O veri in demokraciji v Sloveniji
Z naslovom svojega prispevka želim povedati dvoje: prvič, da Katoliška cerkev in druge verske skupnosti (ki jih tule puščam ob strani) v Sloveniji pomenijo pomemben člen v razvoju slovenske demokracije, in drugič, da se bo tudi znotraj Cerkve in v skladu s sodobnimi trendi moral zgoditi premik k demokratizaciji njenega dvatisočletnega ustroja. Samo tako bo mogoče govoriti o novi, prenovljeni in odločilnejši vlogi Cerkve v družbenem življenju.
Slovenski evharistični kongres je bil po izjavah cerkvenih voditeljev spodbujen z dvema vrstama razlogov – na eni strani se Cerkev v sodobnem času spoprijema z upadom obiskov svetih maš (tu je neposredna navezava na sam kongres) ter upadom tako imenovanih duhovnih poklicev (to je splošni trend v Evropi), po drugi strani pa želi Cerkev poseči v moralni ustroj družbe in pripomoči k izboljšanju zanjo perečih problemov (kot sta »padec rojstev« in »porast svobodnih zakonskih zvez«, če citiram eno izmed objav na uradnih straneh evharističnega kongresa). Če damo v oklepaj različne poglede na omenjena vprašanja, bi ob evharističnem kongresu izpostavil tole: njegovo sporočilo bi se lahko alternativno in morda celo provokativno bralo tudi kot želja Cerkve, da njeni člani z zgledom karitativnosti in občestvenosti v družbi pričujejo za vrednote, ki jih v Katoliški cerkvi zastopajo.
V Sloveniji smo namreč že dolgo priča nerazrešenemu konfliktu med delom javnosti in politike na eni ter Cerkvijo oziroma njenimi predstavniki na drugi strani: naj tudi sam povem, da vloge Cerkve ne vidim v njenem pojavljanju denimo z navzočnostjo v javnem izobraževalnem sistemu, da pa zelo podpiram njeno angažiranje s pričevanjem kristjanov v okviru družbe na najrazličnejše načine, vsekakor pa v okviru demokratičnega ideala neovirane izkušnje družbene konverzacije. Tako se ne strinjam z enim radikalnejših kritikov tovrstne vloge Richardom Rortyjem, ki je menil, da so religije ali cerkve s svojimi argumenti, kolikor se ti pojavljajo znotraj družbenih konverzacijskih praks (tj. ne več zasebno), vselej že conversation-stopper. Zagovarjam pa tezo (in menim, da je to največ, na kar lahko upamo v okviru neke družbene konverzacije), da bi kristjani morali na polje družbene konverzacije in s tem javnega diskurza vstopati tako, da bi argumente, ki ne prispevajo k družbenemu soglasju o prihodnosti tolerantne demokratične družbe (denimo argumente tipa 'določena ravnanja oseb so nenaravna, ker tako pravi naravni zakon' ipd.), preprosto opustili in jih nadomestili s takšnimi, ki bi družbo povezovali in ne delili.
Družbo tu razumem kot proces, ki se tako v okviru religijskega kakor drugih delov civilne družbe približuje istemu idealu – tj. »veliki skupnosti« (Dewey), v krščanskem žargonu: občestvu. Seveda bi enako veljalo za tako imenovane 'nasprotnike' Cerkve (tu namerno posplošujem), ki se bodo v razmerju do nekaterih tem morda tudi odrekli razglašanju etap iz tako imenovane kriminalne zgodovine Cerkve (ali v sodobnem času ponavljanju argumentov tako imenovanega 'novega ateizma' kakega Dawkinsa ali Higginsa: »Bog ne obstaja«). Naj poudarim, da tu ne govorim o odpovedovanju zasebnim prepričanjem, govorim pa o iskanju poti do nove ali prenovljene demokratične skupnosti, ki vključuje etos medsebojnega spoštovanja. Če bi sodobna Katoliška cerkev kot formalna voditeljica številnih kristjanov to vlogo sprejela, bi se tako hkrati odpovedala številnim strategijam, ki legitimno zasebno področje kristjana (odločitev o številu otrok, preferiranje določene vrste zakonske zveze ali spolnih omejitev itd.) vnašajo na področje družbenega življenja in s tem demokracije.
