Pet vprašanj za sociologa, dr. Antona Krambergerja
Najuspešnejši pri zaposlitvi so nespecializirani kadri
Diplome nekaterih študijskih programov so bolje, druge slabše ali pa sploh neunovčljive. Fakultete se tega zavedajo, vendar še naprej vpisujejo vanje. Je to res način reševanja brezposelnosti (oziroma prikrivanje brezposelnosti), saj se mladino pospravi na univerzo?
Živimo v času velikih tehnoloških in družbenih sprememb, ki ubijajo stare poklice, nastajajo pa nova delovna mesta in inovativne (čezmejne) delovne skupnosti. Težko si je zamisliti, s kakšno izobrazbo bi se nanje najbolje pripravili. Namesto težkega dela je vse več strojev, ki ga opravijo namesto ljudi, pomikamo se od produkcije k potrošnji, vmes pa je tako imenovani storitveni sektor. Ljudje ne prehajajo več s poklicne šole na delovno mesto, temveč dvigujejo raven izobrazbe splošnega, neusmerjenega tipa. Vmes se pojavi trg kot rešitev: poklicnih tokov s šole na delovna mesta se ne da več načrtovati, ker se ne ve več točno, kakšna so delovna mesta, še manj, kakšna bodo čez nekaj let. Toda individualni trg dela je rešitev, ne pa zaplet!
Izobraževalni programi so torej bolj ali manj ustrezni. Gotovo pa je, da ne potrebujemo več toliko tehnikov, inženirjev in fizičnih delavcev, zato pa rabimo celo vrsto storitev, ki podpirajo premik od produkcije k potrošnji in skrbijo za kakovost. S tega vidika brezposelnost zato ni samo strukturna (se pravi: če bi vedeli, katero je pravo delovno mesto in kje je, bi ga zasedli), ker niti ne vemo, katero je pravo. Vstop na trg dela je približen, to pomeni nekaj iskanja in preskušanja tako za iskalce zaposlitve kot za delodajalce, ki sferi šolstva ne znajo več povedati, kaj iščejo.
Opravka imamo torej z velikim neujemanjem med izobraževalnimi programi in delovnimi mesti, to je prvi razlog za začetno višjo brezposelnost. Drugi je v dualizaciji zaposlitvenih razmerij v EU: poznamo varne in tvegane zaposlitve (blagajne za prve se krčijo, so večinoma javne). Potrebne so reforme, ne korenite, zadoščalo bi ohranjanje starega sistema v znosnih okoliščinah. Vsi, ki ne morejo priti do varne zaposlitve, se morajo prilagoditi tveganju. To ni pravično, zato prihaja do stavk, ki so dvojne: protesti tistih, ki jim krčijo pravice, in onih, ki si pravice šele poskušajo izboriti. Skoraj vse zaposlitve postajajo začasne, že življenjska doba podjetja je danes večinoma krajša, kot traja posameznikova delovna doba.
Kakšen je vaš komentar na določilo NPVŠ, da bo leta 2020 petinsedemdeset odstotkov populacije med 19. in 24. letom vključenih v visoko šolstvo? Koliko jih bo dobilo zaposlitev, primerno svoji izobrazbi?
Ne, to se ne bo zgodilo, a ob tem je treba omeniti daljnovidno spoznanje, do katerega so prišle močne civilizacije, kot so ZDA in Japonska, ki pravi, da je najbolj smiselno prebiti mladost v šolanju – četudi ne veš, kam natančno se boš usmeril potem. Vse drugo preveč napolni ulice in vodi v proteste, vojno. Pri velikih narodih zadošča pet odstotkov brezposelnih mladih moških, ki se hitro združijo v protestih in zanetijo spopad. Cilj oblasti je v času globalne tehnološke substitucije pospraviti ljudi v sisteme izobraževanja. Evropa v tem zaostaja za ZDA in Japonsko, mi pa smo sploh v zaostanku, ker smo bili vezani na Avstrijo, znano po odličnem sistemu poklicnega šolanja, ki seže do visokih poklicnih šol in je vzporeden z univerzitetnim. Slovenija je po osamosvojitvi to samostojno poklicno vertikalo skoraj opustila in se podala v širitev univerzitetnega sektorja. Ocene, kakšen bo razvoj, so mešane, nekateri menijo, da je na dolgi rok celo bolje razvijati splošno šolstvo in pričakovati, da si bodo mladi, iznajdljivi, kakor so, sami našli pot in vir zaslužka.
Binarnost in politehnike, ki jih omenja NPVŠ, so zastarel model, v Veliki Britaniji so jih odpravili na začetku devetdesetih let. Pri nas pa so taki načrti očitno odraz nostalgije tehnikov, ki mislijo, da se bodo vrnili stari industrijski časi. To je ena večjih zablod NPVŠ, moderni tehnik rabi poleg specialne še splošno in teoretsko izobrazbo, manjkajoče poklicne veščine si pa mimogrede pridobi na delovnem mestu.
Toda ali ni narejena velika škoda mladim tudi s tem, ko se po končanem šolanju, z diplomami v rokah, razgledujejo po zaposlitvah, teh pa ni – mar tudi to v njih ne izzove frustracij in besa, ki se utegne sprostiti v protestih …?
