neuresničljiva, če pri tem ne spremenimo samega sistema, znotraj katerega ti mediji delujejo. Nobena zakonodaja ne bo onemogočila zlorabe medijev za uresničevanje zasebnih interesov njihovih lastnikov. Kaj storiti?
Lenin in nacionalizacija
Lenin v svojih tekstih S čim začeti, Kaj delati in Korak naprej in dva koraka nazaj zelo jasno pokaže, kakšen je pomen nacionalnega dnevnega časopisa. Ne gre za izbiro poti – ta je jasna. Gre za to, kakšne praktične korake moramo narediti na začrtani poti, in za način, kako jih bomo storili. Gre za sistem in načrt praktične dejavnosti, zapiše v uvodu teksta S čim začeti.
Če nam je torej pot jasna (in to je sprememba sistema), potem je naslednja poteza sprejemanje ustreznih korakov. Sodelavcem RŠ se ni treba ozirati v preteklost. To, da je bil RŠ ustanovljen v času študentskih gibanj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je dejstvo, ki ga ni treba mitologizirati. RŠ se mora otresti spon preteklosti in spon sedanjosti. Mora poiskati svojo lastno pot tukaj in zdaj. Zdaj smo na kritičnem razpotju. Sprejeti moramo prave odločitve in ne odstopati na poti do njihove uresničitve.
Namesto »rokodelskih« akcij, ki nujno peljejo do izčrpavanja ljudi in policijske represije (poglej poskus spremembe Zakona o javnih zbiranjih) ter ne prinašajo dolgoročnih sprememb, je treba RŠ nacionalizirati, (po)javniti, odvzeti iz rok parapolitični inštituciji, inštituciji, ki je politična, ko ji to ustreza, in civilnodružbena, kadar ne želi sprejeti posledic svojega političnega delovanja. RŠ mora postati javni medij, univerzitetni javni medij. Če so študentje imeli pogum protestirati pred parlamentom za pravice svoje Univerze, potem je tudi Univerza dolžna zahtevati nazaj svoje javno dobro. Če so vodilni na Univerzi protestirali proti privatizaciji javnega visokega šolstva, morajo zdaj dvigniti svoj glas proti nečemu, kar je že de iure in kmalu bo tudi de facto privatizirano.
Univerza naj sprejme interni akt, s katerim bi RŠ (po vzoru praks javnih medijev) lahko spremenila v univerzitetni RTV. Kajti tudi RŠ ni samo medij – je tudi izobraževalna, kulturna in raziskovalna institucija. S stabilnim sistemom financiranja in neodvisnim upravljanjem lahko postane bodoči model za spremembo medijske sfere. Na vprašanje Kaj storiti? lahko odgovorimo zelo kratko: obračunajmo s tem obdobjem!
_
Dr. Sandra Bašić Hrvatin je predstojnica Oddelka za medijske študije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013