Tako lahko rečem, da me tu pravzaprav zanimajo cerkveni razlogi za slovenski evharistični kongres, ker sem mnenja, da lahko razmislek o njih v resnici prinese pozitivno razliko v razumevanju vloge Cerkve v slovenski družbi. Želim torej govoriti o potencialu slovenske Katoliške cerkve, kakor ga danes – tukaj in zdaj – vidim sam. Med temeljnimi poudarki in nameni kongresa je bila poleg evharistije omenjena posebna poklicanost kristjanov k svetosti, ki vključuje tudi pot ljubezni in sočutja (caritas), v skrajni meri odpoved vsemu, celo darovanje svojega življenja. V tem kontekstu je bil na kongresu za prvega slovenskega mučenca razglašen Alojzij Grozde. Evharistija je v teološkem smislu seveda eden izmed temeljnih gradnikov, ki na zakramentalen način 'sestavijo' krščansko osebo: v njej se verujoči kot občestvo srečujejo tako s svetniki in blaženimi kot z Bogom. Sporočilo, ki ga je kongres želel posredovati javnosti, lahko torej beremo tudi tako: Cerkev želi demokratično skupnost prek pričevanj in delovanj kristjanov povezati v občestvo, da bi se kakor v duhu evharistične skrivnosti povezali med seboj in dobili navdih vsak za svojo pot k svetosti v osebnih življenjih: bodisi kot drobno gesto govora ali delovanja, ki jo vsakodnevno izražamo v razmerju do drugih, ali pa kot pot solidarnostnega delovanja v dobro kake skupnosti. Tu je seveda po mojem mnenju Cerkev najmočnejša oziroma sporoča nekaj pomembnega: živimo namreč v času, ko prek vse več znamenj v Sloveniji opažamo stopnjevito rahljanje skupnostnih vezi: razlike med posamezniki se večajo, starši se lahko zaradi specifičnega načina življenja vse manj časa posvečajo svojim otrokom v najobčutljivejši dobi njihovega odraščanja, in zdi se, da država pod nobeno politično opcijo ne (z)more spodbuditi državljanov k novim potem in premišljenim izobraževalnim strategijam v iskanju demokratičnega ideala.
Toda ali si na podlagi tako opisanega namena evharističnega kongresa res lahko obetamo preporod kristjanov in posledično njihov prispevek k omenjeni krizi? Je Cerkev lahko ena izmed alternativ, ki bi pripomogla k iskanju poti iz krize demokracije?
Sam bi si želel, da bi bilo tako (že zdaj preštevilni kristjani – tako tisti, ki pripadajo Cerkvi, ali pa tisti drugi, ki nekoliko manj uradno delujejo ob njej – s svojimi vsakodnevnimi karitativnimi in drugimi delovanji bistveno prispevajo k družbeni blaginji), vendar se mora po mojem trdnem prepričanju ob tem zgoditi dvoje. Prvič, Cerkev mora sprejeti svojo vlogo v okviru sodobne sekularizirane družbe, vlogo, s katero bi na primer tako v uradnih dokumentih kakor v svojem delovanju o 'nekristjanih' govorila z zaimkom 'mi' in jih tako vabila k vzajemnemu delovanju in sodelovanju. Ne nazadnje bi tako nagovorjeni prišli tudi k evharistiji.
Glede tega je bil dokument Gospod Jezus, ki je nastal leta 2000 in sta ga podpisala tako sedanji papež kot današnji vatikanski državni tajnik in kardinal Tarcisio Bertone, škodljiv za grajenje odnosov Katoliške cerkve z drugimi sestrskimi cerkvami in verstvi ter tudi z družbo kot tako. Menim, da njegova teološka razlaga, ki se včasih želi ponujati v Cerkvi kot pojasnitev namena tega dokumenta, ne more popraviti neposredne škode, ki jo delovanje po njegovih smernicah povzroča med člani različnih skupnosti, ki se srečujejo v okvirih evropskih demokracij, kjer deluje tudi Katoliška cerkev. Če se vrnem k izhodišču prve naloge: vstop v sodobno družbeno dinamiko bo za Cerkev lažji, ko se bo odpovedala vsakršni ekskluzivistični gesti na ravni vertikalnega vrednotenja in sprejela – neodpovedujoč se svojemu temeljnemu in zgodovinskemu in evangelijskemu poslanstvu – da je skupaj z drugimi družbenimi akterji v smislu horizontalne povezanosti le eden izmed akterjev v sodobni demokratični družbi. S svojim pričevanjem za karitativnost in solidarnost ter svetost je njena vloga (tudi zgodovinska) že vselej bila priznana (oziroma bo priznana) in njen potencial bo zaživel v polnosti.