To je težko vprašanje, na katero nihče nima pravega odgovora. Ko je izšolan prvi val povečanega vpisa na univerze, se poveča tudi pritisk na zaposlitve. Po kakšnih petih, šestih letih se težave začno kopičiti in v Sloveniji je ta čas vsako leto okrog trideset tisoč novih diplomantov, ki jih čaka le pet tisoč (varnih) delovnih mest. Preostalih petindvajset tisoč se mora znajti, takrat napoči čas za socialne inovacije na mikro ravni: kako priti do preživetvenega modela in zaslužka v novih razmerah, in to tako, da delo ne povzroča le stresa, ampak ponuja tudi varnost. V tem smislu je mogoče dobra rešitev univerzalni temeljni dohodek (UTD), kooperativa (s katero bi pretrgali velike logistične verige, ki dajejo prednost posrednikom in odžirajo primerna povračila proizvajalcem, in dosegli prerazporeditev plačil, zlasti na kapital, ki so ta hip previsoka), barter – blagovna menjava, borza znanja, novi (ne samo državni) sistemi solidarnosti …
Ali se mladi pri izbiri študija potemtakem sploh še ukvarjajo z mislijo, kam se vpisati, da bodo čim prej našli službo – saj vedo, da je ne bodo?
Izbira študija je še vedno najboljša, če posameznik izhaja iz svoje nadarjenosti in zanimanja. Vpis bi zato moral še vedno biti po želji mladih, kajti delovna mesta se ustvarjajo na dva načina: tako da jih nekdo ponudi (delodajalec), lahko pa si tisti, ki nima zaposlitve, ustvari svoje delovno mesto sam, potem morda še delovno organizacijo, če je podjeten.
Kdo je teže zaposljiv: diplomant družboslovne ali naravoslovno-tehnične usmeritve, če še obstaja ta ločnica?
Nekateri programi vsake izmed teh usmeritev nimajo težav, zato pa se zatika v prehodu k splošnejšim programom, še zlasti, če so množični. So tudi razlike med starimi in novimi kapitalističnimi državami, k drugim sodi tudi Slovenija, zaposlitvena struktura njenih storitev, ki sicer drugod zajemajo že od 60 do 80 odstotkov vseh zaposlitev, je drugačna kot na zahodu (pod 60 odstotkov storitev). Precej manj je tržnih storitev, zato bo njihov delež pri nas še rastel, na vzhodu se zvišuje tudi odstotek javnih storitev (te na zahodu upadajo), mešane (zasebno-javne) storitve pa se pri nas (in drugod na vzhodu) ne razvijajo preveč, v nasprotju z zahodom. Zelo malo držav se je v postindustrijski dobi usmerilo v krepitev svoje lastne industrije in ohranjanje tehnike, to gibanje vsepovsod usiha, razen na Kitajskem, v Indiji, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, med razvitimi vztrajajo Finci, Nemci, Kanadčani, Avstralci. Slovenija pa je podedovala tipično strukturo prejšnjih časov, v kateri se storitve lahko samo še kopičijo, ker smo tu zelo zaostajali, in se bodo razširile tudi na račun industrije, katere obseg bo verjetno padel z dobrih 30 na 15 odstotkov (v desetih letih). To pomeni, da se bodo naravoslovci in tehniki morali prezaposliti zunaj tradicionalnih proizvodnih področij: v logistiki in pospeševanju potrošnje ter v javnih službah.
Prednost družboslovcev je, da dobro delajo v timih – ker niso toliko specializirani. Večje težave z iskanjem zaposlitve imajo le tisti družboslovci, katerih poklic ima fiksno število delovnih mest, na točno določene službe (regulirani poklici: bibliotekarji, kustosi v muzejih, pravniki, duhovniki – ker je določeno število župnij) pa vse dlje čakajo tudi diplomanti z licenco. Najuspešnejši pri preboju k zaposlitvi so kadri, ki niso specializirani.
Problematično pri osnutku NPVŠ je, da uvaja poklicne usmeritve v visokem šolstvu, trgi dela pa so za večino poklicev vedno bolj odprti in vedno manj zaščitniški. To, da v takih razmerah uvajamo poklicno usmerjenost visokega šolstva, je neumestno in nesmiselno, je kot skok na glavo v bazen brez vode. Stari recepti, kot sta binarnost, tehnična usmerjenost, ne bodo odpravili novih težav. Značilnost dobrih izobraževalnih shem je, da se na stopnji visokega šolstva krepita interdisciplinarnost (na primer naravoslovje z roko v roki s humanistiko) in stik s centri odličnosti – ne le v industriji, temveč na vseh modernih zaposlitvenih področjih, zlasti v kompleksnejših storitvah (diplomatske službe, izvozni konglomerati, konzultantstvo…). Svetovne univerze, kot so Harvard, Berkeley, London School of Economics, v krizi izrazito krepijo študijske in raziskovalne vezi bio- in tehnoznanosti z družboslovjem in humanistiko, pri nas pa ravno nasprotno – oboje odpravljamo, pod pretvezo, da je zadnjih preveč, da bomo prihranili nekaj denarja, v resnici pa bomo le ubili socialno pamet otipljivega materialnega znanja, s tem pa še bolj ohromili upadajoče, od tujine že tako vse bolj odvisno domače aplikativno naravoslovje in tehniko.
Pogledi, 20. oktober 2010