Drugič, Katoliško cerkev po mojem prav tako trdnem prepričanju čaka tudi proces notranje demokratizacije: tako kot se je ponekod denimo že uveljavil trend demokratiziranja po sistemu upravljanja in vodenja bistveno nedemokratičnih gospodarskih družb v zasebni lasti (tj. delavskega soupravljanja in delitve dobička zaposlenim – pri nas aktualna tema!), tako se bo morala po analogiji tudi zdaj v načelu razmeroma strogo hierarhično grajena Cerkev, ki je od vseh, spodbujena s signali iz družbe morala vprašati, zakaj izgublja stik s pomembnimi segmenti družbe: angažiranimi kristjani, posebej med njimi številnimi ženskami, pripadniki mlajše generacije itd. Premik k demokratizaciji odnosov, s preklicem celibata vred (oziromapremikom k njegovi neobveznosti), bi odprl nove možnosti pri grajenju vezi s temi ključnimi skupinami. Vsakršno drugo delovanje (odpoved preveč kritičnim glasovom znotraj Cerkve, dodeljevanje na ravni hierarhije vselej podrejenih služb ženskam, pokroviteljski odnos do mlajših generacij ter popolnoma nesprejemljiv in na ničemer v Evangelijih utemeljen odnos do istospolnih sodržavljanov) žal ne bo pripomoglo h krepitvi vloge Cerkve, ampak bo ustvarjalo le nove in nove nesporazume v razmerju med njo in širšo demokratično skupnostjo. Spremenjen odnos do vseh omenjenih družbenih 'skupin' (ta izraz uporabljam le zasilno in v narekovajih, ker je sicer s stališča sodobnega in egalitarnega razumevanja državljanstva nepotreben) bo pomenil njihovo popolno pripoznanje, ki bo imelo izjemno pozitivne učinke tako za Cerkev kakor za družbo in državo.
Kot opombo naj dodam še tole: v Sloveniji se res soočamo z delnim nerazumevanjem vloge religije ali Cerkve v okviru družbe. Razlogi za to so po eni strani zgodovinski (žalostni razcep naroda med drugo svetovno vojno in komunistična preteklost z mantro o odpravi religije; v spoštovanju sleherne smrti in obsodbi zločinov obeh strani med vojno in v povojnem času sem žal mnenja, da razglasitev mučenca Alojzija Grozdeta, ki je del prav te boleče zgodbe, narodne rane ne bo zacelila), po drugi strani pa se soočamo s pogosto žaljivimi in ciničnimi napadi na Cerkev in njeno vlogo pripadnikov dela civilne sfere, ki cerkvene, ali bolje, religijske dinamike ne poznajo dovolj dobro in zapadajo številnim predsodkom (seveda ne mislim na pedofilske škandale, ki so stresli to institucijo in kjer Cerkev tudi z raznimi opravičili še zdaleč ni naredila dovolj).
Kakšno Cerkev naj si torej želimo? V naslovu svojega prispevka sem želel poudariti, da mora biti demokratizirana Cerkev s svojimi potenciali ena izmed odločilnih spodbud k zavzetemu državljanstvu, fenomenu, ki v Sloveniji zaradi preštevilnih političnih prestižnih bojev samo za oblast in temu pripadajočih klientelističnih povezav ni spoznan kot bistvena sestavina demokratičnega ideala. Smo sredi pravega paradoksa: v pomanjkanju demokratičnih alternativ (govorimo seveda o pravičnosti in socialni državi) si Cerkev kot nosilka evangelijskih idealov žal ne drzne vstopiti v demokratično okolje na način, ki bi sicer pomenil delen prelom z njeno časno zgodovino, ki pa bi – o tem sem prepričan – po drugi strani odprl nove registre v grajenju demokratične skupnosti, utemeljene na krščanskih in (post)razsvetljenskih, v sodobnem svetu kozmopolitskih idealih. Pričevanje, kakor ga bodo v tako pojmovano, danes še utopično družbo sporočali kristjani tako s svojim delovanjem kot s svojim verskim življenjem (ki bo ostalo njihova zasebna stvar, vendar bo vseeno pomenilo pričevanje vsakogar izmed njih navzven), bo v tem smislu izjemno pomembno. Kazalo bo na to, da se moramo v svojih življenjih vedno obrniti k sočloveku in da je naloga demokracije ravno to, da sledeč idealom spoštovanja človekovih pravic in pravic posameznika družbo usmerja k radikalnemu, a nenasilnemu idealu, idealu na spoštovanju zasebnosti utemeljene enakosti in povezanosti državljank in državljanov v demokratični skupnosti.
Ob Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. 6. 2010